thumb|200px|Avgust kot pontifex maximus Pontifex maximus (slovensko vrhovni pontifik ali vrhovni svečenik) je bil v Starem Rimu visoki svečenik kolegija pontifikov (collegium pontificum) in hkrati najvišji svečenik v državi. Do leta 254 pr. n. št. je bil položaj rezerviran izključno za patricije, takrat pa ga je zasedel prvi plebejec. V Rimski republiki je bil položaj vrhovnega pontifika izrazito verski, potem pa se je spolitiziral in pod Avgustom postal državni položaj. Zadnji cesar, ki je v svoj cesarski naslov vključeval tudi naslov velikega pontifika, je bil GracijanPontifex Maximus LacusCurtius Pridobljeno dne 15. avgusta 2006. (vladal 375-383), ki je naslov opustil.Gratian, Encyclopædia Britannica, 2008. Encyclopædia Britannica Online, 3.februar 2008. <http://www.britannica.com/eb/article-9037772>.J. Lendering, Pontifex Maximus Livius.org Pridobljeno dne 21. avgusta 2011.
Naziv pontifex so kasneje privzeli krščanski škofje,P. Pascal, Medieval Uses of Antiquity, The Classical Journal, 61, 5 (februar 1966), str. 193–197. vključno z rimskim.Edictum Gratiani, Valentiani et Theodosii de fide catholica, 27 February 380, The American Heritage Dictionary of the English Language, 4. izdaja, 2000. V rimskokatoliški Cerkvi se naslov pontifex maximus uporablja za papeža kot najvišjega škofa. Naslov ne spada med njegove uradne naslove,Annuario Pontificio, Libreria Editrice Vaticana, 2012, str. 23, ISBN 978-88-209-8722-0. vendar se pojavlja na zgradbah in spomenikih, v renesansi in sodobnem času tudi na kovancih.
Etimologija Beseda pontifex po sodobnih razlagah pomeni "graditelj mostov" (iz latinskega pons - most in facere - narediti). Beseda maximus pomeni "pomemben" ali "glavni". Pontifex maximus je bil prvotno morda mišljen v dobesednem pomenu besede. Položaj graditelja mostov je bil v Rimu zelo pomemben, ker so sveto reko (in boginjo) Tibero z gradnjo mostov lahko zmotile samo prestižne in posvečene osebe. Izraz je mogoče razumeti tudi v simbolnem smislu: pontifiki so bili tisti, ki so tvorili most med bogovi in ljudmi.F. Van Haeperen.
Besedo pontifex kot "graditelj mostov" sta zagovarjala Dionizij Halikarnaški in Mark Terencij Varon, medtem ko je Plutarh trdil, da beseda izvira iz starolatinskega potis, ki pomeni močnega in absolutnega gospodarja. Tretja razlaga trdi, da izhaja iz izraza potis facere v smislu "tisti, ki lahko žrtvuje".N. Hooke (1830), The Roman History, I. del, str. 81. Slednjo razlago omenja tudi Varon, vendar jo zavrača,M. Beard, J. North, S. Price (uredniki), Religions of Rome, Cambridge University Press, 1998, 2, str. 195, ISBN 978-0-521-45646-3. medtem ko jo pontifex maximus Kvint Skevola zagovarja.R. Lanciani, New Tales of Ancient Rome, Kessinger Publishing, 2005 (ponatis), str. 54, ISBN 978-1-4179-0821-9. Ena od razlag trdi, da se je beseda pontifex prvotno glasila pompifex in je pomenila vodjo javnih procesij. Beseda pons je prvotno pomenila tudi "pot", zato bi pontifex lahko bil tudi "graditelj poti in mostov". Nekateri menijo, da je pontifex popačenka podobno zveneče etruščanske besede za svečenika, vendar nima s pontifexom nobene etimološke povezave. Naslednja hipotezaF. Ribezzo, Pontifices quinionalis sacrificii effectores, Rivista Indo-Greco-Italica di Filologia-Lingua-Antichità, 15, 1931, str. 56. trdi, da je beseda izposojena iz sabinskega jezika, v katerem pomeni člana kolegija petih (oskoumbrijsko ponte – pet). Slednja trditev upošteva dejstvi, da je kolegij ustanovil sabinski kralj Numa Pompilij in da je italskega izvora. Besedi pontis in pomperias, kateri so odkrili na Iguvinskih ploščah, bi lahko pomenili skupino petih ali delitev po pet. Pontifex bi torej lahko bil član kolegija žrtvovalcev, imenovanega aspomperia (latinsko quinio).J. P. Hallet, Over Troubled Waters: The Meaning of the Title Pontifex, Transactions and Proceedings of the American Philological Association, 101, 1970, str. 219.
