Volubilis (arabsko: وليلي [Walīlī]) je deloma izkopano rimsko mesto v severnem Maroku blizu Meknesa med Fesom in Rabatom. Naselje sredi plodne pokrajine so v 3. stoletju pr. n. št. zgradili Feničani, kasnejši Kartažani. V 1. stoletju pr. n. št. se je pod rimsko oblastjo hitro razvijalo in se razširilo na površino kakšnih 40 hektarjev. Mestno obzidje je bilo dolgo 2,6 km. V 2. stoletju n. št. je dobilo več pomembnih javnih zgradb, vključno z baziliko, templjem in slavolokom. Njegovo bogastvo, ki je temeljilo predvsem na oljkarstvu, je spodbudilo gradnjo razkošnih mestnih hiš z bogatimi talnimi mozaiki.
Mesto so okoli leta 285 osvojila lokalna berberska plemena in ni nikoli več prišlo pod rimsko oblast. Naseljeno je bilo še najmanj 700 let, sprva kot latinizirana krščanska skupnost, kasneje pa kot muslimansko naselje. V poznem 8. stoletju je postalo sedež Idrisa Ibn Abdalaha, ustanovitelja Idrisidske dinastije, in države Maroko. V 11. stoletju se je prestolnica države preselila v Fes in mesto je opustelo. Večina prebivalcev se je preselila v bližnji Moulay Idriss Zerhoun kakšnih 5 km od Volubilisa.
Opuščeno mesto je ostalo skoraj nedotaknjeno do sredine 18. stoletja, ko ga je prizadel močan potres. Po potresu so ga izropali maroški vladarji, ki so potrebovali gradivo za gradnjo Meknesa. Šele v drugi polovici 19. stoletja so ugotovili, da gre za ostanke starodavnega Volubilisa. V obdobju francoska vladavine v Maroku in po njej je bila odkopana približno polovica mesta. Med izkopavanji so odkrili veliko lepih mozaikov, nekaj pomembnih javnih zgradb in hiš premožnih meščanov. Nekaj zgradb so tudi rekonstruirali in obnovili. Ostanki mesta so od leta 1997 na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine kot "izjemno dobro ohranjen primer velikega rimskega kolonialnega mesta na robu imperija".
Ustanovitev in rimsko obdobje Plodna okolica Volubilisa je bila naseljena vsaj od pozne atlantske mlajše kamene dobe pred približno 5000 leti. Arheološka izkopavanja so odkrila kamenodobno lončenino, primerljivo z lončenino z Iberskega polotoka.Carrasco 2000, str. 128. Od 3. stoletja pr. n. št. so temu ozemlju vladali Feničani oziroma Kartažani, kar dokazujejo ostanki templja punskega boga Baala ter keramika in kamni z napisi v feničanskem jeziku.Rogerson 2010, str. 236.
Izvor imena Volubilis ni znan. Ime bi lahko bilo latinizirana oblika berberske besede oualilt in pomeni oleander, ki raste na robovih vadija Khoumane.Archaeological Site of Volubilis , African World Heritage Fund. Pridobljeno dne 21. oktobra 2012.
Mesto je stalo na ozemlju Mavretanskega kraljestva, ki je po padcu Kartagine leta 146 pr. n. št. postalo od Rima odvisna država. Punski vpliv je kljub temu trajal še dolgo po rimski zasedbi, kar dokazujejo mestni magistrati, ki so še dolgo po padcu Kartagine obdržali kartažanski naziv sufet.Parker 2010, str. 491. Cesar Avgust je leta 25. pr. n. št. za mavretanskega kralja imenoval Nuba II. Numidijskega, ki je začel v Volubilisu graditi svojo prestolnico.Davies 2009, str. 141. Juba se je šolal v Rimu in je bil poročen s Kleopatro Seleno II., hčerko Marka Antonija in Kleopatre. On in njegov sin Ptolemej sta bila zelo romanizirana kralja, četudi sta bila berberskega porekla. Njuna naklonjenost rimski kulturi se jasno odraža tudi v zasnovi Volubilisa.
