Sladkorna bolezen tipa I, tudi od inzulina odvisni diabetes ali juvenilni diabetes, je sladkorna bolezen zaradi absolutnega pomanjkanja inzulina, ki ga morajo bolniki dobivati parenteralno. Bolezen je posledica avtoimunskega procesa, ki uniči celice β pankreasnih otočkov,http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=bolezen , Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 18. 9. 2013. zato pride do pomanjkanja inzulina, kar vodi do zvišane ravni glukoze v krvi in seču. Klasični znaki bolezni so pogosto uriniranje, povečana žeja in lakota ter izguba teže.
Razvrstitev Glede na etiologijo se sladkorna bolezen tipa 1 nadalje deli še na 2 podskupini:Božič B. (2005). Sladkorna bolezen in avtoimunost. Farmacevtski vestnik, letnik 56, številka 4, str. 250-258. za tip 1a je značilna avtoimunska destrukcija celic β; za tip 1b je značilna idiopatska (brez poznanega vzroka) destrukcija celic β.
Dovzetnost in vzrok Na dovzetnost za razvoj avtoimunske sladkorne bolezni vplivajo genetski in okolijski dejavniki.
Genetika Gre za poligensko bolezen s številnimi različnimi geni, ki so lahko vpleteni. Odvisno od tega, kateri lokusi so prizadeti oziroma kakšna je kombinacija prizadetih lokusov, se lahko bolezen izraža dominantno, recesivno ali nekaj vmes. Najmočnejši gen, IDDM1, se nahaja na področju MHC razred II na kromosomu 6, na barvilnem območju 6p21. Nekatere variante tega gena povečujejo tveganje za zmanjšano histokompatibilnostno značilnost tipa 1. Med njimi so DRB1 0401, DRB1 0402, DRB1 0405, DQA 0301, DQB1 0302 in DQB1 0201, ki so pogostne pri prebivalcih Severne Amerike in pri Evropejcih. Nekatere variante zgleda vplivajo zaščitno.
Tveganje, da se bo bolezen pojavila pri otroku, je okoli 10-%, če ima bolezen njegov oče ali sorojenec, 4-%, če ima bolezen mati in je otroka rodila pred svojim 25. letom, ali okoli 1-%, če ga je rodila po svojem 25. letu starosti.Genetics & Diabetes , Diabetes Information. Dr. Warram. Joslin Diabetes Center and Joslin Clinic
Okolijski vplivi Okolijski dejavniki lahko vplivajo na izražanje sladkorne bolezni tipa 1. Pri enojajčnih dvojčkih so ugotovili, da v primeru, če ima eden od njiju sladkorno bolezen tipa 1, znaša verjetnost, da jo ima tudi drugi dvojček, samo 30–50 %. Da kljub identičnemu genomu eden od dvojčkov bolezen ima, drugi pa ne, kaže, da na izbruh bolezni poleg genetskih dejavnikov vpliva tudi okolje. Drugi znaki za vpliv okolja so med drugim desetkratne razlike v pogostnosti pri belcih v različnih delih Evrope in pa težnja, da pri ljudeh, ki se selijo, verjetnost za nastop bolezni prilagodi verjetnosti, ki je značilna za novi kraj bivanja.
Virusi Okužbe so najpomembnejši okolijski dejavnik. Z okužbami v zelo zgodnjem otroštvu povezujejo tudi dejstvo, da dojeni otroci redkeje zbolijo za imunsko pogojeno sladkorno boleznijo kakor otroci, ki niso bili dojeni, ali pa dojeni le kratek čas. Nekateri strokovnjaki menijo, da je znižanje pojavnosti infekcijskih bolezni odgovorno za rast sladkorne bolezni v zahodnem svetu s »prečistim« okoljem.
Po eni od hipotez, ki jih omenjata DeLisa Fairweather in Noel R. Rose,"Nature Immunology 3", 338 – 340 (2002), gre pri sladkorni bolezni tipa 1 za avtoimunski odziv, ki ga sproža virus; pri tem imunski sistem napada z virusom okužene celice, hkrati pa tudi celice beta v trebušni slinavki. Vpletena naj bi bili družina koksekivirusov ali virusi rdečk, dokazi za to pa so nezanesljivi. Pri sladkorni bolezni tipa 1 pride do uničenja beta celic v Langerhansovih otočkih v trebušni slinavki, kar zmanjšuje endogeno proizvodnjo inzulina. V tem se sladkorna bolezen tipa 1 razlikuje od tipa 2. Vrsto sladkorme bolezni pri bolniku določa edinole vzrok bolezni – ali gre za odpornost proti inzulinu (tip 2) ali pa bolniku inzulina enostavno primanjkuje, ne da bi pri tem bil bolnik proti njemu odporen (tip 1).
