Hios (grško ) je s površino 842 km2 je peti največji grški otok, ki leži v severnem Egejskem morju in deseti največji otok v celotnem Sredozemskem morju. Bližnja otoka sta Lezbos 48 km severno in Ikarija 58 km južno od njega. Otok je od Turčije ločen s Hioškim prelivom. Hhios je znan po izvozu mastike, njegov vzdevek je otok mastike. Turistične znamenitosti vključujejo njegove srednjeveške vasice in samostan Nea Moni iz 11. stoletja, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine.
Leta 2020 je imel 54.030 prebivalcev in gostoto poselitve 64 preb./km2. V glavnem mestu in sedežu občine otoka Iosu živi 32.400 prebivalcev. Domačini mesto Hios imenujejo Hora (Χώρα dobesedno pomeni dežela ali država, vendar se običajno nanaša na glavno mesto ali naselje na najvišji točki grškega otoka. Arheološke najdbe pri mestu Agios Gali in Emboriu pričajo da je bil otok naseljen že okoli leta 2000 pr. n. št. Izkopanine pričajo da je bil otok v 7. stoletju pr. n. št. središče kulture in trgovine z mastiko in oljčnim oljem ter velika pomorska sila, prebivalci pa so veljali za najbogatejše v Egejskem morju. Ko so otok zavojevali Perzijci in je gospodarsko nazadoval. Nekoč je bil gosto naseljen, leta 1822 pa je doživel pokol zaradi prizadevanj za samostojno Grčijo. Turška oblast je neusmiljeno pobila skoraj 40.000 prebivalcev grškega porekla.
Na otoku je bila do konca prve svetovne vojne velika turška skupnost, ki se je po novi razmejitvi med Grčijo in Turčijo v 20. letih 20. stoletja morala izseliti. Ker je otok oddaljen od Aten, je gospodarsko slabo razvit. Tudi turistični razvoj je počasen.
Geografija
Otok Hios ima obliko polmeseca ali ledvice, dolg 50 km od severa proti jugu in 29 km na najširšem delu, pokriva površino 842.289 km². Teren je gorat in suh, z grebenom gora, ki poteka vzdolž otoka. Dve največji od teh gora, Pelineon (1297 m) in Epos (1188 m ), sta na severu otoka. Središče otoka je med vzhodom in zahodom razdeljeno z nizom manjših vrhov, znanih kot Provatas.
Regije Hios lahko razdelimo na pet regij:
Vzhodna obala Na sredini vzhodne obale ležijo glavna središča prebivalstva, glavno mesto Hios ter regiji Vrontados in Kambos. Mesto Hios s 32.400 prebivalci je zgrajeno okoli glavnega otoškega pristanišča in srednjeveškega gradu. Sedanji grad z obsegom 1400 m je bil v glavnem zgrajen v času genoveške in osmanske vladavine, čeprav so našli ostanke, ki segajo v naselbine leta 2000 pr. n. št. Mesto je močno poškodoval potres leta 1881 in je le delno ohranilo svoj prvotni značaj.
Severno od mesta Hios leži veliko predmestje Vrontados (4500 prebivalcev), ki trdi, da je rojstni kraj Homerja. Predmestje leži v občini Omiroupoli, njegova povezava s pesnikom pa je podprta z arheološkim najdiščem, tradicionalno znanim kot Učiteljeva skala.
Južna regija (Mastichochória) V južnem delu otoka so Mastichochoria (dobesedno 'vasi mastike'), sedem vasi Mesta (Μεστά), Pirgi (Πυργί), Olimpi (Ολύμποι), Kalamoti (Καλαμωτή), Vessa (Βέσσα), Lithi (Λιθί) in Elata (Ελάτα), ki skupaj nadzirata proizvodnjo mastike na tem območju že od rimskega obdobja. Vasi, zgrajene med 14. in 16. stoletjem, imajo skrbno zasnovano razporeditev z utrjenimi vrati in ozkimi ulicami za zaščito pred pogostimi napadi roparskih piratov. Med mestom Hios in Mastichochoria leži veliko število zgodovinskih vasi, vključno z Armolia (Arμόλια), Mirmighi (Μυρμήγκι) in Kalimasia (Καλλιμασιά). Vzdolž vzhodne obale so ribiške vasi Kataraktis (Καταρράκτης) in na jugu Nenita (Nένητα).
Notranjost Neposredno v središču otoka, med vasema Avgonima na zahodu in Karies na vzhodu, je samostan Nea Moni iz 11. stoletja, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Samostan je bil zgrajen s sredstvi bizantinskega cesarja Konstantina IX., potem ko so ga trije menihi, ki so živeli v bližnjih jamah, zaprosili, ko je bil v izgnanstvu na otoku Lezbos. Samostanu so pripadala znatna posestva, s cvetočo skupnostjo do pokola leta 1822. Še bolj je bil poškodovan med potresom leta 1881. Leta 1952 je bila Nea Moni zaradi pomanjkanja menihov spremenjena v samostan.
