Dušanbe (, ; ) je glavno in največje mesto Tadžikistana. Od marca 2024 je imel Dušanbe 1.564.700 prebivalcev, pri čemer je bilo to prebivalstvo večinoma Tadžikistancev. Do leta 1929 je bilo mesto v ruščini znano kot Djušambe, and from 1929 to 1961 as Stalinabad, od leta 1929 do 1961 pa kot Stalinabad po Josifu Stalinu. Dušanbe leži v dolini Hisar, ki je omejena z gorovjem Hisar na severu in vzhodu ter gorovjem Babatag, Aktau, Rangontau in Karatau na jugu in ima nadmorsko višino 750–930 m. Mesto je razdeljeno na štiri okrožja: Ismail Samani, Avicenna, Firduzi in Šah Mansur.
V starih časih so to, kar je zdaj ali je blizu sodobnega Dušanbeja, naselili različni imperiji in ljudstva, vključno z mousterskimi uporabniki orodja, različnimi neolitskimi kulturami, Ahemenidskim cesarstvom, Grško-Baktrijo, Kušanskim cesarstvom in Heftaliti. V srednjem veku se je v bližini današnjega Dušanbeja pojavilo več naselij, kot sta Hulbuk in njegova znamenita palača guvernerja Hulbuka. Od 17. do zgodnjega 20. stoletja je Dušanbe prerasel v tržno vas, ki jo je včasih nadzoroval beg Hisorja, Balkha in nazadnje Buhare, preden ga je osvojil Ruski imperij. Dušanbe so leta 1922 zavzeli boljševiki, mesto pa je leta 1924 postalo glavno mesto Tadžikistanske avtonomne sovjetske socialistične republike, s čimer se je začel razvoj Dušanbeja in hitra rast prebivalstva, ki se je nadaljevala vse do državljanske vojne. Po vojni je mesto postalo glavno mesto neodvisnega Tadžikistana in nadaljevalo svojo rast in razvoj v sodobno mesto, danes dom številnih mednarodnih konferenc.
Velik del izobraževalnega sistema v Dušanbeju izvira iz sovjetskih časov in ima zapuščino državnega nadzora; danes največjo univerzo v Dušanbeju, Tadžikistansko nacionalno univerzo, financira vlada. Mednarodno letališče Dušanbe je glavno letališče v mestu. Druge oblike prevoza vključujejo trolejbusni sistem iz leta 1955, mali železniški sistem in ceste, ki prečkajo mesto. Elektrika v Dušanbeju je predvsem hidroelektrična, ki jo proizvaja jez Nurek, zastareli vodni sistem pa je iz leta 1932. Zdravstveni sistem Tadžikistana je skoncentriran v Dušanbeju, kar pomeni, da so glavne bolnišnice v državi v mestu. Mesto predstavlja 20 % tadžikistanskega BDP in ima velik industrijski, finančni, maloprodajni in turistični sektor. Parki in glavne znamenitosti mesta so park Zmage, Rudakijev park, Narodni muzej Tadžikistana, Operno in baletno gledališče Ajni, Nacionalna knjižnica Tadžikistana, drog za zastavo v Dušanbeju, Palača naroda in Narodni muzej starin Tadžikistana.
Etimologija
Dušanbe je bil kraj velikega bazarja, ki je deloval ob ponedeljkih. To je povzročilo ime Dušanbe-Bazar ((, Dushanbe Bozor) iz Dušanbe, kar pomeni ponedeljek v perzijskem jeziku – dobesedno drugi dan (du) po soboti (šanbe). Konec leta 1929 se je mesto preimenovalo v Stalinabad (Stalinovo mesto), vendar se je konec leta 1961 zaradi destalinizacije vrnilo v ime Dušanbe.
Zgodovina Zgodnja zgodovina V kameni dobi so musterjevski uporabniki orodja naseljevali dolino Hisar blizu današnjega Dušanbeja. Kultura Hisar, katere kamnita orodja so bila odkrita v današnjem Dušanbeju ob sotočju Varzoba in Lučoba, Biškentska kultura in kultura Vakhš naj bi naseljevale dolino v 2. tisočletju pr. n. št., v obdobju neolitika, in so se ukvarjale predvsem z živinorejo, poljedelstvom in tkalstvom.
V bližini mednarodnega letališča Dušanbe so odkrili grobove iz bronaste dobe, ki segajo od konca 2. do začetka 1. tisočletja pred našim štetjem. Ahemenidsko posodo in keramiko so našli 6 kilometrov vzhodno od Dušanbeja v Kiblaju, saj so mesto nadzorovali Ahemenidi od 6. stoletja pred našim štetjem. Arheološki ostanki majhne citadele iz 5. stoletja pr. n. št. so bili odkriti 40 kilometrov južno in klinaste bakrene sekire so odkrili iz 2. stoletja pr. n. št..