Po Klavdijevi priključitvi Mavretanije k Rimskemu cesarstvu leta 44 je mesto zaradi pridelave žita in oljčnega olja in prodaje divjih živali za gladiatorske predstave zelo obogatelo in se razširilo. Na svojem višku v poznem 2. stoletju je imelo okoli 20.000 prebivalcev, kar je bilo za rimsko provincijsko mesto zelo veliko.Davies 2009, str. 41. Dokaj naseljena je bila tudi okolica mesta, saj so tam odkrili več kot petdeset vil.Rogerson 2010, str. 237. Rimski geograf Pomponij Mela ga v 1. stoletju n. št. v svojem delu De situ orbis, Libri III, opisuje Volubilis kot "eno od najbogatejših malih mest v Mavretaniji".Romer 1998, str. 131. Mesto omenjata tudi Plinij starejši in v 2. stoletju n. št. Antoninov itinerar, seznam poštnih postaj in razdalj na cestah Rimskega imperija. V itinerarju je omenjen kot Volubilis Colonia.Löhberg 2006, str. 66. Med meščani so prevladovali romanizirani Berberi.The History of Volubilis. Pridobljeno dne 29. oktobra 2012.
left|300px|thumb|Karta Tingiške Mavretanije in rimskih cest
Mesto je postalo upravno središče rimske province Tingiške Mavretanije in ostalo zvesto Rimu tudi po uporu leta 40-44 n. št., ki ga je vodil eden of Ptolemejevih svobodnjakov. Meščani so bili za zvestobo nagrajeni z rimskim državljanstvom in desetletno oprostitvijo plačevanja davkov. Mesto je bilo povišano na položaj municipija in dobilo nov sistem upravljanja: punske sufete so zamenjali letno izvoljeni pari magistratov (diumviri). Položaj mesta je kljub temu ostal težak, ker je bilo zaradi svoje lege na skrajnem jugovzhodnem robu province pod stalnim pritiskom sovražnih in vedno močnejših berberskih plemen. Za obrambo mesta so Rimljani zgradili obroč petih trdnjav v sedanjih naseljih Ain Schkor, Bled el Gaada, Sidi Moussa, Sidi Saidu in Bled Takourart (antična Tocolosida). V Sidi Saidu IV. galska konjeniška kohorta in pomožna galska konjeniška enota, v Ain Schkorju hispanske in belgijske kohorte, v Sidi Moussi partske kohorte, v Toscolosidi pa galska in sirska konjenica.MacKendrick 2000, str. 312. Naraščanje napetosti v regiji proti koncu 2. stoletja je prisililo cesarja Marka Avrelija h gradnji 2,5 km dolgega mestnega obzidja z osmimi vrati in 40 stolpi. Volubilis je bil s cesto povezan z Liksusom in Tingisom, sedanjim Tangerjem, s sosednjo provinco Cezarejsko Mavretanijo na vzhodu pa zaradi vmesnega ozemlja berberskega plemena Bakati ni imel nobenih povezav.
Po kaosu krize tretjega stoletja se je rimska oblast v mestu končala. Rimsko cesarstvo je zaradi niza generalov, ki so si s pomočjo državljanskih vojn, državnih udarov in umorov prilaščali in izgubljali oblast, skoraj razpadlo. Rimska oblast v Mavretaniji je uradno propadla leta 280 in se ni nikoli več vzpostavila. Prebivalci Volubilisa so propad očitno previdevali, kar dokazujejo številni novčni zakladi in prefinjeni bronasti kipi, zakopani v vilah premožnih meščanov. Pod rimsko oblastjo je ostal samo delček Tingiške Mavretanije. Cesar Dioklecijan je leta 285 reorganiziral ostanke province in obdržal samo ozek obalni pas med Liksusom, Tingisom in Septo, sedanjo Cevto. V Tingisu je bila sicer nastanjena rimska vojska, vendar zaradi domnevno previsokih stroškov ni niti poskušala ponovno osvojiti ranljivih obmejnih regij.
Porimsko obdobje 600px|thumb|center|Panorama Volubilisa, gledana z zahoda. Na levi je staro feničansko mestno jedro, v sredini sta bazilika in Kapitolski tempelj, na desni pa Karakalov slavolok. righta|thumb|Ruševine Karakalovega slavoloka; H.P. de La Martinière, 1878 righta|thumb|Ruševine bazilike; H.P. de La Martinière, 1878
Volubilis je bil naseljen še nekaj stoletij po odhodu Rimljanov. Do prihoda Arabcev leta 708, ki so mesto preimenovali v Oualila ali Walīlī, je bil naseljen s Kristjani in Judi. Mnogo njihovih prednikov je zaradi preganjanje in visokih davkov v pribežalo iz Rimskega cesarstva. Večina mestnega središča je bila opuščena in spremenjena v pokopališče, ker se je večina prebivalcev preselila na jugozahod na bregove reke Khourmane. Staro rimsko mestno središče, ki je ostalo romanizirano, je od novega ločeval zid. Napisi iz zgodnjega 7. stoletja častijo več članov gens Julia, ki so bili v tistem času verjetno vladajoča družina.Conant 2012, str. 294. Zadnji latinski napisi so iz leta 655.Halsall 2007, str. 410.
