Oscar Ribeiro de Almeida Niemeyer Soares Filho, brazilski arhitekt, * 15. december 1907, Rio de Janeiro, Brazilija, † 5. december 2012, Rio de Janeiro.
Velja za eno ključnih osebnosti v razvoju moderne arhitekture. Najbolj je znan po projektiranju zgradb za javne ustanove v novozgrajenem mestu Brasilii, ki je postalo brazilska prestolnica leta 1960, in sodelovanju pri izgradnji stavbe sedeža Organizacije združenih narodov v New Yorku. Njegovo eksperimentiranje z možnostmi uporabe armiranega betona je močno vplivalo na arhitekturo poznega 20. in zgodnjega 21. stoletja. Zanj je bila značilna uporaba abstraktnih oblik in krivulj, za katere je dejal, da jih navdihujejo naravne oblike, kot so rečni meandri in krivulje ženskega telesa. Nanj je močno vplival Le Corbusier, s katerim sta sodelovala pri ustvarjanju Brasilie in drugih projektih.
Kljub občasnim kritikam da ustvarja monumente in ne prostora za prebivanje ljudi, je predvsem v svoji domovini veljal za enega najpomembnejših arhitektov svoje generacije.Niemeyer, Gullar, F. ) Aktiven je bil praktično do smrti v 105. letu starosti in je v devetdesetletni karieri končal več kot 700 projektov po vsem svetu.
Življenjepis Mladost in izobraževanje Niemeyer se je rodil v mestu Rio de Janeiro 15. decembra 1907. Praded Oscarja Niemeyerja je bil portugalski priseljenec, ki je bil vnuk nemškega vojaka, ki se je naselil na Portugalskem. Niemeyer je o tem govoril: »moje ime bi moralo biti Oscar Ribeiro de Almeida de Niemeyer Soares ali preprosto Oscar de Almeida Soares, vendar je prevladoval tuji priimek in znan sem preprosto kot Oscar Niemeyer«.Botey, Joseph M. (1996) Oscar Niemeyer. Gustavo Gili. Svojo mladost je preživel kot tipičen mladi Carioca tistega časa: boemski in relativno brezbrižen za svojo prihodnost. Leta 1928 je Niemeyer pri 21 letih zapustil šolo (prvotna šola Santo Antonio Maria Zaccaria) in se poročil z Annito Baldo, hčerko italijanskih priseljencev iz Padove.
Svojo strast je nadaljeval na Nacionalni šoli za likovno umetnost v Rio de Janeiru (Escola Nacional de Belas Artes) in leta 1934 diplomiral iz arhitekture.
Zgodnja kariera Po diplomi je delal v očetovi tipografski hiši. Čeprav ni bil finančno stabilen, je vztrajal pri delu v arhitekturnem studiu Lúcio Costa, Gregori Warchavchik in Carlos Leão, čeprav mu niso mogli plačati. Niemeyer se jim je pridružil kot risar, umetnost, ki jo je obvladal (Corbusier sam bo kasneje pohvalil Niemeyerjeve "lepe perspektive" Deckker, Zilah Quezado (2001) Brazil Built: The Architecture of Modern Brazil. Taylor & Francis. ). Stik s Costo bi bil izjemno pomemben za Niemeyerjevo zorenje. Costa je po začetnem spogledovanju z neokolonialnim gibanjem spoznal, da je napredek mednarodnega sloga v Evropi pot naprej za arhitekturo. Njegovi spisi o spoznanjih, ki bi lahko združili brazilsko tradicionalno kolonialno arhitekturo (na primer tisto v Olindi) z modernističnimi načeli, bi bili osnova arhitekture, ki bi jo kasneje spoznali on in njegovi sodobniki, kot je Affonso Eduardo Reidy.
Leta 1936, pri 29 letih, je minister za izobraževanje Gustavo Capanema imenoval Lúcio Costa za oblikovanje novega sedeža ministrstva za izobraževanje in zdravje v Riu de Janeiru. Čeprav je bil Costa odprt za spremembe, ni vedel, kako naprej. Za oblikovanje stavbe je sestavil skupino mladih arhitektov (Carlos Leão, Affonso Eduardo Reidy, Jorge Moreira in Ernani Vasconcellos). Vztrajal je tudi, da je treba kot svetovalca povabiti samega Le Corbusierja. Čeprav Niemeyer sprva ni bil del ekipe, se je Costa strinjal, da ga sprejme, potem ko je Niemeyer vztrajal. V času bivanja Le Corbusierja v Riu je bil imenovan za pomoč mojstru pri njegovih osnutkih, kar mu je omogočilo tesen stik s Švicarji. Po njegovem odhodu so Niemeyerjeve pomembne spremembe v Corbusierjevi shemi navdušile Costa, ki mu je omogočil postopno vodenje projekta, katerega vodenje je prevzel leta 1939.
