Fairchild Republic A-10 Thunderbolt II (strela II) je dvomotorno reaktivno vojaško letalo ameriškega proizvajalca Fairchild Industries, razvito v zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja. Njegova glavna vloga je neposredna zračna podpora kopenskim silam in je edino letalo Vojnega letalstva ZDA, ki je bilo zasnovano izključno za napade na oklepna bojna vozila ter druge kopenske cilje ob omejeni zračni obrambi. Uradno ime izhaja iz imena bojnega letala 2. svetovne vojne Republic P-47 Thunderbolt, ki je bilo posebej učinkovito v vlogi jurišnika. Letalo je zaradi ne ravno elegantnega videza znano tudi po vzdevkih warthog (svinja bradavičarka) oz. hog (merjasec).
Celotno letalo je bilo zasnovano okrog 30-milimetrskega rotirajočega topa GAU-8 Avenger, ki je njegovo glavno orožje in najtežji tovrsten avtomatski top, vgrajen v katerikoli zrakoplov. Druga posebnost letala je izjemno robustna konstrukcija za zaščito pred ognjem s tal, ki omogoča nadaljevanje leta kljub obsežnejšim poškodbam, med drugim je okoli pilotske kabine in ključnih sistemov vgrajenih za več kot pol tone oklepnih plošč.
Edina izdelana izvedenka je enosedežnik A-10A, le en primerek je bil kasneje predelan v dvosedežnika A-10B. Med letoma 2005 in 2011 so letala nadgradili v konfiguracijo A-10C. Njegova drugotna vloga je usmerjanje zračne podpore - označevanje kopenskih ciljev za napade z drugimi letali. Warthogi, uporabljeni v ta namen, imajo oznako OA-10. Trenutno je v teku počasno zmanjševanje bojne flote teh letal, vendar zaradi svoje učinkovitosti in zanesljivosti ostajajo v operativni uporabi že četrto desetletje po uvedbi.
Razvoj Ozadje thumb|V Vietnamu sestreljen A-1 Skyraider (1966) Razvoj so spodbudile kritike na račun Vojnega letalstva ZDA, da ne jemlje resno zračne podpore.Burton (1993)Coram (2004) V vietnamski vojni je bilo veliko jurišnikov sestreljenih z ognjem malokalibrskega orožja, izstrelki zemlja-zrak in protiletalskim ognjem na nizkih višinah, kar je izpostavilo potrebo po letalu, ki bi bilo sposobno prestati tak ogenj. Poleg tega helikopterji UH-1 Iroquois in AH-1 Cobra, ki so imeli takrat vlogo neposredne zračne podpore, niso bili učinkoviti proti oklepnikom, saj so nosili samo protipehotne strojnice in nevodljive rakete, namenjene neoklepljenim tarčam. Tudi hitri reaktivci, kot so F-100 Super Sabre, F-105 Thunderchief in F-4 Phantom II, se niso izkazali v tej vlogi, saj piloti zaradi velike hitrosti niso mogli natančno ciljati in krožiti nad bojnim območjem. Zato je imel glavno vlogo neposredne zračne podpore zanesljivi, a zastareli jurišnik iz obdobja korejske vojne A-1 Skyraider.Donald & March (2004), str. 8.Spick (2000), str. 10–12.
Program A-X Leta 1966 je USAF ustanovila programsko pisarno Attack Experimental (A-X)Jenkins (1998), str. 12. in 6. marca 1967 poslala 21 pogodbenim orožarskim podjetjem poizvedbo o zmogljivostih. Cilj je bil ustvariti študijo nizkocenovnega jurišnika. Leta 1969 je sekretar Vojnega letalstva zaprosil oblikovalca Pierra Spreyja, naj napiše natančne specifikacije predlaganega projekta. Njegov začetni doprinos je bil prikrit zaradi njegove predhodne vpletenosti v kontroverzni program F-X. Sprey je stopil v stik s piloti letala A-1 Skyraider, ki so služili v Vietnamu, in analiziral letala, takrat v uporabi v tej vlogi. Prišel je do zaključka, da bi moralo imeti idealno letalo dolg zadrževalni čas, dobro okretnost pri nizkih hitrostih, mogočen top in izjemno sposobnost preživetja. Povedano drugače, združevati bi moralo najboljše lastnosti letal Iljušin Il-2, Henschel Hs 129 in A-1 Skyraider, poleg tega pa bi moral primerek stati manj kot 3 milijone USD. Sodelavcem programa je Sprey naročil, naj preberejo biografijo letalskega asa iz druge svetovne vojne Hansa-Ulricha Rudla za navdih.Coram (2004), str. 235. Projekt je predstavljal prvo letalo Vojnega letalstva, načrtovano izključno za neposredno zračno podporo.
