Pšenica (znanstveno ime Triticum ssp.) je kulturna rastlina, ki zraste v višino do 1,5 m. Je ena najstarejših kulturnih rastlin na svetu. Pridelovali so jo že Egipčani, izvira pa iz Mezopotamije od koder se je razširila po svetu. Danes je pšenica pomembnejša surovina v mlinarstvu. Botanično spada v družino trav, rod Triticum. Poznamo 27 različnih vrst pšenice, gospodarsko pa sta pomembi samo dve: Triticum aestivum in Triticum durum. Največja pridelovalca sta Argentina in ZDA, največji izvozniki pa pšenice pa so Argentina, ZDA, Kanada, Francija in Avstralija.
Klasje dozori julija ali avgusta, iz njega pa se izluščijo zrna, ki so v svetovnem merilu eden največijih prehrambenih virov. Pšenico prištevamo med žita, ki jih s postopki obdelave (mletje) spreminjamo v moko in posledično služi kot sestavina enemu najpomembnejših prehrambenih proizvodov v Evropi: kruhu. sličica|Pšenično polje na Gorenjskem
Opis Genetsko je pšenica ena najbolj zapletenih vzgojenih žitaric. Nekatere vrste so diploidne z dvema garniturama kromosomov, nekatere pa so poliploidne. Tako obstajajo tetraploidne sorte s štirimi pari kromosomov, pa tudi heksaploidne s šestimi pari, kar se odraža v njihovi raznolikosti in neizraženih genskih lastnostih. Pšenica je značilna predstavnica pravih žit.
Zrno Zrno je sploščene pakrožne oblike; ločimo jajčasto, narobe jajčasto in eliptično različico. Vzdolž celotne trebušne strani poteka vdrta brazda, na drugi strani je pri dnu pod lupino kalček. Zgornji del zrna je odlačen in se zato imenuje bradica. Ozimna pšenica ima navadno daljše dlačice kot jara. Dlačice izraščajo iz zgornje plasti lupine, povrhnjice (epiderma). Lupina lahko zavzema do 15 % mase zrna. Sledi več plasti: epikarp, endokarp, testa, episperm. Epidermis, epikarp in endokarp tvori s testo zraščen perikarp. Omenjene plasti varujejo notranjost pred neugodnimi razmerami, tu pa so tudi naložena barvila (med zorenjem tudi klorofil).Tajnšek, 1988: 18, 22. Po barvi je zrno lahko belo, rdeče, rdečerjavo ali sivorjavo. Oblika in barva sta dedni lastnosti, vendar odvisni od gnojenja, količine padavin in toplote.Tajnšek, 1980: 41. V notranjosti zrna sta meljak (endosperm) in kalček - območje njunega stika imenujemo ščitek (scutellum). Meljak je obdan z eno-, redkeje dve- ali tricelično plastjo, imenovano alevron, razen ob ščitku, kjer ga ni. Sestavljajo ga pravilno kockaste celice, ki so zaradi obilice encimov zelo pomembne med kaljenjem. So bogate z beljakovinami (do 80 %), predvsem globulini in albumini, maščobami (do 12 %) in rudninami (K, Mg, Ca) - ta del se ob mletju za belo moko zavrže kot otrob. Proti notranjosti zrna se povečuje delež parenhimskih celic, založenih s škrobom, postajajo tudi večje in bolj nepravilnih oblik; vsebujejo 78-84 % škroba, 8-14 % beljakovin in 1 % maščob. Masa kalčka glede na celotno zrno je 2,5-5 %. Ob kaljenju se hranilne snovi do kalčka dovajajo prek ščitka, ki vsebuje še 15 % maščob. Med obema zasnovama je na zgornji strani kalčka pranožnica (coleoptila), ki varuje prvi pravi list in stebelni vršiček, na spodnji pa prakoreninska pranožnica (coleoriza), ki varuje prakorenino (radicula). Pšenično zrno (caryopsis) botanično ni seme, ampak zaprt enosemenski plod. Zrelo zrno v celoti odpade z rastline, se pa njegove lastnosti na tej stopnji med vrstami razlikujejo. Novejše vrste pšenice odpadejo brez plev, zato tako zrno imenujemo golec.Tajnšek, 1988: 18.