Selevkidi so regijo osvojili leta 312 pr. n. št.. Majhna grško-baktrijska naselbina s približno 40 hektarji je bila datirana v konec 3. stoletja pred našim štetjem. Najstarejši kovanec, ki so ga našli v mestu, je grško-baktrijski kovanec z upodobitvijo Evkratida (vladal 171–145 pr. n. št.), drugi pa je bil najden z upodobitvijo Dioniza. Na levem bregu reke Varzob je bilo tudi kušansko mesto od 2. stoletja pred našim štetjem do 3. stoletja našega štetja, ki je vsebovalo grobišča iz tega časovnega obdobja. Kušani so ustvarili druge naselbine, kot so Garavkala, Tepai Šah, Šahrinau in Uzbekontepa. Sasanidsko cesarstvo je napadlo Sogdijano v 5. stoletju in morda dalo kovance kot poklon Kidaritom, ki so končali na mestu današnjega mesta.
Ruševine budističnega samostana heftalitske dobe poznega 5. do 6. stoletja, ki se zdaj imenuje Ajina Tepe, ležijo v dolini Vakš blizu Dušanbeja. Odkrili so tudi druge naselbine iz obdobja Toharistana, kot je mesto Šišikona, ki je bilo uničeno v času Sovjetske zveze in izpraznjeno med mongolsko invazijo. Mednarodna trgovina se je v tem obdobju v regiji okrepila. Iz tega obdobja so odkrili tudi grad. Leta 582 je Zahodni turški kaganat prevzel nadzor nad regijo. V 7. stoletju je regijo obiskal kitajski romar in omenil mesto Šuman, verjetno na mestu današnjega Dušanbeja.
Po arabskem osvajanju so Samanidi nadzorovali regijo, ki je bila vpletena v obrt in trgovino. V 10. do 12. stoletju se je v bližini Dušanbeja razvilo srednjeveško mesto Hulbuk, ki je vsebovalo predvsem palačo guvernerja Hulbuka, »umetniški zaklad tadžikistanskega ljudstva«, med drugimi manjšimi srednjeveškimi naselbinami, kot je Šišikhona. Karahanidi so kovali kovance od leta 1018 do 1019, ki so jih našli v mestu. Mesto je bilo pod vplivom Guridov od 12. do 13. stoletja.
Druga manjša naselja so bila ustanovljena v poznem srednjem veku po mongolski invaziji, kot sta Abdulaevski in Šainak. Timur Lenk je osvojil regijo v tem časovnem obdobju in različni drugi imperiji so nadzorovali mesto. Gospodarstvo mesta se je začelo bolj zanašati na obrt in trgovino.
Tržno mesto Dušanbe se je v zgodovinskih zapisih prvič pojavil leta 1676 v pismu, ki ga je balški kan Subhonkuli Bahodur poslal Fjodorju III., ruskemu carju. Vendar je balški zgodovinar Mahmud ibn Vali omenil to območje v 1630-ih v knjigi Morje skrivnosti glede vrednot plemičev. Sprva se je mesto imenovalo Kasabai Dušanbe (, ko je bilo pod nadzorom Balha. To ime je odražalo status Dušanbeja kot mesta, pri čemer Kasaba pomeni mesto, in vpliv trgovine, saj je ime Dušanbe, kar v perzijščini pomeni ponedeljek, nastalo zaradi velikega bazarja v vasi, ki je deloval ob ponedeljkih. Lokacija Dušanbeja med karavanskimi potmi, ki so vodile vzhod–zahod iz doline Hisar skozi Karategin v dolino Alaj in sever–jug do reke Kafirnigan ter nato v dolino Vakš in Afganistan prek prelaza Anzob iz Ferganske in Zaravšanske doline, ki je na koncu vodila trgovce v Buharo, Samarkand, Pamir in Afganistan spodbudila razvoj trga. Takrat je imelo mesto okoli 7000–8000 prebivalcev s približno 500–600 gospodinjstvi.
Do leta 1826 se je mesto imenovalo Dušanbe Kurgan (, s pripono kurƣon iz turškega kurğan, kar pomeni 'trdnjava'). Prvič je bil rusificiran kot Djušambe () leta 1875. Imel je karavanseraj, postajališče za potnike v Samarkand, Hujand, Kulob in Pamir. Na prelomu 19. stoletja se je ponašal s 14 mošejami z mektebi, 2 medresama in 14 čajnicami. Takrat je bilo mesto citadela na strmem bregu na levem bregu reke Varzob z 10.000 prebivalci. Bilo je središče tkalstva, strojenja in taljenja železa v regiji. Različne države, vključno s Hisorjem, so izvajale nadzor nad mestom v 18. in zgodnjem 19. stoletju kljub buharskim trditvam o suverenosti. Leta 1868 je carska vlada vzpostavila suverenost nad Buharo. V nestabilnem okolju ruske intervencije in lokalnih uporov je Buhara prevzela regijo Dušanbe, nadzor nad katero je emirat lahko obdržal s postopno vzpostavitvijo centralizirane države pod ruskim vplivom. Prva bolnišnica v vasi je bila zgrajena leta 1915 z rusko naložbo in zgodnja železnica je bila predlagana za povezavo tržnega mesta z ruskim železniškim sistemom leta 1909, vendar je bila opuščena, potem ko je pregled ugotovil, da podvig ne bi bil donosen, čeprav je mesto imelo delujočo železnico do Kagana.