Podnebje Podnebje na otoku je toplo in zmerno, kategorizirano kot zmerno sredozemsko (Csa), s skromnimi variacijami zaradi stabilizacijskega učinka okoliškega morja. Povprečne temperature se običajno gibljejo od poletne najvišje 30 °C do zimske najnižje 7 °C v januarju, čeprav so lahko včasih temperature nad 40 °C ali pod lediščem.
Otok običajno doživlja stalen vetrič (povprečno 3–5 m/s) skozi vse leto, smer vetra pa je pretežno severna ("eteški" veter - lokalno imenovan "Meltemi") ali jugozahodni (široko).
Geologija Hiosova kotlina je hidrografska podenota Egejskega morja, ki meji na otok Hios..C.Michael Hogan. 2011. Aegean Sea. Eds. P.Saundry & C.J.Cleveland. Encyclopedia of Earth. National Council for Science and the Environment. Washington DC Nekakšna bela umazanija, najdena v bližini Pirgija na južnem delu otoka,. je že od antike slovela kot adstrigentno in kozmetično sredstvo kot hioška zemlja (latinsko: Chia terra; grško: πηλομαιοτικο, pēlomaiotiko). Pridobljena okoli maja vsako leto je veljala za manj vredno kot podobna zdravilna zemlja, ki jo je proizvedel Lemnos, glede na to, da je lemnoška zemlja veljala za zaščito pred strupi, vendar je kljub temu veljala za »najboljšo od vseh kozmetičnih izdelkov, dala belino in gladkost koži ter preprečevanje gube poleg vseh drugih snovi ... za iste namene.«.
Zgodovina
Etimologija Starodavni pisec Pavzanij nam pove, da je pesnik Ion s Hiosa verjel, da je otok dobil ime po Hiosu, Pozejdonovem sinu otoške nimfe, ki se je rodil sredi sneženja (starogrško χιών chiōn 'sneg').Pausanias, Description of Greece: 7.4.8 V antiki znan kot Ophioussa (Ὀφιοῦσσα, 'kačji otok') in Pityoussa (Πιτυοῦσσα, 'otok z borovci'), so v kasnejšem srednjem veku otoku vladale številne negrške sile in je bil znan kot Scio (genovsko), Chio (italijanščina) in Sakız (صاقيز v osmanski turščini). Glavno mesto v tem času je bil Kastron (Κάστρον, 'grad').
Predzgodovina Arheološke raziskave na Hiosu so odkrile dokaze o bivanju, ki sega vsaj v obdobje neolitika. Glavna mesta raziskav v tem obdobju so bila jamska bivališča v Hagio(n) Galas na severu ter naselbina in spremljajoča nekropola v današnjem Emporeiu na skrajnem jugu otoka. Znanstveniki nimajo podatkov o tem obdobju. Velikost in trajanje teh naselij torej nista natančno ugotovljena.
Britanska šola v Atenah pod vodstvom Sinclairja Hooda je v letih 1952–1955 izkopavala lokacijo Emporeio in večina najnovejših informacij prihaja iz teh izkopavanj.Boardman, John Excavations in Chios, 1952–1955: Greek Emporio (London : British School of Archaeology at Athens; Thames and Hudson, 1967), cf. also Hood, Sinclair Excavations in Chios, 1938–1955: prehistoric Emporio and Ayio Gala (London : British School of Archaeology at Athens: Thames and Hudson, 1981–) Grška arheološka služba prav tako občasno izkopava na Hiosu od leta 1970, čeprav večina njenega dela na otoku ostaja neobjavljena.
Opazna enotnost v velikosti hiš v Emporeiu navaja nekatere učenjake na domnevo, da je bilo v neolitski dobi na otoku malo družbenih razlik. Prebivalci so imeli očitno vsi koristi od poljedelstva in živinoreje.Merouses, Nikos Chios. Physiko periballon & katoikese apo te neolithike epoche mechri to telos tes archaiothtas. (Chios. Natural Environment & Habitation from the Neolithic Age to the end of Antiquity) pg. 80. Papyros, 2002
Znanstveniki prav tako na splošno menijo, da otoka v srednji bronasti dobi (2300–1600) niso naselili ljudje, čeprav so raziskovalci pred kratkim predlagali, da pomanjkanje dokazov iz tega obdobja morda le kaže na pomanjkanje izkopavanj na Hiosu in severnem Egeju.Merouses 2002 ch. 4
Vsaj do 11. stoletja pred našim štetjem je otoku vladala monarhija, kasnejši prehod v aristokratsko (ali morda tiransko) vladavino pa se je zgodil nekje v naslednjih štirih stoletjih. Prihodnja izkopavanja bodo morda razkrila več informacij o tem obdobju.Merouses 2002 ch. 5, sect. 1 Evbejska in ciprska prisotnost na otoku iz 9. stoletja je potrjena s keramiko, medtem ko je feničanska prisotnost opažena v Eritri, tradicionalnem tekmecu Hiosa na celini.I.S. Lemos, The Protogeometric Aegean 2002:240, and Euboean ceramics in the Archeological Museum, noted by Robin Lane Fox, Travelling Heroes in the Epic Age of Homer, 2008:60 note 59.