Korenine Za pšenico so značilne šopaste in načeloma ne globoke korenine, odvisno pač od vrste in strukture tal. Ok. 20 dni po vzniku že dosežejo globino 30 cm, ki kasneje predstavlja mejo, do katere je zajeto 50 % mase korenin; tanjše korenine in koreninski laski pa dosežejo tudi 2 m globine. Šopasti koreninski sistem je posledica posebne razrasti: vsaka pšenična bil ima več posameznih korenin s kratkimi stranskimi koreninicami, a iz enega zrna zraste več povezanih bili. Poseben prepoznavni znak pri odrasli pšenici je, da ločimo seminalne ali prvotne in adventivne ali drugotne korenine. Iz koreničice prvotno zrasle prakorenine (navadno jih je do 6, ena glavna in do 5 stranskih, so tem močnejše in gostejše, tem večje je zrno) namreč rastlino preskrbuje le do oblikovanja podzemnega odebeljenega in razvejajočega se dela prabili - razrastišča, iz katerega potlej poženejo nove, močnejše drugotne korenine, prakorenina pa v rasti zastane. Drugotne korenine rastejo iz interkalarnega meristema členkov bili in predrejo listno nožnico tik nad kolencem (nodus), zato jih imenujemo tudi nodalne korenine. Zanje je značilna bujna rast. Pri jesenski setvi že v jeseni predstavljajo 50 % koreninske mase, in čeprav jih pozimi večina odmre, se spomladi obnovijo hitreje kot prvotne korenine, ki mraz sicer bolje prenašajo oz. jih celo spodbuja k rasti. Ob ugodnih razmerah drugotne korenine nehajo rasti šele po cvetenju, ob pomanjkanju vode in hranil pa že prej ali pa jih njihova rast okrnjena. Pomanjkanje kalija zmanjša razvejenost obeh vrst korenin, pomanjkanje dušika pa jih še izrazito podaljša; pomanjkanje fosforja vpliva na povečanje razvejenosti in skrajšanje korenin. Prvotne korenine rastejo v globino, drugotne pa vodoravno in se šele kasneje usmerijo navzdol, zato najmlajše drugotne korenine rastejo samo v vodoravni smeri. Drugotne korenine presežejo globino prvotnih, v povprečju segajo 1–1,5 m globoko in do 0,5 m okoli bili. Ta prostor si delijo z različnimi pleveli, ki v začetni stopnji lahko rastejo bolj agresivno (npr. njivska gorjušica). Ocenjuje se, da ima pšenica absorpcijsko površino nad 600 m2.Tajnšek, 1988: 24–28.
Bil To je tanko stebelce z jasnimim odebeljenimi ojačitvami - kolenci. Odseki med kolenci so členki. Notranjost stebla zapolnjuje stržen, vendar le v kolencih, členki so votli (strženova votlina). Nad zemljo je do 7 kolenc, pod zemljo, kjer so členki dolgi le nekaj milimetrov, pa do 9. Dolžina členkov se povečuje od spodaj navzgor. Rast je interkalarna, torej v vsakem členku, vendar ni v vseh enako hitra, sproži se še šele, ko členek zrase do ok. polovice končne dolžine.Tajnšek, 1988: 31–33.
List List sestavljajo štirje glavni deli: listna nožnica, dve ušesci (auriculae), dva jezička (ligula) in listna ploskev (lamina). Listna nožnica je tako kot list udeležena pri fotosintezi, hkrati pa list varuje in mu služi kot opora, da se ne poleže. Ko pranožnica predre zemljo, se odpre in omogoči majhnemu zvitemu listu, da se nemoteno razvija. Iz nožnice tega lista se razvije nov list, kar se nadaljuje do pojava četrtega ali petega lista. Tik ob nožnici sta značilna ušesce in jeziček, ki pa sta navadno brez klorofila. Ušesca so lahko vijoličasto obarvana in dlakava, vsaj do cvetenja, potem dlačice odpadejo. Jeziček je velik in grobo nazobčan.
Listna ploskev je suličasta in vzporedno žilna, dolga je do 60 cm, široka pa do 1,5 cm. Povrhnjica je iz podolgovatih celic, ki so na zunanji strani prepojene s kutinom, lahko tudi voščeno poprhnjene. Vosek zadržuje izmenjavo snovi in je odvisen od vremena in sortnih lastnosti. Med celicami povrhnjice so še celice listnih dlačic in podolžne listne reže (stomata), katerih gostota je 60–70 mm2. Mezofil pšenice sestavljajo tri celične plasti; čeprav pšenica sodi med rastline C3, nima tako izrazitega stebričastega in gobastega tkiva kot druge trave. Za klasenje so redko pomembni več kot trije listi. Najpomembnejši je zgornji list (ang. flag leafElzebroek, 2008: 359.), ki prispeva 40 % asimilatov v zrnju in ima najdaljšo življenjsko dobo (do dva meseca). Pridelek je odvisen od oblike in lege listov: novejše sorte imajo praviloma krajše liste. Indeks listne površine (ILP) pri jari pšenici znaša 7, pri ozimni 9; največji je med klasenjem, kasneje se začno listi sušiti. Trajnost listov je sicer odvisna tudi od gnojenja (predvsem z dušikom), gostote rastlin, sortnih lastnosti, talnih in podnebnih razmer ter načina pridelovanja.Tajnšek, 1988: 28–31.
