Domicijan

Domicijan (latinsko ), 11. cesar Rimskega cesarstva (81-96), tretji in zadnji iz Flavijske dinastije, * 24. oktober 51, 18. september 96 (ubit).

Domicijan je bil rojen v Rimu, ko je bil njegov oče Vespazijan še vojaški poveljnik. Večino mladosti in zgodnjo kariero je preživel v senci svojega brata Tita, ki je zaslovel v prvi judovsko-rimski vojni. Takšno stanje se je nadaljevalo tudi med vladanjem njegovega očeta, ki je prišel na rimski prestol leta 69 po državljanski vojni, znani kot leto štirih cesarjev. Med njegovim vladanjem je večino odgovornih položajev zasedel sin Tit, medtem ko so Domicijanu prepustili samo manj pomembne in neodgovorne položaje.

Vespazijana je po smrti leta 79 nasledil sin Tit, katerega vladanje se je nepričakovano končalo leta 81 zaradi smrtne bolezni. Pretorijanska garda je že dan po njegovi smrti za cesarja razglasila Domicijana. Njegova vladavina je trajala petnajst let, kar je bilo najdlje od cesarja Tiberija.

Kot cesar je prevrednotil rimski denar, s čimer je utrdil rimsko gospodarstvo, izboljšal obrambo na mejah cesarstva in sprožil obsežen gradbeni program za obnovo Rima. Pomembne so bile tudi njegove vojne v Rimska Britaniji, kjer je general Agrikola poskusil osvojiti Kaledonijo (Škotsko), in Dakiji, kjer mu ni uspelo doseči odločilne zmage proti kralju Decebalu. Njegovo vladanje je imelo značilnosti totalitarnosti. Nase je gledal kot na novega Avgusta, razsvetljenega despota, izbranega za vodenje Rimskega cesarstva v novo obdobje odličnosti. Verska, vojaška in kulturna propaganda sta podpirali kult osebnosti, z imenovanjem samega sebe za stalnega cenzorja pa je poskušal nadzirati tudi javno in zasebno moralo. Posledica takšnega vladanja je bila nepriljubljenost med prebivalstvom in v armadi, člani rimskega senata pa so nanj gledali kot na tirana. Svetonij piše, da je bil prvi rimski cesar, ki je zahteval, da ga naslavljajo z dominus et deus (gospodar in bog).

Domicijanova vladavina se je končala leta 96, ko so ga ubil dvorni funkcionarji. Še istega dne ga je nasledil njegov svetovalec Nerva. Senat ga je obsodil na pozabo (damnatio memoriae).

Tacit, Plinij mlajši in Svetonij ga v svojih Zgodovinah opisujejo kot krutega in paranoičnega tirana. Sodobna zgodovina takšna mnenja zavrača in nanj gleda kot na neusmiljenega, vendar učinkovitega avtokrata, katerega kulturni, gospodarski in politični program je postavil temelje za mirno 2. stoletje.

Zgodnje življenje

Ozadje in družina

Domicijan se je rodil v Rimu 24. oktobra 51, najmlajši sin Tita Flavija Vespazijana – splošno znanega kot Vespazijan – in Flavije Domitile starejše.Jones (1992), str. 1 Imel je starejšo sestro, Domitilo mlajšo in brata, ki se je prav tako imenoval Tit Flavij Vespazijan.Townend (1961), str. 62 Desetletja državljanske vojne v 1. stoletju pred našim štetjem so močno prispevala k propadu stare rimske aristokracije, ki jo je v začetku 1. stoletja postopoma nadomestilo novo italijansko plemstvo.Jones (1992), str. 3 Ena takšnih družin, Flavijci ali Flavia gens, se je v samo štirih generacijah povzpela iz relativne neznanosti v prepoznavnost, pri čemer si je pod cesarji julijsko-klavdijske dinastije pridobila bogastvo in status.

Domicijanov praded, Tit Flavij Petro, je služil kot centurion pod Pompejem med Cezarjevo državljansko vojno. Njegova vojaška kariera se je končala v sramu, ko je leta 48 pr. n. št. pobegnil z bojišča v bitki pri Farzlu. Kljub temu je Petru uspelo izboljšati svoj status s poroko z izjemno bogato Tertulo, katere bogastvo je zagotavljalo vzpon Petrovega sina Tita Flavija Sabinusa I., Domicijanovega dedka.Jones (1992), str. 2 Sabinus si je sam nabral dodatno bogastvo in morebiten viteški status s svojimi službami kot davkar v Aziji in bankir v Helvetiji. S poroko z Vespazijo Pollo se je povezal z prestižnejšim patricijskem gens Vespasia, s čimer je zagotovil povzdignjenje svojih sinov Tita Flavija Sabina II. in Vespazijana v senatorski razred.

