Valentinijan I. (grško Ουαλεντινιανός Α΄, latinsko ), znan tudi kot Valentinijan Veliki,P. Schaff, A Select Library of the Nicene and post Nicene Fathers of the Christian Church, 3. zvezek, Eerdmans Publishing, University of California, 1956, str 146.E.K. Rand, Founders of the Middle Ages, Dover Publications, University of Michigan, 1957, str. 76.M. Whitby, M. Whitby, Chronicon Paschale 284–628 AD, Liverpool University Press, University of Michigan, 1989, str. 51.G. Dagron, Emperor and priest: the imperial office in Byzantium, Cambridge University Press, 2003, str 26. je bil rimski cesar, ki je vladal od leta 364 do 375, * 321, † 15. november 375.
Po prihodu na prestol je za socesarja imenoval svojega brata Valensa in mu prepustil oblast nad vzhodnimi provincami cesarstva, sam pa je obdržal oblast na zahodu.
Med svojim vladanjem se je uspešno vojskoval z Alemani, Kvadi in Sarmati. Najbolj odmevna je njegova zmaga nad Alemani v bitki pri Soliciniumu leta 367. Njegov izjemen general Teodozij Starejši je zatrl upor v Afriki in veliko zaroto in vodil obrambo pred napadi Piktov, Škotov in Sasov na Britanijo. Valentinijan je bil zadnji cesar, ki je vodil vojne pohode preko Rena in Donave. Obnovil in dodelal je utrdbe ob mejah in gradil utrdbe celo na sovražnem ozemlju.
Moč cesarstva je skoraj takoj po njegovi smrti začela pojemati, zato ga imenujejo tudi "zadnji veliki cesar na zahodu". Ustanovil je Valentinijansko dinastijo s sinovoma Gracijanom in Valentinijanom II., ki sta vladala v zahodni polovici Rimskega cesarstva.
Življenjepis Zgodnje življenje thumb|left|200px|Valentinijanov zlati solidus
Rojen je bil leta 321Amijan Marcelin, Res Gestae, XXX.6.6. v Cibalah, sedanjih Vinkovcih na Hrvaškem.N.E. Lenski (2002), Failure of empire: Valens and the Roman state in the fourth century A.D., University of California Press, str. 56. ISBN 978-0-520-23332-4. Oče Gracijan Starejši je bil slaven general cesarjev Konstantina I. in Konstansa.R. Tomlin (1973), The Emperor Valentinian I, str. 2. Z bratom Valensom sta odraščala na družinski posesti, kjer se je šolal na različnih področjih, tudi v slikarstvu in kiparstvu.Avrelij Viktor, Epitome de Caesaribus, 45.5.
Gracijana so v 220. ali zgodnjih 330. letih povišali v comesa Africae in mladi Valentinijan ga je spremljal v Afriko.R. Tomlin (1973), The Emperor Valentinian I, str. 4. Kmalu zatem so ga obtožen za poneverbo in ga prisilili k upokojitvi. Valentijan je v kasnih 330. letih vstopil v vojsko in kasneje verjetno dobil položaj štabnega častnika (protector domesticus). Gracijana so v 340. letih ponovno vpoklicali v vojsko in ga imenovali za comesa Brittaniae. Po končanem službovanju se je upokojil in umaknil na svojo posest v Cibalah.Amijan Marcelin, Res Gestae, 30.7.3.
Leta 350 so cesarja Konstansa umorili agenti uzurpatorja Magnencija, katerega je za cesarja razglasilila njegova armade v Galiji.Canduci, str. 131. Cesar vzhodnega cesarstva Konstancij II. je takoj zbral veliko vojsko za napad na Magnencija. Naslednje leto sta se oba cesarja sestala v Panoniji. Sledila je bitka pri Mursi Major (sedanji Osijek, Hrvaška), v kateri je Konstancij prvič porazil Magnencija.Zonaras, Extracts of History, XIII.8.5–13. Drugič ga je porazil dve leti kasneje v bitki pri Mons Selevku v južni Galiji.Evtropij, Historiae Romanae Breviarium, X.11-2. Magnencij je po porazu spoznal, da je nadaljevanje upora nesmiselno in je avgusta istega leta naredil samomor.Evtropij, Historiae Romanae Breviarium, X.12.
Približno takrat je Konstancij zasegel Gracijanove nepremičnine, ker je domnevno podpriral Magnencija. Ker Valentinijan do očeta kljub temu ni bil sovražno razpoložen, je zelo malo verjetno, da je Gracijan resnično podpiral uzurpatorja.Tomlin, str. 13.
