sličica|DC-8 v Zurichu leta 1975 sličica|Douglas DC-8-51 Douglas DC-8 (kasneje tudi McDonnell Douglas DC-8) je štirimotorno ozkotrupno reaktivno potniško letalo dolgega dosega, ki ga je razvila ameriška družba Douglas Aircraft Company. Uporabljala ga je tudi slovenska Adria za lete v ZDA in Kanado.
Dne 21. avgusta 1961 je Douglas DC-8 registracije CF-CPG dosegel 2 rekorda: višino 50.000 čevljev pri teži 107.600 lbs (48,8 ton) - višinski rekord za natovorjeno transportno letalo in - hitrostni rekord, prebil je zvočni zid pri hitrosti 1,012 Mach (573 kts, 1062 km/h) med kontroliranim spuščanjem na višini 41.000 čevljev (12.497 m) in to hitrost ohranil 16 sekund, pri čemer je DC-8 postal prvo civilno letalo, ki je letelo nadzvočno, dostavljeno je bilo družbi Canadian Pacific Air Lines.
V letih od 1958 do 1972 so izdeali 556 letal. Uveden je bil kasneje kot precej podobni Boeing 707, vendar je kljub temu uspel na trgu. Pozneje so ga nadomestila širokotrupna letala, kot so Boeing 747, McDonnell Douglas DC-10 and Lockheed L-1011 TriStar. Kljub veliki starosti so danes še v uporabi tovorne različice.
Adria Airways je imela v uporabi letalo DC-8-55 v sezoni 1972 za lete iz Ljubljane v Toronto in New York.
Zgodovina Po Drugi svetovni vojni, je bil Douglas eden izmed najbomembnejših, če ne najpomembnejši proizvajalec komercialnih letal. Sicer je Boeing razvil v celoti kovinsko letalo Boeing 247, je pa Douglas naredil potniško letalstvo realnost. Načrtoval je veliko propelerskih letal z batnimi motorji Douglas DC-2, DC-3, DC-4, DC-5, DC-6, in DC-7 v 1930ih, 1940ih in 1950ih. Po britanskem de Havilland Comet prvem reaktivnem potniškem letalu, Douglas ni takoj reagiral s konkurentom, ampak je razvijal nova propelerska letala. Potem je Boeing začel razvijati reaktivna letala sprva za vojsko.
Douglas je začel z DC-8 programom julija 1955. Za pogon so izbrali štiri Pratt & Whitney JT3C turboreaktivne motorje, 30° naklon kril in 3,35 m široko kabino z 5 sedeži v vrsti.
Letalo DC-8 je rešilo tudi slavnostni motor CFM-56 pred propadom, saj je bil eden prvih komercialnih uporabnikov tega motorja v programu re-enginiranja DC-8-60 serije v zgodnjih 80-ih letih. Zaradi novih predpisov o hrupu (Stage 3) so letalski prevozniki nadomestili stare JT3D motorje s CFM56, kar je bistveno izboljšalo hrupne in ekonomske lastnosti letala. Ta program je zagotovil prve večje civilne naročnike za CFM56, omogočil njegovo industrijsko uveljavitev in prispeval k nadaljnji uporabi na letalih Boeing 737 Classic in Airbus A320.
Tehnične specifikacije sličica|Douglas DC-8-73(F) - Frankfurt EDDF retrofitiran z CFM 56 1994
Različica DC-8-32 DC-8-51 DC-8-54JT (-54CF) DC-8-61 DC-8-63CFPosadka 3 Kapaciteta 176 potnikov 124 potnikov 144–179 potnikov 132 potnikov (mešano) 132 potnikov 155–189 potnikov 8 tovornih palet + 63 potnikov 13palet 200–212 potnikov 251–269 potnikov 251–269 potnikov 200–212 potnikov Dolžina Razpon kril Višina Površina kril Maks. pristajalna teža Maks. vzletna teža Motorji (4x) Pratt & Whitney JT4A-9 turbojets, 16,800 lb (74.7 kN) each Pratt & Whitney JT3D-1 or JT3D-3 turbofans, 17,000/18,000 lb (75.61/80.06 kN) each Pratt & Whitney JT3D-3B turbofans, 18,000 lb (80.06 kN) each Pratt & Whitney JT3D-7 turbofans, 19,000 lb (84.51 kN) eachMaks. hitrost Dolet Višina leta Kapaciteta goriva 23400 USgal 24275 USgal Število proizvedenih letal 43 30 15 78 53AeroprofilDSMA-277/-280 (koren krila) DSMA-281(konica krila) Viri:
Glej tudi McDonnell Douglas DC-9 Boeing 707 de Havilland Comet Convair 990 Coronado Iljušin Il-62 Šanghaj Y-10 Tupoljev Tu-114 Vickers VC10
Sklici in reference
Bibliografija Nadaljnje branje Cearley, George Walker. The Douglas DC-8: A Pictorial History. Dallas: G.W. Cearley, Jr., 1992. Douglas Aircraft Co. The DC-8 Story. Long Beach, CA: Douglas Aircraft Company, 1972. Douglas Aircraft Co. Douglas DC-8 Maintenance Manual. Long Beach, CA: Douglas Aircraft Company, 1959. OCLC 10621428.
Hubler, Richard G. Big Eight: A Biography of an Airplane. New York: Duell, Sloan, and Pearce, 1960. Lundkvist, Bo-Goran. Douglas DC-8. Coral Springs, FL: Lundkvist Aviation Research, 1983. OCLC 62220710. McDonnell-Douglas. The DC-8 Super-Sixty. Long Beach, CA: McDonnell Douglas Corp. Sales Engineering Div., 1968. McDonnell-Douglas. The DC-8 Handbook. Long Beach, CA: McDonnell Douglas Corp. Sales Engineering Div., 1982.
Waddington, Terry. Douglas DC-8. Miami, FL: World Transport Press, 1996. ISBN 0-9626730-5-6.
Wilson, Stewart. Boeing 707, Douglas DC-8, and Vickers VC-10. Fyshwick, Australia, ACT: Aerospace Publications Pty Ltd., 1998. ISBN 1-875671-36-6.
Zunanje povezave
DC-8 page on Airliners.net DC-8 Airborne Laboratory fact sheet on NASA/Dryden FRC's site