Henri Philippe Benoni Omer Joseph Pétain, bolj znan kot Philippe Petain ali kar Maršal Petain, francoski general in častnik, * 24. april 1856, Cauchy-à-la-Tour, Pas-de-Calais, Francija, † 23. julij 1951, Île d'Yeu, Vendée, Francija.

Pétain je ob koncu prve svetovne vojne dosegel položaj maršala Francije, med katero je postal znan kot Verdunski lev (francosko: le lion de Verdun). Nato je bil med letoma 1940 in 1944 vodja države, znane pod imenom Višijska Francija. Pétain, ki je bil leta 1940 star 84 let, velja za najstarejšega francoskega predsednika države.

V prvi svetovni vojni je Pétain vodil francosko vojsko do zmage v devetmesečni bitki pri Verdunu. Po neuspešni ofenzivi Nivelle in kasnejših uporih je bil imenovan za vrhovnega poveljnika in mu je uspelo ohraniti samozavest vojske. Pétain je ostal poveljnik do konca vojne in je bil kmalu razglašen za narodnega heroja. V medvojnem obdobju je bil vodja francoske vojske, poveljeval pa je tudi skupnim francosko-španskim operacijam v Rifski vojni, kjer je dvakrat služil kot vladni minister. V tem času je bil znan kot le vieux Maréchal (Stari maršal).  

Zaradi skorajšnjega padca Francije v bitki z Nemčijo, in vlade, ki je želela zaprositi za premirje, je 17. junija 1940 premier Paul Reynaud odstopil in predsedniku Lebrunu priporočil, naj na njegovo mesto imenuje maršala Pétaina, kar je storil isti dan, medtem ko je vlada odšla v Bordeaux.Werth, Alexander, France 1940-1955, London, 1957, p.30. Predsedniški kabinet se je nato odločil, da podpiše premirje z Nacistično Nemčijo in Fašistično Italijo. Celotna vlada se je nato za kratek čas preselila v Clermont-Ferrand, nato pa v zdraviliško mesto Vichy v osrednji Franciji. Vlada je nato glasovala za preimenovanje poražene francoske tretje republike v Francosko državo, bolj znano pod imenom Višijska Francija, z avtoritarnim režimom, ki je sodeloval z silami osi. Potem, ko sta Nemčija in Italija novembra 1942 okupirali še preostali del Francije, je Pétainova vlada zelo tesno sodelovala z vojaško upravo nacistične Nemčije.

Po vojni je bil Pétain pridržan v priporu, kmalu pa so mu sodili zaradi izdaje. Prvotno je bil obsojen na smrtno kazen, vendar je bila zaradi visoke starosti in njegovega dobrega služenja v prvi svetovni vojni kazen spremenjena v dosmrtni zapor. Pétain je umrl leta 1951. Francoski general Charles de Gaulle je zapisal, da je bilo Pétainovo življenje zaporedoma banalno, nato veličastno ter obžalovanja vredno, vendar nikoli povprečeno. 

Zgodnje življenje

Otroštvo in družina Philippe Pétain se je rodil 24. aprila 1856 v Cauchy-à-la-Tourju v Pas-de-Calais v severni Franciji. Njegov oče Omer-Venant je bil kmet, njegov prastric, katoliški duhovnik, pater Abbe Lefebvre (1771–1866), pa je služil v Napoleonovi vojski Grande Armée in mlademu Philippu pripovedoval zgodbe o vojni in pustolovščini njegovih pohodov od polotokov Italije do Alp v Švici. Ker je bil zelo navdušen nad pripovedajočimi zgodbami, ki mu jih je pripovedoval njegov stric, je Philippe Pétain svojo poklicno kariero usmeril v vojsko.

Zasebno življenje Pétain je bil do svojega 64 leta starosti samski. Po prvi svetovni vojni se je Pétain 14. septembra 1920 poročil s svojo nekdanjo punco Eugénie Hardon (1877–1962): ostala sta poročena do konca Pétainovega življenja. Potem, ko je zavrnila Pétainovo prvo poročno ponudbo, se je Hardon poročila z Françoisom de Hérainom, s katerim se je ločila leta 1914, ko je bila stara 35 let. Ob začetku bitke pri Verdunu leta 1916 naj bi Pétaina ponoči iz pariškega hotela premestilo osebje, častnik, ki je vedel, da ga je mogoče najti pri Eugénie Hardonu. S Pétainom nista imela nobenih otrok, je pa Hardon že imela sina iz prvega zakona, Pierra de Héraina, ki ga pa Pétain močno ni maral.