V Konstancijevi in Julijanovi službi Spor med Magnencijem in Konstancijem so izkoristili Alemani in Franki in v nastali zmedi prečili Ren in napadli več pomembnih rimskih naselij in trdnjav. Leta 355 je Konstancij odstavil bratranca Gala, v cesarstvu pa je bilo še vedno čutiti krizo. Ker je bilo cesarstvo po Valentinijanovem mnenju preveliko, da bi mu vladal en sam cesar, je za cezarja imenoval svojega bratranca Julijana. Stanje v Galiji se je hitro slabšalo, zato je Julijana imenoval za poveljnika ene od dveh rimskih armad v Galiji. Poveljnik druge armade je bil Barbacij. Armadi naj bi proti Alemanom delovali kot klešče. Skupina Alemanov se je kljub temu izmuznila mimo obeh armad in napadla Lugdunum (Lyon). Julijan je poslal Valentinijana in tribuna Bajnobavda, da bi zastražila cesto, po kateri naj bi se Alemani vračali. Ker sta njino nalogo ovirala Barbacij in njegov tribun Kela, je alemanski kralj Knodomar izkoristil nastalo nesoglasje, napadel Rimljane in jim povzročil težke izgube. Barbacij je krivdo za poraz prevalil na Valentinijana in Bajnobavda in Valentinijana so odpustili iz vojske.
Valentinijan se je z uničeno kariero vrnil na novo družinsko posestvo v Sirmium. Dve leti kasneje se mu je rodil prvi sin Gracijan,R. Tomlin (1973), The Emperor Valentinian I, str. 14. sicer pa je njegovo delovanje v tistem obdobju dokaj neznano in prav mogoče je, da je bil v izgnanstvu.
Vzpon na oblast Ko so se razširile novice o Julijanovi smrti, je vojska za novega cesarja takoj razglasila svojega poveljnika Jovijana. Ker njegova oblast ni bila zanesljiva in so ga še vedno napadali Perzijci, je sprejel ponižujoče mirovne pogoje.Tomlin, str. 16. Na zahod je poslal notarija Prokopija in tribuna Memorida, da razglasita njegovo imenovanje. Valentinijan je bil med Jovijanovim vladanjem povišan v tribuna polka elitne pehote (scutarii) in poslan v Ancyro.
Jovijanova vladavina je bila kratka, saj je trajala komaj osem mesecev. Še preden mu je uspelo utrditi svoj položaj v Konstantinoplu je na poti nekje med Ankaro in Nikejo umrl, morda zaradi zastrupitve ali pa so ga ubili. Znan je predvsem zaradi vrnitve krščanstva na položaj, ki ga je imelo pod cesarjam Konstantinom in njegovimi sinovi.
Vojska je po njegovi smrti odšla v Nikejo in se po posvetu s civilnimi in vojaškimi uradniki odločila, da izbere novega cesarja. Kandidata sta bila tribun prvega polka elitne pehote Ekvicij in Jovijanov sorodnik Januarij, zadolžen za oskrbovanje vojske v Iliriku. Oba kandidata so zavrnili. Ekvicij je bil preveč neolikan in surov,Amijan Marcelin, Res Gestae, 26.1.4. Januarij pa je bil takrat predaleč.Amijan Marcelin, Res Gestae, 26.1.5. Zbor se je nazadnje odločil za Valentinijana in poslal v Ankaro glasnike, da ga obvestijo o izboru.
Cesar Valentinijan je 26. februarja 364 imenovanje sprejel. Med pripravami na nastopni govor so mu vojaki zagrozili z uporom, ker niso bili prepričani v njegovo lojalnost. Ko jim je zagotovil, da je vojska njegova prva prioriteta, so se pomirili. Po Amijanu so bili vojaki presenečeni nad njegovo krepko držo in pripravljenostjo, da prevzame cesarsko oblast. Da bi preprečili nasledstveno krizo, se je strinjal, da izbere socesarja. Njegovo odločitev bi se lahko razumelo kot ukrep za pomiritev državnih uradnikov v vzhodnem delu cesarstva, ker jim je z njo zagotovil, da bo nekdo s cesarskimi pooblastili ostal na vzhodu in zaščitil njihove interese.
Valentinijan je 28. marca 364 v Konstantinoplu za socesarja imenoval svojega brata Valensa, četudi je temu nasprotoval magister equitum Dagalajf. Amijan nedvoumno trdi, da je bil Valens podrejen svojemu bratu. Do konca leta se je ukvarjal z imenovanjem državnih funkcionarjev in vojaških poveljnikov. Dagalajf je ostal poveljnik konjenice, Ekvicija pa je povišal v comesa Ilirika. Valensu je podelil prefekturo Oriens, ki jo je upravljal prefekt Salucij. Zase je obdržal Italijo, Galijo, Afriko in Ilirik. Valens je imel svoj sedež v Konstantinoplu, Valentinijan pa v Milanu.