Politična kariera Vespazijana je vključevala položaje kvestorja, edila in pretorja ter dosegla vrhunec z konzulatom leta 51, ko se je rodil Domicijan. Kot vojaški poveljnik si je zgodaj pridobil slavo z udeležbo v rimski invaziji na Britanijo leta 43.Jones (1992), str. 8 Kljub temu antični viri navajajo revščino flavijanske družine v času Domicijanovega odraščanja,Suetonius, Življenje Domicijana 1 celo trdijo, da je Vespazijan pod cesarjema Kaligulo (37–41) in Neronom (54–68) padel na slab glas.Suetonius, Življenje Domicijana 4 Sodobna zgodovina je te trditve ovrgla in nakazuje, da so se te zgodbe kasneje razširile pod flavijansko vladavino kot del propagandne kampanje za zmanjšanje uspeha pod manj uglednimi cesarji Julijsko-klavdijske dinastije in za maksimiranje dosežkov pod cesarjem Klavdijem (41–54) in njegovim sinom Britanikom.Jones (1992), str. 7

Po vsem videzu so Flavijci v 40. in 60. letih uživali veliko cesarsko naklonjenost. Medtem, ko je Tit Flavij prejel dvorno izobrazbo v družbi Britanika, je Vespazijan nadaljeval uspešno politično in vojaško kariero. Po daljšem obdobju upokojitve v 50. letih se je pod Neronom vrnil na javno funkcijo, kjer je leta 63 služil kot prokonzul afriške province province Afrika in leta 66 spremljal cesarja Nerona med uradnim potovanjem po Grčiji.Jones (1992), str. 9–11 Istega leta so se Judje iz province Judeja uprli Rimskemu cesarstvu, kar je sprožilo tisto, kar je danes znano kot prva judovsko-rimska vojna. Vespazijan je bil dodeljen za vodenje rimske vojske proti upornikom, Tit – ki je do takrat že končal vojaško izobrazbo – pa je poveljeval legiji.Jones (1992), str. 11

Mladost in značaj

Od treh Flavijskih cesarjev je Domicijan vladal najdlje, kljub dejstvu, da je svojo mladost in zgodnjo kariero večinoma preživel v senci starejšega brata. Tit Flavij si je pridobil vojaški sloves med prvo judovsko-rimsko vojno. Potem ko je njihov oče Vespazijan leta 69 po državljanski vojni, znani kot Leto štirih cesarjev, postal cesar, je Tit opravljal številne funkcije, medtem ko je Domicijan prejemal časti, vendar nobenih odgovornosti. Ko je bil Domicijan star 16 let, sta njegova mati in sestra že zdavnaj umrli,Waters (1964), str. 52–53 medtem ko sta bila njegov oče in brat nenehno aktivna v rimski vojski in sta poveljevala vojskam v Germaniji in Judeji. Za Domicijana je to pomenilo, da je precejšen del svoje adolescence preživel v odsotnosti bližnjih sorodnikov.Jones (1992), str. 13

Med judovsko-rimskimi vojnami je bil verjetno v oskrbi svojega strica Tita Flavija Sabina (konzul 47 n. št.), ki je takrat služil kot Praefectus urbi (mestni prefekt) Rima; ali morda celo Marka Cocceiusa Nerve (naslednik Domicijana kot cesarja po smrti slednjega), zvestega prijatelja Flavijcev in bodočega Domicijanovega naslednika.Murison (2003), str. 149 Izobrazbo je prejel kot mladenič privilegiranega senatorskega razreda, študiral je retoriko in literaturo. V svoji biografiji v delu Življenja dvanajstih cesarjev Svetonij potrjuje Domicijanovo sposobnost citiranja pomembnih pesnikov in pisateljev, kot sta Homer ali Vergil, ob ustreznih priložnostihSvetonij, Življenje Domicijana 9Svetonij, Življenje Domicijana 12.3 in ga opisuje kot učenega in izobraženega mladostnika z elegantno konverzacijo.Svetonij, Življenje Domicijana 20 Med njegovimi prvimi objavljenimi deli so bile poezija, pa tudi spisi o pravu in upravi. Za razliko od svojega brata Tita se Domicijan ni izobraževal na dvoru. Ni zabeležen, ali je prejel formalno vojaško usposabljanje, vendar je po Svetonijevem mnenju pokazal precejšnjo spretnost streljanja z lokom in puščico.Jones (1992), str. 16Svetonij, Življenje Domicijana 19 Podroben opis Domicijanovega videza in značaja poda Svetonij, ki precejšen del svoje biografije posveti njegovi osebnosti:

