Portoróž () () je urbanizirano obmorsko naselje v Slovenski Istri, z malo manj kot 3000 stalnimi prebivalci.
Portorož se nahaja na severni obali Piranskega zaliva v občini Piran in je pomembno turistično, kopališko in zdraviliško središče, s številnimi nastanitvenimi kapacitetami v hotelih in penzionih. Naselje je na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina.
Ime naselja se izgovarja Portoróž, torej je pravilen naglas na zadnjem zlogu. Prebivalci se imenujejo Portorožáni in Portorožánke; pridevnik je portoróški.
Lega in opis naselja Naselje se je razvilo v zavetrni legi pod flišnim grebenom, s pristaniščem, ki je zavarovano pred burjo. Portorož se nahaja med Piranom na severozahodu, Strunjanom na severovzhodu ter na vzhodni strani sega do spodnjega dela kanala Fazan v Luciji (bližnja Marina Portorož, na območju nekdanjih lucijskih solin, se dejansko nahaja v Luciji). Portorož poleg osrednjega hotelskega dela v zalivu vključuje ob obali proti Piranu Fizine/Fisine z nekdanjima skladiščema soli Monfort in Grande ter turistično naselje Bernardin ob zahodnem delu Portoroškega zaliva, vse do Fornač v Piranu. Najvišja predela Portoroža sta Beli križ/Croce Bianca z RTV oddajnikom in Šentjane na grebenu polotoka. Na severni obali polotoka, ob Strunjanskem zalivu, sta še zaselka Fiesa in Pacug, medtem ko zaselek Arze spada pod Piran. Celotno naselje je izrazito urbanizirano, s sosednjima Lucijo in Piranom pa se spaja v somestje, dejansko so meje med naselji zabrisane in nejasne.
Portorož je izrazito turistični kraj s termalnim zdraviliščem, hoteli, marino, v bližini pa so Sečoveljske soline in manjše mednarodno letališče (IATA: POW, ICAO: LJPZ). V Portorožu delujejo Srednja pomorska šola Portorož (sedaj Gimnazija, elektro in pomorska šola Piran), Fakulteta za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani ter od leta 1995 Fakulteta za turistične študije Portorož - Turistica. V Portorožu je imelo svoj sedež ladjarsko podjetje Splošna plovba Piran. Portorož je tudi pomembno kongresno središče, prizorišče številnih prireditev nacionalnega in mednarodnega značaja.
Kratka zgodovina Istre V drugi polovici 8. stoletja je Istra prešla izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Leta 840 je bila priključena k Italskemu kraljestvu, leta 952 kot del Furlanske marke vključena v Nemško cesarstvo, po letu 1209 je imel položaj istrskega mejnega grofa oglejski patriarh. Že od sedemdesetih let 9. stoletja so istrska mesta občasno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, vključno s Piranom, še samostojno razvijala in oblikovala lastno upravo in zakonodajo. Piran je leta 1283 moral sprejeti oblast Benetk, ki je trajala vse do propada republike leta 1797.
Po propadu je Portorož skupaj s Piranom za kratek čas spadal pod Napoleonovo Francijo. Od leta 1797 do leta 1813 so si Francozi in Avstrijci podajali celotno ozemlje Istre.
Po Napoleonovem porazu v Rusiji in pri Waterloo-ju je Portorož po določbah Dunajskega kongresa ostal pod avstrijsko nadoblastjo. Portorož je odtlej spadal pod Avstrijsko primorje, deželo Istro. Z razpadom Avstro-ogrske monarhije ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920 je bila celotna Istra v okviru kraljevine Italije, vse do njene kapitulacije leta 1943. Do konca druge svetovne vojne je bila del okupacijske operativne cone Jadransko primorje (Adriatisches Küstenland) Wermachta, vojaških enot Tretjega rajha. Po vojni, med letoma 1945 in 1954, je bila severna Istra del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja.
Angloameričani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona B pa je bila priključena Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.