Volubilis je ostal glavno mesto regije še dolgo po prihodu Arabcev. Prihod islama v ta del Maroka potrjujejo arabski novci iz 8. stoletja, ki so jih našli v mestu. Leta 788 je v Maroku zavladal Mula Idris, ustanovitelj Idrisidske dinastije. Bil je neposreden potomec preroka Mohameda, ki je po bitki pri Fakhu leta 787 pobegnil iz Sirije. V Volubilisu je bil razglašen za "poveljnika pravovernih", potem pa so mesto zasedli berberski Avrabi pod vodstvom Išaka Ibn Mohameda. Idris se je poročil z Išakovo hčerko, s katero je imel sina Idrisa II., ki je bil izbran za volubiliškega imama. Idris I. je leta 789 na bližnjem hribu ustanovil istoimensko mesto Moulay Idriss Zerhoun, potem pa so ga leta 791 po naročilu bagdadskega kalifa Haruna Al Rašida umorili.Rogerson 2010, str. 238. Idris II. je kasneje ustanovil svojo prestolnico Fes, s čimer je Volubilis izgubil še zadnje ostanke svojega političnega pomena.
Mesto je bilo naseljeno še nekaj stoletij, dokler ni v 11. stoletju verjetno povsem izumrlo, njegovo ime pa utonilo v pozabo. Lokalni prebivalci so ga imenovali Ksar Faraoun ali "faraonov grad" v spomin na legendo, da so ga zgradili Stari Egipčani.Windus 1725, str. 86. Nekaj zgradb, četudi porušenih, se je kljub temu ohranilo, dokler ga ni začel v poznem 17. stoletju uničevati Mula Ismail, ki je potreboval gradbeni material za svojo novo prestolnico Meknes. Dodatno škodo je povzročil Lizbonski potres leta 1755. Na vso srečo je mesto leta 1722 narisal angleški antikvar John Windus. 95 let po Lizbonskem potresu je leta 1820 stalo samo še nekaj zgradb.Shabeeny & Jackson 1820, str. 120–121.
Arheološka izkopavanja right|thumb|Rob izkopanega območja Volubilisa, na katerem so še vidni tiri ozkotirne železnice, po kateri so odvažali plen
Večino Volubilisa so izkopali Francozi med svojo vladavino v Maroku od leta 1912 do 1956, vendar so se izkopavanja začela že nekaj desetletij pred tem. Po letu 1830, ko je Francija zasedla Alžirijo in začela širiti svojo oblast nad večino severne, zahodne in srednje Afrike, je bila arheologija tesno povezana s francoskim kolonializmom. Obširne znanstvene raziskave je že v zgodnjih 1830. letih začela francoska vojska, v 1850. letih pa je raziskovanje ostankov rimskih mest postalo moderno in so se z njim v svojem prostem času na veliko ukvarjali francoski častniki. V poznem 19. stoletju so se začela obsežna izkopavanja in restavriranja predislamskih najdišč v severozahodni Afriki, ki so jih opravili francoski arheologi.Raven 1993, str. xxxi.
Francozi so imeli do zgodovinskih ostankov povsem drugačen pristop kot maroški muslimani. Ropanje afriških zakladov dobro komentira ameriški zgodovinar Gwendolyn Wright, ki pravi: "Muslimanom je smisel za zgodovino in arhitekturo povsem tuj, kar daje Francozom dokaz za prepričanje, da znajo samo oni v celoti ceniti maroško preteklost in njeno lepoto". Emile Pauty z Inštituta za napredne maroške študije (Institut des Hautes Etudes Marocaines) je celo kritiziral muslimane, da jim "minevanje časa nič ne pomeni", in jih obtožil, da bodo "zaradi njihove brezbrižnosti, kakršno so imeli tudi pri gradnji, spomeniki povsem propadli".Wright 1991, str. 117.
Francoski program izkopavanja Volubilisa in drugih mest v Severni Afriki, ki so bila pod njihovo oblastjo (Alžirija in Tunizija), je imel močno ideološko komponento. Arheologijo rimskih najdišč so uporabili kot instrument svoje kolonialistične politike, s katero so dokazovali povezavo med antično rimsko preteklostjo in novimi "latinskimi" družbami, ki jih je Francija gradila v Severni Afriki. V program je bilo vključeno odstranjevanje zgradb, zgrajenih kasneje na rimskih ostankih, izkopavanje rimskih mest in vil in obnavljanje najpomembnejših civilnih zgradb, na primer slavolokov. Porušena mesta, med njimi Timgad v Alžiriji, so v veliki meri izkopali in očistili.
Podobna mnenja kot Francozi so imeli tudi poznavalci iz Zahodne Evrope in Združenih držav Amerike.Wharton 1920, str. 45 in 158.Wright 1997, str. 136.Dean 2002, str. 39.Parker 2010, str. 494.