Arhaično in klasično obdobje
Ferekid, rojen v Egejskem morju, je zapisal, da so otok zasedli Lelegi,Strabon 14.1.3 predgrki, za katere poročajo, da so bili podvrženi Minojcem na Kreti.Herodot 1.171 Sčasoma so jih pregnali Jonci.
Hios je bil ena od prvotnih dvanajstih držav članic Jonske zveze. Posledično je bil Hios ob koncu 7. stoletja pr. n. št.Agelarakis A., "Analyses of Cremated Human Skeletal Remains Dating to the Seventh Century BC, Chios, Greece". Horos: Ena Archaeognostiko Periodiko 4 (1986): 145–153. eno prvih mest, ki je kovalo kovance, sfingo pa postavilo za svoj simbol. To tradicijo ohranja skoraj 900 let.
V 6. stoletju pred našim štetjem je vlada Hiosa sprejela ustavo, podobno tisti, ki jo je razvil Solon v Atenah in kasneje razvila demokratične elemente z volilno skupščino in ljudskimi sodniki, imenovanimi damarhoi.Grant, Michael (1989). The Classical Greeks. Guild Publishing London. p.149
Leta 546 pr. n. št. je bil Hios podvržen Perzijskemu imperiju. Hios se je leta 499 pr. n. št. pridružil jonskemu uporu proti Perzijcem. Pomorsko moč Hiosa v tem obdobju dokazuje dejstvo, da so imeli Hiošani največjo floto (100 ladij) med vsemi Jonci v bitki pri Ladi leta 494 pr. n. št. Pri Ladi se je hioško ladjevje vztrajno borilo proti perzijskemu ladjevju tudi po prebegu Samijcev in drugih, vendar so bili Hiošani na koncu prisiljeni umakniti se in spet so bili podvrženi perzijski nadvladi.Herodot, The Histories IV.15
Poraz Perzije v bitki pri Mikali leta 479 pr. n. št. je pomenil osvoboditev Hiosa izpod perzijske oblasti. Ko so Atenci ustanovili Delsko zvezo, se je Hios pridružil kot eden redkih članov, ki jim ni bilo treba plačevati davka, vendar so zavezništvu oskrbovali ladje.Tukidid, Peloponnesian War 3.10.
Od 5. do 4. stoletja pr. n. št. je otok zrasel na ocenjeno število več kot 120.000 prebivalcev (dva do trikrat več kot ocenjeno prebivalstvo leta 2005), glede na ogromno nekropolo v glavnem mestu Hios. Domneva se, da je na tem območju živela večina prebivalstva.Merouses 2002 ch. 5, sect. 3
Leta 412 pred našim štetjem se je med peloponeško vojno Hios uprl Atenam in Atenci so ga oblegali. Olajšava je prišla šele naslednje leto, ko so Špartanci lahko prekinili obleganje. V 4. stoletju pr. n. št. je bil Hios član Druge atenske lige, vendar se je med socialno vojno (357–355 pr. n. št.) uprl Atenam in Hios je ponovno postal neodvisen do vzpona Makedonije.
Helenistično obdobje
Teopomp se je skupaj z drugimi izgnanci leta 333 pr. n. št. vrnil na Hios, potem ko je Aleksander Veliki vdrl v Malo Azijo in odredil njihovo vrnitevA translation of the decree can be viewed online ter izgnanstvo ali sojenje perzijskim privržencem na otoku. Teopomp je bil spet izgnan nekaj časa po Aleksandrovi smrti in se zatekel v Egipt.Anthon, Charles A Manual of Greek Literature, p.251, 1853
V tem obdobju je otok postal tudi največji izvoznik grškega vina, ki je bilo znano po razmeroma visoki kakovosti. Hioške amfore z značilnim emblemom sfinge in grozdi so bile najdene v skoraj vseh državah, s katerimi so stari Grki trgovali. Te države so vključevale Galijo, Gornji Egipt in Južno Rusijo.Hugh Johnson, Vintage: The Story of Wine pg 41. Simon and Schuster 1989
Rimsko obdobje