Planínski orel (redkeje tudi gorski orel ali zlati orel) (znanstveno ime Aquila chrysaetos) je ena od najbolj znanih ptic roparic na svetu. Pripada družini kraguljev (Accipitridae).
Evrazijska podvrsta planinskega orla je berkut (Aquila chrysaetos daphanea)
Opis Odrasel ptič meri od kljuna do repa od 66 do 102 cm, čez krila pa tudi od 1,8 do 2,34 m.
Ti orli so temno rjavi, z nekoliko svetlejšim, zlato rjavim perjem na zatilju. Mladi osebki te vrste imajo običajno belo obarvan rep, pogosto pa tudi bele lise na krilih. Planinski orli pri lovu uporabljajo svojo okretnost in hitrost, združeno z močnimi nogami ter velikimi, ostrimi kremplji. Tako lovijo različen plen, predvsem zajce, kunce, svizce in druge zemeljske veverice.
Habitat Planinski orli živijo večinoma v gorovjih, medtem ko so v nižinah veliko redkejši. Običajno gnezdi na nedostopnih mestih v skalni steni in se bolj ali manj stalno zadržuje na istem območju.
V Sloveniji je planinski orel redek gnezdilec z večino populacije v alpskem svetu.
Podvrste in razširjenost Obstaja šest danes živečih podvrst planinskega orla, ki se nekoliko razlikujejo po velikosti in operjenosti. Nekatere novejše raziskave predlagajo, da bi bilo smiselno priznati le dve podvrsti na podlagi genetskih označevalcev: Aquila chrysaetos chrysaetos (kamor spada tudi A. c. homeyeri) and A. c. canadensis (kamor vključujejo tudi A. c. japonica, A. c. daphanea in A. c. kamtschatica). Aquila chrysaetos chrysaetos (Linnaeus, 1758) – pogosto imenovan tudi evropski planinski orel. To je nominalna podvrsta. Razširjena je skoraj po vsej Evropi, vključno z Britanskimi otoki (predvsem na Škotskem), v večjem delu Skandinavije, na jugu in skrajnem severu Francije, v Italiji in Avstriji. V Vzhodni Evropi se pojavlja od Estonije do Romunije, Grčije, Srbije, Bolgarije in Kosova v jugovzhodni Evropi. Razširjen je tudi po evropskem delu Rusije, pri čemer vzhodno mejo dosega približno ob Jeniseju, sega pa tudi južno v zahodni Kazahstan in severni Iran. Dolžina kril samcev znaša od 56,5 do 67 cm, povprečno 62 cm, pri samicah je dolžina kril od 61,5 do 71,2 cm, povprečno 67 cm. Samci tehtajo od 2,8 do 4,6 kg, povprečno 3,69 kg, samice pa od 3,8 do 6,7 kg, povprečno 5,17 kg. Razpon kril samcev te podvrste je med 1,89 do 2,15 m, povprečno 2,02 m, pri samicah pa med 2,12 do 2,2 m, povprečno 2,16 m. Gre za srednje veliko podvrsto, ki je tudi najsvetlejša. V primerjavi s planinskimi orli, ki živijo vzhodneje v Evraziji, imajo odrasli osebki te podvrste zgornjo stran telesa svetlo zlato rjave barve. Lisasti del zatilja je pogosto močno zlat in perje na tem mestu je izjemno dolgo. Aquila chrysaetos homeyeri Severtzov, 1888 – – pogosto imenovan tudi iberski planinski orel. Ta podvrsta je razširjena skoraj po celotnem Iberskem polotoku in na otoku Kreta, medtem ko v preostalem delu celinske Evrope ne živi. Najdemo jo tudi v Severni Afriki, v ozkem pasu ob obali od Maroka do Tunizije. Popolnoma izolirana populacija planinskih orlov obstaja tudi v Balskem gorovju v Etiopiji, kar predstavlja južno mejo celotnega razširjenega območja vrste. Čeprav ta izolirana populacija uradno ni uvrščena v nobeno podvrsto, obstaja velika verjetnost, da pripada