Klas Klas tvorijo enostavna socvetja, imenovana klaski, ki jih nosi klasno vreteno (rachis). Le-to je preoblikovana bil s kratkimi členki, dolgimi 0,5-1,5 cm. Pri kratkočlenem klasnem vretenu govorimo o zbitem (densum), pri dolgočlenem pa o redkem klasu (laxum). Dolžina členka je dedna in je pri heksaploidni pšenici (Triticum aestivum) tudi podlaga za botanično sistematizacijo (npr. Triticum aestivum var. compactum).
Število klaskov v klasu je pomembno merilo, saj močno vpliva na količino pridelka. Sorte z manj kot 18 klaski na klas veljajo za slabe. Med jugoslovanskimi sortami z mnogo klaski spadajo jugoslavija, una, pitoma, angleške sorte norman, talent, marris huntsman pa imajo v povprečju celo 22–24 klaskov. Poleg genetskih danosti na število klaskov in cvetov v njih vplivajo še podnebne in talne razmere ter intenzivnost pridelave. Na enem klasku je po 4–7 cvetov, največ v srednjem delu, vendar je plodno le 2–4. Če da pšenica na klasek več zrn, so ta zelo drobna. Klaskovo vreteno (rachilla) se začne na spodnji strani z ogrinjalnima plevama (glumae), potem si izmenjaje sledijo cvetovi (proti vrhu tudi neplodni) s predplevo in krovno plevo. Ogrinjalni plevi imata na koncu prepoznavni obliki ramo in zobček; razlikujemo tri oblike rame: povešeno, dvignjeno in ravno. Cvet sestavljajo trije prašniki (andreceum) in pestič (gyneceum). Le-ta je enopredalna plodnica (monokarpel), ki se prek vratov (stylum) podaljšuje v dve razvejeni brazdi (vsaka ima 80–100 peresastih vej). Na dnu pestiča je luskica ali mešiček (lodicula), ki je pomembna pri odpiranju cveta in se kasneje ohrani kot pegica na plevah. Krovna pleva se lahko podaljša v reso ali osino. Rese so gosto posejane z listnimi režami in imajo pri nekaterih vrstah velik pomen: pri trdi pšenici (Triticum durum var. durum) površina res presega površino zgornjega lista. Ker se zaradi res poveča teža klasa, povečajo možnost poleganja, a hkrati rastlino varujejo pred pticami, srnami in divjadjo nasploh. Čeprav je v običajnih razmerah njihova fotosintetska dejavnost za zrna zanemarljiva, ob sušah, boleznih listov in napadih žitnega strgača prispevajo celo do 70 % asimilatov v zrnju. Klas sam z lastno fotosintezo proizvede kar 40 % asimilatov v zrnju.Tajnšek, 1988: 33-37. Skupna masa zrn z enega klasa je ok. 1 g.Todorić, Gračan, 1982: 27.
Glede na dolžino res ločujemo tri oblike pšenice oz. njihovega klasa: résnica ali osinka ima izrazito dolge in pogoste rese, čopka ima krajše rese do 2 cm, le v vrhnji tretjini klasa, golica pa rés nima.Tajnšek, 1988: 33–37.Todorić, Gračan, 1982: 26.
Razpoznavanje sort/kultivarjev Najosnovnejšo uvrstitev opravimo s pregledom zunanjih znakov: višina bili, zbitost klasa, število zrn v klasu, prisotnost osin ter lastnosti zrna. Vendar so si mnoge pšenične sorte tako podobne, zanesljivost določanja kultivarjev po masi ali prostornini zrn pa nezanesljiva zaradi velikega vpliva okolja, da jih zgolj po naštetih opisnih znakih ni mogoče razlikovati, zato se vse bolj uporabljajo kemotaksonomske in molekularne metode. Že v osemdesetih letih 20. stoletja je postal na Zahodu obvezen test PAGE za gliadin, beljakovino v zrnu, ki je topna v alkoholu in katere sinteza je le genetsko pogojena.Jošt et al., 1988: 39.
Merila za (statistični) opis sorte: oblika zrnja: jajčasto, narobe jajčasto in eliptično barva zrnja: belo, rdeče, rdečerjavo ali sivorjavo velikost kalčka: majhna, srednje velika, velika dlakavost bradice: daljše dlačice, krajše dlačice, brez dlačic absolutna teža: odvisna od vrste, vendar velik razpon zaradi okoljskih vplivov (običajno 35-45 g) hektolitrska teža: odvisna od vrste, vendar velik razpon zaradi okoljskih vplivov (običajno 70–83 kg) hranilna sestava zrna
Razmnoževanje Oploditev se navadno zgodi še v zaprtem cvetu.Tajnšek, 1988: 37.
Zgodovina Najstarejša najdbišča pšenice izvirajo iz časa med 7800-5200 pr. n. št. S tem je pšenica za ječmenom druga najstarejša vrsta udomačenega žita. Najnovejše raziskave so pokazale, da so pšenico najprej udomačili v jugovzhodni Turčiji, to pa naj bi se zgodilo že okoli 9000 let pr. n. št.