Maja 1970 je USAF izdala predelan in mnogo natančnejši zahtevek za ponudbe za letalo. V tem obdobju so poveljniki spoznali, da se krepi grožnja sovjetskih oklepnih sil na vietnamskem bojišču, hkrati pa so uvideli potrebo po ofenzivnem delovanju v vsakem vremenu. V specifikacijah je bila zdaj zahteva, da mora biti letalo posebej načrtovano za opremljanje s 30-mm topom. Druge zahteve so bile še najvišja hitrost 740 km/h (400 vozlov), vzletna razdalja 1.200 m, 7300 kg zunanje nosilnosti, 460-kilometrski bojni radij in cena 1,4 milijona USD na primerek.Jenkins (1998), str. 16–17.
Istočasno je izšel ločen zahtevek za ponudbe za A-X-ov 30-milimetrski top, z zahtevo po visoki hitrosti streljanja (4.000 nabojev na minuto) in visoki izstopni hitrosti.Jenkins (1998), str. 19. Od šestih podjetij, ki so poslala ponudbe za letalo, je USAF izbrala Northrop in Fairchild Republic za izdelavo prototipov z oznakama YA-9A in YA-10A, podjetji General Electric in Philco-Ford sta pa dobili nalogo gradnje in preskusa prototipa topa GAU-8.Jenkins (1998), str. 18, 20.
Prvi YA-10A je bil zgrajen v kraju Hagerstown (Maryland), krstni polet je izvedel 10. maja 1972. Po preskusu in primerjalnem testu proti YA-9A je Vojno letalstvo 18. januarja 1973 oznanilo, da dobi pogodbo za proizvodnjo podjetje Fairchild-Republic,Spick (2000), str. 18. podjetje General Electric pa je bilo junija tega leta izbrano za proizvodnjo topa GAU-8.Jenkins (1998), str. 21. Da bi dokazali potrebo po nakupu novega jurišnika, so YA-10 preskusili tudi ob boku letala Ling-Temco-Vought A-7D Corsair II, glavnega dotedanjega jurišnika Vojnega letalstva ZDA. Prvi serijski primerek A-10 je poletel oktobra 1975, dobava vojski pa se je pričela marca naslednje leto. Skupno je bilo zgrajenih 715 letal, zadnji primerek je bil dobavljen leta 1984.
En warthog je bil predelan v dvosedežno različico A-10 N/AW (Night/Adverse Weather - »letenje ponoči/v slabem vremenu«). N/AW je bil predelan preskusni A-10, imel je dodaten sedež za oficirja, odgovornega za elektronske protiukrepe, navigacijo in označevanje ciljev. Podjetje Fairchild ga je ponudilo vojski, vendar ne USAF, ne morebitni kupci iz tujine niso pokazali zanimanja. USAF je leta 1981 naročila dvosedežno trenažno različico, vendar je ameriški Kongres ukinil financiranje, zato ni bil izdelan noben primerek.Spick (2000), str. 52–55. Edini dvosedežni primerek A-10 se zdaj nahaja v letalskem muzeju v sklopu oporišča Edwards Air Force Base.
Konstrukcija in lastnosti A-10 je okreten pri nizkih višinah in hitrostih zaradi velike površine kril, njihove vitkosti in velikih zakrilc. Vitka krila omogočajo tudi kratko vzletno in pristajalno razdaljo, kar omogoča delovanje s slabše urejenih letališč blizu frontnih linij. Letalo se lahko dlje časa zadržuje nad bojnim poljem in operira na višinah pod 300 m pri vidljivosti 2,4 km. Običajno leti z razmeroma nizko hitrostjo 560 km/h (300 vozlov), zaradi česar je mnogo učinkovitejše od hitrejših lovskih bombnikov, ki imajo pogosto težave z majhnimi ali premičnimi cilji.
Sprednji rob krila je prekrit s satastimi kovinskimi ploščami, kar povečuje trdnost ob minimalnem povečanju teže. Podobne plošče prekrivajo tudi krmilne površine.Air International (maj 1974), str. 224. Oporne gredi so neločljiv del plošč, ki tvorijo ostalo zunanjo površino, sodeč po izkušnjah v boju je tak tip plošč odpornejši na poškodbe. Ker ne nosijo teže, jih je možno zamenjati kar na terenu, po potrebi tudi s provizoričnimi materiali.Drendel (1981), str. 12. Krilca so blizu konca kril in imajo še dve posebnosti, ki povečujeta okretnost: so večja kot običajno in obsegajo skoraj polovico razpona kril, poleg tega pa so razcepljena (t. i. deceleroni).Taylor 1982, str. 363–364.