Rimski naslov pontifex maximus se je na grških napisih in v slovstvu iz tistega časa zapisoval kot ἀρχιερεύς [arhiereis] - visoki svečenikPolibij, 23.1.2 in 32.22.5; Corpus Inscriptionum Atticarum 3.43, 3.428 in 3.458. ali natančneje ἀρχιερεὺς μέγιστος [arhiereis megistos] - najvišji visoki svečenik.Corpus Inscriptionum Graecarum, 2.2696 in 3.346; Plurarh, Numa, 9.4. Izraz ἀρχιερεύς se v Septuaginti, grškem prevodu Stare zaveze iz 3. stoletja, in Novi zavezi nanaša na judovskega visokega svečenika.
Izvor v Rimskem kraljestvu Collegium pontificum (kolegij pontifikov) je bil zbor najpomembnejših svečenikov Starega Rima. Ustanovitev kolegija in položaja vrhovnega pontifika pripisujejo drugemu rimskemu kralju Numi Pompiliju.Livij, Ab urbe condita, 1:20. Večina znanja o rimski zgodovini v obdobju kraljestva je na pol legendarna ali mitična. Kolegij, ki ga je vodil vrhovni pontifik, je bil verjetno kraljevo posvetovalno telo za verske zadeve. Položaji pontifikov so bili doživljenjski. Vsi zapisi o njihovem delovanju v zgodnjem Rimu so bili najverjetneje uničeni leta 387 pr. n. št., ko so Rim opustošili Galci. Najzgodnejša poročila o Starem Rimu so v slovstvu Rimske republike, večina iz 1. stoletja pr. n. št. in kasneje.
Po mnenju Livija, zgodovinarja iz avgustejskega obdobja, je rimski sistem verskih obredov, vključno z načinom in časom žrtvovanj, nadzora verskih skladov, pooblastil nad vsemi javnimi in zasebnimi verskimi ustanovami, navodil za udeležence božanskih in pogrebnih obredov, vključno s pobotanjem s pokojnim in spravno daritvijo, izoblikoval Sabinec Numa Pompilij. Numa naj bi ustanovil rimsko religijo po posvetitvi Jupitrovega oltarja na Aventinu in posvetovanju z bogovi preko avgurov. Numa je vsa verska navodila zapisal in jih zapečatil. Za prvega vrhovnega pontifika je imenoval Numa Marcija.
Rimska republika V Rimski republiki je bil vrhovni pontifik najvišji položaj v državni religiji in vodja kolegija pontifikov. Po Liviju so Rimljani po strmoglavljenju kraljestva ustanovili duhovniški položaj rex sacrorum (kralj svetih obredov), ki je opravljal določene verske dolžnosti in obrede, ki jih je pred tem opravljal kralj. Kralju svetih obredov so bila nedvoumno odvzeta vsa vojaška in politična pooblastila, medtem ko so pozneje pontifiki lahko bili magistrati in vojaški poveljniki.Roman Public Religion Roman Civilization, bates.edu. Pridobljeno dne 17. avgusta 2006.
Uradna rezidenca vrhovnega pontifika je bila Domus publica (državna hiša), ki je stala med hišo vestalk in Vio Sacro ob Regiji na Rimskem forumu. Verske dolžnosti je opravljal iz Regije. V času, ko vrhovni pontifik še ni smel biti istočasno tudi magistrat, ni smel nositi škrlatno obrobljene toge praetexte. Na umetniških upodobitvah je prepoznaven po bodalu (secespita) ali plitvi skledici (patera),Panel Reliefs of Marcus Aurelius and Roman Imperial Iconography State University of New York, College at Oneonta. Pridobljeno dne 14. septembra 2006. značilnih oblačilih ali togi z ogrinjalom, s katerim je pokril glavo (capite velato).
Vrhovni pontifik ni bil samo svečenik, ampak tudi politična in verska avtoriteta. Še vedno ni povsem jasno, katera vloga je bila bolj pomembna. V praksi, predvsem v Rimski republiki, je bil vrhovni pontifik praviloma iz politično vplivne družine. Položaj je bil zaželen predvsem zaradi velikega prestiža. Julij Cezar je postal pontifik leta 73 pr. n. št. in vrhovni pontifik leta 63 pr. n. št..
Glavni vir podatkov o pontifikih v obdobju republike so Varonovi teološki spisi, ki so se ohranili v fragmentih v delih kasnejših piscev Avla Gelija in Nonija Marcela. Drugi viri podatkov so dela Cicera, Livija, Dionizija Halikarnaškega, Valerija Maksima, Plutarha (Življenje Numa Pompilija), Festovi povzetki Verija Flaka in kasnejših piscev, med katerimi so bili tudi cerkveni očetje. Nekateri viri naštevajo obsežen seznam vsakodnevnih prepovedi, ki so veljale za velikega pontifika, kar pa ni v skladu z zgodovinskimi dokazi, saj so bili mnogi vrhovni pontifiki ugledni državljani in so živeli normalno življenja brez omejitev.
