thumb|Možgani šimpanza Nevrologija je veja medicine. Ukvarja se z živčevjem in živčnimi boleznimi.
Beseda nevrologija je starogrškega izvora (, živec in , beseda, študija). Nevrologija je interdisciplinarna veda, ki se ukvarja z diagnostiko in zdravljenjem bolezni, ki prizadenejo živčevje. Sem spadajo tako bolezni, ki neposredno vplivajo na centralni, periferni in avtonomni živčni sistem, kot tudi stanja, ki posredno povzročajo bolezenska stanja. To so žilne bolezni (npr. možganska kap) in mišične bolezni (npr. miopatije, distrofije).
Nevrolog je zdravnik, ki je po študiju medicine (v Republiki Sloveniji traja 6 let) za specializacijo izbral nevrologijo. Po končani specializaciji ima na voljo usmeritev v specifične veje nevrologije.
Veje nevrologije Na Nevrološki kliniki v Ljubljani je nevrologija razdeljena na tri področja:
Klinični oddelek za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo Pokriva področje žilne nevrologije in glavobola. Sem sodijo predvsem krvavitve, tromboze in embolije, ki se kažejo v splošnem s spremembami zavesti in predstavljajo zelo urgentna stanja, ki zahtevajo takojšnjo strokovno oskrbo. V splošnem jih poznamo pod terminom možganska kap. Infarkt je zelo velik javnozdravstveni problem, saj je po pogostosti kot vzrok smrti na 3. mestu v razvitem svetu. Zato je ključnega pomena hitra diagnostika, ki prepreči napredovanje in sanira trenutno bolezen. Po teh napadih bo človek lahko popolnoma okreval ali pa bo postal odvisen od družbene pomoči. Posledici sta lahko ali fizična prizadetost ali pa upad miselnih funkcij. Oba problema predstavljata veliko breme tako za družbo, kot za družino. Na tem področju se priključuje tudi urgentna radiologija, kjer opravljajo revaskularizacije žil po zapori s strdkom ter tudi nevrokirurgija, ki oskrbuje druge žilne težave. Po takšnem dogodku poteka okrevanje najprej na intenzivni negi oddelka za vaskularno nevrologijo, nato pa so bolniki lahko odpuščeni v domačo oskrbo ali pa v institucije, kjer nudijo strokovno pomoč pri rehabilitaciji. Medtem, ko so glavoboli manj urgentno stanje, so vsekakor mnogo pogostejši problem pri bolnikih. Pri tem moramo paziti na izredno hude nenadne glavobole, ki jih ljudje opisujejo kot najhujši glavobol v življenju. Ti lahko nakazujejo na žilno etiologijo, torej možno ishemijo ali žilno krvavitev, ki pa ravno tako spadajo v urgentna stanja.
Klinični inštitut za klinično nevrofiziologijo Skrbi predvsem za preiskave, ki zajemajo samo delovanje živčevja. Sem pridejo bolniki z boleznimi, ki neposredno prizadenejo centralni živčni sistem in periferne živce, pa tudi bolniki z boleznimi mišic. Te preiskave so ključnega pomena za postavitev diagnoze. Delimo jih glede na prizadetost posameznega členka v verigi delovanja živčevja. Tako ločimo preiskave, ki ugotavljajo bolezni mišic, živčno-mišičnega stika, samega živca, hrbtenjače ali pa skorje možganov. Preiskave, ki jih na tem inštitutu lahko opravimo so: elektroencefalografija (EEG) – živčne celice oddajajo svoje električne impulze, s katerimi se prevajajo informacije od možganov do mišic. To lahko izmerimo s pomočjo kape z vgrajenimi elektrodami, ki jo namestimo na glavo, računalnik pa te impulze zapiše. elektromiografija (EMG) – je preiskava, s katero merimo delovanje perifernih živcev in mišic. motorični evocirani potenciali (MEP) – tu stimuliramo del možganov, ki je odgovoren za gibanje, pri tem pa merimo odziv mišic. vidni (VEP) evocirani potenciali – pri tej preiskavi stimuliramo oko (npr. z menjavanjem črnih in belih polj šahovnice) in gledamo električno aktivnost posameznih polj v možganih. akustični potenciali možganskega debla (APMD) – tu preverjamo delovanje slušne poti. avdiometrija z akustičnimi potenciali možganskega debla (APMD-a) – za razliko od zgornje preiskave, pri tej preverjamo slušni prag. somatosenzorični evocirani potenciali (SEP) – na podlagi draženja živcev na roki oziroma nogi lahko preverjamo delovanje somatosenzoričnega sistema. fotopična in skotopična elektroretinografija (ERG) – je edina preiskava s katero lahko natančno ocenimo delovanje mrežnice. val P300 in selektivna slušna pozornost (P300) – pri opravljanju vsakdanjih opravil je zelo pomembna koncentracija, da bomo opravili določeno nalogo. Predvsem pri demencah se pojavlja pomanjkanje koncentracije. Ta preiskava nam omogoča, da ta primanjkljaj objektivno ocenimo. uronevrofiziološke preiskave (URONEV) – pri tej preiskavi pregledamo živce, ki so pomembni pri odvajanju urina in blata ter spolne funkcije.