Okužba z osumljenim virusom ne povzroči sladkorne bolezni tipa 1 pri vseh ljudeh. Lahko da gre pri tem za genetsko pogojeno dovzetnost.. Rezultati raziskav kažejo predvsem na vlogo humanih levkocitnih antigenov (HLA), vendar povezava med različnimi genotipi HLA in pojavom avtoimunske reakcije še vedno ni dobro razumljena.
Prehrana Nekateri raziskovalci menijo, da na avtoimunski odziv vplivajo protitelesa za beljakovine v kravjem mleku.
V raziskavi na severu Finske (kjer je lastna proizvodnja vitamina D zaradi pomanjkanja naravne svetlobe nizka) je dodatek vitamina D v odmerkih 2000 ME na dan v prvem letu otrokovega življenja za 80 % zmanjšal tveganje za nastanek sladkorne bolezni tipa 1 kasneje v življenju.
Kratko obdobje dojenja kot tudi kratkotrajno obiskovanje vrtca sta pri čeških otrocih povezana z visokim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 1.
Kemikalije in zdravila Nekatere kemikalije in zdravila uničujejo celice trebušne slinavke. Pirinuron (Vacor, N-3-piridilmetil-N'-p-nitrofenil sečnina), sredstvo proti glodavcem, ki so ga uvedli v ZDA leta 1976, selektivno uničuje celice beta trebušne slinavke po namerne ali nenamernem zaužitju in lahko povzroči sladkorno bolezen tipa 1. Vacor so leta 1979 umaknili s trga v ZDA, vendar ga v nekaterih državah še vedno uporabljajo. Zanosar je trgovsko ime za streptozotocin, antibiotik in sredstvo proti novotvorbam, ki se uporablja pri kemoterapiji raka trebušne slinavke; stranski učinek je uničevanje celic beta, kar ima za posledico izgubo proizvodnje inzulina. Tudi druge bolezni (kot so pankreatitis in benigniali maligni tumorji) in poškodbe trebušne slinavke lahko tudi privedejo do izgube proizvodnje inzulina.
Znaki in simptomi thumb|Pregled najpomembnejših znakov za sladkorno bolezen Klasični znaki za bolezen so pogosto mokrenje, povečana žeja in lakota ter izguba teže. Pri diabetikih tipa 1 se pogosto bolezen prepozna šele, ko se pojavi diabetična ketoacidoza. Znaki zanjo so lahko suha koža, hitro globoko dihanje, zaspanost, bolečina v trebuhu in bruhanje.
Patofiziologija Patofiziološko gre pri sladkorni bolezni tipa 1 za uničenje beta celic v trebušni slinavki, ne glede na okoliščine ali prisotne dejavnike tveganja.
Posamezni dejavniki tveganja imajo lahko ločene patofiziološke procese, ki vsak zase vodi do uničenja celic beta. Kljub temu se zdi, da vsem procesom skupen avtoimunski odziv na celice beta, ki povzroči porast avtoreaktivnih CD4+ celic (celic pomagalk) in CD8+ T celic, celic B, ki proizvajajo avtoprotitelesa, in aktiviranje prirojenega imunskega sistema.
Diagnoza Za sladkorno bolezen je značilna ponavljajoča se ali dolgotrajna hiperglikemija, diagnosticirajo pa jo s pomočjo enega od naslednjih testov:
raven glukoze v plazmi na tešče enaka ali nad 7,0 mmol/L (126 mg/dL); glukoza v plazmi enaka ali nad 11,1 mmol/l (200 mg/dL) dve uri po peroralni obremenitvi z odmerkom 75 g glukoze, kot pri testu na toleranco za glukozo; simptomi hiperglikemije in priložnostne vrednosti glukoze v plazmi enake ali nad 11,1 mmol/L (200 mg/dL); glikozilirani hemoglobin (hemoglobin A1C) enak ali nad 6,5 (ta kriterij je priporočilo Ameriško združenje za sladkorno bolezen sprejelo 2010, Svetovna zdravstvena organizacija pa ga še ni potrdila).
Približno četrtina bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 1 do trenutka odkritja bolezni razvije določeno stopnjo diabetične ketoacidoze (vrsta presnovne acidoze, ki je posledica visoke koncentracije ketonskih teles, ki nastanejo med razgraditvijo maščobnih kislin in deaminacijo amino kislin). Druge vrste sladkorne bolezni se po navadi diagnosticirajo na druge načine. Med drugim gre za redne zdravniške preglede, za prepoznavanje hiperglikemije med drugimi medicinskimi preiskavami in za sekundarne simptome, kot so spremembe vida ali nepojasnjena utrujenost. Sladkorno bolezen pogosto odkrijejo, ko prizadeta oseba ravije zaplet, ki ga lahko povzroči sladkorna bolezen, kot so srčni infarkt, možganska kap, nevropatija, slabo celjenje ran ali razjeda stopal, nekatere težave z očmi, nekatere glivične okužbe ali rojstvo otroka z makrosomijo ali hipoglikemijo.
