thumb|400px|Podpisnice konvencije o pravicah invalidov
Mednarodna konvencija o pravicah invalidov je mednarodna pogodba za človekove pravice, katere namen je zaščita pravic in dostojanstva invalidov. Pogodbenice konvencije morajo spodbujati, varovati in zagotoviti polno uživanje človekovih pravic invalidov in jim zagotoviti popolno enakost v skladu z zakonom. Konvencija je služila kot glavni katalizator v svetovnem gibanju od obravnavanja invalidov kot objektov pomilovanja, zdravstvene in socialne zaščite, proti pojmovanju invalidov kot polnopravnih in enakopravnih članov družbe z vsemi pravicami. To je tudi edini instrument za človekove pravice pri Združenih narodih z izrecnimi razsežnosti trajnostnega razvoja. Konvencija je bila prva pogodba o človekovih pravicah v tretjem tisočletju. Mehika je začela pogajanja z aktivno podporo s strani GRULAC (latinskoameriška regionalna skupina, glej regionalne skupine Združenih narodov). Ko je podpora za ustanovitev Konvencije v letu 2002 zaradi WEOG opozicije padla, je Nova Zelandija igrala ključno vlogo pri doseganju medregijskega zagona. Nova Zelandija je delovala kot pospeševalec v letih 2002-2003 in je sčasoma prevzela uradno vlogo predsednika ad hoc odbora in vodila pogajanja za sporazum o soglasju (avgust 2006), tesno je sodelovala z drugimi člani predsedstva (Jordanija, Kostarika, Češka in Južna Afrika, kot tudi Koreja in Mehika). Konvencija je postala ena izmed najhitreje podprtih instrumentov na področju človekovih pravic v zgodovini, z močno podporo iz vseh regionalnih skupin. 155 držav je podpisalo konvencijo po njenem podpisu leta 2007, od tega 126 držav v prvih petih letih. V priznanju njene vloge in pri oblikovanju konvencije, ter to, da je nacionalna strategija o invalidnosti Nove Zelandije kakovostni mejnik, je generalni guverner Nove Zelandije Anand Satyanand v imenu naroda prejel svetovno nagrado invalidnosti 2008. Besedilo je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov 13. decembra 2006 in je bilo pripravljeno za podpis 30. marca 2007. Po ratifikaciji 20. države pogodbenice je začela veljati 3. maja 2008 Landmark UN treaty on rights of persons with disabilities enters into force. Od oktobra 2013 ima 158 podpisnic in 138 držav pogodbenic, vključno z Evropsko unijo (ki jo je ratificirala 23. decembra 2010 in razširila odgovornost na države članice Evropske unije) . Senat Združenih Držav Amerike 3. decembra 2012 ni ratificiral konvencije, saj je ratifikacija prejela le 61 od 67 glasov (2/3 senata), ki so potrebni za ratifikacijo.
Konvencijo upravlja Odbor za pravice invalidov pri Združenih narodih..
Začetki Med letoma 1981 in 1992 je trajalo »desetletje invalidov« Združenih Narodov. Leta 1987 je svetovno srečanje strokovnjakov za preučitev napredka priporočilo, da Generalna skupščina ZN v osnutku mednarodne konvencije odpravi diskriminacijo invalidov. Obrisi osnutka konvencije so bili predlagani s strani Italije, nato še s strani Švedske, vendar ni bil dosežen konsenz. Številni predstavniki vlad so trdili, da že obstoječe listine o človekovih pravicah zadostujejo. Namesto tega so bile sprejeta neobvezna »Standardna pravila za izenačevanje možnosti za invalide«, ki jih je sprejela Generalna skupščina leta 1993. V letu 2000 so voditelji petih mednarodnih invalidskih nevladnih organizacij izdali izjavo, ki poziva vse vlade, naj podprejo konvencijo. Leta 2001 je Generalna skupščina na podlagi predloga s strani Mehike, vzpostavila ad hoc odbor za preučitev predlogov za vsestransko in celovito konvencijo za spodbujanje in zaščito pravic in dostojanstva oseb s posebnimi potrebami, ki temeljijo na celostnem pristopu.O'Reilly, A. (2003) A UN Convention on the Rights of Persons with Disabilities: The Next Steps Paper presented at the General Assembly Meeting of Rehabilitation International Arab Region, 8–9 March 2003, Kingdom of Bahrain. Invalidske organizacije za pravice, vključno z Mednarodnim invalidskim zavezništvom, sta bila koordinatorja ad hoc Mednarodne invalidske skupščine, ki je aktivno sodelovala v procesu priprave, predvsem v iskanju vlog invalidov in njihovih organizacij v izvajanju in spremljanju tega, kar je potem postala konvencija.Handicap International UK - UN Convention on the Rights of Persons with Disabilities
Povzetek Konvencija sledi tradiciji civilnega prava, s preambulo, v kateri je navedeno načelo Dunajske deklaracije in akcijskega programa, da »so vse človekove pravice univerzalne, nedeljive, soodvisne in medsebojno povezane«, ki mu sledi 50 člankov. Za razliko od mnogih paktov in konvencij ZN, formalno ni razdeljeno na dele.
