Otok Santiago je eden od Galapaških otokov. Otok, ki ga sestavljata dva prekrivajoča se vulkana, ima površino 585 kvadratnih kilometrov in najvišjo nadmorsko višino 907 metrov, na vrhu severozahodnega ščitastega vulkana. Vulkan na jugovzhodu otoka je izbruhnil vzdolž linearne razpoke in je veliko nižji. Najstarejši tokovi lave na otoku segajo v čas pred 750.000 leti.
Imena Prvotno špansko ime je bilo otok San Marcos. ( ali ),. v čast evangelistu sv. Marku. Leta 1892 so ga v okviru ekvadorskega praznovanja štiristoletnice Kolumbovega prvega potovanja preimenovali v Salvador ali otok San Salvador () po prvem otoku, ki ga je dosegel Krištof Kolumb. Isabela in Fernandina sta bila podobno preimenovana po tretjem in četrtem otoku. Sedanje ime Santiago je špansko ime za sv. Jakoba in pomembno romarsko središče v severni Španiji.
V angleščini je otok znan tudi kot Otok vojvode Yorka, Otok kralja Jakoba in Jakobov otok, vse v čast kralja Jakoba II.. Ime mu je prvotno podelil pirat William Ambrosia Cowley leta 1684 in ga spremenil leta 1685 po Jakobovem kronanju. Cowley je podobno poimenoval otok Floreana, kralja Karla otok, po Karlu II.
Geologija Otok Santiago je eden od otokov v Galapaškem arhipelagu. Nastal je iz ščitastega vulkana z istoimenskim imenom Santiago. Najstarejši tokovi lave na otoku segajo v čas pred 750.000 leti. Nizki, ravni vrhovi vulkana so omogočili, da je lava z nizko viskoznostjo tekla na velike razdalje od izvornih odprtin. Zaradi vulkanskega izvora je otok posejan s holocenskimi piroklastičnimi kamninami, ki jih najdemo po vsem otoku. Na vzhodni in zahodni strani otoka so vidni tufni stožci, ki so nastali zaradi hitre interakcije vroče lave in vode. Vrh vulkana je na severozahodnem delu otoka, zadnja zabeležena vulkanska aktivnost na otoku Santiago pa je bila med letoma 1904 in 1906.
V območju Sulivan Bay, kjer je urejena tudi razgledna pot, je mogoče opaziti območja strjenih pahoehoe tokov lave.
Živalstvo in rastlinstvo Tako kot drugi otoki galapaškega arhipelaga je tudi otok Santiago poln divjih živali, zlasti vrst, ki so endemične za otoke. Nekatere živali, ki jih običajno vidimo na otoku, so galapaški medved (Arctocephalus galapagoensis), galapaški morski lev (Zalophus wollebaeki), rakovica Grapsus grapsus, morski legvan (Amblyrhynchus cristatus) in galapaški kopenski legvan (Conolophus subcristatus), velika pliskavka, riževa podgana (Aegialomys galapagoensis bauri) in kuščar Microlophus. Charles Darwin je oktobra 1835 ugotovil, da je otoška populacija kopenskih legvanov ogromna: »Ne morem podati bolj prepričljivega dokaza o njihovem številu kot z izjavo, da ko smo ostali na Jamesovem otoku, nekaj časa nismo mogli najti mesta brez njihovih rovov, kjer bi lahko postavili svoj šotor.«
Darwinovi in Galapaški ščinkavci so na tem otoku najpogostejši.
O rastlinah in vegetaciji je Darwin opazil: »Tako kot na drugih otokih je spodnji del pokrival skoraj grmovje brez listov, toda drevesa so bila tukaj bolj razrasla kot drugod, ker so jih ohranjali vlažni oblaki, ki podpirajo zeleno in cvetočo vegetacijo.«
Obnova Direktorat za varstvo nacionalnega parka in Galapaških otokov je 4. januarja 2019 po 180-letni odsotnosti ponovno naselil 1436 galapaških kopenskih legvanov (Conolophus subcristatus) na otok Santiago. Partnerji so ponovno naselili kopenske legvane, da bi obnovili ekološko zdravje otoka in tej vrsti legvanov omogočili uspevanje. Kopenski legvani so bili pridobljeni z otoka North Seymour, kamor so jih pripeljali v 1930-ih in se je povečalo na več kot 5000 ter se soočilo s pomanjkanjem hrane. Charles Darwin je bil predzadnji človek, ki je zabeležil kopenske legvane žive na otoku Santiago leta 1835, pri čemer je bil Abel-Nicolas Bergasse du Petit-Thouars zadnji leta 1838.
Otok Santiago je bil priljubljen med pirati in kitolovci. Prvi naseljenci so seboj prinesli prašiče in koze, ki so se v 19. st. namnožile do 100.000 primerkov. Na otoku so povzročile veliko škodo na endemičnih vrstah rastlin, zato so jih v zadnjih desetletjih naravovarstveniki iztrebili. Med letoma 1920 in 1960 so v bližini Puerto Egas iz vulkanskega kraterja pridobivali sol, kar pa so zaradi nedonosnosti in zaščite okolja opustili. Nekateri ostanki te dejavnosti so še vidni.
Galerija
Sklici
Viri Vodnik Ecuador in Galapagos, Insight guide, 2010 Islas Galapagos, Everest, 2011, ISBN 978-84-441-3087-3
Zunanji povezave
Otok Santiago IUCN Rdeči seznam
Kategorija:Galapaški otoki Kategorija:Vulkani v Ekvadorju