thumb|300px|right| Srebrnik selevkidskega kralja Antioha I. Soterja. Na zadnji strani kovanca je podoba Apolona, sedečega na omfalosu. Grški napis se bere: ΒΑΣΙΛΕΩΣ ΑΝΤΙΟΧΟΥ (kralj Antioh).
Basileus (grško βασιλεύς [basileús]) je grški naslov, s katerim so v preteklosti naslavljali različne monarhe. Naslov se v slovenski jezik najpogosteje prevaja kot kralj ali cesar, čeprav bi bil bolj primeren izraz suveren. Najbolj znani nosilci naslova so bili bizantinski cesarji, čeprav so tako naslavljali tudi suverene in druge oblastnike v antični Grčiji in kralje moderne Grčije.
Ženska oblika naslova je basilisa (Βασίλισσα), basileia (Βασίλεια), basilis (Βασιλίς) ali arhaično basilinna (Βασιλίννα) in pomeni kraljico ali cesarico.Brown, Roland Wilbur (1956). Composition of Scientific Words: A Manual of Methods and a Lexicon of Materials for the Practice of Logotechnics.
Etimologija Etimologija besede basileus ni jasna. Mikenska oblika besede je bila *gʷasileus (linearno B: qa-si-re-u). Pomenila je vrsto dvornega uradnika ali lokalnega poglavarja in ne aktualnega kralja. Hipotetična zgodnejša pragrška oblika bi lahko bila *gʷatileus.Andrew Sihler (2008). New Comparative Grammar of Greek and Latin, str. 330. Večina jezikoslovcev domneva, da beseda ni grškega izvora in da so jo v besednjak privzeli bronastodobni Grki iz pred tem obstoječega predgrškega jezikovnega substrata vzhodnega Sredozemlja.R. S. P. Beekes. Etymological Dictionary of Greek. Brill, 2009, str. 203. Schindler (1976) se s to trditvijo ne strinja in trdi, da je beseda indoevropska in ne sredozemska sposojenka.
Antična Grčija Izvirni pomeni, odkriti na glinastih tablicah Prvi pisni primerek besede basileus so odkrili na žganih glinastih tablicah med izkopavanji pogorele mikenske palače. Tablice so datirane v obdobje od 15. do 11. stoletja pr. n. št.. Pisane so v linearni pisavi B, katero je leta 1952 dešifriral Michael Ventris in ustreza zelo zgodnji obliki grške pisave. Beseda basileus je zapisana kot qa-si-re-u, kar pomeni poglavarja, v enem samem primeru pa vodjo ceha obdelovalcev brona.
Basileus in vanaks v mikenskem obdobju Izraz basileus je primerljiv z izrazom vanaks, ki se je v mikenskem obdobju uporabljal zlasti za kralje in je običajno pomenil »visoki kralj« ali »(neomejen) gospodar«. Z razpadom mikenske družbe se je izraz vanaks opustil. Namesto njega se je začel uporabljati izraz basileus v množinski obliki basilei in je pomenil najvišje oblastnike v takratni grški družbi.
V Homerjevih delih se izraz vanaks pojavlja kot anaks, večinoma za opis Zevsa (ánax andrōn te theōn te, kralj ljudi in bogov) in zelo redkih monarhov, med katerimi je najbolj opazen Agamemnon, sicer pa se je izraz ohranil skoraj izključno kot del osebnega imena, na primer Anaksagóras in Pleistoánaks. Izraz se v sodobni grščini še vedno uporablja v opisih, na primer anáktoron/anáktora – anaksov prostor ali anaksov dom, se pravi kraljeva palača. Slednji izraz je enak izrazu va-na-ka-te-ro, vanákteros – ki pripada kralju - in se na tablicah v linearni pisavi B nanaša na različne obrtnike, ki so služili kralju, na primer kraljevi predilec ali rezbar slonove kosti, in stvari, ki so pripadale ali so jih ponudili kralju, na primer ratišča kopij, pšenica, začimbe, zemljišča in drugo.