A-10 je zasnovan za vzdrževanje, oboroževanje in dotakanje goriva z minimalno količino opreme,Spick (2000), str. 64–65. tudi mnoga popravila je možno izvajati na terenu.Donald & March (2004), str. 18. Prav tako so (kar je sicer nenavadno) številni deli izmenljivi med levo in desno stranjo, vključno z motorji, pristajalnimi kolesi in navpičnimi stabilizatorji. Robustna pristajalna kolesa in ravna krila omogočajo delovanje s kratkih in grobih stez tudi pri velikih obtežitvah, zato lahko za vzletanje ter pristajanje uporablja pomožne površine poškodovanih zračnih oporišč in celo ravne odseke avtocest.Jenkins (1998), str. 58. Opremljen je s parom turboventilatorskih motorjev General Electric TF-34-100/A, ki sta pritrjena na nosilce na zunanjosti trupa, tik nad in za krili. Če motor zaradi zadetka eksplodira, je na ta način trup zaščiten pred poškodbami. Motorja oddajata razmeroma malo infrardečega sevanja, postavitev nad repnimi stabilizatorji pa zakriva izpuh od spodaj, s čimer je zmanjšana zaznavnost za toplotno vodene rakete zemlja-zrak. Obrnjena sta navzgor za 9 º, kar izniči silo zaradi postavitve nad aerodinamičnim težiščem letala.Bell (1986), str. 64.
thumb|Pogled od spredaj na top in zaradi topa zamaknjeno sprednje pristajalno kolo Sprednje pristajalno kolo je značilno zamaknjeno na desno, zato da je lahko topovska cev vgrajena vzdolž osi letala, saj bi sicer streljanje zaradi močnega odsuna povzročilo zanašanje iz smeri.Spick (2000), str. 44. Posledično pri vožnji po tleh ostreje obrača na desno kot na levo. Glavni pristajalni kolesi v uvlečenem položaju deloma molita iz ležišč in nista pokriti, zaradi česar je manj poškodb pri zasilnem pristanku na trebuhu. Vsa kolesa se izvlačijo proti repu, na ta način lahko ob odpovedi hidravlike pri izvlačenju pomaga zračni upor.Taylor 1982, str. 363–364.
Oborožitev thumb|left|Položaj topa GAU-8 v nosu letala A-10 lahko nosi soliden nabor zunanje oborožitve, vendar je njegovo glavno orožje vgrajeni 30-milimetrski rotirajoči top GAU-8/A Avenger, eden najmočnejših letalskih topov vseh časov, ki izstreljuje protioklepne granate z osiromašenim uranom. V izvirniku je lahko pilot preklapljal med 2100 in 4200 izstrelki na minutoStephens (1995), str. 18. kasneje pa je bila hitrost streljanja fiksirana na 3900 na minuto.TCTO 1A-10-1089, Flight manual TO 1A-10A-1 (20 February 2003, Change 8), page vi, 1-150A. Top ob sprožitvi potrebuje približno pol sekunde, da se zavrti na delovno hitrost. V prvi sekundi tako top izstreli 50 granat, nato pa 65 do 70 na sekundo. Natančen je toliko, da med letom 80 % izstrelkov pristane v krogu premera 12,4 metra na oddaljenosti 1220 m.Sweetman (1987), str. 46. Optimiziran je za razdaljo do cilja pri 30-stopinjskem spustu.Jenkins (1998), str. 64–73. Njegov mehanizem je premaknjen rahlo na levo od vzdolžne osi, cev pa je poravnana z osjo. Boben za strelivo meri 1,8 m v dolžino in lahko nosi 1350 granat,Spick (2000), str. 44. običajno pa vanj naložijo 1174 granat. Je posebej zaščiten s ploščami oklepa različnih debelin, ki so oblikovane tako, da detonirajo izstrelke. Zadnja plast oklepa okrog samega bobna ga ščiti pred drobci.Air International (junij 1979), str. 270. Povprečen odsun pri streljanju znaša 45 kN, kar je več kot pol celotnega potiska, ki ga generirata warthogova motorja (40,3 kN vsak). Kljub veliki sili pa streljanje pri vodoravnem letu upočasni letalo le malenkostno, saj piloti zaradi pregrevanja streljajo v največ nekajsekundnih rafalih.Jenkins (1998)