Če je rezultat testa pozitiven, vendar ni nedvoumnih znakov za previsoko raven sladkorja v krvi (hiperglikemijo), je treba diagnozo potrditi s katerekoli od zgoraj naštetih metod na kak drug dan. Večina zdravnikov raje meri raven glukoze na tešče, ker je test lažji in ne zahteva toliko časa kot test na toleranco za glukozo, ki traja dve uri in v primerjavi s testom na tešče nima nikakršne prognostične prednosti. Po trenutno veljavni definiciji pomenita dve meritvi glukoze na tešče nad 126 mg/dL (7,0 mmol/L) diagnozo za sladkorno bolezen.
Za bolnike z vrednostjo glukoze na tešče med 100 in 125 mg/dL (5,6–6,9 mmol/L) se šteje, da imajo moteno glikemijo na tešče. Pri osebah z glukozo v plazmi z vrednostjo 140 mg/dL (7,8 mmol /L) ali več, vendar pod 200 mg/dL (11,1 mmol/L) – dve uri po peroralni obremenitvi z glukozo v odmerku 75 g – gre za motnjo v toleranci na glukozo. Gre za dvoje predhodnih stanj diabetesa, zlasti slednje predstavlja resno nevarnost za polno razvit diabetes in za bolezni srca in ožilja.
Avtoprotitelesa Dokazano je, da pojav z diabetesom povezanih avtoprotiteles napoveduje izbruh sladkorne bolezni tipa 1, še preden pride do hiperglikemije; glavne oblike so avtoprotitelesa na celice pankreasnih otočkov in na inzulin, avtoprotitelesa, ki ciljajo na izo obliko dekarboksilazo glutaminske kisline (GAD), mase 65 kDa, avtoprotitelesa, ki ciljajo na s fosfatazo povezano molekulo IA-2, in avtoprotitelesa na transporter cinka(ZnT8). Po definiciji se lahko diagnozo sladkorne bolezni tipa postavi šele ob pojavu kliničnih simptomov in znakov, vendar je pojav avtoprotiteles sam po sebi mogoče opisati kot »latenten avtoimunski diabetes«. Prisotnost avtoprotiteles ne pomeni nujno, da bo kasneje prišlo do diabetesa tipa 1, vendar se tveganje veča s številom raznih tipov protiteles; pri treh do štirih vrstah protiteles znaša verjetnost za razvoj diabetesa tipa 1 60% -100%. Da po pojavu avtoprotiteles pride do jasno izražene sladkorne bolezni tipa 1, lahko pri dojenčkih in majhnih otrocih traja nekaj mesecev, pri nekaterih ljudeh pa lahko leta – v nekaterih primerih več kot 10 let Avtoprotitelesa za celice otočkov se odkriva s konvencionalno imunofluorescenco, ostale pa se meri specifičnimi radiološkimi testi.
Preventiva Sladkorne bolezni tipa 1 zaenkrat ni mogoče preprečiti. Nekateri raziskovalci so mnenja, da bi jo bilo mogoče preprečiti v stadiju latentnega avtoimunskega diabetesa, preden pride do uničevanja celic beta.
Imunosupresivna zdravila Imunosupresiv Ciklosporin je očitno zaustavil uničenje beta celic (na osnovi zmanjšane rabe inzulina), vendar je zaradi strupenosti za ledvice in drugih neželenih učinkov za dolgoročno uporabo skrajno neprimeren.
Za anti-CD3 protitelesa, kot sta teplizumab in oteliksizumab, obstajajo dokazi, da ohranjajo proizvodnjo inzulina (kot je razvidno iz neokrnjene proizvodnje C-peptida) pri na novo diagnosticiranih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1. Mehanizem tega učinka naj bi bilo ohranjenje regulatornih T-celic, ki zavirajo aktiviranje imunskega sistema in tako vzdržujejo njegovo homeostazo in toleranco na avtoprotitelesa. Kako dolgo učinek vztraja, pa še ni znano. V letu 2011 raziskave v fazi III z otelixizumabom in teplizumabom niso uspele dokazati klinične učinkovitosti, morda zaradi nezadostnega urnika za odmerjanje.
Anti-CD20 protitelo, rituksimab, zavira celice B; ugotovljeno je, da sproža odziv na C-peptid tri mesece po diagnozi sladkorne bolezni tipa 1, vendar o njegovih dolgotrajnih učinkih niso poročali.
Prehrana Obstajajo raziskave, po katerih dojenje zmanjšuje tveganje pozneje v življenju; preučevalo se je tudi razne druge dejavnike tveganja v prehrani, vendar trdnih dokazov ni bilo najti. Otroci, ki se jim prvo leto življenja daje 2000 ME vitamina D, imajo zmanjšano nevarnost za diabetes tipa 1, vendar kavzalni odnos ni jasen.