Klinični oddelek za bolezni živčevja Sem pridejo bolniki, z boleznimi, ki tudi predstavljajo precejšen delež v današnji družbi. Zaradi podaljševanja življenjske dobe so na dan prišle bolezni živčevja, ki jih v preteklosti niso poznali zaradi zgodnjega umiranja. V trenutni dobi pa se zaradi poznanih zdravil proti boleznim mladih let življenje podaljšuje. Ker pa tudi živčne celice ne živijo večno se pojavljajo vedno nove bolezni. Te bolezni so: demence epilepsija Parkinsonova bolezen in njej pridruženi sindromi multipla skleroza thumb|EEG posnetek med epileptičnim napadomPrva od teh je demenca, ki je definirana kot progresiven upad miselnih sposobnosti, kot so računanje, spomin, osiromašeno mišljenje, zmanjšana možnost orientacije, razumevanja ter sposobnost obvladovanja čustev ter socialnega vedenja. Najpogostejša izmed teh je Alzheimerjeva demenca, ki najpogosteje prizadene starejše od 70 let. Epilepsija je družbeno stigmatizirana bolezen, ki se lahko pojavi v kateremkoli življenjskem obdobju. Splošno je najbolj znana oblika bolezni generaliziran epileptični napad (grand mal), kjer bolnik nenadoma pade po tleh, se slini, silovito udarja okoli sebe. To se nadaljuje par minut, nato se bolnik umiri. Samega dogodka se ne spominja. Druge oblike te bolezni zajemajo absence, ki v bistvu niso krči ampak kratkotrajna izguba zavesti. Ta se pojavlja najpogosteje pri otrocih in izgleda tako, da je otrok kratek čas odsoten. Pri diagnosticiranju te bolezni nam velikokrat pomagajo očividci, ki povejo, kaj se je zgodilo. Natančno diagnostiko pa v bolnicah izvedemo z elektroencefalogramom. Motnje gibanja se delijo na dve skupini. V prvo spadajo bolezni, ki povzročajo upočasnjenost gibanja in togost telesa. Najbolj značilna, ki spada v to skupino je Parkinsonova bolezen. Prepoznamo jo po 4-ih glavnih značilnostih: tremorju, ki je v mirovanju, upočasnjenosti, nagnjenosti k padcem in rigidnosti. Preden so odkrili zdravilo za to bolezen, so bili vsi bolniki praktično nepokretni, danes pa je z zdravljenjem postala kronična bolezen, ki omogoča kolikor toliko normalno življenje. V drugo skupino motenj gibanja spadajo tiste, kjer je gibanja preveč. Bolezni, ki spadajo sem so: tremor, horea, balizem, tiki, distonija, mioklonus. Vsaka od teh ima svoje značilnosti, skupen faktor pa so nenadni zgibki mišic. Nekateri so sunkovit, drugi manj. Multipla skleroza je vnetna avtoimunska bolezen, ki najpogosteje prizadene ženske. Pojavlja se v starostnem obdobju od 20. – 40. leta. Začne se lahko z motnjami vida. Sem spadajo zmanjšan barvni vid, bolečina pri premikanju očesa, točkovna izguba vida ali pa popolna izguba vida na eno oko. Lahko se začne z neprijetnimi občutki v koži, podobnimi zbadanju z iglo, pekoči koži itd. Začne se tudi kot šibkost mišic, ki se kaže kot splošna utrujenost in nerodnost. Vse to vodi v kronično bolezen, ki zelo prizadene gibanje ter tako posamezniku s to boleznijo onemogoča normalno življenje.