Člen 1 opredeljuje namen konvencije: spodbujati, varovati in invalidom zagotavljati polno in enakopravno uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spodbujati spoštovanje njihovega prirojenega dostojanstva.
Člena 2 in 3 določata opredelitve in splošna načela, vključno s komunikacijo, primerne prilagoditve in univerzalnega oblikovanja.
Členi 4-32 določajo pravice oseb s posebnimi potrebami in obveznosti držav strank do njih. Mnoge od teh pravic so zrcalno potrjene v drugih konvencij ZN, kot sta Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Konvencija proti mučenju, vendar posebna obveznost zagotavlja, da v celoti lahko realizira invalidna oseba.
Pravice, ki so specifične za to konvencijo vključujejo pravice do dostopa, vključno z informacijsko tehnologijo, pravice za samostojno življenje in vključenost v skupnost (člen 19), osebno mobilnost (člen 20), habilitacijo in rehabilitacijo (člen 26), in za udeležbo v političnem, javnem življenju in kulturnem življenju, rekreaciji in športu (člena 29 in 30).
Poleg tega morajo pogodbenice konvencije ozaveščati o človekovih pravicah invalidov (člen 8), in zagotoviti dostop do cest, stavb in informacij (člen 9).
Členi 33-39 določajo da mora država poročati in upravljati konvencijo s strani nacionalnih institucij za človekove pravice (33. člen) in Odbora za pravice invalidov (člen 34).
Členi 40-50 urejajo ratifikacijo, začetek veljavnosti in spremembe konvencije. Člen 49 zahteva tudi, da bo konvencija na voljo v dostopnih oblikah.
Temeljne določbe
Vodilna načela konvencije Obstaja osem vodilnih načel, ki so osnova za konvencijoKonvencija o pravicah invalidov , slovenska verzija: Spoštovanje prirojenega dostojanstva, osebne samostojnosti, ki vključuje svobodo lastne odločitve in neodvisnost posameznikov. Nediskriminacija. Polno in učinkovito sodelovanje in vključenost v družbo. Spoštovanje različnosti in sprejemanje invalidov kot del človekove raznolikosti in humanosti Enakost možnosti Dostopnost Enakost med moškimi in ženskami Spoštovanje razvojnih sposobnosti invalidnih otrok ter spoštovanje pravice invalidnih otrok do ohranitve njihove identitete.
Definicija invalidnosti Konvencija je sprejela socialni model invalidnosti, in kot invalidne opredeljuje tudi tiste, ki imajo dolgoročne telesne, duševne, intelektualne ali senzorične okvare, ki lahko v povezavi z različnimi ovirami omejujejo njihovo polno in učinkovito enako sodelovanje v družbi.
Načelo primerne prilagoditve Konvencija opredeljuje »primerne prilagoditve«, kot »potrebne in primerne spremembe ter prilagoditve, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin« v 2. členu in to zahteva vse vidike življenja, vključno z inkluzivnim izobraževanje.
