thumb|300px|right| Od leve proti desni: Chamberlain, Daladier, Hitler, Mussolini in Ciano pred podpisom sporazuma.
Münchenski sporazum je bil dogovor med vojaškimi silami Evrope, podpisan v noči z 29. na 30. september 1938. Z njim si je nacistična Nemčija prisvojila obmejne dele Češkoslovaške, tim. Sudete, ozemlje, naseljeno pretežno s sudetskimi Nemci
Sporazum je bil dosežen s pogajanji na konferenci v Münchnu, kjer so brez prisotnosti Češkoslovaške razpravljali o prihodnosti Sudetov v luči zahtev nemškega kanclerja Adolfa Hitlerja. Podpisali so ga Hitler, predsednik francoske vlade Édouard Daladier, britanski ministrski predsednik Neville Chamberlain in Benito Mussolini, predsednik italijanske vlade. Chamberlain in ostali so verjeli Hitlerju, da so Sudeti zadnja nemška ozemeljska zahteva, in so podpis sporazuma (kot se je pozneje izkazalo, napačno) pojmovali kot ceno za mir v Evropi.
Čehi in Slovaki so podpis sporazuma sprejeli kot izdajo vojaških zaveznic Francije in Velike Bitanije in ga imenovali »münchenski diktat«. Prav tako se uporablja tudi izraz »zahodna izdaja«.
Ozadje Zahteve po sudetski avtonomiji thumb|300px|right|Okrožja s 50 ali več odstotki etnično nemškega prebivalstva, 1935 thumb|left|Konrad Henlein, vodja Sudetskonemške stranke. thumb|right|Edvard Beneš, drugi predsednik Češkoslovaške. Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 se je več kot 3 miljone etničnih Nemcev znašlo na ozemlju novoustanovljene Češkoslovaške. Vodja sudetskih Nemcev Konrad Henlein je ustanovil Sudetskonemško stranko (, SdP), ki je služila kot veja Nacionalsocialistične nemške delavske stranke za Sudete.Eleanor L. Turk. The History of Germany. Westport, Connecticut, USA: Greenwood Press, 1999. ISBN 9780313302749. Pp. 123. Do leta 1935 je SdP postala druga največja politična stranka na Češkoslovaškem. 28. marca 1938, kmalu po priključitvi Avstrije k Nemčiji, se je Henlein v Berlinu srečal s Hitlerjem, od katerega je dobil navodila za postavitev zahtev, nesprejemljivih za češkoslovaško vlado, ki jo je vodil predsednik Edvard Beneš. 24. aprila je SdP naslovila na Beneševo vlado vrsto zahtev, znanih kot carlsbadski program. Med zahtevami je Henlein poudaril polno enakopravnost Nemcev s Čehi in njihovo avtonomijo. Češkoslovaška vlada se je na te zahteve odzvala s pripravljenostjo zagotoviti več manjšinskih pravic, vendar je zavrnila podelitev avtonomije.
Sudetska kriza Kot je pokazalo predhodno umirjanje razmer po nemški priključitvi Avstrije, sta si britanska in francoska vlada za vsako ceno želeli izogniti vojni. Chamberlain je verjel, da so pritožbe sudetskih Nemcev upravičene, Hitlerjevi nameni pa omejeni. Tako Chamberlain kot Daladier sta zatorej svetovala Benešu, naj prizna nemške zahteve; slednji se je temu uprl in 19. maja kot odgovor na možno nemško invazijo odredil delno mobilizacijo. Posledično je Hitler ukazal izdelati nov načrt za napad na Češkoslovaško, Fall Grün, v prvotni različici narejen že leta 1937, s spremnim pismom vodje Oberkommando der Wehrmacht generala Keitla, v katerem navaja, da je potrebno načrt izvesti najkasneje do 1. oktobra.
V tem času je britanska vlada zahtevala od Beneša sprejetje mediatorja. Ker ni želel pretrgati vezi z zahodno Evropo, je Beneš ponudbo nerad sprejel. Nekdanji britanski minister v liberalni vladi lord Runciman je tako prišel 3. avgusta v Prago z navodili prepričati Beneša, da sprejme načrt, sprejemljiv za sudetske Nemce. 20. julija je v Parizu francoski zunanji minister Georges Bonnet sprejel češkoslovaškega veleposlanika na razgovor, v katerem mu je razložil, da bo Francija sicer razglasila svojo javno podporo Češkoslovaški pri pogajanjih, da pa ni pripravljena iti v vojno zaradi vprašanja Sudetov. V avgustu je bil nemški tisk poln zgodb, ki so se nanašale na domnevna češkoslovaška grozodejstva proti sudetskim Nemcem, da bi primorale zahodne sile pritisniti na Čehoslovake. Hitler je ob tem upal, da jih bodo Čehoslovaki zavrnili, s čimer bi bile zahodne sile moralno upravičene prepustiti Čehoslovake njihovi usodi. V avgustu je Nemčija poslala 750 tisoč vojakov na meje s Češkoslovaško, uradno kot del vojaških manevrov. 4. ali 5. septembra je Beneš predložil Četrti načrt, s katerim je odobril skoraj vse zahteve iz poznejšega münchenskega sporazuma. Sudetski Nemci, ki so se po navodilih Hitlerja hoteli izogniti kompromisu, so po provokativnih demonstracijah SdP v Ostravi 7. septembra, po katerih sta bila aretirana dva izmed njihovih parlamentarnih poslancev, ta incident uporabili za lažne obtožbe o drugih grozodejstvih kot izgovor za prekinitev nadaljnjih pogajanj.
