Mesto in občina Oaxaca de Juárez ali pa preprosto Oaxaca, je glavno in največje mesto v mehiški zvezni državi enakim imenom. Mesto leži v okrožju Centro District v osrednji dolini regije, ob vznožju Sierra Madre oziroma Cerro del Fortin, in se razteza na bregovih reke Atoyac. To mesto je v veliki meri odvisno od turizma, ki temelji na velikem številu znamenitosti iz časov kolonialne dobe kot tudi arheoloških ostankov avtohtonih kultur Zapotekov in Mixtekov. Skupaj z arheološkim najdiščem Monte Albán je postala leta 1987 del Unescove svetovne dediščine. Je prizorišče enomesečnega kulturnega festivala Guelaguetza, ki vključuje oaxaške plese iz sedmih regij, glasbo in lepotno tekmovanje za avtohtone ženske.
Mesto ima tudi vzdevek la Verde Antequera ('zelena Antequera') zaradi starega imena in različnih objektov, zgrajenih iz avtohtonega zelenega kamna. Ime Oaxaca izhaja iz imena jezika nahuatl za kraj Huaxyacac, v španščini Guajaca, kasneje pa Oaxaca. Ime de Juárez je bilo dodano v čast Benita Juáreza, ki je bil rojen v tej državi. Grb za občine nosi podobo obglavljene Donaje, ki je bila avtohtona princesa v letih takoj po osvojitvi špancev.
Zgodovina Pred 2500 leti so se v dolino in okolico, kjer leži današnja Oaxaca naseljevali Zapoteki in Mixteki, zlasti pomembni sta antični središči Monte Albán in Mitla. Azteki so prišli v dolino leta 1440 in jo poimenovali Huaxyacac, kar v nahuatlščini pomeni »med drevesi huaji« (Leucaena leucocephala). Tukaj so imeli strateški vojaški položaj imenovan Cerro del Fortín, iz katerega so pazili na Zapoteško središče Zaachila in zagotavljali varno trgovsko pot med Mehiško Dolino, Tehuantepecom in ostalo Mezoameriko. Ko so prišli leta 1521 Španci, so bili Zapoteki in Mixteki vpleteni v eno od svojih številnih medsebojnih vojn. Španska osvajanja so končala te spopade. Hkrati so španski katoliški misijonarji začeli evangelizirati domorodna ljudstva in jih spodbujati k spreobrnjenju.
Prva španska ekspedicija na to območje prispe pozno leta 1521 pod poveljstvom kapetana Francisca de Orozca, ki ga je spremljalo 400 Aztekov. Hernán Cortés je poslal Francisca de Orozco v Oaxaco, ker je Montezuma II. dejal, da azteško zlato prihaja od tam. Španska odprava pod Orozcom se loti gradnje španskega mesta, na mestu azteške vojaške postojanke ob vznožju Cerro de Fortin. Prvo mašo je imel kaplan Juan Díaz na bregu reke Atoyac pod velikim huaje drevesom, kjer je bila kasneje zgrajena cerkev. Ta isti kaplan je dodal imenom okoliških vasi v nahuatlščini še svetniška imena: Santa María Oaxaca, San Martín Mexicapan, San Juan Chapultepec, Santo Tomas Xochimilco, San Matías Jalatlaco, Santiago Tepeaca, itd. Španci so za svojega prvega župana izbrali Gutierresa de Badajoca, izvolili prvi mestni svet in začeli gradnjo stolnice v Oaxaci leta 1522. Ime naselja v nahuatlščini je bilo Guajaca, po špansko pa Oaxaca.
Ustanovitev relativno neodvisnega naselja ni ustrezala Hernánu Cortésu, ki je želel moč nad celotno regijo zase. Cortés je poslal Pedra de Alvarada da izžene večino prebivalcev naselja. Prvi španski naseljenci so se pritožili španski kroni, ki je priznala ustanovitev naselja leta 1526, zemljišče pa razdelila med Špance, ki so prišli z Orozcom. Vendar pa to ni ustavilo Cortésa, ki je še enkrat pregnal prebivalce in zamenjal mestni svet le tri mesece po tem, ko je kralj priznal nastanek naselja. Ponovno so se pritožili, tokrat podkralju v Ciudad de Mexico, Nuno de Guzmánu. Ta je tudi priznal ustanoviteljstvo prvim špancem in mesto ponovno imenoval leta 1529, tokrat kot Antequera v čast Guzmánovemu rojstnemu kraju. Francisco de Herrera je sklical nov mestni svet. Prvi izris naselja je izdelal Juan Pelaez de Berrio.
V tem času je Cortés pridobil od kralja naziv markiz doline Oaxaca s spornimi vasmi. Dovoljeno mu je bilo močno obdavčiti območje in imeti nadzor nad ozemljem. Antequera je bila v položaju, da preživi obdana z vasmi pod nadzorom Cortésa, ki so bile zelo sovražne. Da bi preprečili nesoglasja, je kralj Antequero povzdignil v status mesta, mu dal določene pravice, privilegije in izjeme. Prav tako je zagotovil, da oblast ostala pod neposrednim nadzorom kralja in ne Cortésa. Ta peticija je bila podeljena leta 1532 s strani Karla V. Španskega.
