Benediktinski samostan svetega Pavla

thumb|260px|Pogled z juga. V ospredju "Lobisserstöckl" (levo) in Hofrichterbau z glavnim portalom (v sredini Benediktinski samostan svetega Pavla v Labotski dolini na Spodnjem Koroškem v Avstriji je leta 1091 ustanovil grof Engelbert I. Spanheimski. Leži na 400 metrih nadmorske višine, na skalnatem pomolu na stičišču srednje in spodnje Labotske doline, nad mestom Šentpavel, sedežem istoimenske občine. Obsežen kompleks obstoječih stavb je bil večinoma zgrajen v baročnem slogu v 17. stoletju. Starejša je samostanska cerkev, romanska bazilika, verjetno iz zadnje tretjine 12. stoletja ali začetka 13. stoletja.

Samostan je bil ukinjen 1782/87 v skladu z uredbo cesarja Jožefa II., vendar so ga leta 1809 menihi iz samostana St. Blasien ponovno naselili. Razen te in kratke prekinitve v obdobju nacizma (1940-1945), je bil samostan svetega Pavla, od svoje ustanovitve dalje stalno naseljen in je danes najstarejši aktivni samostan na Koroškem. Zlasti je pomemben zaradi svojih obsežnih in dragocenih umetniških del in knjižne zbirke. V opatiji deluje tudi zasebna Gimnazija St Paul, ki jo obiskuje približno 700 dijakov.

Zgodovina Na griču, na katerem stoji danes samostanski kompleks, je bila verjetno že v času Ilirov ali Keltov utrdba, kasneje verjetno rimska utrdba in v srednjem veku, že, v skladu z dokumentom, grad Lavant. Na območju gradu je bila cerkev posvečena sv. Tilnu in župnija s pravicami, ki jih je dodelil salzburški nadškof Hartwig (991-1023).Ginhart 1962, S. 2 Ta cerkev je bila odstranjena leta 1618 kot del rekonstrukcije.

Sredi 11. stoletja se na grad Lavant priseli bogata grofica Richardis iz bavarske plemiške družine Sieghardinger. Poročena je bila z Siegfriedom Spanheimskim, grofom iz Pustriške doline (Val Pusteria). To je bilo tik preden je odšel na romanje v Jeruzalem. Umrl je leta 1065 v Bolgariji, v času izgradnje druge cerkve v čast apostola Pavla. Njegova vdova je njegovo telo pripeljala domov in ga pokopala v cerkvi. Nekaj let kasneje je umrla na romanju v Santiago de Compostela v Španiji. Tudi njo so pripeljali domov in pokopali ob strani svojega moža.

260px|thumb|Freska Tomaža iz Beljaka (1493) prikazuje Engelberta I. Spanheima in njegovo ženo Hadwigo kleče, v zavetju svetega Benedikta in sv. Katarine Engelbert Spanheimski, eden izmed treh sinov omenjenih zakoncev, se je odločil, da bo ustanovil samostan. Ta mora ustrezati duhu benediktinske opatije Cluny v Burgundiji. Poslal je svojega sina Engelberta II. v švabski samostan Hirsau, da leta 1079 zaprosi opata Williama za podporo za ustanovitev samostana sv. Pavla. Strinjal se je in iz Hirsauerja poslal dvanajst menihov z opatom Wezelinom (Wezilo) v Labotsko dolino. Engelbert je 1. maja 1091 podaril novo samostansko posestvo svetega Pavla in znotraj tega ležečo vas in druge objekte v spodnji Labotski dolini, Štajerskem in v Furlaniji.Hermann Wiessner: Burgen und Schlösser um Wolfsberg, Friesach, St. Veit. 2. Auflage, Birken-Verlag, Wien 1964, ohne ISBN, S. 183 Samostan je bil v prvih letih pod okriljem samostana Hirsau in Hartwiga von Spanheima, nadškofa iz Magdeburga, brata ustanovitelja Engelberta, ki ga je opremil z ročno napisanimi spisi o liturgiji in pastoralami. Sv. Pavel je kmalu dobil svoj skriptorij in pod tretjim opatom Wernherjem (1138-1159), še gimnazijo. Postopoma se je samostanska posest širila, zato je kmalu postal najmočnejši in najvplivnejši na Koroškem.

