za drug pomen glej Jeza (priimek)
Jeza je eno izmed osnovnih in enostavnih čustev. Robert Plutchik je jezo opredelil kot čustveno doživljanje ob oviri, Sheila Videbeck pa opisuje jezo kot močno neprijeten in emocionalni odziv na zaznano provokacijo. Osebnostna poteza, ki izhaja iz jeze, je po Plutchiku agresivnost Musek, J. in Pečjak, V. (1996). "Psihologija". Ljubljana: Educy.. Čustvo jeze ima tudi fizično komponento, kot so zvišan srčni utrip, povišan krvni tlak in sprememba nivoja adrenalina ter sličica|250px|Risba z obrazoma, ki izražata jezo.noradrenalina. Navzven se izraža predvsem v obraznih izrazih, govorici telesa, psihološkimi odzivi (npr. obrambnimi mehanizmi) in včasih tudi z vedenjem - agresijo. Ljudje in živali se na primer začnejo oglašati glasneje, poskušajo izgledali fizično večji, kažejo zobe in strmijo. Vsa ta vedenja, povezana z jezo, so zasnovana zato, da posvarijo tiste, ki jim jezo zadajajo, da prenehajo s tem vedenjem (obrambna vloga čustva). Jeza je čustvo, ki ga ljudje najslabše nadzorujemo; konstruktivno soočanje z njo je veščina, ki se je je treba naučiti. Običajno jo pojmujemo kot negativno čustvo, vendar pa to ni vedno nujno tako. Konstruktivna je takrat, ko nam pomaga, da se postavimo zase, spremenimo neustrezen odnos ali pa uveljavimo svoje mnenje.
thumb|right|250px|Hinko Smrekar - Jeza, iz serije Sedem naglavnih grehov Izražanje in prepoznavanje jeze Prepoznavanje jeze kot gnusa Različne raziskave so dokazale, da obstaja podobnost med obraznimi izrazi za jezo in tistimi za gnus. Kljub temu, da pri izražanju jeze človek uporablja druge obrazne mišice kot pri izražanju gnusa, pogosto pride do napak pri njunem razločevanju. Raziskovalki Widen in Naab (2012) sta želeli ugotoviti ali izraz na obrazu sporoča eno čustvo ali pa je interpretacija mimike lahko do neke mere tudi vodena, oblikovana in s tem različna. Ugotovili sta, da se lahko prepoznavanje določenega čustva razlikuje glede na to, katero kategorijo čustev opazovalec išče. Torej lahko interpretacijo čustev delno sugeriramo Widen, S. C. in Naab P. (2012). Can An Anger Face Also Be Scared? Malleability of Facial Expressions. Emotion, 12(5), 919-925.. Aviezer idr. so v raziskavi leta 2008 ugotovili, da na napačno opredelitev čustev vpliva sočasno delujoči kontekst in nasprotujoča obrazna mimika (v primerih, ko so udeleženci raziskave opazovali slike osebe z obraznim izrazom gnusa v kontekstu jeze in obratno, so na slikah največkrat prepoznali jezo) Aviezer, H., Hassin, R., Ryan, J., Susskind, J., Anderson, A., Moscovitch, M. idr. (2008). Angry, Disgusted, or Afraid? : Studies on the Malleability of Emotion Perception. Psychological Science, 19(7), 724-732..
To sta ugotovila tudi Noh in Isaacowit (2013), ki sta se osredotočila predvsem na prepoznavanje čustev preko izrazov na obrazu v različnih kontekstih (skladen, neustrezen in nevtralen) v povezavi z razliko v starosti opazovalcev. Ugotovila sta, da je učinek konteksta pomembnejši pri starejših odraslih Noh, S. R. in Isaacowit, D. M. (2013). Emotional Faces in Context: Age Differences in Recognition Accuracy and Scanning Patterns. Emotion,13(2), 238-249..
Leta 1985 so Russell idr. na podlagi raziskav, ki so pokazale, da imajo predšolski otroci iz Severne Amerike iz plemena Fore iz Papue Nove Gvineje težave pri razlikovanju jeze od gnusa želeli preveriti, ali isto velja tudi za izobražene, pismene, angleško govoreče odrasle. Sodelujoči študenti so morali v treh fazah raziskave prepoznavati čustva na določenih fotografijah (različnih čustev) na tri različne načine (v prvi fazi so prosto opredeljevali čustva, v drugi fazi so morali za set fotografij pokazati na tiste, ki so izražale jezo, v tretji fazi pa so morali številsko opredeliti intenzivnost jeze na fotografijah). Rezultati so pokazali, da so v vseh treh fazah udeleženci jezo pravilno prepoznavali, hkrati pa jih je skoraj 50% vsakič izbralo tudi fotografijo gnusa Russell, J., Bullock, M. (1985). Multidimensional Scaling of Emotional Facial Expressions: Similarity From Preschoolers to Adults. Journal of Personality and Social Psichology, 48(5), 1290-1298..