A. c. homeyeri. Poleg tega je ta podvrsta razširjena na večjem delu Male Azije, predvsem v Turčiji, mestoma pa tudi na območju Bližnjega vzhoda in Arabskega polotoka, vse do severnega Jemna in Omana. Na vzhodu sega skozi Kavkaz, na večji del Irana in proti severu do jugozahodnega Kazahstana. Dolžina kril samcev znaša od 55 do 64,3 cm, povprečno 59 cm, pri samicah pa od 60 do 70,5 cm, povprečno 64 cm. Tehta od 2,9 do 6 kg povprečnih podatkov o teži pa ni znanih. Ta podvrsta je nekoliko manjša in temnejše obarvana od nominalne podvrste, vendar ne tako temna kot planinski orli, ki živijo vzhodneje. Čelo in temen sta temno rjavkasta, lisasti del zatilja pa ima krajše perje in je razmeroma svetle rjasto-rdeče barve. Aquila chrysaetos daphanea Severtzov, 1888 – znan pod imeni azijski planinski orel, Himalajski planinski orel ali berkut. Ta podvrsta je razširjena v osrednjem Kazahstanu, vzhodnem Iranu in na skrajnem vzhodu Kavkaza. Območje sega proti Mandžuriji in osrednji Kitajski ter vzdolž Himalaja od severnega Pakistana do Butana, nato pa prekinjeno do severovzhodnega Mjanmara (redko sega tudi v skrajni sever Indije). Gre za povprečno največjo podvrsto planinskega orla. Dolžina kril samcev je od 60 do 68 cm, povprečno , pri samicah pa od 66 do 72 cm, povprečno 70 cm. Podatkov o razponu telesne mase ni, vendar samci tehtajo približno 4,05 kg, samice pa približno 6,35 kg. Razpon kril te podvrste naj bi v povprečju znašal 2,21 m, pri nekaterih osebkih pa je lahko še precej večji. Ena samica berkuta je imela preverjen razpon kril kar 2,81 m, , čeprav je šlo za osebek v ujetništvu. Ta podvrsta je na splošno druga najtemnejša; hrbet je skoraj črn. Čelo in teme sta temna, s črnimi peresi na zadnjem delu temena. Perje na zatilju in zgornjem delu vratu je bogato rjasto-rdeče. V primerjavi z nominalno podvrsto so zatilna peresa nekoliko krajša in so podobne dolžine kot pri A. c. homeyeri. Aquila chrysaetos japonica Severtzov, 1888 – znana kot japonski planinski orel. Ta podvrsta živi v severnem Japonskem (otokih Honšu, Hokaido ter razdrobljeno tudi na Kjušu) in na še neopredeljenih območjih Koreje. Dolžina kril samcev znaša od 58 do 59,5 cm, povprečno 59 cm, pri samicah pa od 62 do 64,5 cm, povprečno 63 cm. Podatkov o razponu telesne mase ni, vendar samci tehtajo približno 25 kg, samice pa 32,5 kg. Gre za daleč najmanjšo podvrsto planinskega orla. Je tudi najtemnejša: odrasli osebki imajo hrbet in teme črno-sive barve, mladiči pa so jim podobni, a s še temnejšim črnim perjem, ki so v kontrastu z rjavkastimi toni in belimi lisami na krilih, bokih in repu. Podvrsta ima značilno svetlo rjasto-rdeče zatilno perje, ki je precej dolgo in ohlapno. Odrasli japonski planinski orli pogosto ohranjajo obsežne bele lise na notranji strani peres repa, kar je sicer značilnejše za mladiče pri drugih podvrstah. Aquila chrysaetos canadensis (Linnaeus, 1758) – znan kot severnoameriški planinski orel. Poseljuje celotno območje razširjenosti vrste v Severni Ameriki, ki obsega večino Aljaske, zahodni del Kanade, zahodne ZDA in Mehiko. Občasno gnezdi v vseh kanadskih provincah, razen v Novi Škotski. V vzhodnih ZDA trenutno ne gnezdi, vzhodno od črte, ki poteka od Severne Dakote