Mainz [májnc], glavno mesto nemške zvezne dežele Porenje - Pfalška in ima dobrih 200.000 prebivalcev. Mesto so leta 13/12 pr. n. št. ustanovili Rimljani kot vojaško postajo Mogontiacum ali Moguntiacum, ki je obvladovala zahodno breg Rena na najbolj severni meji Rimskega cesarstva. Mesto stoji nasproti Wiesbadna na sotočju Rena in Majne in je poleg Frankfurta najpomembnejše mesto v regiji.
Mesto slovi po tem, da so v njem na začetku 1450. let natisnili prve knjige na tiskarski stiskalnici s premičnimi kovinskimi črkami, ki jo je leta 1439 izumil Johannes Gutenberg. Univerza v Mainzu, ustanovljena 1477, zdaj nosi njegovo ime (Johannes Gutenberg-Universität Mainz).
Geografija Topografija Mainz leži na zahodnem bregu Rena ob njegovem sotočju z Majno. Na začetku leta 2012 je imel 200.957 stalnih in 18.619 začasnih prebivalcev. Mesto je del regije Rhein Metro, ki ima 5,8 milijona prebivalcev. Od mednarodnega letališča v Frankfurtu je oddaljen 25 minut vožnje z lokalnim vlakom (proga S8).
thumb|500px|left|Pogled na Mainz iz zraka
Rečno pristanišče na Renu ga povezuje z mesti ob Renovih pritokih kot so Neckar, Majna in Mozela in pristaniščem Rotterdam v Severnem morju. Renova druga pomembna vloga je, da umirja podnebje, zato zime v mestu niso tako mrzle in poletja ne tako vroča kot v njegovi okolici.
Po zadnji ledeni dobi so reke v dolini Rena ustvarile velike peščene sipine, na katerih stoji zahodni del mesta. Mainške sipine (nemško Großer Sand) v bližini mesta so naravni rezervat z edinstveno pokrajino in stepskim rastlinjem, ki je za to področje redkost.
Mesto se je razvilo iz Mogontiaca, tabora (castrum) rimske legije, ki so ga na obali Rena leta 13/12 pr. n. št. ustanovili Rimljani. Zgodovinski viri in arheološke najdbe dokazujejo, da sta bila tako vojaški kot civilni Mogontiacum pomembno pristaniško mesto na Renu.O. Höckmann, Mainz als römische Hafenstadt, Die Römer und ihr Erbe, Fortschritt durch Innovation und Integration, Philipp von Zabern, Mainz, 2003, str. 87–106, ISBN 3-8053-2948-2.
Podnebje Mainz ima po Köppenovi klasifikaciji oceansko podnebje. Najnižja mesečna povprečna temperatura je -1,2 do 3,4 °C (januar), najvišja mesečna povprečna tamperatura pa 13,4 do 23,9 °C (julij). Skupna letna količina padavin je 546 mm.Mainz historic weather averages, 'Intellicast, junij 2011.
Zgodovina Rimski Mogontiacum thumb|left|Ostanki rimskih mestnih vrat iz 4. stoletja Rimsko utrdbo (castrum), okoli katere se je razvil sodobni Mainz, je verjetno leta 13/12 pr. n. št. ustanovil rimski general Druz. Svetonij v opisu generalove smrti in pogreba piše, da je bila zgrajena štiri leta kasneje, nekatere teorije pa trdijo, da je bila ustanovljena že pred tem. Četudi mesto stoji nasproti izliva Majne v Ren, njegovo ime ni nastalo iz imena reke (nemško Main), pač pa iz njenega latinskega imena Menus. Jezikovne analize različnih oblik imena Mainz kažejo, da bi ime lahko nastalo tudi s poenostavljanjem imena Mogontiacum.J. von Elbe (1975), Roman Germany: a guide to sites and museums, Mainz, P. von Zabern, str. 253. Ime je zagotovo keltskega izvora, v Germanijo pa so ga verjetno prinesli vojaki iz Galije, ki so za svojega sprejeli galskega boga Mogonsa (Mogounus, Moguns, Mogonino). Njegovo ime bi lahko pomenilo velik, podobno kot latinsko magnus, ali pa bog moči.