Brazilski modernizem
Ministrstvo za šolstvo je prevzelo nalogo oblikovanja novo homem, Brasileiro e moderno (nov človek, brazilski in sodoben). To je bil prvi modernistični nebotičnik na svetu, ki ga je sponzorirala država, veliko večjega obsega od vsega, kar je do takrat zgradil Le Corbusier. Dokončana leta 1943 , ko je bil star 36 let, je bila stavba, v kateri je bil regulator in upravitelj brazilske kulture in kulturne dediščine je razvil prvine, ki naj bi postale priznane kot brazilski modernizem. Uporabljal je lokalne materiale in tehnike, kot so azulejo, povezano s portugalsko tradicijo; revolucionarni corbusierski brises-soleil, nastavljiv in povezan z mavrskimi senčnimi napravami kolonialne arhitekture; drzne barve; tropski vrtovi Roberta Burleja Marxa; cesarska palma (Roystonea oleracea), znana kot brazilski red; nadaljnje aluzije na ikone brazilske pokrajine in posebej naročena dela brazilskih umetnikov. Nekateri arhitekti to stavbo obravnavajo kot eno najvplivnejših v 20. stoletju. Vzeli so jo kot model, kako združiti nizke in visoke stolpnice.
Svetovna razstava v New Yorku 1939 Leta 1939 sta Niemeyer in Costa pri 32 letih oblikovala brazilski paviljon za Svetovno razstavo v New Yorku (izvedeno v sodelovanju s Paulom Lesterjem Wienerjem). V bližini veliko večjega francoskega paviljona je bila brazilska struktura v nasprotju s svojo veliko maso. Costa je pojasnil, da je brazilski paviljon sprejel jezik »milosti in elegance«, lahkotnosti in prostorske fluidnosti, z odprtim tlorisom, krivuljami in prostimi stenami, ki jih je poimenoval »ionske«, v nasprotju z mainstream sodobno modernistično arhitekturo, ki jo je poimenoval »dorska«. Navdušen nad avantgardnim oblikovanjem je župan Fiorello La Guardia Niemeyerju podelil ključe mesta New York.
Leta 1937 je sorodnik povabil Niemeyerja, naj oblikuje vrtec za dobrodelno ustanovo, ki je skrbela za mlade matere Obra do Berço. To je postalo njegovo prvo dokončano delo.Papadaki, Stamo (2012) The Work of Oscar Niemeyer. Literary Licensing, LLC. . p. 19 Vendar je Niemeyer povedal, da se je njegova arhitektura res začela v Pampulhi, Minas Gerais, in kot je pojasnil v intervjuju, je bila »Pampulha izhodišče te svobodnejše arhitekture, polne krivulj, ki jih imam rad še danes. To je bil pravzaprav začetek Brasilie ....«
Projekt Pampulha
Leta 1940 je Niemeyer pri 33 letih srečal Juscelina Kubitscheka, ki je bil takrat župan mesta Belo Horizonte, glavnega mesta zvezne države Minas Gerais. Kubitschek je skupaj z guvernerjem zvezne države Beneditom Valadaresom želel razviti novo predmestje severno od mesta, imenovano Pampulha in naročil Niemeyerju, da oblikuje vrsto stavb, ki bodo postale znane kot »arhitekturni kompleks Pampulha«. Kompleks je vključeval igralnico, restavracijo/plesno dvorano, jahtni klub, golf in cerkev, vse pa bi bilo razporejeno okoli novega umetnega jezera. V bližini jezera je bil zgrajen vikend za župana.