Zgodovina Portoroža Prva naselja ob istrski obali so nastala veliko pred prihodom Rimljanov, saj so imela zametke vsaj v grških, če ne starejših naselbinah. Zametke obalnih mest Pulja, Novigrada, Kopra in Pirana tako poznavalci uvrščajo v prvo tisočletje pred našim štetjem. Ko pa je na Jadranu zagospodaril Rim, so kolonisti iz Aquileie v Istri poselili predvsem že obstoječa naselja. Ponekod so še vidni ostanki rimskih pristanišč, stavb, tlakov, vodovodov, stanovanjskih stavb, obrtnih delavnic, tako ob obali kot v notranjosti, naj od njih omenimo samo ostanke manjšega pristanišča in ribogojnice v morju pri skladišču soli Monfort, na Fizinah. Arheološke najdbe na malo širšem območju Portoroža govorijo o živahni trgovinski menjavi, o bogatih in številnih posestvih, imenovanih »vile rustike« (villae rusticae), ki so ležale na zavetnih območjih in blizu pitne vode.
Po prehodu Istre pod bizantinsko oblast je Istra zaradi napadov Langobardov in kasneje Obrov in Slovanov v političnem in kulturnem smislu razpadla. Šele Franki, ki so v Istri zavladali v drugi polovici 8. stoletja, so pričeli uveljavljati fevdalni družbeni red. Frankovski vojvoda Johannes je na nenaseljena in zapuščena območja Istrskega zaledja pošiljal slovanske naseljence, ki so poselili tudi okolico obalnih mest.
Iz nekaterih zgodovinskih virov je izpričano, da naj bi se leta 1202 prav v zaliv sv. Lovrenca (ob katerem leži današnji Portorož), zateklo ladjevje beneškega doža Enrica Dandola in leta 1380 ladjevje admirala Carla Zena. Območje današnjega Portoroža je bilo tedaj že poseljeno. Med prišleki so bili tudi redovniki, med prvimi so bili benediktinci. Samostan sv. Lovrenca naj bi postavili na mestu starega rimskega objekta, na priobalnem griču, kjer danes na Vesni stoji hotel Metropol. Po cerkvi sv. Marije Rožnovenske (Madonna delle Rose, Sancta Maria Roxe, Maria delle Rose) iz 13. stoletja, so leta 1251 portoroški zaliv (ne naselje) poimenovali »Portus Sanctae Mariae de Rosae«. Koprski škof Paolo Naldini jo omenja v svojem delu »Cerkveni krajepis« (1700) kot največjo, najbolj ljubko in pozornosti vredno. O njej je znano, da je bila koncem 18. stoletja zapuščena, od tedaj pa so izginile vse sledi, spomin nanjo ohranja le ime Portoroža.
Na območju današnjega Bernardina je frančiškanski red manjših bratov oz. sv. Janez Kapistran s podporo pirančanov zgradil samostan s cerkvijo sv. Bernardina, posvečen sv. Bernardinu Sienskemu. V drugi polovici preteklega stoletja so na tem kraju zgradili hotelski kompleks, od samostanske cerkve je danes ohranjen le zvonik in del prezbiterija.
Gospodarstvo v preteklosti Najstarejša vira preživljanja v preteklosti sta bila zagotovo solinarstvo in ribolov, ki ju že v 13. stoletju omenjajo kot dobro organizirano gospodarsko dejavnost. Soline v bližnji Luciji so bile sprva piranska občinska last, kasneje pa jih je občina dala v zakup piranskim meščanom.
Razvoj kraja in regije Na razvoj kraja in regije sta zagotovo odločilno vplivala ugodna geografska lega in milo submediteransko podnebje, ki sta na obale Piranskega zaliva privabljala naseljence in obiskovalce že pred moderno dobo. Portorož je namreč s svojo lego na severni obali Piranskega zaliva zaščiten pred severnimi vetrovi, pomembna pa sta tudi lapornata tla in relativno plitvo ter lahko dostopno morje.
Kot zdraviliški kraj je bil Portorož lokalno znan že v 13. stoletju. Tedaj so benediktinci iz samostana sv. Lovrenca (italijansko: San Lorenzo) že zdravili nekatere bolezni s pomočjo morske vode in blata iz bližnjih solin (fango obloge). Zdravili so zlasti revmatike, kot je zapisal novigrajski škof Tomasini v 17. stoletju, so ti »z blatom mazali bolne dele telesa, se sončili in se kopali v solinski vodi«.