Domicijan naj bi bil izjemno občutljiv glede svoje plešavosti, ki jo je v poznejšem življenju prikrival z nošenjem lasulj.Morgan (1997), str. 214 Po Svetonijevih besedah ​​je celo napisal knjigo na temo nege las.Svetonij, Življenje Domicijana 18 Glede Domicijanove osebnosti pa Svetonijeva pripoved ostro niha med upodabljanjem Domicijana kot cesarja-tirana, človeka, ki je bil tako fizično kot intelektualno len in inteligentno, prefinjeno osebnostjo, ki jo najdemo drugje.Jones (1992), str. 198 Zgodovinar Brian Jones v delu »Cesar Domicijan« sklepa, da je ocenjevanje resnične narave Domicijanove osebnosti zaradi pristranskosti ohranjenih virov že samo po sebi zapleteno. Kljub temu se iz razpoložljivih dokazov pojavljajo skupne niti. Zdi se, da mu je manjkala prirojena karizma njegovega brata in očeta. Bil je nagnjen k sumničavosti, kazal je nenavaden, včasih samoponiževalen smisel za humorMorgan (1997), str. 209Svetonij, Življenje Domicijana 21 in pogosto je komuniciral na skrivnostne načine. To dvoumnost značaja je še poslabšala njegova oddaljenost od sorodnikov in ko je odraščal je vse bolj kazal naklonjenost samoti, kar je morda izhajalo iz njegove izolirane vzgoje. Dejansko so do osemnajstega leta skoraj vsi njegovi najbližji sorodniki umrli zaradi vojne ali bolezni. Ker je Domicijan večino svojega zgodnjega življenja preživel v somraku Neronove vladavine, so na njegova formativna leta močno vplivali politični pretresi 60. let, ki so dosegli vrhunec z državljansko vojno leta 69, v kateri je na oblast prišla njegova družina.Waters (1964), str. 54

Vzpon Flavijcev

Leto štirih cesarjev

9. junija 68 je Neron sredi vse večjega nasprotovanja senata in vojske storil samomor in z njim se je končala Julijsko-klavdijska dinastija. Sledil je kaos, ki je vodil v leto brutalne državljanske vojne, znane kot Leto štirih cesarjev, v kateri so se štirje najvplivnejši generali v Rimskem cesarstvu – Galba, Oton, Vitelij in Vespazijan – zaporedoma potegovali za cesarsko oblast.Sullivan (1953), str. 69 Novica o Neronovi smrti je dosegla Vespazijana, ko se je pripravljal na obleganje mesta Jeruzalem. Skoraj istočasno je senat razglasil Galbo, takratnega guvernerja Tarakonske Hispanije (sodobne severne Španije), za rimskega cesarja. Namesto, da bi nadaljeval s kampanjo se je Vespazijan odločil počakati na nadaljnje ukaze in poslal Tita, da pozdravi novega cesarja. Preden je prispel v Italijo, je Tit izvedel, da je bil Galba umorjen in ga je nadomestil Oton, guverner Luzitanije (sodobne Portugalske). Hkrati se je Vitelij in njegove vojske v Germaniji uprle in se pripravile na pohod na Rim z namenom strmoglavljenja Otona. Tit, ki ni hotel tvegati, da bi ga ena ali druga stran vzela za talca, je opustil potovanje v Rim in se vrnil k očetu v Judejo.Wellesley (2000), str. 44

Oton in Vitelij sta se zavedala potencialne grožnje, ki jo predstavlja flavijska frakcija. Vespazijan je s štirimi legijami na voljo poveljeval sili skoraj 80.000 vojakov. Njegov položaj v Judeji mu je dal še prednost, da je bil najbližje vitalni provinci Egipt, ki je nadzorovala oskrbo mesta Rim z žitom. Njegov brat Tit Flavij Sabin II. je kot mestni prefekt poveljeval celotni mestni garniziji Rima. Napetosti v flavijskih silah so bile visoke, toda dokler je bil na oblasti Galba ali Oton, Vespazijan ni hotel ukrepati.Wellesley (2000), str. 45 Ko je Vitelij v prvi bitki pri Bedriakumu porazil Otona, sta vojski v Judeji in Egiptu vzeli stvari v svoje roke in 1. julija 69 razglasili Vespazijana za cesarja.Sullivan (1953), str. 68 Vespazijan je sprejel zavezništvo in sklenil zavezništvo z Gajem Licinijem Mucijanom, guvernerjem Sirije, proti Viteliju. Močna sila judovskih in sirskih legij je pod poveljstvom Mucijana odkorakala na Rim, medtem ko je Vespazijan odpotoval v Aleksandrijo, Tita pa je prepustil zadolževanju za končanje judovskega upora.Wellesley (2000), str. 126