Stavbe so bile dokončane leta 1943 in po razstavi Brazil Builds leta 1943 v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA) prejele mednarodno priznanje. Večina stavb prikazuje Niemeyerjev poseben pristop k corbusierskemu jeziku. V igralnici s sorazmerno trdo glavno fasado je Niemeyer odstopil od corbusierskih načel in oblikoval ukrivljene volumne zunaj omejitve racionalne mreže.Comas, Carlos Eduardo (2005) "Niemeyer's Casino and the Misdeeds of Brazilian Architecture", pp. 169–188 in Critical Studies, Transculturation. Cities, Spaces and Architectures in Latin America. Felipe Hernández, Mark Millington and Iain Borden (eds.) Prav tako je razširil Corbusierjevo zamisel o promenade architecturale s svojimi načrti za plavajoče rampe, podobne brvi, ki potnikom odpirajo pogled.
Majhna restavracija (Casa do Baile), ki je morda najmanj bourgeois kompleksa, je zgrajena na umetnem otoku in obsega približno okrogel blok, iz katerega prosta oblika postavlja obris otoka. Čeprav je bila prosta oblika uporabljena celo v Corbusierjevi in Miesovi arhitekturi, je bila njena uporaba na zunanjem polju Niemeyerjeva inovacija. Ta aplikacija proste oblike je skupaj s streho metulja, ki se uporablja v jahtnem klubu in Kubitschekovi hiši, od takrat postala izjemno modna.
Cerkev svetega Frančiška Asiškega velja za mojstrovino kompleksa. Ko je bila zgrajena, je bil armiran beton uporabljen na tradicionalne načine, na primer pri konstrukcijah stebrov, tramov in plošč. Auguste Perret v Casablanci in Robert Maillart v Zürichu sta eksperimentirala s plastično svobodo betona in izkoristila geometrijo paraboličnega loka za izdelavo izjemno tankih lupin. Niemeyerjeva odločitev, da uporabi tako ekonomičen pristop, ki temelji na lastni plastičnosti, ki jo dopušča armirani beton, je bila revolucionarna. Po besedah Joaquima Cardosa Matoso, Danilo (2008) Da Matéria à Invenção: As Obras de Oscar Niemeyer em Minas Gerais (1938–1954) . je bila združitev stene in strehe v en sam element revolucionarna za spajanje navpičnih in vodoravnih elementov. Razkošje cerkve je prispevalo k integraciji med arhitekturo in umetnostjo. Cerkev pokrivajo Portinarijeve azulejos, stenske ploščice Paula Wernecka. To je pripeljalo do tega, da so cerkev videli kot baročno. Čeprav so nekateri evropski puristi obsodili njen formalizem, je dejstvo, da je bila oblika forme neposredno povezana z logičnim, strukturnim razlogom, stavbo postavilo v 20. stoletje, hkrati pa se ni hotel popolnoma ločiti od preteklosti.
Zaradi svojega pomena v zgodovini arhitekture je bila cerkev prva sodobna stavba na seznamu v Braziliji. To dejstvo ni vplivalo na konservativne cerkvene oblasti v Minas Geraisu, ki so ga zavračale do leta 1959, deloma zaradi nenavadne oblike in deloma zaradi Portinarijeve oltarne slike, ki prikazuje svetega Frančiška kot odrešenika bolnih, ubogih in kar je najpomembneje, grešnika.
Niemeyer je izjavil, da mu je Pampulha ponudila priložnost, da »izpodbija monotonost sodobne arhitekture, val napačno interpretiranega funkcionalizma, ki ga je oviral, in nastale dogme o obliki in funkciji, ki nasprotujejo plastični svobodi, ki jo je uvedel armirani beton. Pritegnila me je krivulja - osvobojena, čutna krivulja, ki jo nakazujejo možnosti nove tehnologije, a tako pogosto spominjajo v častitljivih starih baročnih cerkvah. [...] Namerno sem zanemaril pravi kot in racionalistično arhitekturo, zasnovano z ravnilom in kvadratom, da bi pogumno vstopil v svet krivulj in ravnih linij, ki jih ponuja armirani beton. [...] Ta namerni protest je nastal iz okolja, v katerem sem živel, z belimi plažami, ogromnimi gorami, starimi baročnimi cerkvami in lepimi zagorelimi ženskami.« Niemeyer, Oscar 2000, pp. 62
Izkušnje so zaznamovale tudi prvo sodelovanje med Niemeyerjem in Robertom Burlejem Marxom, ki velja za najpomembnejšega sodobnega krajinskega arhitekta. V naslednjih 10 letih bi bili partnerji pri številnih projektih.
1940-ta in 1950-ta