Po osamosvojitvi Mehike leta 1821, je mesto postalo sedež občine in tako ime mesta in občine postane Oaxaca. Leta 1872 je de Juárez dodano ime v čast Benita Juáreza, ki je tukaj začel svojo pravniško in politično kariero.
Leta 1854 je močan potres uničil velik del mesta. V naslednjih desetletjih so ga obnovili tako da je imel leta 1890 30.000 prebivalcev. Potres leta 1931 je uničil 70% mesta. Mesto si je opomoglo v zadnjih 25 letih, prebivalstvo narašča tako, da ima z okoliškimi naselji že 450.000 prebivalcev.
Geografija Mesto Oaxaca je v Centralni dolini, glavni dolini Sierra Madre del Sur. To gorovje se razteza več kot 1000 kilometrov jugovzhodno od Zahodne Sierra Madre do ožine pri Tehuantepecu na vzhodu in je sestavljeno iz več gorskih grebenov. Osrednji del, kjer je Oaxaca de Juarez, je obdan z nizom gorskih verig, katerih zahodni del se imenuje Sierra Mixteca. Najvišji vrhovi Južne Sierra Madre dosežejo do 3700 metrov. Relief je zelo raznoliko strukturiran, saj nastopajo različne vrste kamnin, ki različno erodirajo. Prevladujejo apnenci in granit.
Občina Oaxaca de Juárez meji na severu na San Pablo Etla, na vzhodu na občine San Andrés Huayapam, San Agustín Yatareni in Santa Lucía del Camino, na zahodu na San Antonio de la Cal in Santa Cruz Xoxocotlán in na jugu Santa Maria in San Jacinto Atzompa Amilpas. Območje mesta obsega 0,01 odstotka celotne površine zvezne države.
Od celotnega območja (85,48 km²) se 23,41 % uporablja za kmetijstvo. Pridelki so koruza, fižol in lucerna. 34,75 % so gozdovi s prevladujočim hrastom (Quercus glaucinoides). Približno 1,7 % zemljišč je neobdelano in okoli 40 % je pozidano.
Oaxaca je južno od Rakovega povratnika in je podnebno v tropih. S 1550 m nadmorske višine se nahaja v zmernem podnebnem območju, s povprečno letno temperaturo 22 °C. Deževna sezona traja od maja do oktobra.
Potresi V zgodovini mesta so potresi vedno igrali razdiralno vlogo. Obstajajo poročila o potresih, ki so povzročili hudo škodo v letih 1562, 1801, 1815, 1821, 1825, 1836 in 1837. V nadaljevanju so samo potresi z magnitudo 7,0 ali več:
Naselje (Epicenter) Datum Magnituda Oaxaca 23. avugust 1696 7,5 Oaxaca 21. december 1701 zelo močan Antequera (Oaxaca) 28. marec 1787 k. A. Oaxaca 8. marec 1800 k. A. Obala Oaxaca 22. marec 1828 7,7 Obala Oaxaca 17. junij 1828 8,0 Obala Oaxaca 4. avugust 1828 7,.4 Obala Oaxaca 9. oktober 1828 7,8 Oaxaca 9. marec 1845 8,0 Oaxaca 5. maj 1854 8,0 Huajuapan de León (Oaxaca) 19. julij 1882 močan Oaxaca-Guerrero 29. januar 1899 8,4 Oaxaca-Chiapas 14. januar 1903 8,3 Pinotepa Nacional (Oaxaca) 17. junij 1928 7,6 Puerto Escondido (Oaxaca) 9. oktober 1928 7,5 Santa Catarina Juquila (Oaxaca) 15. januar 1931 7,8 Oaxaca 23. avugust 1965 7,5 Oaxaca 2. avugust 1968 7,3 Oaxaca 29. november 1978 7,6 Tehuantepec (Oaxaca) 22. junij 1979 7,1 Huajuapan de León (Oaxaca) 10. oktober 1980 7,0 Oaxaca 30. september 1999 7,5 Gospodarstvo Turizem je danes prevladujoč in najbolj dinamičen sektor gospodarstva. 77 % prebivalstva dela v storitvenem sektorju, to je v trgovini, gostinstvu in hotelirstvu. Na drugem mestu z 20 % sledi gradbeni sektor, oskrba z energijo in predelovalna industrija. V kmetijstvu in na drugih področjih dela le tri odstotke zaposlenih. Oaxaca je kljub vsemu ena najrevnejših prestolnic v državi. Regija ima velike gospodarske in okoljske težave zaradi krčenja borovih gozdov in desetletij čezmerne paše.