Pred pojavom turizma je bilo tu razvito ribištvo ter poljedelstvo s pridelavo vrtnin, oljkarstvo in vinogradništvo. Območje današnjega Portoroža je bilo le redko poseljeno. Bližnji Piran, ki je bil stoletja pod beneško vladavino, se je razvijal predvsem zaradi dragocene soli iz solin v Luciji (na področju sedanje marine), Strunjanu in v Sečovljah, pozneje pa sta se razvila tudi trgovina in nekaj industrije. Poleg solinarstva in ribištva je bila pomembnejša gospodarska dejavnost ladjedelništvo, največja ladjedelnica je bila na Bernardinu (kasneje preseljena v Izolo). V bližini ladjedelnice, na Fornačah, pred Piranom, je delovala tudi tovarna Salvetti, ki je najprej proizvajala kemične proizvode in steklo, kasneje pa milo. V Fiesi je obratovala opekarna. Razvoju turizma v začetku 19. stoletja je pripomogla okrevanju avstro-ogrskih častnikov namenjena vila San Lorenzo. Turizem je dal Portorožu z okolico (Beli križ, Fiesa, Sečovlje, Strunjan in Bernardin) nov gospodarski zagon, saj je zagotavljal nova delovna mesta, prodajo kmetijskih proizvodov in razvoj številnih dejavnosti (gradbeništvo, prevozništvo, vodniška služba, zdraviliške storitve). Čeprav je Portorož za časa Avstro-Ogrske s svojo ponudbo zaostajal za že dobro uveljavljenimi obmorskimi turističnimi središči, kot so bili Gradež, Opatija in Mali Lošinj, je v novo letovišče iz leta v leto prihajalo več domačih in tujih gostov, s čimer se je krepila tudi njegova širša prepoznavnost.
Turizem do prve svetovne vojne Prvi poskusi razvoja turizma v Portorožu segajo v leto 1865, ko je švicarski trgovec Josef Stölker, lastnik vile San Lorenzo (zgrajene po načrtih tržaškega arhitekta Giovannija Righettija), le-to ponujal v najem ali prodajo. Pri vili sredi čudovitega parka na majhni vzpetini tik ob morju (na mestu današnjega hotela Metropol in igralnice) je poudarjal njeno primernost za razvoj kopališke ponudbe ter možnost namestitve do 200 ljudi. Približno v tem času je najverjetneje nastal tudi projekt inženirja Lorenza Furiana za postavitev kopališča s 40 kabinami in paviljonom za plavanje tik pod vilo San Lorenzo, ki bi bila s kopališčem povezana s stopniščem in nadhodom čez cesto, a je projekt ostal le na papirju. Podobno usodo je doživel tudi Righettijev načrt iz leta 1878, ki je predvideval postavitev desetih bungalovov, razpršenih po parku okoli vile San Lorenzo. Ne glede na neuresničene načrte podjetnih posameznikov se je začelo življenje v Portorožu korenito spreminjati. V prej redko naseljenem zalivu so pričele rasti počitniške vile in hiše lastnikov, ki so spoznali zdravilno morsko klimo in naraščajočo priljubljenost morske obale.
Za uradni začetek portoroškega turizma velja leta 1885, ko so na pobudo piranskega zdravnika Giovannija Lugnianija del kemične tovarne preuredili v poskusno zdravilišče z desetimi gostinskimi sobami in desetimi kadmi za zdravljenje. Ta zdravnik je leta 1879 s pomočjo oblog iz solinskega blata in pitjem slanice pričel zdraviti revmatske in druge bolezni. Od leta 1885 do 1991 naj bi ozdravili 62 ljudi. Vest o uspelem zdravljenju se je razširila tudi v bolj oddaljene predele tedanje Avstro-Ogrske. Leta 1890 skupina lokalnih veljakov, izobražencev, bančnikov in podjetnikov pripravila projekt za postavitev kopališča pri Piranu (Portorož), s katerim bi začeli gospodarsko izkoriščati naravne dobrine kraja. Zgradili naj bi hotel z 80 sobami in 120 ležišči, restavracijo, kavarno, kopališče za kopanje v slanici in plažo. 300px|right thumb|300px|Kopališče v Portorožu (1913)