Veliki diktator () je ameriški komično-dramski protinacistični film, premierno prikazan septembra 1940. Film je popolno avtorsko delo Charlieja Chaplina, ki je napisal scenarij in glasbeno podlago, ga produciral, režiral in v njem odigral glavno vlogo, kar je običajno za njegove filme. To je bil njegov prvi pravi zvočni film in tudi njegov finančno najuspešnejši film. Chaplin je bil eden redkih filmarjev, ki je v Hollywoodu snemal neme filme še v obdobju zvočnega filma.
V času premiere so bile ZDA uradno še v stanju miru z nacistično Nemčijo. Film prikazuje presunljive in sporne podobo Adolfa Hitlerja, Benita Mussolinija, fašizma, antisemitizma in nacistov, ki se jim posmehuje kot »ljudem strojem, s strojnim umom in strojnimi srci«.
Chaplinov film je nastal le devet mesecev po prvi hollywoodski parodiji Hitlerja, kratkem filmu You Nazty Spy! ustvarjalcev Three Stooges, ki je bil premierno prikazan januarja 1940. Chaplin je svoj film načrtoval že več let pred tem. Hitler je bil pred tem alegorično zasmehovan tudi v nemškem filmu Das Testament des Dr. Mabuse Fritza Langa. Chaplin je kasneje v svoji avtobiografiji iz leta 1961 zapisal, da filma ne bi mogel posneti, če bi bil vedel za razsežnost grozodejstev nacističnih koncentracijskih taborišč.Chaplin, Charlie (1964) My Autobiography, p.392, »Had I known of the actual horrors of the German concentration camps, I could not have made The Great Dictator, I could not have made fun of the homicidal insanity of the Nazis.«
Zgodba Med bitko v zadnjih mesecih prve svetovne vojne se protagonist, neimenovani vojak (naveden v odjavni špici kot judovski brivec, igra ga Charlie Chaplin), bori na strani centralnih sil v vojski izmišljene države TomainiaIme države je prikazano na naslovnicah več časnikov v 14. in 15. minuti filma, ki pišejo o koncu prve svetovne vojne, kot je: The Tomainia Post z naslovom »Riots In Tomainia!«. in komično zapleta v rovih v bojnih prizorih. Ko sliši izčrpanega pilota poveljnika Schultza moledovati za pomoč, ga poskuša rešiti. Vkrcata se na bližnje Schultzevo letalo, vzletita in se za las izogneta strelom sovražnika s tal. Poveljnik razkrije, da nosi pomembne dokumente, ki bi lahko v vojni prinesli zmago. Vendar letalu zmanjka goriva in strmoglavita na močvirje. Oba preživita, toda brivec utrpi popolno izgubo spomina. Ko pridejo reševalci, jim poveljnik Schultz preda dokumente, toda povedo mu, da je vojne konec in da je Tomainia izgubila.
Več let kasneje brivca odpustijo iz bolnišnice, Adenoid Hynkel (prav tako ga igra Chaplin), neusmiljeni diktator Tomainie, pa začne v državi preganjati Žide s pomočjo ministra za notranje zadeve in propagando Garbitscha ter ministra za vojno Herringa. Simbol Hynkelovega fašističnega režima je »dvojni križ«, na trenutke, ko je jezen, govori makaronsko parodijo nemščine. Njegov prvi govor iz jezika Tomainie simultano prevaja pretirano jedrnat angleško govoreči novinar.
thumb|left|Chaplin kot Adenoid Hynkel Brivec, ki ni vedel za Hynklov vzpon na oblast, se vrne v svojo brivnico v judovski geto. Ko se upre pisanju besede »Žid« na svojo brivnico s strani pripadnikov SA, mora pred njimi bežati, pri tem mu pomaga soseda Hannah, ki jih nekaj udari s ponvijo. Skupina pripadnikov SA ga skoraj linča, ko posreduje Schultz, zdaj visoki častnik v Hynklovem režimu. Čeprav ugotovi, da njegov rešitelj ob koncu vojne ni arijec, kot si je bil zamišljal, mu vrne uslugo in ukaže vojakom, naj ne ukrepajo proti brivcu ali Hannah, čeprav ta vrže predmet v vojakovo glavo.
Hynkel omili svoj odnos do Judov v poskusu, da bi od judovskega finančnika dobil posojilo za podporo režima. Na Garbitschevo spodbudo postane obseden z idejo, da bi postal diktator sveta, v enem od prizorov pleše z velikim napihljivim globusom na prvo dejanje Wagnerjeve opere Lohengrin.
