Tripolis () je glavno mesto Libije in s približno 1,317 milijona prebivalcev leta 2021 največje mesto te severnoafriške države. Mesto leži ob obali Sredozemskega morja na severozahodu Libije, na skalnatem predelu obale, ki tvori naravno pristanišče in na robu puščave. Je najpomembnejše pristaniško mesto v Libiji in tudi sicer gospodarsko, politično in kulturno središče države. To je tudi mesto Univerze v Tripolisu.
Poleg pristanišča je Tripolis znan po velikem poslovnem in industrijskem središču, vojaški bazi Bab al-Azizia od koder je vladal nekdanji libijski voditelj Moamer Gadafi, in starem mestnem jedru (medini).
Tripolis so v 7. stoletju pred našim štetjem ustanovili Feničani, ki so mu dali libijsko-berbersko ime (), preden je prešel v roke grških vladarjev Cirenajke kot Oea (). Zaradi dolge zgodovine mesta je v Tripolisu veliko najdišč arheološkega pomena. Tripoli se lahko nanaša tudi na šabijah (upravna enota na najvišji ravni v libijskem sistemu), okrožje Tripolis.
Ime V arabskem svetu je Tripolis znan tudi kot Tripolis-zahoda (), da bi ga razlikovali od Tripolija v Libanonu, ki je v arabščini znan kot (), kar pomeni Tripoli iz Levanta. Ljubkovalno ga imenujejo sirena Sredozemlja (), kar opisuje njegovo turkizno vodo in pobeljene stavbe.
Ime izhaja iz starogrškega (), iz , lit.'tri mesta' – nanašajoč se na Oea, Sabrata in Leptis Magna. Mesto Oea je bilo edino od treh, ki je preživelo antiko, in je postalo znano kot Tripolis, znotraj širše regije, znane kot Tripolitanija. Sosednjo Sabrato so mornarji včasih imenovali stari Tripolis.
Zgodovina Oea in Tripolitanija
Mesto so v 7. stoletju pred našim štetjem ustanovili Feničani, ki so mu dali libijsko-berbersko ime Oyat (punsko: 𐤅𐤉𐤏𐤕, wyʿt), kar nakazuje, da je bilo mesto morda zgrajeno na obstoječem avtohtonem berberskem mestu. Feničane je kraj verjetno privabil zaradi naravnega pristanišča, ki ga je na zahodni obali obdajal majhen, zlahka ubranljiv polotok, na katerem so ustanovili svojo kolonijo. Mesto je nato prešlo v roke grških vladarjev Cirenajke kot Oea (grško: Ὀία, Oía). Kirena je bila kolonija na severnoafriški obali, nekoliko vzhodneje od Tambrolija in na pol poti do Egipta. Kartažani so jo pozneje spet iztrgali Grkom.
V kasnejši polovici 2. stoletja pred našim štetjem je pripadal Rimljanom, ki so ga vključili v svojo provinco Afriko in mu dali ime Regio Syrtica. Okoli začetka 3. stoletja našega štetja je postalo znano kot Regio Tripolitana, kar pomeni 'regija treh mest', in sicer Oea (tj. sodobni Tripolis), Sabrata in Leptis Magna. V ločeno provinco jo je verjetno povzdignil Septimij Sever, ki je bil doma v Leptis Magni.
Kljub stoletjem rimske okupacije je edini vidni rimski ostanek, razen raztresenih stebrov in kapitelov (običajno integriranih v kasnejše stavbe), slavolok Marka Avrelija iz 2. stoletja našega štetja. Dejstvo, da je bil Tripolis nenehno naseljen, za razliko od npr. Sabrata in Leptis Magne, je pomenilo, da so prebivalci pridobivali material iz starejših stavb (pri čemer so jih uničili) ali pa so jih zgradili na vrhu in jih zakopali pod ulicami, kjer ostajajo večinoma neizkopani.
Obstajajo dokazi, ki kažejo, da je bila regija Tripolitanija v 5. in 6. stoletju v določenem gospodarskem zatonu, deloma zaradi političnih nemirov, ki so se širili po sredozemskem svetu po propadu Zahodnega rimskega cesarstva, pa tudi zaradi pritiska vdorov Vandalov. Ibn Abd al-Hakam je zapisal, da je med obleganjem Tripolisa general Rašidunskega kalifata po imenu Amr ibn al-As sedem njegovih vojakov iz klana Madhlij, podveje Kinane, nenamerno našlo del na zahodni strani plaže Tripolisa, ki med njihovo lovsko rutino ni bil obzidan. Tem sedmim vojakom se je nato uspelo infiltrirati po tej poti, ne da bi jih mestna straža odkrila, nato pa je uspelo spodbuditi nemire v mestu, medtem ko so vzklikali Takbir, zaradi česar so zmedeni vojaki bizantinske garnizije mislili, da so muslimanske sile že v mestu, in so pobegnili proti njihovi ladji, ki je zapuščala Tripolis, s čimer je Amru omogočila, da zlahka podredi mesto.