12. septembra je v Nürnbergu potekal shod nacistične stranke, na katerem je Hitler obsodil dejanja češkoslovaške vlade. Češkoslovaško je razglasil za goljufivo državo, ki krši mednarodno pravo glede samoodločbe narodov, trdeč, da v državi vlada češka hegemonija, kjer niti Nemci niti Slovaki, Madžari, Ukrajinci in Poljaki dejansko nočejo biti v njihovi zvezi.Adolf Hitler, Max Domarus. The Essential Hitler: Speeches and Commentary. Bolchazy-Carducci Publishers, 2007. ISBN 9780865166271. Pp. 626. Obtožil je Beneša, da skuša postopno iztrebiti sudetske Nemce, češ da je od ustanovitve države bilo preko 600 tisoč Nemcev domnevno namerno prisiljenih zapustiti svoje domove pod grožnjo stradanja, če jih ne zapustijo.Adolf Hitler, Max Domarus. The Essential Hitler: Speeches and Commentary. Bolchazy-Carducci Publishers, 2007. ISBN 9780865166271. Pp. 627. Trdil je, da je Beneševa vlada preganjala Nemce skupaj z Madžari, Poljaki in Slovaki, obtožil je Beneša ogrožanja narodnosti s tem, da bi jih označil za izdajalce, če ne bi hoteli biti lojalni državi. Obenem bi kot vodja nemške države podprl pravico do samoodločbe Nemcev v Sudetih. Obsodil je Beneša za nedavne eksekucije več nemških protestnikov. Obtožil ga je tudi agresivnosti in grozečega obnašanja do Nemčije, ki bi v primeru izbruha vojne prisilil sudetske Nemce, da se borijo proti svoji volji proti Nemcem iz Nemčije. Češkoslovaško vlado je obtožil, da je režimska stranka Francije, pri čemer je trdil, da naj bi francoski minister za letalstvo Pierre Cot rekel: »Potrebujemo to državo kot bazo, iz katere bomo z odmetavanjem bomb z večjo lahkoto uničili nemško gospodarstvo in njeno industrijo«.
thumb|300px|Rokovanje Adolfa Hitlerja z britanskim ministrskim predsednikom Nevillom Chamberlainom na stopnicah Berghofa, 15. september 1938 13. septembra je potem, ko je na Češkoslovaškem sledilo nasilje, Chamberlain zaprosil Hitlerja za osebno srečanje, da bi našla rešitev, kako preprečiti vojno. 15. septembra sta se dobila v Hitlerjevi rezidenci Berghof v Berchtesgadnu.Santi Corvaja, Robert L. Miller. Hitler & Mussolini: The Secret Meetings. New York, New York, USA: Enigma Books, 2008. ISBN 9781929631421. Pp. 71. Istega dne je v Nemčijo dopotoval tudi vodja SpD Henlein, da bi sodeloval pri pogajanjih. Na sestanku je Hitler vztrajal, da mora biti sudetskim Nemcem dovoljena uveljavitev pravice naroda do samoodločbe in možnost združitve Sudetov z Nemčijo; Hitler je Chamberlainu izrazil tudi zaskrbljenost nad potezami, ki si jih on razlaga kot britanske »grožnje«. Po treh urah pogovorov je bil sestanek prekinjen, Chamberlain pa je odletel nazaj v Veliko Britanijo, kjer se je srečal s svojim kabinetom, da bi razpravljali o tem vprašanju.
Po sestanku je v London prispel tudi francoski predsednik vlade Édouard Daladier, kjer se je 16. septembra srečal z britanskimi uradniki, da bi razpravljali o nadaljnjih ukrepih.Santi Corvaja, Robert L. Miller. Hitler & Mussolini: The Secret Meetings. New York, New York, USA: Enigma Books, 2008. ISBN 9781929631421. Pp. 71–72. Položaj na Češkoslovaškem je postal vse bolj napet, ko je vlada izdala nalog za prijetje vodje sudetskih Nemcev Henleina.Santi Corvaja, Robert L. Miller. Hitler & Mussolini: The Secret Meetings. New York, New York, USA: Enigma Books, 2008. ISBN 9781929631421. Pp. 72. Francoski predlogi so segali od vojne proti Nemčiji do podpore nemški pripojitvi Sudetov. Razprave so se končale s trdnim britansko-francoskim načrtom z zahtevo, da Češkoslovaška prepusti Nemčiji vsa okrožja, v katerih nemška populacija predstavlja več kot 50% celotne. V zameno za to popuščanje bi Britanija in Francija zagotovili neodvisnost Češkoslovaške. Predlagana rešitev je bila zavrnjena tako na Češkoslovaškem kot med britansko in francosko opozicijo.
