Avstrijska nasledstvena vojna, vojna za nasledstvo v avstrijski monarhiji (1741–1748).

Bavarska, Prusija, Francija in Španija so po smrti cesarja Karla VI. poskušale izkoristiti domnevno nemoč njegove naslednice, Marije Terezije, za uveljavljanje svojih interesov. Vendar je mladi vladarici uspelo ob dokaj medli podpori Velike Britanije, v odločilnih trenutkih pa z iskreno pomočjo Madžarov in Hrvatov, predvsem pa s svojo neomajno odločnostjo, monarhijo obraniti. V veliko pomoč ji je bila tudi neenotnost in sebičnost napadalcev. Vojna se je iz Šlezije in Češke (prva in druga šlezijska vojna) razširila v Porenje, severno in srednjo Italijo ter na Nizozemsko in s svojimi vplivi segla celo v Anglijo (podpora drugi jakobitski vstaji) in na kolonialna ozemlja v Severni Ameriki in Indiji. V vojni so sodelovale skoraj vse evropske države. Z mirom v Aachnu je bilo Mariji Tereziji priznano nasledstvo v habsburških dednih deželah, vendar je morala Prusiji odstopiti večji del Šlezije, Filipu Parmskemu prepustiti vojvodine Parmo, Piacenzo in Guastallo, ter sardinskemu kralju več ozemelj v zahodni Lombardiji. thumb|Bitka pri Fontenoyu, 11. maja 1745. Pierre L'Enfant olje na platnu.

Uvod

V zadnjih letih vladanja cesarja Karla VI., po smrti Evgena Savojskega (1736), avstrijska monarhija ni imela nobenega dobrega vojskovodje in politika. Na Balkanu je proti Turkom izgubljala bitko za bitko in se je morala umakniti iz Srbije in Bosne, najbolj pa je bila boleča izguba ugleda njene vojske.

Prevzem krmila monarhije s strani mlade, vojaško in politično nešolane ženske, se je mnogim nasprotnikom zdel primeren trenutek, da izkoristijo svoje, dolgo gojene ambicije: bavarski volilni knezi so že dolgo hrepeneli po nekdanji pomembni vlogi Wittelsbachov v evropski politiki; francoski Burboni so začutili priložnost, da se znebijo svojih največjih sovražnikov; pruski kralj je imel v načrtu, da poveča svojo državo za ozemlje gosto naseljene in z rudninami bogate Šlezije; španska kraljica Elizabeta Farnese, ki je imela ob mlahavem soprogu velik vpliv na špansko politiko, si je za življenjski cilj zadala nalogo, da pribori nazaj vojvodine svoje rodbine v Italiji, Parmo, Piacenzo in Guastalo (ki so bile od leta 1735 v habsburških rokah). Ko se je vojna razmahnila, so jo za svoje koristi skušali izkoristiti tudi drugi: savojski knez Karel Emanuel III., gospodar Savoje, Piemonta in Sardinije z naslovom sardinski kralj, je želel razširiti svojo posest naprej v Italijo; Britanci so bili zainteresirani za slabitev Francije, svojega glavnega nasprotnika na morju in v kolonijah.

Tako različni in nasprotujoči si interesi so pripeljali do številnih sklenjenih in spet pretrganih zavezništev in pogodb ter do vrste neusklajenih vojaških operacij. Spopadi so se iz Šlezije in Češke razširili na bojišča ob Renu, v severni in srednji Italiji ter na Nizozemskem, tako da jih je težko urediti v smiselno celoto.

Nasprotniki Habsburžanov so kot formalni povod za vojno navajali nestrinjanje s pragmatično sankcijo.

Zavračanje pragmatične sankcije

Cesar Svetega rimskega cesarstva Leopold I., glava avstrijskih Habsburžanov, je leta 1703 s sinovoma Jožefom in Karlom sklenil rodbinski dedni dogovor, ki je za tedaj živeče Habsburžane določal zaporedje dedovanja. Dogovor zaporedja dedovanja po ženski liniji ni posebej določal.

Leta 1705 je umrl Leopold I. in leta 1711 tudi Jožef I., ki je zapustil dve neporočeni hčeri. V monarhiji in cesarstvu ga je nasledil brat Karel VI., ki je 19. aprila 1713 izdal pragmatično sankcijo. Ta je določala, da morajo ostati habsburške dedne dežele "nedeljive in neločljive" in da v primeru izumrtja moškega rodu dedujejo hčere zadnjega moškega vladarja. Slednja možnost, ki je bila v času objave pragmatične sankcije zgolj hipotetična (tedaj Karel ni imel še nobenega naslednika), je ob njegovi smrti določala za dedinjo njegovo prvo hčer Marijo Terezijo in ne ene od Jožefovih hčera.

