Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) (polno ime: Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) je mednarodna pogodba za zaščito Človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Evropi.
Konvencija je verjetno najpomembnejši dosežek Sveta Evrope pri uresničevanju varovanja človekovih pravic, saj je njen temeljni namen zavarovati in razviti vrednote in ideale demokratične družbe, pri čemer nosi odgovornost za varstvo človekovih pravic vsaka izmed držav pogodbenic posamezno, obenem pa kolektivno vse države pogodbenice.Perenič (2002), str. 50-52. Dodati velja, da ima Konvencija v različnih državah različen pravni položaj in moč. Povsod sicer predstavlja zavezujoče notranje prave, razlike pa so v načinu, kako se ta obveznost zagotavlja. Tako ima Konvencija v nekaterih državah moč ustave (Avstrija), moč zakona (Nemčija) ali pa položaj med ustavo in zakoni (Francija).Ribičič (2007), str. 109-111.
Zgodovina Evropska konvencija o človekovih pravicah je imela pomembno vlogo pri razvoju in ozaveščanju o človekovih pravicah v Evropi. Razvoj regionalnega sistema varstva človekovih pravic, ki delujejo po Evropi se lahko razume kot neposredni odziv na te zamisli. Prvič, po drugi svetovni vojni se konvencija na podlagi Splošne deklaracije o človekovih pravicah lahko razume kot del širšega odziva zavezniških sil na področju človekovih pravic, za katere se je verjelo, da bi lahko najresnejše kršitve človekovih pravic, povzročenih med drugo svetovno vojno, v prihodnosti preprečile. Drugič, Konvencija je bila odziv naraščajočemu komunizmu v Srednji in Vzhodni Evropi in je bila namenjena temu, da zaščiti države članice Sveta Evrope komunistične subverzije: to delno pojasnjuje stalne reference vrednot in načel, ki so v Konvenciji opredeljene kot »nujno v demokratični družbi«, kljub dejstvu, da taka načela niso nikakor definirana v okviru same Konvencije.
Konvencijo je po drugi svetovni vojni pripravil Svet Evrope, kot odziv na poziv Evropejcev, ki so se iz vseh družbenih slojev zbrali na Haaškem Kongresu. Okoli 100 poslancev, iz dvanajstih držav članic Sveta Evrope, se je poleti leta 1949, zbralo v Strasbourgu, na prvem srečanju Posvetovalne skupščine, da bi pripravili "listino o človekovih pravicah", in da bi vzpostavili sodišče za njegovo uveljavitev. Britanski poslanec in pravnik Sir David Maxwell-Fyfe, predsednik odbora skupščine za pravna in administrativna vprašanja, je bil eden od njenih vodilnih članov in vodilni pri pisanju konvencije. Kot tožilec v Nürnberških procesih, je iz prve roke videl, kako bi lahko bilo mednarodno pravosodje učinkovitejše. Z njegovo pomočjo je prejšnji francoski minister in borec za svobodo Pierre-Henri Teitgen vložil pobudo francoskemu spodnjemu domu za zavarovanje nekaterih pravic, ki jih je izbral s Splošne deklaracije človekovih pravic, ki je bila predhodno podpisana v New Yorku. Ob tem je tudi definiral kako bi se lahko pravice zavarovale v že uveljavljenem sodnem sistemu. Po obsežnih razpravah je Skupščina poslala svoj končni predlog Odboru ministrov Sveta Evrope, ki je sklical skupino strokovnjakov za pripravo same konvencije.
Konvencija je bila zasnovana tako, da vključi tradicionalne državljanske svoboščine za zaščito »učinkovite politične demokracije«, od najmočnejših tradicij v Združenem Kraljestvu, Franciji in drugih državah članicah cvetočega Sveta Evrope. Konvencija je bila predložena v podpis 4. novembra 1950 v Rimu. Ratificirana in sprejeta je bila 3. septembra 1953. Nadzorovala in uveljavila sta jo Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu in Svet Evrope. V postopkovnih reformah v poznih devetdesetih je Konvencijo nadzorovala tudi Evropska komisija za človekove pravice.
Sprva so h konvenciji pristopile v veliki večini predvsem zahodnoevropske države, vendar so se jim pridružile tudi Grčija, Turčija, Ciper in Malta. O soglasju in nujnosti sprejetja take Konvencije je prišlo, v primerjavi z dolgotrajnimi postopki, ki so bili kasneje značilni za dopolnjevanje same Konvencije, nenavadno hitro.Perenič (2002), str. 50.
