Dohodek, ki ga država oziroma politična skupnost izplačuje individualno, trajno, v poenoteni višini in rednih časovnih presledkih vsem svojim prebivalcem oziroma članom skupnosti, in sicer ne da bi pri tem zahtevala sedanjo ali preteklo ekonomsko aktivnost oziroma katero izmed drugih oblik družbeno koristnih aktivnosti in pripravljenost sprejeti ponujeno delo in ne da bi preverjala premoženjsko stanje ali dohodke posameznika.Van Parijs, P. (2000). Basic Income: A Simple and Powerful Idea for the Twenty-First Century. Pridobljeno 12.9.2017, s strani: https://www.ssc.wisc.edu/~wright/929-utopias-2013/Real%20Utopia%20Readings/RedesigningDistrCh1.pdf
Ideja, da se vsakega člana BOD poveže, na celotni prihodek te združbe in to brez preverjanja premoženjskega stanja, je globalni pojav, v katerem se ime ideje od države do države in v različnih obdobjih razlikuje. Zato so pedlogi, na primer; v ZDA so razpravljali predvsem pod imenom Garancija na osnovni dohodek (BIG – Basic Income Guarantee), Pilotni projekt v Namibiji so o njem govorili pod Temeljni dohodkovni sklad (BIG – basic Income Grant), v Sovjetski zvezi je bil гарантированный минимум (zajamčeno minimalno sredstvo) in leta 1920 je bilo govora v Avstraliji, Veliki Britaniji, Kanadi in na Novi Zelandiji okoli socialnega kredita – Social credit. Druga imena v nemško govorečem prostoru, so na primer : socialne dividende (Sozialdividende), zajamčeni dohodek (Existenzgeld) čeprav, primeri ki pa so pod imenom Državljanski denar, vključujejo več pogojev.
Med obravnavanimi modeli v Nemčiji je na primer BGE, ki vključujejo prihodke solidarnosti državljanov (Solidarische Bürgergeld - Althaus model), Ulmerjev model ali model Proizvedi prihodnost (Unternim die Zukunft) za katerega je dal pobudo Götz Werner. Podoben pristop se vrača v Milton Friedmanovi negativni dohodnini. V Švici je iniciativa osnovnega kapita (Initiative Grundeinkomen) razvila model izvajanja BGE. Ne smemo zamenjevati z BGE, ki je model "liberalni državljanski denar", katerih izplačila so omejena s pogoji.
Namen in osnovni cilji UTD Osnovna ideja univerzalnega temeljnega dohodka je vzpostavitev sistema, ki bi vsem članom družbe omogočal socialno in ekonomsko varnost. Država bi na tak način vsakemu posamezniku zagotavljala minimalno raven dohodka ali eksistenčno varnost na nepogojen in univerzalen način. Na podlagi omogočanja zadovoljitve osnovnih potreb je vloga UTD v sovjem bistvu predvsem skrb družbe za vsakega posameznika. Namen sistemov socialne varnosti je zagotavljanje ustrezne in ne zgolj minimalne zaščite ob nastanku najbolj obremenjujočih okoliščin v življenju posameznika ali družine, medtem ko UTD tega namena ne dosega. Med drugim bi UTD povzročal in ohranjal odvisnost subjektov od države in družbe, kar pa seveda ni namen socialne varnosti. Temeljni namen že uveljavljenih sistemov socialne pomoči je v zagotavljanju socialne in ekonomske varnosti ob nastopu socialnega primera, medtem ko gre pri univerzalnem temeljnem dohodku za zagotavljanje dohodkovne varnosti ne glede na posledice udejanjenih socialnih tveganj ali dejanskih potreb po pomoči. Tradicionalni sistemi imajo zlasti kurativni in deloma tudi preventivni učinek, medtem ko je sistem UTD naravnan tako, da ima večinoma proaktivni in deloma preventivni učinek. Pri UTD so bolj izraženi nameni, kot so vnaprejšnja zagotavljanja osnovnih sredstev, možnost takojšnjega odpravljanja posledic socialnega primera neposredno ob njegovem nastanku in delna preprečitev nekaterih socialnih tveganj. S tega vidika je osnovni namen UTD zagotavljanje varovala, ki naj bi preprečilo materialno ogrozitev življenja posameznika.