Karel VI. je poskrbel, da je bila pragmatična sankcija potrjena na deželnih zborih habsburških dežel in v ogrskem državnem zboru in je s tem dobila status državnega zakona. Priznala jo je tudi večina evropskih držav, nikdar pa Bavarska in Saška, ki sta podpirali dogovor iz leta 1703. Dolgotrajno prizadevanje Karla VI. ob njegovi smrti tako ni doseglo pričakovanega cilja.

Po Karlovi smrti so habsburško dediščino zahtevali:

bavarski volilni knez Karel Albert, kot soprog Marije Amalije (1701–1756), mlajše hčerke cesarja Jožefa I., španski kralj Filip V. iz rodbine Burbonov, kot dedič izumrle španske veje Habsburžanov, saški volilni knez Friderik Avgust II., kot soprog Marije Jožefe (1699–1757), starejše hčerke cesarja Jožefa I.

Pruski kralj Friderik II. Veliki, katerega oče je leta 1728 priznal pragmatično sankcijo in s tem tudi nedeljivost habsburških ozemelj, je (ob sklicevanju na davno pogodbo iz leta 1686) kot ceno za priznanje pragmatične sankcije zahteval ozemlje Šlezije.

Potek vojne

1740

Friderik II. je 11. decembra postavil Mariji Tereziji ultimat, v katerem je zahteval ozemlje Šlezije; v zameno je ponudil priznanje pragmatične sankcije in svojo podporo Francu Štefanu Lotarinškemu, soprogu Marije Terezije, pri volitvah za cesarja. Ne da bi čakal na odgovor, je 16. decembra z vojsko vdrl v Šlezijo in s tem sprožil avstrijsko nasledstveno vojno.

Pruska vojska je bila po zaslugi Friderikovega očeta Friderika Viljema I., "vojaškega kralja", močna, disciplinirana in dobro izurjena, ena najmočnejših v Evropi. Bila je stalna in jo je bilo mogoče (drugače kot avstrijsko) uporabiti takoj, brez prehodne dolgotrajne mobilizacije. Večino Šlezije je zavzela v šestih tednih brez veliko odpora. Avstrijci, ki so imeli po vojni s Turki na razpolago le malo čet, v Šleziji komaj kaj, so se umaknili na Češko in Moravsko. Obdržali so se le v trdnjavah Głogów, Brzeg in Nysa.

1741

9. marca so pruske čete pod poveljstvom kneza von Dessaua v nočnem naskoku zavzele trdnjavo Głogów. Koncem marca se je avstrijska vojska pod poveljstvom feldmaršala grofa von Neipperga napotila proti pruskim položajem z namenom, da prežene oblegovalce trdnjav Brzeg in Nysa. 10. aprila je prišlo nekaj kilometrov od trdnjave Brzeg do bitke pri Małujowicah, v kateri so Prusi zmagali. Feldmaršal Neipperg ni želel izpostavljati svojih vojakov in se je umaknil na obrambne položaje.

S Šlezijo trdno v svojih rokah, se je Friderik II. ponudil Mariji Tereziji za zaščitnika monarhije; za ceno ozemlja Šlezije naj bi jo branil pred nasprotniki. Del dunajskih vodilnih mož z Marijo Terezijo na čelu je ponudbo odločno zavrnil, čeprav je bilo stanje zelo kritično. Začeli so se ozirati po zaveznikih. Britanski kralj Jurij II. je bil Avstriji sprva kar naklonjen, britanski parlament je aprila izglasoval celo pomoč 300.000 £, ko pa so Francozi vojaško podprli Karla Alberta, se je angleški kralj Jurij II. ustrašil za svojo volilno kneževino Hannover in ni podpisal že pripravljene pogodbe o sodelovanju. V Rusiji se je pripravljal prevrat. Tako je Marija Terezija aprila podpisala pogodbo s Saško, katera naj bi ji nudila pomoč ob zelo neugodnih pogojih (vse vojaške usluge bi morala Avstrija plačati in v primeru uspeha odstopiti Fridriku Avgustu II., ki je bil tudi poljski kralj Avgust III., pas ozemlja za povezavo med Saško in Poljsko).

28. maja si je Karel Albert na dvorcu Nymphenburg v Münchnu zagotovil podporo Španije. 4. junija je Prusija sklenila v Vroclavu obrambno zvezo s Francijo. Stari francoski kancler kardinal Fleury za vojno ni bil navdušen, a francoski pristaši bavarskega cesarskega kandidata so ga prepričali, da je nazadnje vendarle obljubil 40.000 mož za pohod proti Donavi in ravno toliko mož za napotitev v Vestfalijo, nasproti Hannovru. Julija se je Rusija, avstrijska možna zaveznica, zapletla v vojno s Švedsko (1741–43), kar je prispevalo k Friderikovi varnosti z vzhoda.