Tudi Pochedly, Widen in Russell (2012) so se posvetili zmotnemu zaznavanju mrščenja nosu (ki naj bi bil tipičen izraz gnusa) kot jeze. Zaključili so, da je to prepoznavanje čustva (gnusa ali jeze) odvisno od konteksta – če opazovalec že prej vidi izraz jeze, bo kasnejše videno mrščenje označil kot gnus Pochedly, J. T., Widen, S. C. in Russell, J. A. (2012). What Emotion Does the »Facial Expression of Disgust« Express? Emotion, 12(6), 1315-1319..
Jeza pri otrocih
Izražanje jeze
Raziskava Clark, T. R; Phares, V. (2004). Feelings in the Family: Interparental Conflict, Anger, and Expressiveness in Families With Older Adolescents. The Family Journal, 12(2), 129-138. doi: 10.1177/1066480703261961 je pokazala, da imajo osebe, ki izhajajo iz družine, ki se bolj negativno izraža, višjo stopnjo negativne samoekspresije in izražajo jezo pogosteje. Osebe ki se izražajo bolj negativno, pa nimajo nižje stopnje pozitivnega izražanja. Rezultati tudi kažejo, da osebe, ki so vzgajane v družini z bolj pozitivnim izražanjem, po vsej verjetnosti izražajo jezo, vendar jo najverjetneje bolj kontrolirajo. Večja je stopnja negativnega konflikta med starši, manj so za otroka čustveno dostopni, ter imajo slabše odnose v družini. Sovražnost do partnerja v odnosu je deloma povezana z otrokovo jezo skozi vzgajanje. Rezultati kažejo, da so škodljivi učinki sovražnosti do partnerja na malčkovo jezo/frustracijo povezani z otrokovim genotipom. Avtorji so ugotovili, da imajo otroci, ki imajo biološke matere z višjo stopnjo izražanja jeze, večjo možnost, da bodo podedovali čustveno labilnost, kar jih naredi bolj občutljive na sovražnost med staršema v družini Rhoades, K. A., Leve, L. D., Harold, G. T., Neiderhiser, J. M., Shaw, D. S., Reiss, D. (2011). Longitudinal Pathways From Marital Hostility to Child Anger During Toddlerhood: Genetic Susceptibility and Indirect Effects via Harsh Parenting. Journal of Family Psychology. 25(2), 282-291..
Raziskovalka Jenkins Jenkins, J. (2000). Marital conflict and children's emotions: The development of an anger organization. Journal Of Marriage And The Family, 62(3), 723-736. je pri otrocih starih od 4 do 8 let, prav tako preučevala odnos med "jeznim zakonskim konfliktom" in nagnjenostjo h konfliktnim pristopom v odnosih ("Anger organization"), ki se kaže skozi kratkotrajne izraze jeze med socialno interakcijo ter agresijo v odnosih. Zanimalo jo je, če otroci izpostavljeni jezi med staršema izražajo več jeze kot drugi in imajo bolj konflikten pristop k odnosom. Predvidevala je, da so starševski konflikti z veliko jeze povezani z otrokovo nezmožnostjo reguliranja jeze in njihovim doživljanjem jeze.
Sodelovalo je 72 otrok iz družin z različnim socialnoekonomskim statusom. "Emocionalen pristop" otrok ("emotional organization") je bil preučevan na dveh nivojih, najprej je raziskovalka opazovala kratkotrajne čustvene izraze med pet minutno vrstniško interakcijo, zapisovala je število izražanj jeze, pogostost jeze, kadar se ostali niso odzvali z jezo in zbadanje drugih. Podatke za drug nivo emocionalnega pristopa, ki je povezan z dolgotrajnimi vzorci čustvenega vedenja so prispevali matere, učitelji/ce in vrstniki. Matere so z izpolnjevanjem vprašalnika ocenile pogostost izražanja jeze v zakonskih konfliktih ("Conflict Tactics Scale Between Spouses"), pogostost kričanja ter uporabe sarkazma. Mame in učitelji/ce so ocenili agresijo otrok z listo ("Child behaviour checklist"), otroci pa so na tristopenjski lestvici ocenili agresijo vseh svojih vrstnikov (pogostost prepiranja in pogostost jeze). Vrstniška ocena otroške agresivnosti je dobra mera, ki pravilno napoveduje stopnjo agresije v adolescenci.