Osnovni cilji, h katerim naj bi UTD stremel so doseganje večje socialne pravičnosti, krepitev načela solidarnosti, zagotavljanje večje enakosti izhodiščnih možnosti, preprečevanje revščine, omogočanje večje svobode ter zmanjševanje socialne izključenosti. Eden izmed ciljev UTD naj bi bilo zmanjšanje absolutne revščine. V tem kontekstu je sistem UTD mogoče utemeljiti kot socialni korektiv, ki bi pospešil proces družbene integracije in krepil pripadnost skupnosti, hkrati pa omogočal tudi večjo svobodo posameznika, ki bi izhajala iz njegovo finančne varnosti. Podobnim ciljem sledijo tudi obstoječi sistemi socialne varnosti, vendar bi jih UTD morda lahko učinkoviteje dosegal, saj bi odpravil postopke selekcijskega preverjanja upravičenosti do prejema pomoči, onemogočil možnost odločanja pristojnega organa po prostem preudarku, skrajšal obdobje med nastankom socialnega primera in prejemom pomoči, nestigmatizacijsko bi vključeval vse pravne subjekte in tudi preprečeval nastanek nekaterih socialnih primerov. UTD bi omogočil temeljno dohodkovno varnost in s tem večje možnosti izbire glede ključnih aktivnosti posameznika, kar pa vključuje tudi prosto odločanje o prispevanju in neprispevanju družbi. To postavlja pod vprašaj (ne)upravičenost uvedbe UTD, saj je socialno pravično zagotoviti dajatev vsem, ki zaradi različnih razlogov niso sposobni za ekonomsko aktivnost, hkrati pa je socialno nepravično zagotoviti osnovno dajatev tistim, ki so sposobni za ekonomsko aktivnosti, vendar bi v sistemu UTD udejanjili pravico do nedela. V takem primeru je UTD ekonomsko neučinkovit mehanizem, ki kot tak ne bi dosegal zastavljenih ciljev. Takšen sistem je lahko neučinkovit zlasti v razmerah nizke stopnje gospodarske rasti, visokega deleže starejše populacije, visoke stopnje javne zadolženosti, visokega deleža brezposelnih oseb in posledično visoke stopnje obremenjenosti ustvarjalcev dodane vrednosti.Mihalič, R. in Strban G. (2015). Univerzalni temeljni dohodek. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja, Ekonomska fakulteta Ljubljana.
Razlogi za nastanek Temeljni razlog in ideje, ki je vzpodbudila razvoj UTD je težnja po večji enakosti v družbi, in sicer po izenačevanju materialnih pogojev ljudi in s tem zmanjševanju razlik. Zagovorniki UTD poudarjajo, da je to način za vzpostavitev večje družbene pravičnosti, zagotavljanja osnovnih materialnih sredstev za doseganja posameznikovih ciljev, omogočanje širše možnosti izbire, boljših možnosti odločanja, povečanje osebne svobode in izboljšanje razvojnih pogojev.
Zgodovina razvoja ideje o UTD Prve zametke ideje o sistemu UTD sta v začetku 16. stoletja oblikovala renesančna humanista Thomas More (1478-1535) in Johannes Ludovicus Vives (1492-1540). Leta 1526 je Vives v delu De Subvention Pauperum utemeljil teorijo o socialnih pomočeh in predlagal prvi sistem socialne pomoči, ki bi temeljil na načelu solidarnosti. V 17. stoletju so se začele pojavljati ideje o UTD zaradi potrebe družbe po zagotavljanju osnovnih sredstev zlasti revnim prebivalcem. Leta 1601 sta Anglija in Wales sprejela Zakon o revnih, ki je institucionaliziral pomoč revnim z uporabo prisile. z razdelitvijo revnih na vredne in nevredne pomoči se je oblikoval sistem pogojevanega dodeljevanja pomoči revnim. Konec 17. stoletja so se v Angliji oblikovali številni novi predlogi, ki so vključevali različna širša socialna in ekonomska merila ter so predstavljali zametke poznejšega razvoja prvih zasebnih zavarovanj in udejanjenja načel posamezniku prijazne družbe.Konec 18. in v začetku 19. stoletja je bilo oblikovanih več specifičnih predlogov, ki predstavljajo predhodne koncepte poznejših oblik UTD. Nicolas de Condorcet je leta 1776 zagovarjal stališče, da je zagotavljanje eksistence slehernemu članu družbe splošni interes vsakega naroda. Po francoski revoluciji, ko se je dolžnost države zagotavljati delo udejanjila kot temeljna pomoč državljanom je v Angliji nastala prva utemeljitev pravega državljanskega dohodka. Leta 1796 se je Thomas Paine začel zavzemati za pravico, da lahko vsak posameznik iz nacionalnega zemljiškega sklada prejema določen denarni znesek, ki bi mu pripadal po polnoletnosti in bi ne bil vezan na njegovo premoženjsko stanje. To zamisel je kasneje podprl tudi Napoleon Bonaparte. V tem obdobju sta o različnih oblikah UTD odmevneje pisala tudi Thomas Spence in Charles Fourier. Fourier velja pionirja sodobnega koncepta UTD, nad čigar zamislimi se je navdušil tudi Joseph Charlier, ki je leta 1848 razvil idejo državljanske ozemeljske dividende. Leto kasneje je Stuart Mill oblikoval predlog, da se vsakemu članu družbe dodelijo minimalna sredstva za preživetje, pri čemer bi bila tovrstna zagotovitev eksistence tudi zakonsko urejena. Teoretika iz 19. stoletja, ki sta pomembno prispevala k razvoju ideje o UTD sta zlasti Herbert Spencer in Augustin Cournot.