15. junija je francoska vojska prečkala Ren in se septembra pridružila bavarski vojski, ki je že zasedla Linz. Na prigovarjanje Francozov je na protiavstrijsko stran prestopil tudi Friderik Avgust II.; bavarski in saški volilni knez sta si že v naprej razdelila zahodne avstrijske dedne dežele. V strahu za Hannover je Jurij II. obljubil nevtralnost.

Poleti in jeseni leta 1741 je bila avstrijska monarhija v tako kritičnem položaju, kot ga ni bilo potem vse do leta 1918. Večina odločujočih mož na Dunaja je bila mnenja, da je potrebno sprejeti Friderikovo ponudbo o zavezništvu, le Marija Terezija je, ob trdni podpori sekretarja tajnega sveta barona von Bartensteina (Johann Christoph), vztrajala na samostojni poti. 25. junija so jo Madžari s slavjem, kakršnega v Bratislavi še ni bilo, okronali za ogrsko kraljico. 7 septembra, ko so Bavarci zavzeli Linz in so se Francozi približali Donavi, je imela sestanek z madžarskimi visokimi plemiči, dejanskimi gospodarji dežele, ki so ji za obrambo monarhije obljubili pomoč 40.000 mož in po potrebi zatočišče za njeno družino v madžarski trdnjavi Gjur. Marija Terezija jim je v zameno obljubila veliko stopnjo samostojnosti v upravljanju. Nekaj dni za tem je v dramatičnem nastopu pozvala madžarski državni svet, naj pomaga njej in njenim otrokom in požela val navdušenja in simpatij; njenega moža, Franca Štefana, so imenovali za sovladarja na Ogrskem; 21 septembra, ko je Franc Štefan prisegel kot sovladar, se je Marija Terezija pojavila pred plemiči s šestmesečnim Jožefom v naročju; požela je nov val navdušenja; zagotovili so ji pomoč 100.000 mož. Od tega je dejansko dobila 20.000 boja željnih vojakov in to v pravem času.

Bavarsko-saški dogovor in vključitev Francozov v vojno sta vzpodbudila Friderika II., ki si ni želel popolnega uničenja avstrijske monarhije, da je 9. oktobra ob posredovanju britanskega diplomata grofa Hyndforda (John Carmichael) sklenil na gradu Klein-Schnellendorf z Avstrijci pogodbo (ki jo je Marija Terezija v stiski sprejela), t. i. tajno kleinschnellendorfsko konvencijo (ker Friderik ni želel, da se o njej razve), s katero mu je Avstrija prepustila Dolnjo Šlezijo in, po 14 dnevnem navideznem obleganju, trdnjavo Nysa. S tem se je vojska feldmaršala Neipperga sprostila za boj proti ostalim nasprotnikom.

Potem ko je Karel Albert zavzel Zgornjo Avstrijo, ni nadaljeval pohoda proti Dunaju, ampak je zavil proti Pragi, najverjetneje zato, da bi si zagotovil ozemlja, o katerih sta se dogovorila s Friderikom Avgustom II. Saškim (morda pa tudi ni imel primerne opreme za obleganje Dunaja, ki se je pripravljal na obrambo).

20. novembra se je bavarski in francoski vojski pred Prago pridružila saška vojska. Feldmaršal Neipperg, ki je s svojo vojsko prihitel iz Šlezije, ni mogel preprečiti zavzetja Prage (26. november), kjer se je Karel Albert 9. decembra pustil kronati za češkega kralja.

Friderik II. se je ustrašil, da bi Saška zavzela preveč češkega ozemlja. 16. decembra je obvestil Hyndforda, da bo prekinil kleinschnellendorfsko konvencijo, češ da je Avstrijci niso držali v tajnosti (kar je bilo morda tudi res). 26. decembra je zavzel Olomuc in tam postavil zimski tabor pruske vojske.

1742

24. januarja 1742 je bil Karel Albert v Frankfurtu izvoljen za cesarja Svetega rimskega cesarstva Karla VII. in 12. februarja ga je njegov brat Klemen Avgust, nadškof v Kölnu, tudi kronal; po 300 letih je bil prvi cesar, ki ni bil habsburškega rodu.

Med tem so Avstrijci pripeljali svoje čete iz Italije in skupaj z ogrsko vojsko prešli v protinapad. Feldmaršal grof von Khevenhüller je po zmagi pri Schardingu (17. januar) zavzel Linz, kjer je zajel 10.000 francoskih vojakov; ravno na dan izvolitve Karla Alberta za cesarja je avstrijska vojska vkorakala v München. Razen nekaj utrdb, med njimi Ingolstadt, je bila Bavarska v rokah Avstrijcev. Karel Albert, ki sta ga podpirala le Palatinat in Hessen, je bil popolnoma odvisen od Francozov. Mobilnost in udarna moč vojske iz Ogrske in Hrvaške je pregnal prejšnji pesimizem avstrijske vojske.