Načrtuje zavzetje sosednje države Osterlich (Avstrija) in potrebuje posojilo za financiranje invazije. Ko ga judovski finančnik zavrne zaradi preganjanja Judov, Hynkel v nasprotju z Garbitschevim nasvetom ponovno uvede in še zaostri preganjanje. Ko Schultz, ki je naklonjen Judom, nasprotuje pogromu, ga Hynkel ožigosa za podpornika demokracije in izdajalca ter ga da zapreti v koncentracijsko taborišče. Brivec se izogne vojakom, ki so slišali za aretacijo, s skrivanjem na strehi svojega soseda g. Jaeckela s Hannah, vseeno pa požgejo njegovo brivnico. Schultz pobegne v geto, kjer začne izdelovati načrt za strmoglavljenje Hynklovega režima skupaj s Hannah, brivcem in ostalimi tamkajšnjimi prebivalci. Predlaga samomorilsko misijo, s kateri bi razstrelili palačo; udeleženec bi bil izbran z metodo skrivanja kovanca v puding. Toda Hannah ta načrt prepreči, ko skrije kovance v vse pudinge. Za tem vojaki preiščejo geto v iskanju Schultza. Ta se z brivcem skriva na strehi, vendar ju zajamejo in obsodijo na koncentracijsko taborišče.
thumb|right|Chaplin kot Hynkel in Jack Oakie kot Benzino Napaloni Hynklovim načrtom zavzetja Osterlicha prvotno nasprotuje diktator Bacterie (Italija) Benzino Napaloni, zato celo načrtuje razglasitev vojne. Toda ravno v trenutku, ko podpiše vojno napoved, ga pokliče Napaloni. Z ženo ju povabi v svojo palačo in na ogled vojaške parade, da bi ga navdušil s prikazom vojaške moči in psihološko vojno, toda sprejem se konča katastrofalno. Po nekaj nesoglasjih se med obema voditeljema vname komični spopad s hrano. Diktatorja vseeno dosežeta dogovor, ki pa ga Hynkel nemudoma prekrši in nadaljuje z invazijo. Da bi ušli Hynklu, se Hannah in drugi iz geta preselijo v Osterlich, vendar se zdaj spet znajdejo v njegovem režimu.
Schultz in brivec pobegneta iz taborišča v vojaških uniformah Tomainie. Mejni stražniki zamenjajo brivca za Hynkla, ki sta si na zunaj skoraj enaka. Nasprotno pa Hynkel ob streljanju na race pade v vodo, vojaki ga zamenjajo za brivca in aretirajo. Brivca, ki je po sili razmer prisiljen prevzeti Hynklovo identiteto, prepeljejo v glavno mesto Osterlicha, da bi imel zmagoviti nagovor. Garbitsch v napovedi Hynkla množici obsodi svobodo govora in se zavzame za podreditev Judov. Nato ima brivec buren govor, v katerem obrne Hynklova antisemitska prepričanja ter razglasi, da sta Tomainia in Osterlich zdaj svobodni demokraciji. Poziva k človečnosti na splošno, da bi se osvobodili diktatur ter z uporabo znanosti in napredka ustvarili boljši svet.
Hannah, zdaj revna delavka v vinogradu v Osterlichu, sliši brivčev nagovor po radiu in je začudena, ko jo ta nagovori neposredno: »Hannah, me slišiš? Kjerkoli že si, poglej v nebo, Hannah. Oblaki se dvigajo. Sonce se prebija skozi njih. Iz teme prihajamo na svetlobo. Prihajamo v nov svet, prijaznejši svet, kjer se bodo ljudje dvignili nad svoje sovraštvo, pohlep in brutalnost. Poglej v nebo, Hannah. Človeška duša je dobila krila in končno začenja leteti. Leti v mavrico — v luč upanja, v prihodnost, veličastno prihodnost, ki pripada meni, tebi in vsem nam. Poglej v nebo, Hannah. Poglej v nebo!« Ko vstane, jo g. Jaeckel vpraša: »Hannah, si slišala to?«. Z gesto roke ga utiša, reče: »Poslušaj« in obrne svoj obraz, sijoč od radosti in upanja, proti soncu.
Igralska zasedba Charlie Chaplin kot judovski brivec v getu, glavni protagonist. Brivec je vojak v prvi svetovni vojni in izgubi spomin za dvajset let. Kasneje ga lovi Hynkel. Spoprijatelji se s Schultzem in postane führer Tomainie. Paulette Goddard kot Hannah, brivčeva soseda. Živi v getu zraven brivnice. Pomaga brivcu proti vojakom Tomainie. Charlie Chaplin kot Adenoid Hynkel, glavni atagonist. Hynkel je diktator Tomainie (parodija Nemčije in Adolfa Hitlerja) in s svojimi vojaki preganja Žide. Schultza da aretirati in njegovi vojaki lovijo brivca. Kasneje ga aretirajo lastni vojaki, ko ga zamenjajo za brivca. Jack Oakie kot Benzino Napaloni, dikator Bacterie, parodija italijanskega diktatorja Benita Mussolinija. Reginald Gardiner kot poveljnik Schultz, vojak Tomainie, ki se bori v prvi svetovni vojni in do tridesetih let napreduje do visokega čina. Svojim vojakom prepove preganjanje Judov, toda Hynkel ga da aretirati, nakar postane brivčev zaveznik. Kasneje vodi invazijo Osterlicha in pomaga brivcu postati führer. Henry Daniell kot Garbitsch (garbage, dobesedno ničvrednež, smet), parodija Josepha Goebbelsa ter Hynklov zvesti minister za notranje zadeve in propagando. Billy Gilbert kot Herring, parodija Hermanna Göringa ter Hynklov minister za vojno. Je tudi izumitelj, katerega neuspešni izumi jezijo Hynkla. Grace Hayle kot gospa Napaloni, Benzinova žena, ki kasneje pleše s Hynklom. Carter De Haven kot veleposlanik Bacterie. Maurice Moscovich in Emma Dunn kot g. in ga. Jaeckel, starejši par, ki prijateljuje s Hannah. Bernard Gorcey kot g. Mann. Paul Weigel kot g. Agar.