18. septembra je imel italijanski voditelj Benito Mussolini govor v Trstu, kjer je razglasil, da »če že obstajata dva tabora, za Prago in proti njej, naj bo znano, da je Italija izbrala svojo stran«, kar je bil jasen namig o podpori Nemčiji.
21. septembra se je Češkoslovaška vdala in sprejela zahteve, ki so bile dogovorjene z Britanijo, Francijo in Nemčijo. Kljub temu je že naslednji dan Hitler dodal nove zahteve; vztrajal je pri tem, da morajo biti izpolnjene tudi zahteve etničnih Nemcev na Poljskem in Madžarskem.
22. septembra je Chamberlain, preden se je odpravil z letalom na nadaljnje pogovore v Nemčijo, dal izjavo pred novinarji, da je njegov cilj doseči mir v Evropi in da verjame, da bo to potovanje pot k temu miru. Računal je, da bo polno sprejetje nemške aneksije vsega ozemlja Sudetov brez izjem primoralo Hitlerja k sprejetju sporazuma. Po kratki razpravi mu je Hitler odvrnil, da hoče Češkoslovaško popolnoma razbiti, njeno ozemlje pa razdeliti med Nemčijo, Poljsko in Madžarsko. Nadalje mu je rekel, da je položaj na Češkoslovaškem postal neznosen za Nemčijo. Nazadnje je Hitler zavrnil kakršnokoli popuščanje do zavezniških zahtev. Kasneje zvečer je v skrbeh, da je šel predaleč s pritiski, Hitler telefoniral Chamberlainu v hotelsko sobo. Obljubil mu je sprejetje aneksacije Sudetov brez ostalih ozemelj pod pogojem, da začne Češkoslovaška z evakuacijo s tega ozemlja do 26. septembra ob 8. uri. Na pritisk Chamberlaina je začetek umika prestavil na 1. oktober (dan, ko naj bi se začel z operacijo Fall Grün napad nanjo).Santi Corvaja, Robert L. Miller. Hitler & Mussolini: The Secret Meetings. New York, New York, USA: Enigma Books, 2008. ISBN 9781929631421. Pp. 73. Hitler je še povedal, da po priključitvi Sudetov Nemčija ne bo imela nobenih nadaljnjih ozemeljskih zahtev, da bo sprejela skupni sporazum in jamčila za potek meje med Nemčijo in Češkoslovaško.
thumb|300px|right|Češkoslovaški vojaki patruljirajo na ulicah Krásné Lípě/Schönlinde, september 1938. 23. septembra je na Češkoslovaškem po padcu vlade oblast prevzel general Jan Syrový, ki je izdal odlok o splošni mobilizaciji. Sodobna vojska z odličnim sistemom mejnih utrdb je bila pripravljena na vojno. Sovjetska zveza je izrazila pripravljenost priskočiti ji na pomoč. Kljub temu je predsednik Beneš zavrnil vojno brez pomoči zahodnih sil.
V zgodnjih jutranjih urah 24. septembra je Hitler izdal godesberški memorandum, v katerem je zahteval češkoslovaško predajo Sudetov Nemčiji najkasneje do 28. septembra; plebiscit naj bi se izvedel na nedoločljivih območjih pod nadzorom nemških in čeških sil. V memorandumu je bilo tudi navedeno, da bo v nasprotnem primeru Nemčija zavzela Sudete s silo. Istega dne se je Chamberlain vrnil na otok in oznanil Hitlerjevo zahtevo aneksije Sudetov brez odlašanja.Objava je razjezila tiste v Britaniji in Franciji, ki so se želeli soočiti s Hitlerjem enkrat za vselej, čeprav bi to pomenilo vojno, njihovi privrženci pa so pridobili na moči. Češkoslovaški veleposlanik v Veliki Britaniji Jan Masaryk je ob navdušenju nad to podporo s strani nasprotnikov Hitlerjevega načrta dejal, da »narod sv. Venceslava nikoli ne bo narod sužnjev.«
26. septembra je Chamberlain poslal osebno pismo Hitlerju, v katerem mu je sporočil, da želijo zavezniki mirno rešitev sudetske krize. Isti dan zvečer je podal Hitler svoj odgovor v govoru, ki ga je imel v dvorani Sportpalast v Berlinu. V njem je dal Češkoslovaški rok do 14. ure 28. septembra, da preda Sudete ali pa se bo soočila z vojno.