Leta 1920 se je zadnji buharski emir za kratek čas zatekel v Dušanbe, potem ko ga je strmoglavila boljševiška revolucija. Potem ko je Rdeča armada naslednje leto osvojila območje, je 4. marca 1921 pobegnil v Afganistan. Februarja 1922 so mesto po obleganju zavzele enote Basmači, ki jih je vodil Enver Paša, vendar je malo pred smrtjo Enverja Paše 4. avgusta 1922 pred Dušanbejem 14. julija 1922 spet prišlo pod oblast boljševikov. Do ustanovitve Tadžiške ASSR je bil del Buharske PSR.
Glavno mesto Tadžiške ASSR
Dušanbe je bil razglašen za glavno mesto Tadžikistanske avtonomne sovjetske socialistične republike kot dela Uzbekistanske sovjetske socialistične republike oktobra 1924, vlada pa je uradno začela delovati 15. marca 1925.
Dušanbe je bil izbran namesto večje naseljenih vasi v Tadžikistanu zaradi svoje vloge križišča, saj je njegov velik trg služil kot kraj srečanja za večino prebivalcev Tadžikistana. Ob trgu je bila živahna živinorejska trgovina, pa tudi trgovina s tkaninami, usnjem, kositrnimi izdelki in orožjem. Blaga sredozemska klima je bila še en razlog, da so sovjetske oblasti izbrale mesto za prestolnico.
Pred emirjevo preselitvijo v mesto je imel Dušanbe edino judovsko prebivalstvo v vzhodni Buhari (približno 600), ki se je ukvarjalo s trgovino in krojaštvom. Ko se je emir leta 1920 preselil v mesto, je bilo premoženje judovskega prebivalstva izropano in Judje preseljeni v Hisor. Nazaj v Dušanbe so jih spustili šele, ko ga je Rdeča armada osvojila, v 1920-ih in 1930-ih pa se je njihovo prebivalstvo postopoma povečalo z buharskimi priseljenci. Dušanbe je bil tudi uradno priznan kot prestolnica Buharskega emirata v zadnjih dneh, saj je služil kot zadnje zatočišče zadnjega buharskega emirja med njegovo osvojitvijo s strani Sovjetske zveze, kar je morda še en motivacijski dejavnik za odločitev o ustanovitvi nove prestolnice ASSR v vasi. Prebivalstvo med sovjetskim osvajanjem in upori basmačijev se je zmanjšalo z že tako pičlih 3140 leta 1920 na samo 283 leta 1924, pri čemer je ostalo samo še 40 hiš. Da bi pomagale pri okrevanju, so sovjetske oblasti velik del prebivalstva začasno oprostile plačila davkov. Leta 1923 so Sovjeti vzpostavili prvo telegrafsko povezavo Dušanbeja do Buhare, začeli s prvo železnico do Termeza in leta 1924 postavili telefonsko centralo. 12. avgusta 1924 je v arabščini izšel prvi mestni časopis Glas vzhoda (rusko Овози Шарк), kmalu zatem pa je začel izhajati še časopis v ruskem jeziku Rdeči Tadžikistan (rusko Красный Таджикистан). V tem času so bile v Dušanbe uvedene elektrarne in elektrika. Do konca leta 1924 so začele delovati prve redne letalske proge iz Dušanbeja, z eno povezavo do Buhare in kasneje z eno do Taškenta. Tega leta je bila ustanovljena tudi pošta. Gradnja železnice se je začela 24. junija 1926 in je bila dokončana novembra 1929, povezala je Dušanbe s transkaspijsko železnico in spodbudila gospodarsko rast. Leta 1925 je bil v prestolnici zgrajen prvi deški internat. 1. septembra 1927 se je v Dušanbeju odprla prva pedagoška šola, novembra pa je bila dokončana cesta od Dušanbeja do Kuloba. Tadžiki s podeželja so dobili pomoč in brezplačna zemljišča v glavnem mestu za povečanje prebivalstva in razvoj.
Glavno mesto Tadžiške SSR
Tadžiška sovjetska socialistična republika, prej Tadžiška ASSR, se je leta 1929 ločila od Uzbekistanske SSR, njeno glavno mesto Djušambe pa se je 19. oktobra 1929 preimenovalo v Stalinabad (; ) po Josifu Stalinu, ki je vključeval bližnje vasi Šohmansur, Mavlono in Sari Osijo.