Pohodi v Galijo in Germanijo thumb|right|200px|Kolos iz Barletta, ki bi zalo lahko bil Valentinijan I.
Leta 365 so Alemani vdrli preko Rena in napadli Galijo, istočasno pa se je na vzhodu Valensu uprl zadnji član Konstantinske dinastije Prokopij. Po Amijanu je Valentinijan oboje izvedel 1. novembra na poti v Pariz. Proti Alemanom je poslal Dagalajfa,Amijan Marcelin, Res Gestae, 26.5.9. sam pa se je začel pripravljati na pohod na vzhod na pomoč Valensu. Med pripravami so ga dvorni svetovalci in odposlanci glavnih galskih mest rotili, naj brani Galijo, zato se je odločil ostati v Galiji in se sam spopasti z Alemani.Amijan Marcelin, Res Gestae, 26.5.12-13. Odpravil se je v Durocortorum in proti Alemanom poslal generala Karieta in Severijana.Amijan Marcelin, Res Gestae, 27.1.2. Oba generala sta bila takoj poražena in ubita.Amijan Marcelin, Res Gestae, 27.1.4. Leta 366 je proti Alemanom poslal Dagalajfa. Ker tudi on dosegel nobenega uspeha,Amijan Marcelin, Res Gestae, 27.2.1. ga je Valentinijan zamenjal s svojim dvornim generalom Jovinom. Jovin je po več bitkah izrinil Alemane iz Galije in bil zato naslednje leto za svoje zasluge nagrajen s senatorskim položajem.Amijan Marcelin, Res Gestae, 27.2.10.
Na začetku leta 367 se je Valentinijan zaradi krize v Britaniji in severni Galiji odpovedal kazenskemu pohodu proti Alemanom. Alemani so takoj ponovno vdrli preko Rena in izropali Moguntiacum. Valentinijanu je uspelo organizirati uboj njihovega poglavarja Vitikabija, čeprav se je bolj nagibal k temu, da bi Alemane spravil pod rimsko oblast. Celo zimo leta 367 se je ukvarjal z zbiranjem velike vojske za spomladansko ofenzivo. Comesu Italije Sebastijanu je ukaz, naj se s svojimi italskimi in ilirskimi legijami pridruži Jovinu in magistru peditum Severju. Spomladi 368 je Valentinijan s svojim osem let starim sinom in vojsko prečil Ren in Majno in vdrl na alemansko ozemlje. Na začetku ni naletel na noben odpor in je na svoji poti požgal vsa bivališča in skladišča, na katera je naletel. Nazadnje se je spopadel z alemansko vojsko v bitki pri Soliciniju in s težkimi izgubami zmagal.Amijan Marcelin, Res Gestae, 27.10.15, 27.10.6. Z Alemani je sklenil začasen mir in se vrnil na zimovanje v Trier.Amijan Marcelin, Res Gestae, 27.10.17. Leta 369 je ukazal gradnjo novih obrambnih objektov in obnovo starih na celem zahodnem bregu Rena.Amijan Marcelin, Res Gestae, 28.2.1. Bil je celo tako predrzen, da je ukazal gradnjo trdnjave tudi na alemanskem ozemlju v hribih okoli sedanjega Heidelberga.Amijan Marcelin, Res Gestae, 28.2.2. Alemanski odposlanci so temu ugovarjali, vendar so jih odslovili. Alemani so zato trdnjavo napadli in jo še med gradnjo porušili.Amijan Marcelin, Res Gestae, 28.2.8.
Leta 370 so severno Galijo ponovno začeli napadati Sasi. Poveljujoči comes rimske vojske v severni Galiji Nanijen, je za pomoč zaprosil Severja. Po nekaj skromnih uspehih so razglasili premirje in Sasi so dali Rimljanom v zameno za prost prehod domov mlade može za služenje v rimski vojski. Rimljani so umikajoče se Sase izdajalsko počakali v zasedi in vse pobili.
Valentinijan je medtem poskušal prepričati zagrizene alemanske sovražnike Burgunde, naj napadejo močnega alemanskega poglavarja Makrijana. Če bi Alemani poskušali pobegniti, bi jih prestregel Valentinijan s svojo vojsko. Pogajanja z Burgundi so bila prekinjena, ko je Valentinijan po svoji naduti navadi odklonil srečanje z burgundskimi odposlanci in jim osebno zagotoviti rimsko podporo. Govorice o rimsko-burgundskem zavezništvu so med Alemani kljub temu zasejale strah pred neposrednim napadom, zato so se razbežali. Njihov beg je omogočil magistru equitum Teodoziju, da jih je napadel iz Retije in jih veliko ujel. Ujetnike so naselili v Padski nižini, kjer so živeli še v času, ko je Amijan pisal svojo Zgodovino.