Večina grških vodij v Homerjevih delih je opisanih kot basileís in se običajno prevajajo kot kralji. Bolj natančen prevod bi bil knezi (princi) ali poglavarji, saj ti nazivi bolje odražajo stanje v takratni grški družbi in bolj ustrezajo vlogam, katere jim je pripisal Homer. Agamemnon je kot vanaks, tako kot mnogo drugim, poskušal ukazovati tudi Ahilu, medtem ko je bil nek drug basileus voznik njegovega bojnega voza. Agamemnonovih ukazov torej niso izpolnjevali avtomatsko. Pri Homerju se je pričakovalo, da vanaks vlada drugim basileusom s konsenzom in ne s prisilo, kar je razvidno iz prizora, v katerem se je Ahil ponosno in besno uprl, ko je dojel, da ga Agamemnon krivično izkorišča.
Arhaični basileus Študija Roberta Drewsa (1983) je pokazala, da se tudi na višku geometrične in arhaične grške družbe izraza basileus ne sme avtomatsko prevajati kot kralj. V številnih plemenih je oblast predstavljal kolegij basileis, izbranih iz posameznih klanov ali skupin. Njihov mandat je bil časovno omejen. Naslov basileus se je lahko uporabljal tudi za dedne poglavarje »plemenskih« držav, kakršni sta bili na primer Arkadija in Mesenija. V teh primerih je naslov basileus samo približno pomenil kralja.
Psevdo Arhitova definicija basileusa Pseudo Arhit v svoji razpravi O pravičnosti in zakonu piše, da je za basileusa bolj primeren prevod suveren kot kralj, ker poudarja predvsem kraljevo osebnost in ne njegovega položaja: oblast magistratov (arhontov ali arhonov) je izhajala iz njihove socialne funkcije ali položaja, medtem ko je suveren dobil svojo oblast zaradi samega sebe. Suvereni so imeli avtoriteto (auctoritas), medtem ko so bili magistrati omejeni z imperijem (imperium).
Klasično obdobje V klasičnem obdobju so skoraj vse grške države odpravile dednost kraljevega položaja v korist demokratične ali oligarhične vladavine. Izjeme so bili kralji Šparte, ki so bili hkrati pridruženi poveljniki vojske in so se imenoval tudi arhagetai, Sirakuze, Kirene, Makedonije, Molosije v Epiru in arkadskega Orhomena. Grki so začeli izraz basileus uporabljati za kralje različnih barbarskih, se pravi negrških, plemen v Trakiji in Iliriji in za ahemenidske kralje Perzije. Slednje so naslavljali tudi z megas basileus ali basileus basileōn, kralj kraljev, ki je neposreden prevod perzijskega naslova xšāyaθiya xšāyaθiyānām. V Labadeji je obstajal tudi kult Zeusa Basileusa. Aristotel je razlikoval basileusa, katerega je omejevala zakonodaja, od neomejenega tirana (tyrannos).
V Atenah je bil archon basileus eden od devetih arhontov, magistratov, ki so jih izbrali z žrebom. Oblast antičnih atenskih kraljev so si delili archon eponymos, polemarh in basileus. Slednji je nadziral verske obrede in raziskoval umore. Njegova žena se je morala na festivalu Antesteria obredno poročiti z Dionizom. Podobne okrnjene položaje z nazivom basileus so poznale tudi druge grške mestne državice.
V klasični Grčiji se avtoritativni vladarji nikoli niso imenovali basileus, ampak arhont (archon) ali tiran (tyrannos), čeprav Aristotel opisuje Feidona Argoškega kot basileusa, ki se je kasneje spremenil v tirana.
Aleksander Veliki Z basileus in megas basileus so se naslavljali izključno Aleksander Veliki in njegovi helenistični nasledniki v ptolemejskem Egiptu, Aziji, na primer v Selevkidskem cesarstvu, Pergamonu in negrških državah pod grškim vplivom, na primer v Pontskem kraljestvu, ter v Makedoniji. Ženska oblika naslova, basilissa, je pomenila tako vladajočo kraljico, na primer Kleopatro VII., kot kraljevo soprogo. Izraz basileus je ravno v tem času dobil popolnoma kraljevski pomen, ki se je močno razlikoval od starejšega, manj dorečenega dojemanja kraljevanja v Grčiji.