Volitve in število pontifikov Pontifiki so se volili s kooptacijo, se pravi da so novega kolega izvolili preostali člani kolegija. Kolegij, vključno z vrhovnim pontifikom, je štel pet članov. Pontifiki so lahko bili samo pripadniki starega plemstva, se pravi patriciji.
Leta 300 ali 299 pr. n. št. je Ogulnijev zakon (lex Ogulnia) omogočil splošne volitve vrhovnega pontifika in dovolil plebejcem (plebs), da so bili kooptirani za svečenike. Položaj vrhovnega pontifika je s tem izgubil nekaj svoje ekskluzivnosti. V praksi je bil prvi plebejeski vrhovni pontifik, Tiberij Korunkanij, izvoljen šele leta 254 pr. n. št..Livij, Ex Libro XVIII Periochae, livius.org. Pridobljeno dne 16. avgusta 2006. Ogulnijev zakon je povečal število pontifikov na devet.
Domicijev zakon (lex Domitia) iz leta 104 pr. n . št. je predpisal, da vse pontifike voli ljudska skupščina comitia tributa, ki je bila razdeljena na volilna okrožja. Isti zakon je predpisal tudi to, da lahko na posameznih volitvah voli samo 17 od 35 plemen, izbranih z žrebom. Predlagatelj zakona Lucij Domicij Ahenobarb je bil kmalu zatem sam izvoljen za vrhovnega pontifika namesto umrlega vršilca dolžnosti Metela Dalmatika. Domicij je pričakoval, da ga bodo kooptirali že leto pred tem kot zamenjavo za pokojnega očeta, vendar so se pontifiki odločili za drugega kandidata. Po istem zakonu je bil poleg njega izvoljen Kvint Mucij Skevola, katerega izvolitev ni bila sporna, saj je bil nekdanji konzul in dolgoletni pontifik.
Domicijev zakon je leta 81 pr. n. št. s Kornelijevim (Sulovim) zakonom (lex Cornelia) ukinil diktator Sula, ki je obnovil kolegij visokih svečenikov s popolnimi pooblastili za kooptacijo. Livij, Epitati, 89; Pseudo-Ascon, Divinat, str. 102; Kasij Dion, xxxvii.37. Sula je število pontifikov, vključno z vrhovnim, povečal na petnajst. Za vrhovnega pontifika je imenoval Kvinta Cecilija Metela Pija, ki je bil edini neizvoljeni vrhovni pontifik v zgodovino pontifikata.
Leta 63 pr. n. št. je tribun Tit Labijen ukinil Kornelijev zakon in uvedel preoblikovan Domicijev zakon, ki je ponovno uzakonil volitve pontifikov na comitii tributi. Mark Antonij je kasneje ponovno vzpostavil pravico kolegija pontifikov do kooptacije.Kasij Dion, xliv.53.
Pod Julijem Cezarjem se je število pontifikov, vključno z vrhovnim, povečalo na šestnajst, morda zato, ker je Cezarjeva dolga odsotnost iz Rima prisilila kolegij k imenovanju nadomestnega pontifika. Število pontifikov v Rimskem cesarstvu se je spreminjalo, vendar jih je bilo praviloma petnajst.
Dolžnosti Glavna dolžnost pontifikov je bila vzdrževanje božjega miru (pax sacrorum).N, Manzulo (2000), The Roman Persecution of Christians, Persuasive Writing. Pridobljeno dne 17. avgusta 2006.
Ogromna moč svetega kolegija pontifikov je bila združena v vrhovnem pontifiku, drugi pontifiki pa so tvorili njegovo svetovalno telo (consilium). Med manj pomembne funkcije vrhovnega pontifika je spadalo opravljanje obredov in žrtvovanj, njegova resnična moč pa je bila v izvrševanju božanskega zakona (jus divinum).Jus divinum, Merriam–Webster Online Dictionary. Pridobljeno dne 24. avgusta 2006. Podatki v zvezi z rimskim verskim izročilom, na primer dogme in drugi pojmi, ki so jih zbrali pontifiki, so bili zbrani v corpusu. Glavni sklopi jus divinum so obsegali:
urejanje spokorniških obredov, ki so bili potrebni zaradi kužnih bolezni, udarov strele in podobno posvetitev vseh templjev in drugih svetih mest in zgradb urejanje koledarja in njegove podrobne uporabe v javnem življenju urejanje zakonov o pokopih in pokopališčih, čaščenju Manesa in mrtvih prednikov nadziranje vseh porok s conferratio, prvotno vseh legalnih porok patricijev urejanje zakona o posvojitvah in dedovanju nadzor nad javno moralo in kaznovanje kršiteljev