Raziskava Secretaría de Turismo de Oaxaca je pokazala, da je imelo mesto v letu 2004 kar 231 hotelov s 5926 sobami. Več kot milijon turistov je obiskalo mesto, vendar le nekaj več kot 160.000 je bilo tujcev. Od teh je bilo Evropejcev 58,75 %, ostali so večinoma iz ZDA.
V Oaxaci in okolici je zelo razvita tudi rokodelska dejavnost. Poznani so po izdelkih iz keramike in kovine (kovaštvo), po pletenju košar, tkanju in obdelavi usnja (strojenje je še povsem tradicionalno) ter plemenitih kovin. Njihove tradicionalne tehnike so poznane po vsem svetu. Tkanine tkane na tradicionalnih statvah in izdelki iz volne so znani že stoletja, barve uporabljajo naravne, med njimi je znamenita rdeča, ki jo pridobivajo iz košeniljke (grana cochinilla), znan je njihov bombaž coyuchi. Svetovno znani so tudi izdelki iz lesa. Lončarstvo ima dolgo tradicijo. Oblikovalci lončenine so specializirani v dveh tehnikah: zelena glazirana posoda iz gline Atzompa in črna keramika iz San Bartolo Coyotepec.
Znamenitosti Čeprav je Oaxaco prizadelo mnogo potresov, je zgodovinsko središče zgrajeno v kolonialnem slogu, precej dobro ohranjeno. S svojimi pravokotnimi ulicami je dober primer urbanističnega načrtovanja v španskih kolonijah. Tudi gradnja je protipostresno primerno prilagojena. Glavni trg Zocalo je bil obnovljen leta 2005. Z zavzetostjo umetnika Francisca Toleda, je mesto v zadnjih petnajstih letih doživelo izjemen kulturni razvoj.
Plaza de la Constitución ali Zócalo Plaza de la Constitución ali Zócalo je iz leta 1529, načrtoval ga je Juan Pelaez de Berrio. V kolonialnem obdobju je bil peščen, samo marmorni vodnjak so postavili v letu 1739. Ta je bil odstranjen leta 1857, na njegovo mesto so postavili kiosk in posadili drevesa. Leta 1881 je bila vegetacija preurejena in leta 1885 postavljen kip Benita Juáreza. Leta 1901 je bil Zocalo ponovno preoblikovan in nameščen nov Art Nouveau kiosk. Fontana iz zelenega kamna s figurami je bila postavljena leta 1967. Kiosk v središču gosti državno glasbeno skupino La marimbo in druge skupine. Okoli trga (parka) so različne javne stavbe:
Na južni strani so različni portali: Palacio de Gobierno, ki je bila izpraznjena in v letu 2005 ponovno odprta kot muzej, imenovan Museo del Palacio 'Espacio de Diversidad. Drugi portali so Portal de Mercadores na vzhodni strani, Portal de Claverias na severni strani in Portal del Señor na zahodni strani.
Palača deželne vlade je tudi ob glavnem trgu. Uporablja Portal de la Alhóndiga, pred palačo je trg Benita Juáreza. Prvotna palača je bila slovesno odprta leta 1728, na poročni dan princa in princese Španije in Portugalske. Arhitekturni slog je gotski. Današnja stavba se je začela graditi leta 1832, odprta pa je bila leta 1870, vendar ni bila končana do leta 1887. V notranjosti so freske, ki odražajo zgodovino Oaxace je od predšpanske dobe, kolonializma in po neodvisnosti. Večino je naslikal Arturo Garcia Bustos leta 1980.
Sakralni objekti thumb|Cerkev in samostan Santo Domingo de Guzmán thumb|Basilica de Nuestra Señora de la Soledad Stolnica v Oaxaci, imenovana tudi stolnica Marije Vnebovzete (Catedral Metropolitana de Nuestra Señora de la Asunción), se je začela graditi leta 1535, a so jo v času gradnje večkrat poškodovali potresi. Med letoma 1702 in 1733 je bila sedanja stavba (tretja po vrsti) zgrajena in posvečena julija 1733. Zasnovana je v neoklasicističnem slogu z baročno fasado in zelenega kamna Cantera in bogatimi reliefi. Tudi notranjost je v neoklasicističnem slogu. Oltar s kipom Marije Vnebovzete je bil prinesen iz Italije, bronasto skulpturo je izdelal Tadoini. Cerkev Santo Domingo de Guzmán je najbolj znana cerkev v Oaxaci in stoji v sklopu dominikanskega samostana iz prve polovice 16. stoletja. Pred cerkvijo sta v renesančnem slogu, v osrednjem reliefu, sveti Dominik in Hipolit iz Rima. Po reformi leta 1860, je bila cerkev spremenjena v konjušnico, kar je povzročilo resno poslabšanje stavbe. V uporabo so jo vrnili konec 19. stoletja. Življenjske in delovne površine so spremenili v vojašnico in četrt častnikov. Leta 1994 se je začela preureditev v kulturni center Centro Cultural Santo Domingo.