Dokazano je bilo, da se stopnja jeznih partnerskih konfliktov ujema z vrstniškimi, materinimi in učiteljevimi ocenami agresije pri določenem otroku in s kratkoročnim izražanjem jeze, ter konfliktnim pristopom. Očitna agresija je bila povezana z maminim in očetovim verbalnim izražanjem jeze ter fizičnim izražanjem jeze slednjega. Otroci izpostavljeni jeznim konfliktom staršev so pogosteje izražali jezo, imeli bolj konfliktne pristope v odnosih, izražali bolj sprevržene oblike jeze in zbadali druge otroke. V prihodnosti bodo najverjetneje pokazali visoke stopnje agresivnosti v odnosih z drugimi, večkrat kot so bili izpostavljeni verbalnemu in fizičnemu izražanju jeze med staršema še sklene Jenkinsova . Pomanjkljivost raziskave pa je premajhen vzorec in nesodelovanje očetov pri raziskavi.
Raziskovalci Sears, Meredith S. in dr. (2014 A naturalistic observational study of children’s expressions of anger in the family context.. Emotion, Vol 14(2). pp. 272-283. so opazovali spontano izražanje jeze otrok v njihovem domačem okolju. V raziskavi je sodelovalo 32 družin iz okolice Los Angelesa. Opazovani otroci so bili v povprečju stari 9,5 let. V prvem delu raziskovanja so raziskovalci štiri dni družino snemali v njihovem domačem okolju. Zbrane videoposnetke so v drugem delu raziskave pregledali in glede na vedenjske značilnosti jeze opredelili obrazne izraze, glasovno vedenje in fizični odziv. Kontekste, v katerih se je pojavilo izražanje jeze, so razdelili na verbalno nesoglasje, neupoštevanje ukazov/prošenj, zavrnitev (npr. starš otroku ne dovoli jesti sladkarij), domačo nalogo (npr. problemi pri reševanju matematičnega problema) in neagresivno fizično dejanje (npr. starš stoji pred televizorjem in otroku blokira pogled). Rezultati so pokazali, da so otroci jezo z nizko intenzivnostjo izražali povprečno 10-krat na uro, z visoko intenzivnostjo pa samo dvakrat na uro. Izražanje jeze je bilo največkrat vokalno, s fizičnim vedenjem in obraznimi izrazi pa so otroci jezo izražali manjkrat. Fizična agresivnost se je pojavila redko, v povprečju samo enkrat vsaki dve uri. Med fantki in deklicami so opazili so razlike v izražanju jeze. Fantki so pogosteje kot deklice izražali jezo v primeru prošnje ali ukaza. Razlike so bile ugotovljene tudi pri otrokovi interakciji z mamo in očetom. Mame so večkrat kot očetje sprožile izražanje jeze pri svojih otrocih.
Raziskovalci so prav tako ugotovili, da obstaja povezava med razvitostjo govora in izražanjem jeze. Boljše govorne sposobnosti pripomorejo in pomagajo otroku pri izražanju čustev. Malčki, ki so bili govorno bolj sposobni, so se na situacijo odzvali z manj hitrimi in intenzivnimi odzivi. Rast besednjaka zato doprinese k boljšemu uravnavanju in kontroliranju jeze. Pri otrocih iste starosti je prav tako prišlo do sprememb (bili so manj frustrirani) pri tistih posameznikih, ki so imeli govorne sposobnosti bolj razvite Roben, C. K. P., Cole, P. M., Armstrong, L. M. (2013). Longitudinal Relations Among Language Skills, Anger Expression, and Regulatory Strategies in Early Childhood, Child Development, 84(3), 891–905..
Doživljanje jeze
Raziskovalci so dokazali, da prisotnost mame omili doživljanje jeze in žalosti. To mame v večini dosežejo s strategijo preusmerjanja pozornosti in s strategijo uvida problema v novi luči. Strategija s preusmerjeno pozornostjo je bila bolj uspešna pri mlajših otrocih, pri starejših pa strategija, kjer so otroci problem doumeli še z druge plati. Matere so v danih situacijah večkrat uporabile strategijo, pri kateri so se trudile, da bi otrok videl problem še z druge perspektive. Obe strategiji sta bili uspešni pri zmanjševanju doživljanja jeze in žalosti Morris, A. S., Silk, J. S., Morris, M. D. S., Sterinberg, L., Aucoin, K. J., Keyes, A. W. (2011). The Influence of Mother–Child Emotion Regulation Strategies on Children’s Expression of Anger and Sadness, Developmental Psychology, 47(1), 213–225..