Zgodnja vojaška leta levo|sličica|278x278_pik|Pétain v zgodnjih vojaških letih, 1885 Pétain se je leta 1876 pridružil francoski vojski in obiskoval vojaško akademijo St Cyr leta 1887 in École Supérieure de Guerre (vojna vojaška šola) v Parizu. Med letoma 1878 in 1899 je služil v različnih vojaških skupinah z različnimi vojaškimi skupinami Chasseurs à pied, elitne lahke pehote francoske vojske. Nato je zamenjal štabne in polkove naloge.

Pétainova kariera je napredovala počasi, saj je zavrnil filozofijo francoske vojske o besnem napadu vojske in namesto tega trdil, da "ognjena moč ubija". Njegovi pogledi so se pozneje izkazali za pravilne med prvo svetovno vojno. Leta 1890 je bil imenovan za stotnika in leta 1900 za poveljnika (Chef de Bataillon). Marca 1904, ko je takrat služil v 104. skupini, je bil imenovan za izrednega profesorja uporabne vojaške taktike na École Supérieure de Guerre in naslednji napredovanje v podpolkovnika je bil 3. aprila 1908 imenovan za profesorja. 1. januarja 1910 je bil imenovan za polkovnika.

Za razliko od mnogih francoskih častnikov je Pétain služil predvsem v celinskem delu Francije, nikoli v Francoski Indokini ali kateri koli od afriških kolonij, čeprav je sodeloval v kampanji Rif v Maroku. Kot polkovnik je 25. junija 1911 dobil poveljstvo nad 33. pehotnim polkom v Arrasu; mladi poročnik Charles de Gaulle, ki je služil pod njegovim poveljstvom, je pozneje zapisal, da je njegov "prvi polkovnik Pétain (ga) učil umetnost poveljevanja". Spomladi 1914 je Pétain dobil poveljstvo brigade (še vedno v činu polkovnika). Do takrat, ko je bil star 58 let in mu je bilo rečeno, da nikoli ne bo postal general, si je Pétain najel vilo za upokojitev..

Služenje v prvi svetovni vojni

Začetek vojne Pétain je vodil svojo brigado v bitki pri Guiseu 29. avgusta 1914. Naslednji dan je bil imenovan za brigadnega generala, da bi nadomestil poveljnika Pierra Peslina, ki je storil samomor. Poveljstvo 6. divizije je dobil pravočasno za prvo bitko na Marni; nekaj več kot mesec dni pozneje, oktobra 1914, je bil ponovno povišan in postal je poveljnik XXXIII. Potem, ko je vodil svojo vojsko v spomladanski ofenzivi Artois 1915, je julija 1915 dobil poveljstvo nad drugo armado, ki jo je jeseni vodil v šampanjski ofenzivi. Pridobil je sloves enega uspešnejših poveljnikov na zahodni fronti.

Bitka pri Verdonu sličica|303x303_pik|Pétain leta 1915. Avtokromni portret Julesa Gervaisa-Courtellemona Pétain je poveljeval drugi armadi na začetku bitke pri Verdunu februarja 1916. Med bitko je bil imenovan za poveljnika armadne skupine centra, ki je vsebovala skupaj 52 divizij. Namesto, da je več mesecev zadrževal iste vojaške divizije na bojišču v Verdunu, podobno nemškemu sistemu, jih je zamenjal že po dveh tednih na frontnih črtah. Njegova odločitev, da organizira prevoz s tovornjaki čez "Voie Sacrée", da bi v Verdun pripeljal neprekinjen dotok topništva, streliva in izurjenih čet, je prav tako igrala ključno vlogo pri zatiranju nemškega napada do dokončnega ustavljanja julija 1916. Pravzaprav je uporabil osnovno načelo, ki je bilo temelj njegovih naukov na vojni šoli École de Guerre pred prvo svetovno vojno: "le feu tue!"  ali "ognjena moč ubija!" - v tem primeru pomeni francosko poljsko topništvo, ki je v prvih petih mesecih bitke na Nemce izstrelilo več kot 15 milijonov granat. Čeprav je Pétain rekel "On les aura!" ("Dobili jih bomo!"), drugi slavni citat, ki mu ga pogosto pripisujejo - "Ils ne passeront pas!"  ("Ne bodo mimo"!) – je pravzaprav izrekel Robert Nivelle, ki ga je nasledil pri poveljstvu Druge armade pri Verdunu maja 1916. Čisto konec leta 1916 je Nivelle pomagal Pétainu, da bi zamenjal Josepha Joffra kot glavnega francoskega poveljnika.