Mogontiacum je bil celo rimsko obdobje pomembno mesto, predvsem zaradi svojega strateškega položaja na sotočju Rena in Majne. Mesto je nastalo kasneje med rimsko utrdbo in reko. Kastrum je bil bazni tabor XIII. legije Gemina, XVI. legije Gallica (9-43), IV. legije Macedonica (43–70), I. legije Adiutrix (70–88), XXI. legije Rapax (70–89), XIV. legije Gemina (70–92) in drugih vojaških enot. Bil je tudi baza rimskega rečnega vojnega ladjevja (Classis Germanica). Leta 1982/86 so odkrili ostanke rimskih ladij za prevoz vojakov (navis lusoria) in patrolnega čolna iz poznega 4. stoletja, ki so sedaj razstavljeni v Muzeju antičnega ladjarstva v Mainzu. Museum für Antike Schifffahrt . Mesto je bilo upravno središče province Gornje Germanije. V njem je mogočen nagrobni spomenik, posvečen generalu Druzu, h kateremu so med poletnimi praznovanji romali celo iz oddaljenega Lyona. Med drugimi zgradbami sta bili najpomembnejši gledališče, največje severno od Alp, in most preko Rena.
thumb|left|Ostanki rimskega akvedukta
Leta 368 so mesto izropali Alemani pod Randovim poveljstvom. Zadnji dan leta 405 ali 406 so začeli, verjetno prav v Mainzu, preko Rena prihajati silinški in asdinški Vandali, Svebi, Alani in druga germanska plemena.M. Kulikowski, Barbarians in Gaul, Usurpers in Britain, Britannia, 31, 2000, str. 325-345. Krščanske kronike pišejo, da je Aleman Krok usmrtil mainškega škofa Aurea. Po padcu Mainza so imeli napadalci odprto pot do Trierja in naprej v Galijo.
Zdi se, da rimski kastrum kot vojaški objekt nikoli ni bil povsem opuščen, saj so bile zgradbe zgrajene v različnih časovnih obdobjih. Sedanja citadela je iz leta 1660 kot nadomestilo za starejšo utrdbo. Uporabljali so jo še v drugi scetovni vojni. Ena od zanimivosti citadele je še vedno stoječ spomenik, ki so ga rimski legionarji postavili svojemu generalu Druzu.
Frankovski Mainz Po nizu vpadov v 4. stoletju je Alzacija postopoma izgubila svojo etnični značaj. Germanska plemena, pomešana med Kelte, ki so jim vladali Rimljani, so prišla pod prevladujoč vpliv Alemanov. Rimljani so znova in nova vzpostavljali svojo oblast, toda med vojaki v Mainzu so Italci postali manjšina. To je veljalo tudi za častnike, saj sta bila med poveljujočimi častniki na severni rimski meji samo še eden ali dva z rimskimi predniki.
Zadnji cesar Zahodnega rimskega cesarstva, ki je služil na renski meji v Mainzu, je bil Valentinijan III. (vladal 424-455), ki se je zelo zanašal na vrhovnega poveljnika galske armade (magister militum per Gallias) Flavija Ecija. V rimski vojski je bilo takrat veliko vojakov iz velikih germanskih plemenskih zvez iz Porenja, se pravi Alemanov, Sasov in Frankov. Franki so bili nasprotnik, ki je v 3. stoletju pridobil moč in ugled med Belgi ob spodnjem Renu in večkrat poskušal razširiti svoj vpliv proti gornjemu Renu. Leta 358 je cesar Julijan (vladal 360-363) od Frankov kupil mir, tako da jim je odstopil večino Spodnje Germanije, ki je bila tako ali tako že njihova, in v zameno dobil njihove vojaške usluge.
Med Ecijevimi podložniki v Galiji so bili Kelti, Goti, Franki, Sasi, Alemani, Huni, Italci, Alani in številna druga manjša plemena, ki jih je mojstrsko ščuval med seboj in s tem ohranjal rimsko nadoblast. V ta namen je večkrat uporabil tudi hunske vojake. V Alzacijo je leta 451 vdrl Atila in jo opustošil in uničil Mainz in Trier skupaj z njunima vojaškima posadkama. Kmalu zatem ga je še isto leto v bitki na Katalunskih poljih, največji v antičnem svetu, porazil Flavij Ecij.
Ecij svoje zmage ni užival prav dolgo, ker so ga leta 455 umorili. Njegova smrt je pomenila konec učinkovite rimske oblasti na severu Rimskega cesarstva. Po nekaj krvavih, vendar razmeroma kratkih bitkah, je cesar ostanka Zahodnega rimskega cesarstva postal Ecijev nekdanji podložnik Rikimer (vladal 456-472) in si nadel ime Patricij. Njegov oče je bil Sveb, mati pa vizigotska princesa. Rikimer na severu ni vladal neposredno, ampak je ustanovil podložne pokrajine, ki so bile med seboj neodvisne. Za svojo prestolnico je izbral Soissons. Njegov položaj cesarja je bil kljub temu sporen, saj so mnogi poudarjali, da je vladal samo v Soissonskem kraljestvu.