Po al-Baladhuriju so Tripolis, za razliko od zahodne severne Afrike, muslimani zavzeli zelo zgodaj po Aleksandriji, v 22. letu hidžre, to je med 30. novembrom 642 in 18. novembrom 643 našega štetja. Po osvojitvi so Tripolisu vladale rodbine s sedežem v Kairu v Egiptu (najprej Fatimidi, Banu Hazrun in kasneje Mameluki) in Kairouanu v Ifrikiji (arabske dinastije Fihrid, Muhalabidi in Aghlabidi). Nekaj časa je bil del berberskega Almohadskega kalifata, kraljestva Hafsidov in rodbine Banu Thabit.
16. do 19. stoletja
Leta 1510 je mesto osvojil Pedro Navarro, grof Oliveto za Španijo. Leta 1530 je bila skupaj z Malto dodeljena vitezom svetega Janeza, ki so jih Osmanski Turki pregnali iz njihove trdnjave na otoku Rodos.Britannica, Tripoli, britannica.com, USA, accessed on 7 July 2019 Ko so se vitezi znašli na sovražnem ozemlju, so okrepili mestno obzidje in zgradili obrambo. Čeprav je bila zgrajena na vrhu starejših stavb (morda vključno z rimskim javnim kopališčem), se večina najzgodnejših obrambnih struktur gradu Tripolis (ali Assaraya al-Hamra, tj. 'Rdeči grad') pripisuje vitezom svetega Janeza.
Ker so se pred tem borili proti piratstvu iz svoje baze na Rodosu, so vitezi dobili odgovornost za mesto, da bi preprečili, da bi ga barbarski pirati ponovno zavzeli. Motnje, ki so jih pirati povzročili na krščanskih ladijskih poteh v Sredozemlju, so bile ena glavnih spodbud za špansko osvojitev mesta.
Vitezi so držali mesto do obleganja Tripolisa leta 1551 in njihove predaje Osmanom, ki jih je vodil muslimanski turški poveljnik Turgut Reis. Turgut Reis je služil kot paša Tripolisa. Med svojo vladavino je okrasil in zgradil mesto, zaradi česar je postalo eno najbolj impresivnih mest vzdolž severnoafriške obale. Turgut je bil po smrti leta 1565 pokopan v Tripolisu. Njegovo truplo so odpeljali z Malte, kjer je padel med osmanskim obleganjem otoka, v grobnico v mošeji Sidi Darghut, ki jo je zgradil blizu svoje palače v Tripolisu. Palača je od takrat izginila (domnevno je stala med t.i. otomanskim zaporom in slavolokom Marka Avrelija), vendar mošeja, skupaj z njegovo grobnico, še vedno stoji blizu vrat Bab Al-Bahr.
Potem ko so ga zavzeli osmanski Turki, je Tripolis znova postal oporišče za barbarske gusarje. Eden od številnih zahodnih poskusov, da bi jih ponovno izgnali, je bil napad kraljeve mornarice pod poveljstvom Johna Narborougha leta 1675, o katerem se je ohranilo živo poročilo očividcev.The Diary of Henry Teonge Chaplain on Board HM's Ships Assistance, Bristol and Royal Oak 1675–1679. The Broadway Travellers. Edited by Sir E. Denison Ross and Eileen Power. London: Routledge, 2005. .
Učinkovito osmansko oblast v tem obdobju (1551–1711) je pogosto oviral lokalni janičarski korpus. Kapitan janičarjev in njegovi pajdaši so bili pogosto dejanski vladarji, ki naj bi delovali kot izvajalci lokalne uprave.
Leta 1711 je Ahmed Karamanli, janičarski častnik turškega porekla, ubil osmanskega guvernerja, pašo, in se uveljavil kot vladar regije Tripolitanije. Do leta 1714 je uveljavil nekakšno delno neodvisnost od osmanskega sultana, ki je napovedoval dinastijo Karamanli. Od paš iz Tripolisa se je pričakovalo, da bodo plačevali redne davke sultanu, vendar so bili v vseh drugih vidikih vladarji neodvisnega kraljestva. Tak red stvari se je nadaljeval pod vladavino njegovih potomcev, ki sta ga spremljala predrzno piratstvo in izsiljevanje vse do leta 1835, ko je Osmansko cesarstvo izkoristilo notranji boj in ponovno vzpostavilo svojo oblast.
Osmanska provinca (vilajet) Tripolis (vključno z odvisnim sandžakom Cirenajka) je ležala ob južni obali Sredozemskega morja med Tunizijo na zahodu in Egiptom na vzhodu. Poleg samega mesta je območje vključevalo Cirenajko (planota Barka), verigo oaz v depresiji Audžila, Fezan in oazi Ghadames in Ghat, ločeni s peščenimi in kamnitimi pustinjami. Kitajski vir iz 16. stoletja omenja Tripolis in opisuje njegove kmetijske in tekstilne izdelke.