Produkcija Jürgen Trimborn v svoji biografiji nacistične propagandne filmarke Leni Riefenstahl trdi, da sta si Chaplin in francoski filmar René Clair ogledala Riefenstahlin film Triumf volje skupaj, ko so ga predvajali v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku. Filmar Luis Buñuel se je spominjal, da je Claira učinkovitost filma navdajala z veliko grozo, menil je, da tega filma ne bi smeli predvajati, drugače je Zahod pogubljen. Na drugi strani pa se je Chaplin filmu huronsko smejal. Zagotovil mu je številne elemente za film Veliki diktator, s pomočjo večkratnih ogledov filma je uspel tako uspešno posnemati Hitlerjeve značilnosti. Verjetno se je odločil za snemanje Velikega diktatorja prav ob gledanju filma Triumf volje. Hynklov nagovor ob shodu v nemško zveneči žlobudravščini je karikatura Hitlerjevega govorniške sloga, ki ga je Chaplin podrobno preučil v filmskih novicah.R. Cole (2001), "Anglo-American Anti-fascist Film Propaganda in a Time of Neutrality: The Great Dictator, 1940". Historical Journal of Film, Radio and Television, 21(2): 137-152. "[Chaplin sat] for hours watching newsreels of the German dictator, exclaiming: 'Oh, you bastard, you!'
Film je režiral Chaplin (njegov polbrat Wheeler Dryden je bil pomočnik režiserja), zanj je tudi napisal scenarij in ga produciral. V veliki meri je posnet v Charlie Chaplin Studios in drugih lokacijah po Los Angelesu. Nazorne prizore iz prve svetovne vojne so posneli v bližnjem kanjonu Laurel. Filmsko glasbo sta napisala Chaplin in Meredith Willson. Snemanje se je pričelo septembra 1939 in zaključilo šest mesecev kasneje.
thumb|Chaplin v prizoru z globusom Pri delu sta ga spodbujala stopnjevanje nasilja in nacistično preganjanje Judov v tridesetih letih, katere razsežnost so mu osebno razkrili evropski judovski prijatelji in drugi umetniki. Represivna narava in militaristične težnje Tretjega rajha so bila v tistem času že splošno znane. Leta 1942 je Ernst Lubitsch posnel film Biti ali ne biti, ki se je ukvarjal s podobnimi temami, celo ponovno je bil lik Hitlerja zamenjan. Vseeno je Chaplin kasneje povedal, da če bi bil vedel za obseg grozodejstev nacističnih zločinov, filma ne bi mogel posneti.Branagh, Kenneth (Narrator). Chaplin and Hitler: The Tramp and the Dictator. BBC. 2002. Tak pogled je postal po razkritju nacističnih okrutnosti pogost, saj je trajalo skoraj dvajset let, da je nekdo našel pravo perspektivo za satiro tega obdobja.
Ko sta se Hitler in nacistična stranka zavihtela na oblast, je Chaplinova priljubljenost po svetu dosegla vrhunec; leta 1931 so mu oboževalci sledili po Berlinu, kar je razjezilo naciste, ki so objavili knjigo Juden sehen dich an, v kateri je opisan kot »gnusen judovski akrobat« (čeprav Chaplin ni bil Jud). Prijatelj Ivor Montagu mu je poslal knjigo, za katero je vedno verjel, da je bila izvor Velikega diktatorja.Stratton, David (21. februar 2002). "The Tramp and the Dictator". Variety. Archived at HighBeam Research. Podobnost Hitlerjevih in Chaplinovih brkov je bila splošno prepoznana. V tridesetih letih so to opazili tudi producenti risank in komedij. Chaplin se je odločil izkoristiti to podobnost, da bi dal svojemu Potepuhu »oddih«.
Charliejev sin Charles mlajši je opisal, kako je njegovega očeta preganja podobnost izvora med Hitlerjem in njim. Zapisal je: