Viljem I. (1028Bates William the Conqueror p. 33–9. september 1087), običajno znan kot Viljem Osvajalec in včasih Viljem Bastard, je bil prvi normanski kralj Anglije, ki je vladal od leta 1066 do svoje smrti leta 1087. Potomec Rolla je bil od leta 1035 naprej vojvoda Normandije (kot vojvoda Viljem II.). Po dolgem boju za vzpostavitev svoje moči je bilo do leta 1060 njegovo vladanje v Normandiji varno, šest let pozneje pa je začel osvajati Anglijo. Preostanek njegovega življenja so zaznamovali boj za utrditev položaja v Angliji in njegovih celinskih ozemljih in težave z najstarejšim sinom.
Viljem je bil sin neporočenega Roberta I., vojvode Normandije, in Robertove ljubice Herleve. Njegova nezakonskost in njegova mladost sta mu povzročili nekaj težav, potem ko je nasledil svojega očeta, kakor tudi anarhija, ki je vladala v prvih letih njegovega vladanja. V otroštvu in mladosti so se člani normanske aristokracije borili drug proti drugemu za nadzor nad otroškim vojvodom in lastne cilje. Leta 1047 je Viljem zadušil upor in začel uveljavljati svojo oblast nad vojvodstvom, proces, ki ni bil dokončan do leta 1060. Njegova poroka v 1050-ih z Matildo Flandrijsko mu je omogočila močnega zaveznika v sosednji grofiji Flandriji. Ob poroki je Viljem lahko uredil imenovanja svojih podpornikov kot škofov in opatov v normanskih cerkvah. Utrjevanje moči mu je omogočilo, da je razširil svoja obzorja in v letu 1062 uspel pridobiti nadzor nad sosednjo grofijo Maine.
V 1050-ih in zgodnjih 1060-ih je Viljem postal kandidat za angleški prestol, saj je bil Edvard Spoznavalec, ki je bil brez otrok, njegov prvi bratranec, ko je bil odstranjen. Bilo je še nekaj mogočih upravičencev, vključno z močnim angleškim grofom Haroldom Godwinsonom, ki ga je leta 1066 za naslednika imenoval kralj Edvard na smrtni postelji. Viljem je trdil, da mu je Edvard predhodno obljubil prestol in da mu je Harold obljubil podporo pri tem. Viljem je zgradil veliko floto in napadel Anglijo septembra 1066, odločno premagal in 14. oktobra 1066 ubil Harolda v bitki pri Hastingsu. Po nadaljnjih vojaških prizadevanjih je bil Viljem kronan na božični dan leta 1066 v Londonu. Na začetku leta 1067 se je dogovoril za vodenje Anglije, preden se je vrnil v Normandijo. Sledilo je nekaj neuspešnih uporov, vendar je bil do leta 1075 Viljemovo vladanje v Angliji večinoma varno, kar mu je omogočilo, da je preživel večino preostalega časa na celini.
Njegova zadnja leta so zaznamovale težave na njegovih celinskih ozemljih, težave z najstarejšim sinom, ogrožali pa so ga tudi vdori Dancev v Anglijo. Leta 1086 je Viljem naročil pripravo knjig Domesday Book, ki prikazuje vse lastnike zemljišč v Angliji skupaj z njihovim imetjem. Viljem je umrl septembra 1087, ko je vodil kampanjo v severni Franciji in je bil pokopan v Caenu. Njegovo vladavino v Angliji so zaznamovale gradnja gradov, vzpostavitev novega normanskega plemstva na deželi in sprememba v sestavi angleške duhovščine. Ni poskušal vključiti svojih različnih področij v eno cesarstvo, temveč je še naprej vodil vsak del posebej. Viljemove posesti so bile razdeljene po njegovi smrti: Normandijo je dobil najstarejši sin Robert II., njegov drugi preživeli sin Viljem Rufus je dobil Anglijo.
Ozadje Vikingi (Norsemen) so najprej začeli obiskovati deželo, ki je kasneje postala Normandija, v poznem 8. stoletju. Stalno so se naselili pred letom 911, ko sta Rollo, eden voditeljev Vikingov, in kralj Karel III. Preprosti iz Francije dosegla sporazum o predaji grofije Rouen Rollu. Posesti okoli Rouena so postala jedro kasnejšega vojvodstva NormandijeCollins Early Medieval Europe pp. 376–377. Normandija je verjetno bila uporabljena kot oporišče, ko so se konec 10. stoletja obnovili napadi Vikingov na Anglijo, kar je poslabšalo odnose med Anglijo in Normandijo. V prizadevanjih za izboljšanje razmer je kralj Ethelred II. Nepripravljeni sprejel Emo iz Normandije, sestro normandijskega vojvode Riharda II. kot svojo drugo ženo leta 1002. Williams Æthelred the Unready pp. 42–55
Danski napadi v Angliji so se nadaljevali in Ethelred je poiskal pomoč pri Rihardu. Zatekel se je v Normandijo leta 1013, ko je danski kralj Sven Haraldsson (dansko Svend Tveskæg) odpeljal Ethelreda in njegovo družino iz Anglije. Svenova smrt v letu 1014 je omogočila, da se je Ethelred vrnil domov, vendar je Svenov sin Knut izpodbijal Ethelredova pričakovanja. Ethelred je nepričakovano umrl leta 1016, Knut pa je postal kralj Anglije. Ethelred in Ema sta imela dva sinova, Edvarda in Alfreda, ki sta odšla v izgnanstvo v Normandijo, medtem ko je njihova mati Ema postala druga Knutova žena.
Po Knutovi smrti leta 1035 je angleški prestol dobil Harold Harefoot, njegov sin s svojo prvo ženo, medtem ko je njegov danski sin Harthacnut postal kralj na Danskem. Anglija je ostala nestabilna. Alfred se je leta 1036 vrnil v Anglijo, da bi obiskal svojo mamo in morda izpodbijal Harolda kot kralja. Ena zgodba povezuje grofa Godwina iz Wessexa s smrtjo Alfreda, drugi pa krivijo Harolda. Ema je odšla v izgnanstvo v Flandrijo, dokler po Haroldovi smrti leta 1040 Harthacnut ni postal kralj, njegov polbrat Edvard pa je sledil Harthacnutu v Anglijo; Edvard je bil razglašen za kralja po Harthacnutovi smrti junija 1042. Huscroft Norman Conquest pp. 80–85
Zgodnje življenje
Viljem se je rodil leta 1027 ali 1028 pri kraju Falaise v Normandiji, najverjetneje proti koncu leta 1028 "William the Conqueror" History of the Monarchy. Bil je edini sin Roberta I., vojvode Normandije, sina Riharda II., vojvode Normandije. Njegova mati Herleva je bila hči Fulberta Falaiškega; Fulbert je bil morda strojar ali balzamer. Bila je morda pripadnica vojvodskega gospodinjstva, vendar se ni poročila z Robertom. Namesto tega se je kasneje poročila s Herluinom de Contevillejem, s katerim je imela dva sinova: Oda iz Bayeuxa in Roberta, grofa iz Mortaina, in hčer, katere ime ni znano. Valter, eden od Herlevovih bratov, je postal Viljemov zagovornik in zaščitnik. Robert je imel hčer Adelizo s še eno ljubico.
Robert je 6. avgusta 1027 postal vojvoda Normandije in nasledil svojega starejšega brata Riharda III., ki mu je uspelo pridobiti naslov prejšnje leto. Robert in njegov brat sta bila v sporu za nasledstvo. Rihardova smrt pa je bila nenadna. Nekateri so Roberta obtožili, da je ubil svojega brata, a tega ni mogoče dokazati. V Normandiji so vladale nemirne razmere saj so plemiške družine prezirale Cerkev in Alan III. Bretanski je vodil vojno proti vojvodstvu kot poskus prevzema nadzora. Do leta 1031 je Robert zbral precejšnjo podporo plemičev, od katerih so mnogi postali vidni v Viljemovem življenju. Vključili so Robertovega strica, nadškofa Roberta, ki je prvotno nasprotoval vojvodi Osbernu, nečaku Gunnorju, ženi vojvode Riharda I. in grofu Gilbertu iz Brionna, vnuku Riharda I. Po njegovem pristopu je Robert nadaljeval podporo Normanom za angleške kneze Edvarda in Alfreda, ki sta bila še vedno v izgnanstvu v severni Franciji.
So znaki, da je Robert lahko na kratko dvoril hčerki kralja Knuta, vendar zakon ni bil sklenjen. Ni jasno, ali bi Viljem ostal v vrsti za dedovanje, če bi imel Robert zakonitega sina. Predhodni vojvode so bili nezakoniti, Viljemovo povezovanje z očetom pa na vojvodskih listinah kaže, da je Viljem veljal za Robertovega najverjetnejšega naslednika. Leta 1034 se je vojvoda Robert odločil, da se odpravi na romanje v Jeruzalem. Čeprav so ga nekateri njegovi podporniki poskušali odvrniti od potovanja, je Robert januarja 1035 sklical svet in združeni normanski bogataši so prisegli Viljemu kot njegovemu dediču pred odhodom v Jeruzalem. Umrl je v začetku julija v Nici ob vračanju v Normandijo. Douglas William the Conqueror pp. 35–37
Normandijski vojvoda Izzivi Viljem se je spoprijemal z nekaterimi izzivi, ko je postal vojvoda, tudi s svojim nezakonskim rojstvom in mladostjo: po dokazih je imel takrat sedem ali osem let. Užival je podporo svojega velikega strica nadškofa Roberta, pa tudi francoskega kralja Henrika I., ki mu je omogočil, da mu je uspelo v očetovem vojvodstvu. Podpora, dana izgnanim angleškim princem v poskusu vrnitve v Anglijo leta 1036 kaže, da so skrbniki nove vojske poskušali nadaljevati očetovo politiko, vendar je smrt nadškofa Roberta marca 1037 odstranila enega glavnih Viljemovih podpornikov in razmere v Normandiji so hitro postale kaotične.
Anarhija v vojvodstvu je trajala do leta 1047 in nadzor mladega vojvode je bila ena prednostnih nalog tistih, ki so se borili za oblast. Sprva je zanj skrbel Alan iz Bretanje, ko je Alan umrl konec 1039 ali oktobra 1040, je Viljema prevzel Gilbert Brionne. Gilbert je bil umorjen v nekaj mesecih in tudi drugi skrbnik, Turchetil, je umrl v času Gilbertove smrti. Še en skrbnik, Osbern, je bil v zgodnjih 1040-ih v Viljemovem domu umorjen, medtem ko je vojvoda spal. Rečeno je, da je bil materin stric Valter občasno prisiljen skriti mladega vojvodo v hiše kmetov, čeprav je to zgodbo lahko okrasil angleški kronist in benediktinski menih Vitalis. Zgodovinar Eleanor Searle navaja, da je bil Viljem vzgojen s tremi bratranci, ki so kasneje postali pomembni v njegovi karieri, to so bili Viljem fitzOsbern, Roger de Beaumont in Roger iz Montgomeryja. Čeprav so se številni norveški plemiči ukvarjali z lastnimi zasebnimi vojnami in spori med Viljemovim manjšinami, so še vedno priznali vojvodsko vlado, cerkvena hierarhija pa je podpirala Viljema.
Kralj Henrik je še naprej podpiral mladega vojvodo, vendar so se konec leta 1046 Viljemovi nasprotniki združili v uporu, ki je bil osrednji v Spodnji Normandiji in ga je vodil Guy iz Burgundije ob podpori Nigela, vikonta iz Cotentina, in Ranulfa, vikonta iz Bessina. Glede na zgodbe, ki imajo lahko legendarne poudarke, je bil poskus, da bi Viljema ujeli v Valognesu, vendar je pobegnil pod pokroviteljstvom teme in iskal zatočišče pri kralju Henriku. V začetku leta 1047 sta se Henrik in Viljem vrnila v Normandijo in sta zmagala v bitki pri Val-ès-Dunesu blizu Caena. Viljem je prevzel oblast v Normandiji in kmalu po bitki razglasil božje preverjanje (Treuga Dei) v svojem vojvodstvu, da bi omejil vojno in nasilje z omejevanjem dneva v letu, ko je bil boj dovoljen. Čeprav je bila bitka pri Val-ès-Dunesu prelomnica v Viljemovem nadzoru vojvodine, ni bila konec njegovega boja, da bi prevzel oblast nad plemstvom. V obdobju od 1047 do 1054 se je skoraj neprekinjeno vojskoval, z manjšimi krizami pa vse do leta 1060.
Utrditev moči Naslednja Viljemova prizadevanja so bila proti Guyu Burgundskemu, ki se je umaknil na svoj grad v Brionne, ki ga je Viljem oblegal. Po dolgih prizadevanjih mu je leta 1050 uspelo izgnati Guya. Glede naraščajoče moči grofa Anžujskega, Geoffreyja Martela, se je Viljem pridružil kampanji proti njemu, zadnji znani med njima. Uspelo jim je zajeti trdnjavo Angevin. Geoffrey je poskušal razširiti svojo oblast v grofijo Maine, še posebej po smrti Hugha IV. iz te grofije leta 1051. Glavni nadzor nad grofijo Maine je imela družina Bellême, ki je nadzirala Bellême na meji grofije Maine in Normandije, kakor tudi utrdbe v Alençonu in Domfortu. Bellêmejem nadrejen je bil francoski kralj, Domfort pa je bil pod prevlado Geoffreyja Martela in vojvoda Viljem je bil Alençonu nadrejen. Družina Bellême, katere ozemlje je bilo precej strateško nameščeno med tremi različnimi nadrejenimi, je lahko igrala z vsakim od njih proti drugim in jim zagotovila dejansko neodvisnost.