Na zahtevo ustanoviteljev je papež Urban II. leta 1099, samostanu dodelil posebna pooblastila varstva, za kar so dobivali menihi simbolično plačilo en bizantinski zlatnik letno. Čeprav je predstavljal grobnico Spannheimov in je bil pod njihovo zaščito, sv. Pavel ni bil lastniški samostan grofov, ampak je sodil pod oblast Urbana II.. Čeprav je papež nadaljeval tisto kar so Spannheimi kot guvernerji začeli, so menihi imeli možnost, da izberejo svoje lastne zagovornike. Poleg tega, imetja samostana ni bilo mogoče dodeliti kot fevd. Papež Inocenc II. je leta 1140 obnovil papeško zaščito in podredil privilegij priprave za duhovni poklic neposredno papežu. Opati kongregacije so si v tistem času poleg Cerkve, vedno prizadevali tudi za zaščito cesarja.

Za zaščito samostana sta skrbela južno od njega dva gradova, Rabenstein in Loschental, zgrajena in zasedena z Spannheimovimi ministeriali. Do leta 1300 je bila v obeh gradovih gospoda Pfannbergern. Rabenstein je leta 1301 Rudolf von Fohnsdorf dal v fevd kupcu, njegovi potomci so se imenovali Rabenstein. S to generacijo, je imel samostan nekaj del krvave boje, ki so se prenehali, ko je med letoma 1312-1426 samostan zasegel posest.

Leta 1367 je požar uničil dele samostana, poškodovan je bil tudi zvonik bazilike. Uničene dele stavbe so takoj popravili.

Nazadovanje v 15. in 16. stoletju V času nasilnega maščevanja med vojvodom Friderikom in Celjskimi grofi, kjer so opat Janez I. (1432-1448) in samostan Sv. Pavla stali ob strani vojvode, so grofovi vojaki napadli Labotsko dolino in oropali območje, pri čemer je bil uničen trg in številni drugi objekti. V času vodenja samostana opata Janeza II. plemenitega Esslingerja (1455-1483) so bila vrata in obzidje samostana obvarovana do leta 1476, ko Labotsko dolino, v času turških vojn, ponovno napadejo in uničijo trg Šentpavel ter ga zažgejo. Leta 1480 se je vojska madžarskega kralja Matije Korvina zaman trudila, da bi zavzela samostan.

Samostan je potreboval skoraj 50 let da si je opomogel od opustošenja, ki so ga povzročali napadi. Pristojbine, zbrane v času turških vojn deželnemu princu niso zadostovale, zato je odredil dodatne davščine od premoženja. Za financiranje vojaške obrambe prvega turškega obleganja Dunaja leta 1529 je Ferdinand I. odredil zaseg četrtine (tako imenovani quarts) vsega duhovniškega premoženja, ki so ga takoj prodali. Poleg tega je moral samostan Sv. Pavel oddati tudi dragulje.

Tudi v notranjem območju samostana je bilo 15. in 16. stoletju problematično. Hermann von Schwanberg, od okoli leta 1391 opat v Sv. Pavlu, je bil, zaradi posledic zanemarjanja svojih samostanskih dolžnosti do salzburškega nadškofa, leta 1399 na hitro odstavljen in nadomeščen s Kasparjem Fürholzerjem. Vendar Hermann ni odstopil tako, da sta dve leti samostan vodila dva opata in si oteževala življenje. Vojvoda William je to stanje leta 1401 končal in obema opatoma odvzel pristojnosti, samostan pa je moral izvoliti novega opata. V drugi krizi je bil samostan pod opatom Ulrichom von Pfinzingom, ki je bil sin nürnberškega patricija in ljubljenec Maksimilijana I., za opata je bil izvoljen leta 1515 po ukazu cesarja in posvečen v duhovnika, saj je kljub finančnim težavam živel razkošno življenje princa.

V teku 16. stoletja je na samostan vplivalo tudi obdobje reformacije, ki je na Koroškem močno odmevala. Dva opata, Thomas Mur (1558-1576) in Andreas Schaffer (1576-1583), sta se celo odkrito priznala kot naslednika Martina Luthra. Prvi je bil dejansko potrjen iz Salzburga, toda njegova vladavina je imela uničujoče posledice na samostan, tako da ga je nadvojvoda Karla II. leta 1576 odstavil. Potem je bil izvoljen Andreas Schaffer, vendar ga sprva ni potrdil nadškof deželnega princa. Leta 1583 je moral odstopiti. Čas njegovega naslednika Vincenta Lechnerja (1583-1616) je zaznamovalo predvsem brezobzirno upravljanje. Znan je primer Faal (Fala) na Spodnjem Štajerskem, da je sebe nastavil kot lastnika v zemljiški knjigi in posest kasneje predal svojemu bratu.

V poročilu iz obiskov v letu 1616 je omenjeno, je bila stopnja izobrazbe menihov tako nizka, da le malo menihov znalo brati in sploh niso obvladali latinščine.

