Rumenovratka (znanstveno ime Trachemys scripta scripta) je podvrsta okrasne gizdavke (Trachemys scripta), polvodna želva, ki spada v družino sklednic (Emydidae). Domorodna je v jugovzhodnih ZDA, zlasti od Floride do jugovzhodne Virginije,Conant, R., J. Collins. 1991. Peterson Field Guides: Reptiles and Amphibians of Eastern/Central North America. Boston: Houghton Mifflin Co. in je najpogostejša vrsta želv v svojem območju razširjenosti. Najdemo jo v najrazličnejših habitatih, vključno s počasi tekočimi rekami, poplavnimi ravnicami močvirji, barji, sezonskimi mokrišči in stalni ribniki. Rumenovratke so priljubljene kot hišni ljubljenčki.

Opis vrste Gre za polvodne želve. Za njih je značilna izrazita široka rumena lisa, ki se za očesom spušča proti spodnji čeljusti na obeh straneh glave. Od tod tudi poimenovanje. Zelo podobna je bolje poznani vrsti rdečevratke. Samice dosežejo velikost med 23 in 28 cm, samci pa so manjši, v dolžino merijo med 15 in 22 cm. Pri mladih osebkih je oklep skoraj okrogel, med tem ko z leti postane bolj ovalne oblike. Barva oklepa pri mlajših osebkih je zelene barve z rumenimi in črnimi črtami. Tudi kožni vzorec je enakih barv. S starostjo oklep želve močno potemni in se obarva temno zeleno-črno-rjavo. Plastron je raven, enobarvno rumen, okrašen s črnimi pikami oz. lisami. Barvna shema ustreza okolju, kjer želve živijo in deluje kamuflažno, tako jo dobro prekrije pred sovražniki.

Življenjski prostor Želve naseljujejo predvsem področja s počasi tekočimi oz. stoječimi vodami poraslimi z vegetacijo. Najdemo jih v zalivih rek, mlakah, močvirjih, jezerih, ribnikih,… Prezimijo na dnu ribnikov ali rek ali pa se zakopljejo v tla v bližini vode. Na kopnem se večinoma le sončijo, odlagajo jajca, hibernirajo in občasno hranijo.

Geografsko jih v naravi kot avtohtono vrsto najdemo v Srednji in Severni Ameriki (od Virginije do Floride, Teksasa in v Srednji Ameriki).

V Evropo je podvrsta prišla preko trgovin s hišnimi ljubljenčki. Vrsta okrasna gizdavka je na seznamu, kot to določa "Uredba Evropske unije o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst", zato zanjo veljajo najstrožji ukrepi za preprečitev vnosa in širjenja. Vse te vrste je prepovedano: vnašati v EU, razmnoževati, gojiti, prevažati, kupovati, prodajati, uporabljati, izmenjevati, posedovati ali jih izpustiti v okolje.

V Sloveniji je podvrsti rumenovratka pogosta vrsta predvsem v stoječih vodah blizu naselij, kamor so jih izpustili lastniki. Razmnoževanje v naravi je dokazano v različnih delih Slovenije.

Hrana Pri mladih želvah je hrana živalskega izvora prisotna v 65-75%, rastlinska pa v približno četrtinskem deležu. Z leti delež rastlinske hrane narašča (čeprav imajo tudi odrasle želve rade beljakovinsko bogato prehrano). V naravi se hranijo predvsem z žuželkami, vodnimi polži, deževniki, rakci, mrtvimi ribami (običajno zdravih niso sposobne ujeti), paglavci in drugo živalsko hrano. Rastline, ki jih rumenovratke jedo, so alge, listi, stebla, korenine, sadje in semena.

V ujetništvu jih hranimo s pripravljeno hrano za vodne želve (briketna prehrana). Poskrbeti moramo, da je hrana kar se da raznolika (liofilizirani postranici, kobilice, mokarji, polži, zelena solata, radič, regrat, vodna leča, sadje…). Mlade želvice hranimo večkrat dnevno, odrasle pa le enkrat do dvakrat. Pri tem velja upoštevati pravilo, da se hrana, ki jo želve po petih minutah ne pojedo iz akvarija odstrani.

Razmnoževanje Spolna zrelost samcev nastopi, ko dosežejo cca. 10-14cm. Pri samičkah, pa je to odvisno od posamezne populacije. Rumenovratke se parijo spomladi. Nato samice z zadnjimi nogami izkopljejo gnezdo (jamo), v katero izležejo jajca. Jamo nato zasujejo. Mladiči se izležejo po cca. 3 mesecih in ostanejo v gnezdu do naslednje pomladi (čez jesen in zimo), ko gredo v vodo in se začno hraniti.

Življenjska doba V divjini rumenovratke živijo več kot 30 let, v ujetništvu pa lahko njihova starost preseže 40 let.

Ker gre za dolgoživo vrsto, je za ohranitev stabilne populacije ključno, da preživi veliko število osebkov. Posebej so dovzetne za negativne učinke, povezane s človekovim spreminjanjem habitatov, kot sta povečana prisotnost plenilcev, ki jih spodbuja človeška dejavnost, in večja smrtnost na cestah. Te želve so močno občutljive na spremembe v okolju, ki jih povzroči človek. Med glavne nevarnosti sodijo večje število plenilcev (ki se zadržujejo v bližini ljudi) in pogostejši pogini na cestah. V mestnih okoljih je lahko oteženo tudi obnavljanje populacije, saj so habitati razdrobljeni, primernih mest za gnezdenje pa je vse manj.

Sklici

Zunanje povezave

Kategorija:Želve Kategorija:Sklednice Kategorija:Taksoni, opisani leta 1792 Kategorija:Plazilci Severne Amerike Kategorija:Invazivne vrste