Rimljani in Bizantinci thumb|right|250px|Bronasti folis Leona VI. Modrega (vladal 886–912); na zadnji strani kovanca je v latinščino transkribiran naslov, ki se je uporabljal na cesarskih kovancih: +LEOn En ΘEO bASILEVS ROMEOn, Leon, po milosti Božji cesar Rimljanov
V rimskem obdobju se je začel v grško govorečem vzhodnem delu Sredozemlja naslov basileus skladno s helenistično tradicijo tako v vsakdanjem življenju kot v političnih govorih uporabljati za rimske cesarje.Kazhdan 1991, str. 264. Čeprav so se prvi rimski cesarji trudili obdržati fasado republikanskih institucij in niso uradno privzeli vladarskih naslovov, uporaba naslova basileus jasno kaže, da je bilo Rimsko cesarstvo monarhija v vsem, razen po imenu.Chrysos, 66–67. Naslov basileus kljub splošni razširjenosti ni bil uraden naslov rimskih cesarjev in se je uporabjal samo v uradnih dokumentih, povezanih z vazalnimi kralji na vzhodu. Namesto njega sta se uradno uporabljala cesarska naslova caesar augustus, preveden ali transliteriran v grščino kot kaisar sebastos ali kaisar augoustos, in imperator, preveden v autokratōr.
Od 4. stoletja se je naslov basileus kljub temu uradno uporabljal izključno za dva vladarja, katera so imeli za enaka rimskemu cesarju: sasanidskega perzijskega šahanšaha (kralja kraljev) in mnogo nižje kotirajočega kralja Aksuma, ki je bil z bizantinskega stališča obroben vladar.Chrysos, 32: 35, 42. Naslov je s tem dobil konotacijo cesarja. Ko so začele na ruševinah Zahodnega rimskega cesarstva v 5. stoletju nastajati nave države, Grki njihovih vladarjev niso naslavljali z basileus, ampak z rex ali rēgas, heleniziranima oblikama latinskega naslova rex (kralj).
Zanimivo je, da prva dokumentirana raba naslova basileus Rhomaíōn v uradnem kontekstu prihaja iz Perzije. V pismu, ki ga je cesarju Mavriciju (vladal 582–602) poslal šah Kozrav II., se Mavricij naslavlja v grščini kot basileus Rhomaíōn in ne z običajnim srednjeperzijskim kēsar-i Hrōm (cesar Rimljanov). Perzijski vladar sebe naslavlja s persōn basileus, torej z grškim ekvivalentom svojega uradnega perzijskega naslova basileus basileōn (kralj kraljev).Chrysos, 32: 70. Zgleda, da se je naslov potem počasi vrasel v bizantinsko cesarsko tituliranje. Dokazano je, da je cesar Heraklij v pismu Kavadu II. leta 628 uporabil novi naslov skupaj z utečenim autokratōr kaisar.
Nazadnje so se z zakonom, ki je bil objavljen 21. marca 629, vsi latinski naslovi ukinili in se nadomestili z grškimi. Cesarja so začeli naslavljati s πιστὸς ἐν Χριστῷ βασιλεύς (pistós en Christó vasiléus), zvesti vernik, cesar po Kristusovi milosti.Chrysos, 32: 31. Uvedbo novih naslovov zgodovinarji razlagajo s takratno skoraj popolno helenizacijo cesarstva.Chrysos, 32: 32. Na cesarskih kovancih so se še naprej uporabljale latinske oblike naslovov. Izjeme so bili srebrniki Leona III. Izavrijca (vladal 717–741), na katerih je napis basileus, in zlatniki Konstantina VI. (vladal 780–797). Naslov BASILEUS se je sprva pisal v latinici, potem pa so latinske črke postopoma zamenjavale grške. Rezultat delne zamenjave je bil na primer napis BASIΛEVS.
thumb|right|250px|Miniatura iz zgodnjega 15. stoletja, ki prikazuje cesarja Manuela II. Paleologa z družino, cesarico Heleno Dragaš in njunimi sinovi Ivanom, Andronikom in Teodorjem. Poln cesarski naslov vsebuje tako značilno bizantinske kot oživljene arhaične latinske elemente: ΜΑΝΟΥΗΛ ΕΝ ΧΩ ΤΩ ΘΩ ΠΙϹΤΟϹ ΒΑϹΙΛΕΥϹ ΚΑΙ ΑΥΤΟΚΡΑΤΩΡ ΡΩΜΑΙΩΝ Ο ΠΑΛΑΙΟΛΟΓΟϹ ΚΑΙ ΑΕΙ ΑΥΓΟΥϹΤΟϹ, Manuel, po milosti Kristusa Boga, verni cesar in avtokrat Rimljanov, Paleolog, za vedno avgust. Z basileus so naslavljali tudi najstarejšega sina Ivana, medtem ko so njegova brata naslavljali z despotes.