Pozna osmanska doba (1835–1912)
Leta 1835 so Osmani izkoristili lokalno državljansko vojno za ponovno uveljavitev svoje neposredne oblasti. Po tem datumu je bil Tripolis pod neposrednim nadzorom Visoke Porte. Upori leta 1842 in 1844 so bili neuspešni. Po francoski okupaciji Tunizije (1881) so Osmani znatno povečali svojo garnizijo v Tripolisu.
Italijansko obdobje (1912–1947) Leta 1911 je ozemlje dobilo novega kolonialnega vladarja - Kraljevino Italijo. Pod pretvezo zaščite lastnih državljanov, ki so živeli v Tripolisu, pred osmansko vlado je 29. septembra 1911 napovedala vojno proti Osmanom in objavila namero o priključitvi Tripolisa. 1. oktobra 1911 je prišlo do pomorske bitke pri Prevesi v Grčiji in uničene so bile tri osmanske ladje.
S pogodbo iz Lozane so Osmani priznali italijansko suverenost nad Tripolitanijo in Cirenajko, čeprav je kalifu dovolil izvajanje verske oblasti. Italija je po vojni uradno podelila avtonomijo, a je regijo postopoma okupirala. Prvotno upravljan kot del ene same kolonije, je bil Tripolis in njegova okoliška provinca ločena kolonija od 26. junija 1927 do 3. decembra 1934, ko so bile vse italijanske posesti v Severni Afriki združene v eno kolonijo. Do leta 1938 je imel Tripolis 108.240 prebivalcev, vključno s 39.096 Italijani.
Tripolis je pod italijansko vladavino doživel velik arhitekturni in urbanistični napredek: prva stvar, ki so jo Italijani naredili, je bila, da so v zgodnjih 1920-ih zgradili kanalizacijski sistem (ki ga do takrat ni imel) in sodobno bolnišnico.
Na obali province je bil v letih 1937–1938 zgrajen odsek Litoranea Balbia, ceste, ki je vodila od Tripolisa in tunizijske meje do meje z Egiptom. Oznaka avtomobila za italijansko provinco Tripoli je bila TL.
Poleg tega so leta 1927 Italijani ustanovili mednarodni sejem Tripolia, s ciljem spodbujanja gospodarstva Tripolisa. To je najstarejši sejem v Afriki. Tako imenovani Fiera internazionale di Tripoli je bil eden glavnih mednarodnih sejmov v kolonialnem svetu v 1930-ih in je bil mednarodno promoviran skupaj z Veliko nagrado Tripolisa kot predstavitev italijanske Libije.
Italijani so ustanovili Veliko nagrado Tripolisa, mednarodno dirkaško prireditev, ki je bila prvič organizirana leta 1925 na dirkališču zunaj Tripolisa. Velika nagrada Tripolisa je potekala do leta 1940. Prvo letališče v Libiji, letalsko oporišče Mellaha, so leta 1923 zgradile italijanske zračne sile v bližini dirkališča v Tripoliju. Letališče se trenutno imenuje Mednarodno letališče Mitiga.
Tripolis je imel celo železniško postajo z nekaj majhnimi železniškimi povezavami do bližnjih mest, ko so Italijani avgusta 1941 začeli graditi novo 1040 kilometrov železnice (s širino 1435 mm), kot je bila tista, ki se uporablja v Egiptu in Tuniziji) med Tripolisom in Bengazijem. Toda vojna je gradnjo naslednje leto ustavila.
Tripolis je bil pod nadzorom Italije do leta 1943, ko so provinci Tripolitanija in Cirenajka zavzele zavezniške sile. Mesto je padlo v roke enot britanske osme armade 23. januarja 1943. Tripolis je bil nato pod vodstvom Britancev do osamosvojitve leta 1951. Po določilih mirovne pogodbe z zavezniki iz leta 1947 se je Italija odpovedala vsem zahtevam do Libije.Hagos, Tecola W. (20 November 2004). "Treaty Of Peace With Italy (1947), Evaluation And Conclusion" . Ethiopia Tecola Hagos. Retrieved 18 July 2006.
Obdobje Gadafija do danes Tako je leta 1951 Tripoli postal prestolnica Libije, ki je po resoluciji Združenih narodov nastala z združitvijo provinc Cirenajka, Fezan in Tripolitanija.
Leta 1969 je oblast z vojaškim državnim udarom prevzel polkovnik Moamer Gadafi, ki je pričel s politiko aktivnega upora zahodnemu imperializmu. Mesto skupaj s preostankom Libije so občutno prizadele mednarodne sankcije zaradi suma vpletenosti v mednarodni terorizem, Tripoli kot sedež oblasti pa je bil tudi tarča ameriškega bombnega napada leta 1986.