Nevrološka anamneza
Ob prihodu bo nevrolog najprej povprašal po vaši anamnezi. Torej bo želel vedeti kakšne so težave, kdaj so se le te začele. Ali imate kakšno podobno bolezen v družini, saj je to pomemben podatek za kakšne dedne bolezni. Želel bo slišati tudi, ali ste imeli podobne težave že kdaj prej in v čem se razlikujejo od vzroka vašega prihoda. Povprašal bo tudi po alergijah in kakšnih drugih zdravilih, ki jih jemljete, saj je tudi to lahko sprožilec vaših težav. Zanimale ga bodo tudi vaše razvade kot sta kajenje in alkohol, kjer je vedno prav, da so podatki pravi. Nikoli se ne sramujte tega pred zdravnikom, saj vaše zanikanje teh lahko pripelje tudi do napačnega sklepanja zdravnika ter do napačne diagnoze. V nekaterih primerih so pomembne tudi otroške bolezni, saj nekatere lahko prinesejo posledice v kasnejših letih. Ravno tako pa je pomembno, kje živite oziroma kaj ste po poklicu, saj to lahko pojasni razne zastrupitve in manifestirane znake le teh. Za to, da lahko zdravnik odpusti pacienta v domačo nego, pa je seveda tudi primerno vprašanje, ali živite sami ali z družino.
Nevrološki status
Ocena hoje thumb|Simetrična hojaTakoj, ko bolnik vstopi v ambulanto, lahko nevrolog pri njemu vidi specifične znake, ki kažejo na vrsto problema oziroma bolezni, zaradi katere je bolnik sploh prišel. Najbolj pomembna od teh je hoja, saj zajema koordinirano delovanje tako senzoričnih kot motoričnih delov živčevja. Najprej pri hoji opazujemo simetričnost, saj je pri zdravem človeku le-ta simetrična. Če je hoja nesimetrična lahko pomeni več stvari: antalgična hoja – preiskovanca boli ortopedska hoja – preiskovanec ima eno nogo krajšo kot drugo ali pa težave s kolkom hemiplegična hoja – se pojavi najpogosteje po kapi. Takrat eden od udov pri hoji zaokroži peronealna hoja – tukaj se pojavi visoko dviganje kolen, saj je okvarjen peronealni živec, ki pri zdravem človeku skrbi za to, da lahko dvignemo stopalo Pri simetrični hoji pa lahko opazimo naslednje nepravilnosti: parkinsonska hoja – se pojavi v sklopu Parkinsonove bolezni. Pomeni hojo s kratkimi koraki, sključeno držo. Bolnik včasih težko začne in konča hojo. Hoje z rokama ne spremlja. marche a petit pas (»hoja s kratkimi koraki«) – je hoja z vzravnano držo in kratkimi koraki. Najpogosteje je vzrok možgansko-žilna bolezen. hoja na široko (»dvotirna hoja«) – zibajoča hoja – obračanje medenice in ramen. Takšna hoja se pojavlja pri mišični atrofiji in pri prirojenem izpahu kolka. apraksija hoje škarjasta hoja – se pojavi pri stanju spastične parapareze. To pomeni, da ima bolnik v spodnjih okončinah šibkost, vendar je napetost njegovih mišic nekoliko večja kot normalno. Takšna hoja se pojavi pri cerebralni paralizi, multipli sklerozi ali pa zaradi pritiska na hrbtenjačo.
Ko si pacienta ogledamo, lahko velikokrat že na podlagi vidnih znakov, sklepamo na možne vzroke njegovega prihoda. Vendar je vseeno nadvse pomembno, da ga o njegovih težavah povprašamo, saj le tako izvemo vse podatke, ki vodijo k najbolj učinkovitemu zdravljenju.
Kognitivni status Po pogovoru o vzroku prihoda ipd. vas bo nevrolog pregledal. Najprej sledi opredelitev kognitivnega statusa. To storimo najlažje s kratkim testom spoznavnih sposobnosti. Test je zasnovan tako, da lahko ocenjevanje točkujemo in tako dobimo objektivno oceno o bolnikovih kognitivnih sposobnostih. Maksimalno število točk je 30. Kar je pod 25, velja za začetne stopnje demence. Test je sestavljen iz sedmih delov, preko katerih preiščemo osnovne kognitivne funkcije:
1. Pozornost in orientacija – najprej bolnika vprašamo koliko je ura, katerega datuma/leta smo, kje se nahaja, kako je bolniku ime, kje živi. S tem preverimo orientacijo v času, prostoru in kraju. Za pozornost pa bolniku rečemo, da naj ponovi neko zaporedje številk, ki ga stopnjujemo. To nadaljujemo toliko časa, dokler bolnik ne zmore več. Nato rečemo pacientu, naj ponovi te številke še v obratnem vrstnem redu. Normalno število, ki ga pri tem dobimo je 7 številk v normalnem vrstnem redu in 5 v obratnem vrstnem redu.