Ecij je pred tem okoli leta 430 porazil kralja Salijskih Frankov Klodvika. Njegov sin Merovej se je na rimski strani vojskoval proti Atili, njegov sin Hilderik I. pa je služil Soissonskemu kraljestvu. Franki so se medtem postopoma infiltrirali na Hilderikovo ozemlje in prevzeli oblast. Prodrli so tudi ob Renu navzgor in vzpostavili svojo oblast v nekdanji rimski provinci Gornji Germaniji s prestolnico v Kölnu. Da bi jih razlikovali od Salijskih Frankov, so jih imenovali Ripuarski Franki. Zelo malo je verjetno, da je pri tem prišlo do pregonov in preseljevanj prebivalstva. Nekdanji Belgi so preprosto postali Franki.
Proti koncu 5. stoletja so se dogodki vrstili zelo hitro. Hilderikov sin Klodvik I. je leta 481 postal kralj Salijskih Frankov in vladal iz Tournaja. Leta 486 je porazil zadnjega soissonskega vladarja Sjagrija in zasedel severno Francijo. Svojo vladavino je leta 490-491 razširil na Cambrai in Tongeren in odbil napad Alemanov. Še istega leta je prestopil v nearijansko krščanstvo. V Mainzu je že pred Klodvikovim pokristjanjenjem obstajala krščanska skupnost.
Po padcu Rimskega cesarstva leta 476 so Franki pod Klodvikom I. do leta 496 prevzeli oblast v zahodni Evropi in leta 508 pripojili Kölnsko kraljestvo. Mainz je zaradi svojega strateškega položaja postal ena od vojaških baz Frankovskega kraljestva. Njegov naslednik Dagobert I. je okrepil mestno obzidje in imel v mestu enega od svojih sedežev. V Mainzu so leta 534–548 kovali solidus Teodeberta I. (vladal 533–548).
Frankom je uspelo združiti evropska keltska in germanska plemena. Njihov največji kralj je bil vsekakor Karel Veliki (vladal 768–814), ki je zgradil novo evropsko cesarstvo – Sveto rimsko cesarstvo. Mainz je zaradi svojega geografskega položaja postal pomemben tako za cesarstvo kot za krščanstvo.
Franke je medtem začel postopoma deliti jezik. V Mainzu so govorili tako imenovano ripuarsko narečje. Po smrti Karla Velikega in delitvi njegovega cesarstva so se razlike med Francijo in Nemčijo še povečale. Mainz ni bil več v središču države, ampak na njenem obrobju. Med prebivalstvom so se začela porajati vprašanja o nacionalnosti, ki so kot vprašanje Alzacije in Lorene ostala odprta vse do danes.
Krščanski Mainz thumb|200px|Stolnica sv. Martina v Mainzu
V zgodnjem srednjem veku je Mainz postal središče pokristjanjanja germanskih in slovanskih ljudstev. Prvi nadškof v Mainzu je bil sveti Bonifacij, katerega so med poskusom pokristjanjanja Frizijcev leta 754 ubili in pokopali v Fuldi. Druga zgodnja mainška nadškofa sta bila učenjak in pisec Raban Mavr in sveti Viligis (975–1011), ki je začel graditi mainško stolnico in ustanovil samostan svetega Štefana.
Od Viligisa do razpustitve Svetega rimskega cesarstva leta 1806 so bili mainški nadškofje tudi nadkanclerji cesarstva in najpomembnejši med sedmimi volilnimi knezi nemškega cesarja. Mainška škofija je poleg Rimske škofije danes edina v svetu, katere škofovski sedež se imenuje Sveti sedež (sancta sedes). Mainški nadškofje so bili po tradiciji (v letih 798–1802) tudi primasi Germaniae, ki so predstavljali cerkveno oblast severno od Alp.
Nadškof Zigfrid III. je leta 1244 podelil Mainzu mestne pravice, med katerimi je bila tudi pravica do izvolitve mestnega sveta. Mesto je bilo leta 1461 predmet fevdnega spora nadškofov Diethra von Isenburga, ki ga je izvolil mestni svet kanonikov in je imel podporo meščanov, in Adolfa von Nassaua II., ki ga je za nadškofa Mainza imenoval papež. Nadškof Adolf II. je leta 1462 vdrl v Mainz, ga oplenil in ubil 400 meščanov. Vse premoženje preživelih so na sodišču zaplenili in ga razdelili med tiste, ki so Adolfu obljubili podporo. Vse tiste, ki ga niso hoteli podpreti, med njimi je bil tudi Johannes Gutenberg, so pregnali ali vrgli v ječo. Novi nadškof je preklical mestne pravice in vzel mesto pod svojo neposredno oblast. Ironično je, da je po njegovi smrti mesto nadškofa nasledil prav Diether von Isenburg, katerega je zakonito izvolil svet kanonikov in imenoval papež.
Leta 1477 so v Mainzu ustanovili univerzo, ki danes nosi ime po Gutenbergu.
Judovske skupnosti thumb|200px|Nova mestna sinagoga