Vsebina Konvencija je prva Konvencija, ki jo v osnovi sestavljata dva dela. Prvi zajema določbe o pravicah in temeljnih svoboščinah (dopolnjene z nekaterimi protokoli), drugi pa je organizacijsko-postopkovni del, v katerem je urejeno varstvo, s Konvencijo določenih pravic. Konvencija zajema le tiste pravice, katere lahko posameznik uveljavlja v ustreznih sodnih pravnovarstvenih postopkih. Tudi te določbe lahko razvrstimo dva sklopa in sicer v tiste, ki vsebujejo splošne določbe o pravicah, tiste ki zagotavljajo in urejajo absolutne pravice, ki jih v nobenih razmerah ni mogoče omejevati ali razveljaviti, določbe, ki varujejo človekovo svobodo in varnost, pravice, ki jih mora zagotoviti sodno varstvo, določbe o osebnostnih pravicah in pravice posameznika v odnosu do drugih oziroma do družbene skupnosti. Konvencijo pa po vsebinski plati o varstvu pravic dopolnjuje tudi Evropska socialna listina.
Če v sami ureditvi pravic in svoboščin v primerjavi z drugimi mednarodnimi pravnimi akti, ki so bodisi univerzalne ali regionalne narave, ter ustavnimi jamstvi sodobnih držav ni videti posebne prednosti Konvencije, pa je nedvomno bistvena novost svetovne razsežnosti v določanju načina varovanja zajemčenih pravic in temeljnih svobodščin, ki ga lahko sprožijo bodisi države pogodbenice bodisi posameznik, saj je z uveljavitvijo naddržavnega varstva človekovih pravic korenito posegla v tradicionalno pojmovanje državne suverenosti.Perenič (2002), str. 51-52.
Področja urejanja Konvencija sicer ureja delna ravnanja, ne ureja pa generalne svoboščine. V njej tudi ni poudarjenega načela enakosti pred zakonom ampak se poudarja predvsem prepoved kršitve drugih pravic in preprečuje omejevanje pravic s samovoljo. Konvencija tudi večkrat napotuje na nacionalno zakonodajo in ji daje precejšnjo diskrecijsko pravico. Ureja tudi postopke, s čimer omejuje možnosti samovolje in zlorabo diskrecijske pravice, ob tem pa zagotavlja tudi pravna sredstva v nacionalnih državah in na evropski ravni, vendar je na slednjo možno vlagati pravna sredstva šele, ko se ta izčrpajo na nacionalni ravni. Komisija za človekove pravice in Sodišče za človekove pravice naj bi tudi uveljavljala evropske standarde pravic katere naj bi upoštevale vse države.
Organi Za organe, ki naj določajo o kršitvah pravic Konvencija določa Komisijo in Sodišče za človekove pravice ter Odbor ministrov. Začetna ureditev je narekovala da se postopek varovanja pravic sproži pred Komisijo, ki je odločala o sprejemljivosti podanih pritožb in oblikovala končno poročilo o njihovi utemeljenosti (torej je odločala o tem, ali je bila Konvencija kršena). Poročilo, ki ga je izdala Komisija pa je bilo poslano na Odbor ministrov, obenem pa je imela Komisija možnost, da zadevo predloži v odločanje Evropskemu sodišču (kasneje to možnost dobi tudi pritožnik). Pri tem je sama izoblikovala kriterije, ki so opravičevali predložitev. Če zadeva na sodišču ni bila predložena, je o njej dokončno odločil Odbor ministrov, ki je nadziral tudi izvrševanje sodnih odločb.Šinkovec (1997), str. 21-22.
Vendar je nenehno naraščanje števila pritožb pred Evropsko komisijo, s čimer se je čas reševanja vse bolj podaljševal sprožilo rapzrave, kako doseči večjo učinkovitost varstvenega mehanizma. Ker se je število članic hitro povečalo je po letu 1990 postala zahteva po reformi postane ena izmed prednostnih nalog Sveta Evrope. Prevladalo je prepričanje, da bi Komisijo odpravili in oblikovali stalno Sodišče za človekove pravice. Pri tem Odbor ministrov več ne bi deloval kot organ odločanja o kršitvah, temveč bi skrbel za izrševanje sodnih odločitev. Takšna odločitev je bila normativno oblikovana v 11. protokolu leta 1994. Ratificiranje protokola je v prvih letih po sprejetju potekalo zelo počasi (prva ga je ratificirala Slovenija), do zadnje ratifikacije pa je prišlo šele v oktobru 1997. Posledično je protokol pričel veljati še istega leta in sicer 1. novembra 1997.