Preprečevanje diskriminacije 8. člen Konvencije poudarja, da je ozaveščanje za spodbujanje spoštovanja njihovih pravic in dostojanstva proti diskriminaciji: Ozaveščanje celotne družbe, tudi na ravni družine, o invalidih in spodbujanje spoštovanja njihovih pravic in dostojanstva; Za boj proti stereotipom, predsodkom in škodljivim ravnanjem v zvezi z invalidi na vseh področjih življenja, tudi s tistimi, povezanimi s spolom in starostjo. Spodbujanje vedenja o sposobnostih in prispevanju invalidov. Spodbujanje in izvajanje učinkovitih akcij ozaveščanja javnosti, katerih namen je: razvijanje dovzetnosti za pravice invalidov; spodbujanje pozitivnega dojemanja in večje družbene ozaveščenosti o invalidih; spodbujanje priznavanja spretnosti in znanja, odlik in sposobnosti invalidov ter njihovega prispevka na delovnem mestu in na trgu dela; Podporo vsem organom v množičnih medijih, da ustvarjajo podobo o invalidih na način, skladen z namenom te konvencije. Spodbujanje izobraževalnih programov za ozaveščanje o invalidih in njihovih pravicah invalidov.
Dostopnost Konvencija poudarja, da države pogodbenice invalidom omogočijo neodvisno življenje in polno sodelovanje na vseh področjih življenja, sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom zagotovijo, da imajo enako kot drugi dostop do fizičnega okolja, prevoza, informacij in komunikacij, vključno z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami in sistemi, ter do drugih objektov, naprav in storitev, ki so namenjene javnosti ali se zanjo opravljajo v mestu in na podeželju.
Nevarne razmere in humanitarne krize Člen 11 Konvencije izjavlja, da države pogodbenice v skladu z obveznostmi po mednarodnem pravu, tudi po mednarodnem humanitarnem pravu in mednarodnem pravu o človekovih pravicah, sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev varstva in varnosti invalidov v nevarnih razmerah, ki vključujejo tudi oborožene spopade, humanitarne krize in naravne nesreče.
Enakost pred zakonom in pravna sposobnost Člen 12 Konvencije potrjuje enakost pred zakonom in pravno sposobnost oseb s posebnimi potrebami. Države pogodbenice morajo: ponovno potrditi, da se invalidom povsod priznava pravica biti pravna osebnost. priznavati pravno sposobnost na vseh področjih življenja enako kot drugim. sprejeti ustrezne ukrepe, da invalidom zagotovijo dostop do pomoči, ki jo potrebujejo pri uveljavljanju pravne sposobnosti. zagotoviti, da vsi ukrepi za uveljavljanje pravne sposobnosti predvidevajo primerne in učinkovite zaščitne ukrepe, da se preprečijo zlorabe v skladu z mednarodnim pravom o človekovih pravicah. Zaščitni ukrepi zagotavljajo, da ukrepi, povezani z uveljavljanjem pravne sposobnosti, upoštevajo pravice, voljo in izbiro posameznika in ne povzročajo nasprotja interesov ter nedovoljenega vplivanja, so sorazmerni in prilagojeni posameznikovemu položaju, se uporabljajo čim krajši čas in jih pristojni, neodvisni in nepristranski organ ali sodni organ redno preverja. Zaščitni ukrepi so sorazmerni s stopnjo, do katere vplivajo na pravice in koristi posameznika.
Dostop do sodnega varstva Člen 13 Konvencije potrjuje, da je zagotovljen učinkovit dostop do pravnega varstva za osebe s posebnimi potrebami, ki navaja, da : Države pogodbenice zagotovijo invalidom, da imajo enako kot drugi dostop do sodnega varstva, med drugim tako, da zagotovijo postopkovne in starosti primerne prilagoditve, ki jim omogočijo, da učinkovito sodelujejo kot neposredni ali posredni udeleženci, tudi kot priče, v vseh pravnih postopkih, tudi na preiskovalni in drugih predhodnih stopnjah. Da bi pomagali, da se zagotovi učinkovit dostop do pravnega varstva za osebe s posebnimi potrebami, navaja da pogodbenice spodbujajo ustrezno izobraževanje vseh, ki delujejo na področju delovanja pravosodja, vključno s policijskim in zaporniškim osebjem. Ta člen skupaj s členom 12, ki jih navaja »Priročnika o zapornikih s posebnimi potrebami« Urad Združenih narodov za droge in kriminalHandbook on prisoners with special needs, pp. 47-48.
Pravica do izobraževanja Konvencija določa, da je treba invalidom zagotoviti pravico do inkluzivnega izobraževanja na vseh ravneh, ne glede na starost, brez diskriminacije in na podlagi enakih možnosti .
Države podpisnice morajo zagotoviti, da: otroci zaradi invalidnosti niso izključeni iz brezplačnega in obveznega osnovnošolskega izobraževanja ter srednješolskega izobraževanja;