skozi skrajno zahodno Nebrasko in Oklahomo do zahodnega Teksasa. Južna meja razširjenosti sega v osrednjo Mehiko, od območja Guadalajare na zahodu do območja Tampica na vzhodu. Na grbu Mehike je upodobljen kot "mehiški orel.; Gre za podvrsto z največjim območjem gnezdenja, ki je verjetno tudi najštevilčnejša, zlasti če je vanjo vključen A. c. kamtschatica. Dolžina kril samcev je od 59,1 do 64 cm , povprečno 61 cm, pri samicah pa od 60,1 do 67,4 cm, povprečno 65 cm. Povprečen razpon kril pri obeh spolih znaša okoli 2,04 m. Samci tehtajo od 2,5 do 4,47 kg, povprečno 3,48 kg, samice pa od 3,6 do 6,4 kg, povprečno 4,91 kg. Ta podvrsta očitno ne sledi Bergmannovemu pravilu (da so organizmi na večjih geografskih širinah večji), saj so bili osebki iz Idaha v povprečju težji 4,22 kg kot tisti z Aljaske 3,76 kg. Gre za srednje veliko podvrsto, ki je po velikosti običajno vmesna med nominalno podvrsto in A. c. homeyeri, ', čeprav je precej prekrivanja. Na hrbtu je črn do temno rjav. Dolgo perje na zatilju in zgornjem delu vratu je rjasto-rdeče, nekoliko ožje in temnejše kot pri nominalni podvrsti.Cornell University. Bna.birds.cornell.edu. Retrieved on 2012-08-22. Aquila chrysaetos kamtschatica Severtzov, 1888 – včasih imenovan sibirski planinski orel ali kamčatski planinski orel. Ta podvrsta je razširjena od zahodne Sibirije (kjer se verjetno prekriva z A. c. chrysaetos), čez večino Rusije, vključno z gorovjem Altaj (sega tudi v severno Mongolijo), vse do kamčatskega polotoka in Anadirskega okrožja. Pogosto jo uvrščajo kar k podvrsti A. c. canadensis. Dolžina kril samcev znaša od 61,8 do 70,5 cm, povprečno 64 cm, pri samicah pa od 65 do 72 cm, povprečno 69 cm. Podatkov o telesni teži te podvrste ni. Barva perja je skoraj enaka kot pri podvrsti A. c. canadensis. Glavna razlika je v tem, da je ta podvrsta precej večja, skoraj tako velika kot A. c. daphanea, če sodimo po dolžini kril.
Večje planinske orle iz srednjega pleistocena v Franciji (in morda drugod) uvrščajo v paleopodvrsto Aquila chrysaetos bonifacti. Velikanske primerke iz poznega pleistocena, najdene v jami Liko na Kreti, pa so poimenovali Aquila chrysaetos simurgh (Weesie, 1988).Simurgh is a mythical bird. Some say the Persian word simurgh or its Middle Persian form sēn-murw also meant golden eagle; see "Simorğ" in Encyclopædia Iranica. Podobno so v La Brea Tar Pits v južni Kaliforniji odkrili fosile prednika planinskega orla, ki je imel težjo in širšo lobanjo, večja krila in krajše noge v primerjavi z današnjimi ptiči.
Varovanje vrste Zaradi lova je v preteklosti njegovo število močno upadlo. Danes je povsod zaščiten.
Zaradi svoje dolgoživosti v kombinaciji z majhno populacijo, je vrsta v Sloveniji ogrožena, izguba vsakega osebka pa pomembno vpliva na vitalnost populacije. Planinski orel je na območju Slovenije zavarovana vrsta. Uvrščen je na Rdeči seznam ogroženih ptic gnezdilk Slovenije, kjer je opredeljen kot ranljiva vrsta. V Sloveniji imamo le med 32 in 38 parov te vrste..
Sklici
Zunanje povezave
Kategorija:Orel (rod) Kategorija:Ptiči Afrike Kategorija:Ptiči Azije Kategorija:Ptiči Evrope Kategorija:Ptiči Severne Amerike Kategorija:Ptiči Slovenije Kategorija:Taksoni, opisani leta 1758