Ko je nemški kancler Otto von Bismarck po industrijski revoluciji konec 19. stoletja uvedel sistem socialnih zavarovanj, sta zamisel o UTD intenzivneje razvijala Henry George in še nekoliko pozneje Bertrand Russell. Med obema svetovnima vojnama sta se z idejami o minimalnem dohodku predvsem ukvarjali George Cole in James Meade. Po tem, ko je bil v ZDA sprejet zakon o socialni varnosti in ko je v Veliki Britaniji lord William Beveridge izdelal plan socialne varnosti za povojno obdobje, pa je Friderich Hayek leta 1944 utemeljil zajamčeni minimalni dohodek za vse. Ko so v 20. stoletju v evropskih državah postopoma nastajali sistemi socialne varnosti, so nastale nove oblike UTD in tudi sorodni sistemi, kot so državni boni, temeljni dohodek, nacionalna dividenda, državljanska plača in državljanski dohodek. Med odmevna dela na tem področju spadajo predvsem predlogi Johna Galbraitha, Mabel in Dennisa Milnerja ter Miltona Friedmana, ki je leta 1962 oblikoval osnutek negativnega davka. Leta 1965 je James Tobin s predlogom zajamčenega minimalnega dohodka pripomogel k takratnim sistemom državne blaginje v ZDA. Z vprašanjem uvedbe UTD sta se v tem obdobju v ZDA predvsem ukvarjala Richard Nixon in Martin Luther King Jr. V evropske prostoru se je zamisel o UTD najprej pojavila in razvijala v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja na Nizozemskem in Danskem, kasneje pa se razširila še v druge države. Prelomnico v razvoju UTD predstavlja leto 1986, ko je skupina raziskovalcev in predstavnikov sindikatov v sodelovanju z Univerzo v Leuvnu organizirala prvi kongres o UTD in ustanovila Evropsko mrežo za temeljni dohodek in na ta način začela načrtno spodbujati proučevanje UTD na evropski ravni.
Različne oblike UTD Skozi razvoj ideje o UTD so se pojavile različne razprave udejanjenja bodisi v izvorni ali neizvedeni oziroma čisti obliki, ki je neselektivna in ne pogojena, bodisi v eni izmed izvedenih ali ne izvornih različic UTD, ki so selektivne in pogojene. V izvedenih oblikah je lahko UTD različno pogojen, kategoričen ali selektiven temeljni dohodek, ki je lahko parcialen, netrajen, segmentiran ali neindividualen dohodek.
Izvorna ali nepogojena oblika UTD V izvorni oziroma čisti obliki je UTD povsem nepogojen, neselektiven, reden in individualen dohodek, ki ni vezan na ekonomsko aktivnost posameznika ali drugo obliko družbeno koristnega udejstvovanja ter je neodvisen od premoženjskega stanja in drugih prihodkov posameznika. Ob tem mora biti dovolj visok, da posameznika zagotavlja zadostno višino sredstev za človeka dostojno življenje ter mu omogoča socialno vključenost.
Selektivne oblike UTD Temelji na načelu preverjanja upravičenosti do tovrstnega dohodka na podlagi socialnega in ekonomskega stanja posameznika in je namenjen tistim posameznikom, ki z lastnimi dohodki ne dosegajo praga revščine, in sicer ne glede na njihovo sedanjo ali preteklo ekonomsko aktivnost. Selektivne oblike torej temeljijo na delitvi na pomoči potrebne in pomoči nepotrebne. Glede na svojo naravo je selektivni UTD najbolj soroden obstoječim denarnim in socialnim pomočem, zato je v primeru obstoja sistema socialnega varstva nepotreben.
Pogojne oblike UTD