Četrti koncil v Konstantinoplu je vesoljni cerkveni zbor, ki je potekal v Konstantinoplu, glavnem mestu Bizantinskega cesarstva, od 879 do 880. Pravoslavne Cerkve ga štejejo za osmi ekumenski koncil; katoliška Cerkev ga ne priznava, marveč ga imenuje "Psuedosynodus Photiana" (Fotijeva lažna sinoda) . Na njem je sodelovalo 383 škofov.

Zgodovina Četrti koncil v Konstantinoplu 869-870 ("katoliški") V Konstantinoplu so zarotniki 867 umorili ikonoklastičnega cesarja Mihaela Pijanca ter posadili na cesarski prestol mladoletnega Bazilija MakedoncaCesar Bazilij I., z vzdevkom Makedonec, je vladal 867-886. . Ta je odvzel prigrabljeno čast patriarhu Fotiju, ga zaprl v samostan in vrnil na patriarški sedež patriarha Ignacija. Naslednje leto je poslal poslanstvo v Rim, da bi o tem obvestili papeža. Hadrijan II. je 869 sklical sinodo pri svetem Petru v Rimu. Tu so obsodili sklepe carigrajske sinode, ki jo je vodil 867 Fotij, njega samega pa ponovno izobčili.

Papež je takoj poslal tri odposlance s pismom, v katerem poziva cesarja, naj skliče vesoljni cerkveni zbor, na katerem naj sodelujejo le tisti škofje, ki bodo podpisali od papeža predloženi obrazec zedinjenjaLibellus satisfactionis oziroma Hormizdova veroizpoved je bil obrazec, ki je nekdaj končal "Akacijev razkol". (libellus satisfactionis). Cesar Bazilij (867-886) je sklical koncil, ki je potrdil dovoljenost in primernost češčenja svetih podob, kakor tudi zamenjavo na carigrajskem patriarškem sedežu.

Četrti koncil v Konstantinoplu 879-880 ("pravoslavni") Fotijev razkol (863-867) je pripeljal do koncilov 869 in 879 ter v posledicah povzročil prelom med vzhodnim in zahodnim krščanstvom.

Katoliški četrti carigrajski koncil (869-870) je Vzhod najprej priznaval, po Ignacijevi smrti pa se je leta 877 na patriarški prestol vrnil Fotij, ki je zavrgel sklepe tega koncila in sklical nov koncil 879, katerega pa katoliška Cerkev danes ne priznava. Sklical ga je brez papeževega vplivanja, čeprav so bili na njem tudi papeževi odposlanci. O sami stvari pa so bili verjetno napačno obveščeni. Glavni razlog je bilo predvsem njihovo nepoznavanje grščine.

Danes se tudi ta imenuje Četrti carigrajski koncil, a ga priznavajo le pravoslavne Cerkve, katoliške pa ne. Ta koncil je potrdil za patriarha Fotija in pretrgal zopet vzpostavljeno cerkveno edinost. Poleg tega je zavrgel Filioque papeža Leona I..Zaradi nejasnosti monofizitskega izražanja je papež Leon I. ukazal, da morajo na Kalcedonskem koncilu (451) dodati k nicejski veroizpovedi »Filioque« = »in Sina«. Tako naj se jasno izrazi v nasprotju z učenjem monofizitom, ki so to tajili: Sveti Duh izhaja ne le od Očeta, ampak tudi od Sina. Čeprav je koncil to odobril, je tudi po tem obstajala na Vzhodu večja ali manjša opozicija tej formulaciji. To je le še poglobilo nasprotja in pripravljalo pot velikemu cerkvenemu razkolu 1054, ki traja skoraj nepretrgoma vse do danes.

Prvih sedem ekumenskih koncilov priznava tako vzhodno kot zahodno krščanstvo. Precej pravoslavnih (vzhodnih) Cerkva pa od dveh 4. carigrajskih koncilov priznava tistega iz leta 879, češ da je razveljavil prejšnjega, iz leta 869. Katoliška Cerkev danes priznava kot osmega ekumenskega koncil iz 869, ne priznava pa tistega iz 879. Ob času, ko so se stvari dogajale, ta delitev ni bila tako stroga in očitna. Do nepriznavanja enega ali drugega so se jasneje opredelili šele po velikem razkolu.

Vsebina

Koncil se je ukvarjal z raznimi disciplinskimi določbami. Glavna tema je bila vrnitev odstavljenega carigrajskega patriarha Fotija na patriarški sedež. Ko je 877 umrl od četrtega carigrajskega koncila na isti sedež vrnjeni patriarh Ignacij, ga je s cesarjevo podporo takoj zasedel odstavljeni Fotij. To je povzročilo nadaljevanje Fotijevega razkola in pripravljalo pot velikemu razkolu.

Sklici

Viri B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933. M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989. F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909. A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage. Kalendar Dobri pastir za godinu 1963: Opći crkveni sabori. K. Karin, Udruženje katoličkih svećenika NR BiH, Sarajevo 1962. F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933. A. Strle: Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba Celje 1977. Fran Grivec: Vzhodno cerkveno vprašanje. Založil pisatelj. Maribor 1909.

Clement Raab: The Twenty Ecumenical Councils of the Catholic Church, 1937.

Glej tudi ekumenski koncil seznam papežev seznam bizantinskih cesarjev velika shizma

Zunanje povezave

Fran Grivec: Vzhodno cerkveno vprašanje

General Councils Eighth General Council Steven Bigham: The Image of God the Father in Orthodox Theology and Iconography Cesare Nebbia (1536-1614): Famous paintings – tudi slike koncilov The council of Constantinople, seja IV, tudi vsi kánoni A History of the General Councils: 325-1870, chapter 8. The Fourth General Council of Constantinople, 869-70 Christian History Project- 6. Council of Constantinople 869, The worst blow falls as feuds over authority split East from West

Kategorija:Ekumenski koncili Kategorija:Leto 879 Kategorija:Leto 880 Kategorija:Heretično krščanstvo Kategorija:Bizantinsko cesarstvo