Upor Zaradi visokega prestiža usposobljenega vojaka je Pétain kratek čas služil kot načelnik štaba vojske (od konca aprila 1917). Nato je postal vrhovni poveljnik celotne francoske vojske in zamenjal generala Nivella, čigar ofenziva Chemin des Dames je propadla aprila 1917, s čimer je izzval razširjene upore v francoski vojski. Vključevali so v različni meri skoraj polovico francoskih pehotnih divizij, nameščenih na zahodni fronti. Pétain je povrnil moralo tako, da se je pogovarjal z moškimi vojaki in jim obljubil, da se ne bodo več dogajali samomorilni napadi ter zagotovil počitek izčrpanim enotam, dopust doma in zmerno disciplino. Imel je 3400 vojnih sodišč; 554 upornikov je bilo obsojenih na smrtno kazen, več kot 90 % pa so bile obsojene omenjene. Upori so bili tajni pred Nemci, njihov celoten obseg in intenzivnost pa sta bila razkrita šele desetletja pozneje. Gilbert in Bernard najdeta več vzrokov:Neposredni vzrok je bil skrajni optimizem in kasnejše razočaranje ob ofenzivi Nivelle spomladi 1917. Drugi vzroki so bili pacifizem, ki ga je spodbudila ruska revolucija in sindikalno gibanje, ter razočaranje nad neprihodom ameriških čet. Pétain je v drugi polovici leta 1917 izvedel nekaj uspešnih, a omejenih ofenziv, za razliko od Britancev, ki so te jeseni zaostali v neuspešni ofenzivi pri Passchendaele. Namesto tega se je Pétain vzdržal večjih francoskih ofenziv, dokler Američani niso prispeli na vojaške fronte, kar se je zgodilo šele v začetku poletja 1918. Prav tako je čakal na uvedbo novih tankov Renault FT v veliko število, od koder je prišla njegova znana izjava: "Čakam na tanke in Američane."Bentley B. Gilbert and Paul P. Bernard, "The French Army Mutinies of 1917", Historian (1959) 22#1, pp. 24–41.

Konec vojne sličica|269x269_pik|Pétain (levo), Haig, Foch in Pershing leta 1918 Leta 1918 je prišlo do velikih nemških ofenziv na zahodni fronti. Prva od teh, operacija Michael marca 1918, je grozila, da bo britanske in francoske sile uničila, in potem, ko je Pétain zagrozil, da se bo umaknil v Pariz, je bila sklicana Doullensova konferenca. Tik pred glavnim sestankom je premier Georges Clemenceau trdil, da je slišal Pétaina reči: "les Allemands battront les Anglais en rase campagne, après quoi ils nous battront aussi" ("Nemci bodo premagali Angleže na odprtem terenu, potem bodo" premagal tudi nas"). O tem pogovoru je poročal predsedniku Poincaréju in dodal, da "general zagotovo ne bi smel govoriti ali razmišljati tako." Haig je zapisal, da je imel Pétain grozen videz. "Imel je videz poveljnika, ki je izgubil živce" je izjavil. Pétain je verjel – napačno – da je bila Goughova peta armada poražena tako kot Italijani pri Kobaridu.Farrar-Hockley 1975, pp. 301–2. Na konferenci je bil Ferdinand Foch imenovan za zavezniškega generala, sprva s pooblastili za usklajevanje in razporeditev zavezniških rezerv, kjer se mu je zdelo primerno. Pétain je sčasoma priskočil na pomoč Britancem in zavaroval fronto s štiridesetimi francoskimi divizijami.

Pétain se je izkazal za sposobnega nasprotnika Nemcev tako v obrambi kot v protinapadih. Tretja ofenziva, "Blücher", maja 1918, je doživela velik nemški napredek na Aisne, saj je poveljnik francoske vojske (Humbert) ignoriral Pétainova navodila za globinsko obrambo in je namesto tega dovolil, da so njegovi ljudje storili začetno množično nemško bombardiranje. V času zadnjih nemških ofenziv, Gneisenaua in druge bitke na Marni, se je Pétain z novimi francoskimi tanki in s pomočjo Američanov lahko poglobljeno branil in sprožil protiofenzivo. Kasneje v tem letu je Pétainu odvzel pravico do neposredne pritožbe na francosko vlado in zahteval, da poroča Fochu, ki je vse bolj prevzemal koordinacijo in končno poveljevanje zavezniških ofenziv. Po končani vojni je Pétain 21. novembra 1918 postal maršal Francije.Tucker, S. C. (2009) A Global Chronology of Conflict: From the Ancient World to the Modern Middle East: From the Ancient World to the Modern Middle East, ABC-CLIO, California, p. 1738.

Medvojno obdobje

Narodni heroj Francije sličica|257x257_pik|Uniforme maršala Francije (Pétain, Foch, Joffre) v Les Invalides