Razcvet v 17. stoletju thumb|Opat Hieronymus Marchstaller (portret, Lorenz Glaber, 1629) thumb|Predstavitev samostana v urbariju von Kollnitza iz 1653 jasno kaže glavne značilnosti današnjega kompleksa. Utrdbe tik pred cerkvijo ne obstajajo več.

Na Švabskem rojen Jerome Marchstaller je bil od leta 1616 do svoje smrti leta 1638 opat v samostanu Sv. Pavla. Pod njegovim vodstvom je samostan dosegel nov vrhunec, kar je razlog, zakaj je znan tudi kot "drugi" ustanovitelj kongregacije. Obnovil je notranjo samostansko disciplino in ukinil zasebno lastništvo menihov. Kmalu je število menihov naraslo iz osem in novinca na trideset oseb z bivališčem v samostanu. Marchstaller je, kljub finančnim težavam izvedel številne prenove in novogradnje in razširil gospodarsko dejavnost in imetje kongregacije, saj je v glavnem nabavljal blago v okoliških področjih, vključno sosednjem gradu Rabenstein.

Leta 1618 se je začela po njegovih načrtih gradnja nove samostanske stavbe v sedanji obliki. Samostanska cerkev se je premaknila po vzoru španskega El Escoriala v središče kompleksa in je obkrožena na vseh štirih strani s krilnimi stavbami.Ginhart 1962, S. 6. To kaže tudi slika, ki jo je izdelal umetnik Jakob Lorenz Glaber, ki svetega Benedikta kaže pred ogromnim zaprtim samostanom s štirimi vogalnimi stolpi in osrednjim stolpom na južni strani. Na oltarju cerkve je druga, iz leta 1770, ki prikazuje samostansko družino s podobnim načrtom.

Razširitev kompleksa se je začela na severni strani z izgradnjo refektorija, gotsko kapelo svetega Jakoba, stolp so podrli, obstoječa stolpna vrata južno od samostanske cerkve pa so bila obnovljena. Samostanske stavbe na jugu, ki so bile višje od dejanskih ob vznožju hriba, so do leta 1627 zgradili dvonadstropne in do konca leta 1627 zgradili 2,5 km dolg zid, ki obdaja samostan. V jugovzhodnem delu stavb so zgradili nov, prestižen glavni vhod v samostan (1631-1633). Na samostanski cerkvi so izvedli številne spremembe, ki jih je Marchstaller dal izdelati umetnikom in obrtnikom.

Dela, ki jih je začel Marchstaller so nadaljevali njegovi nasledniki, ki so prav tako izvirali iz Švabske: Paul Memminger (1638-1660), Philip Rothenhäusler (1661-1677) in Albert Reichhart (1677-1727). 7. julija 1637, leto pred smrtjo, je Marchstaller položil temeljni kamen za novo samostansko stavbo, ki je bila končana leta 1640 pod Paulom Memmingerjem, dela na zahodnem delu severnega krila je dopolnil Philipp Rottenhäusler. Zahodno krilo, kjer zdaj domujeta umetniška zbirka in knjižnica je bilo zgrajeno po letu 1653 in leta 1683 zaključeno.

Sodobna predstavitev samostana v zemljiški knjigi Kollnitza (okoli 1653) kaže, da je samostanska cerkev obdana iz vseh štirih strani s stavbami, vendar je kompleks še vedno imel le vogalni stolp. Marchstallersova ideja, da bi bil samostan "koroški El Escorial" s štirimi vogalnimi stolpi je narisal tudi Janez Vajkard Valvasor v svoji Topographia Archiducatus Carinthia (1688), kot kaže, pa je bil dejansko zgrajen samo eden.

Ukinitev in ponoven začetek thumb|pokončno|Franz II. izroči 1809 leta 1782/87 ukinjen samostan Bertholdu Rottlerju Od leta 1777 je v samostanu Sv. Pavla gimnazija. Bila je prva, a le kratek čas, saj je 7. oktobra 1782 cesar Jožef II. s sodnim odlokom razpustil številne samostane, vključno samostan Sv. Pavla. Posredovanje opata Anselma II. von Edlinga, ki je pripadal krogu sestre Jožefa II., nadvojvodinji Marianne, je naslednje leto omogočilo vrnitev menihov. Visoka zadolženost samostana je 10. aprila 1787 zahtevala ponovno zapiranje. Dragocenosti, več knjig in rokopisov iz samostanske knjižnice, so preselili v Celovec in Gradec, številni spisi in umetniška dela pa so bila izgubljena.