Obveznost spoštovanja človekovih pravic Že v prvem členu Konvencija določa temeljno obveznost držav članic in sicer zagotavljanje človekovih pravic vsakomur, ki je v njeni pristojnosti. Tako se je država zavezala priznavati pravice, zajamčene s konvencijo, vsakomur. To pomeni priznavati pravice vsakemu posamezniku, ne glede na to, ali je njen državljan ali ne. Ob tem velja poudariti, da beseda "vsakomur" ne opisuje le posameznika, temveč tudi skupino oseb, ustanovo ali pravno osebo. Obveznost spoštovanja pa ima tudi drugi učinek in sicer mednarodnopravno obveznost spoštovati mednarodnopravni dokument nasproti mednarodni skupnosti. S podpisom Konvencije namreč država prepusti del svoje suverenosti Evropskemu sodišču za človekove pravice, saj se s pristopom zaveže spoštovati in izvrševati odločbe sodišča. V večini pa prav te odločbe sodišča dajejo Konvenciji v primerjavi z drugimi instrumenti o varstu človekovih pravic in svoboščin posebno mesto, saj gre za živ in razvijajoč se organizem. Del tega značaja sicer Konvenciji dodajo tudi protokoli, vendar je pri tem najpomembnejša vsakodnevna sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, ki s svojimi sodbami razlaga določbe Konvencije.
Omejevanje pravic Konvencija določa, da je mogoče pravice v državah omejiti le z zakonom ob upoštevanju generalne klavzule in če je to nujno potrebno za uresničevanje javnega interesa in mora biti v skladu s pravicami in svoboščinami drugih. Pri tem ne gre le za pravice iz Konvencije temveč tudi za pravice, ki so določene z ustavo vsake od držav. Pri omejevanju se oceni, ali je ukrep, ki pravice zmanjšuje nujen in primeren. Pri tem prihaja do tehtanja varovanih dobrin in se uveljavi ustavno načelo sorazmernosti ki govori, da ni dovoljeno uporabiti strožjega ukrepa, če se lahko namen doseže z blažjim. Omejitve so dovoljene le dokler so v demokratični družbi običajne.
Členi konvencije l. člen Obveznost spoštovanja človekovih pravic
Visoke pogodbene stranke priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost, pravice in svoboščine, ki so opredeljene v prvem delu te Konvencije.
I. DEL PRAVICE IN SVOBOŠČINE
2. člen - Pravica do življenja
Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje namerno odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen. Kot kršitev tega člena se ne šteje odvzem življenja, če je posledica uporabe nujno potrebne sile: pri obrambi katerekoli osebe pred nezakonitim nasiljem, pri zakonitem odvzemu prostosti ali pri preprečitvi bega osebi, ki ji je zakonito odvzeta prostost, pri zakonitem dejanju, ki ima namen zadušiti upor ali vstajo.
3. člen - Prepoved mučenja
Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njih ravnati ali ga kaznovati.
4. člen - Prepoved suženjstva in prisilnega dela
Nikogar se ne sme držati v suženjstvu ali v podložnosti. Od nekoga se ne sme zahtevati, naj opravlja prisilno ali obvezno delo. Pojem prisilno ali obvezno delo v zvezi s tem členom ne vključuje: dela, ki se zahteva pri rednem prestajanju zapora v skladu z določbami 5. člena te Konvencije ali med pogojnim odpustom s prestajanja zaporne kazni, katerekoli službe vojaške narave, službe, ki jo zahtevajo namesto obveznega služenja vojske v državah v katerih je ugovor vesti dopusten, službe, ki je komu dodeljena ob nevarnosti ali ob nesreči, ko je ogroženo življenje ljudi ali blaginja skupnosti, del ali služb, ki so sestavni del običajnih državljanskih dolžnosti.
5. člen - Pravica do svobode in varnosti
Vsakdo ima pravico do prostosti in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v naslednjih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom: zakonit pripor, odrejen s sodbo pristojnega sodišča, zakonit odvzem prostosti osebi, ki se ne pokori zakoniti odločbi sodišča, ali zato, da bi zagotovili izpolnitev kakšne z zakonom naložene obveznosti,