Na tem seznamu antičnih grških templjev so templji, ki so bili zgrajeni od 6. st. pr. n. št. do 2. st. n. št. v celinski Grčiji in grških mestih na Egejskih otokih, v Mali Aziji, na Siciliji in v Italiji, povsod, kjer so bile grške kolonije in kjer je bila uveljavljena grška kultura. Za starogrško arhitekturo so značilne zelo urejene oblike s "stebri in prekladami". Znani so trije jasno opredeljeni slogi: dorski, ki ga najdemo po vsej Grčiji, na Siciliji in v Italiji; jonski v Mali Aziji z nekaj primeri v Grčiji ter bogatejše okrašen korintski, ki se je uporabljal na začetku samo v notranjosti, nato pa postajal vse pogostejši v helenističnem obdobju od 1. stoletja pred našim štetjem dalje in so ga zelo uporabljali rimski arhitekti.

Vsi starodavni grški templji so bili posvečeni posebnemu bogu panteona in so jih uporabljali kot prostore za obrede. V primerjavi s cerkvami notranji prostor ni bil kraj zbiranja, ampak zakladnica in prostor za velik kultni kip božanstva.

Izrazoslovje Večina starogrških templjev je pravokotne oblike, so približno dvakrat daljši kot široki z nekaterimi izjemami, kot je ogromen tempelj olimpskega Zevsa v Atenah, katerega dolžina je skoraj 2,5-kratnik širine. Številni ohranjeni templji imajo krožno obliko in se imenujejo tolos. Banister Fletcher pp. 107-109

Najmanjši templji so manj kot 25 metrov dolgi, dolžina krožnih tolosov pa je taka kot premer. Dolžina velike večine templjev je med 30 in 60 metrov, majhne skupine dorskih templjev, tudi Partenona, je med 60 in 80 metrov, največjih, predvsem jonskih in korintskih, je med 90 in 120 metrov.

Tlorisi starogrških templjev

Zgoraj: 1. tempelj z antama, 2. prostil – tempelj z dvostranskima antama, 3. tolos, 4. prostil tetrastil, 5. amfiprostil tetrastil, spodaj: 6. dipter oktastil, 7. peripter heksastil, 8. psevdoperipter heksastil, 9. psevdodipter oktastil

Tempelj se dviga s stopničaste baze ali stilobata, ki dvigne strukturo nad tlemi, na katerih stoji. Zgodnji primeri, kot je Zevsov tempelj v Olimpiji, ima dve stopnici, vendar ima večina, kot npr. Partenon, tri, razen Apolonovega templja v Didimi, ki jih ima šest. Banister Fletcher V jedru stavbe je zidan naos, v katerem je cela, prostor, v katerem je stal kip boga. Cela ima običajno verando ali pronaos in včasih še drugo sobo ali antenaos, ki je bil zakladnica ali prostor za skladiščenje trofej in daril. Prostori so bili osvetljeni skozi ena sama velika vrata z vgrajenim okovjem iz kovanega železa, nekatere sobe pa tudi skozi strešna okna.

Na stilobatu, pogosto povsem obdanim z naosom, so stale vrste stebrov. Za določitev tipa templja je pomembno število stebrov pri vhodu spredaj in njihova porazdelitev.

Zgledi: distil z antama je majhen tempelj z dvema stebroma na sprednji strani, ki stojita med izstopajočimi stenami pronaosa ali verande, npr. Nemezin tempelj v Ramnuntu (slika 1); amfiprostil tetrastil je majhen tempelj s stebri na obeh koncih, ki stojijo čisto ob naosu. Ima štiri stebre, npr. tempelj na Ilisu v Atenah (slika 4); peripter heksastil je tempelj z eno samo vrsto obrobnih stebrov okoli naosa s šestimi stebri spredaj, kot je Hefajstejon v Atenah (slika 7); peripter oktastil je tempelj z eno vrsto stebrov okoli naosa (slika 7), ima osem stebrov spredaj, npr. Partenon v Atenah (slika 6 in 9); dipter dekastil je ogromen Apolonov tempelj v Didimi z naosom, obdan z dvojno vrsto stebrov (slika 6), z desetimi stebri na vhodu spredaj; tempelj olimpskega Zevsa, Agrigento, je psevdoperipter heptastil, ima obkrožajoče stebrišče, tudi navidezne stebre (pilastre), ki so pritrjeni na steno naosa (slika 8). Heptastil pomeni, da ima tempelj sedem stebrov na vhodu spredaj.

Opomba: Za vse stavbe niso na voljo natančne meritve. Nekateri temelji se dotikajo in so dobro razčlenjeni, velikosti so natančne. Za druge se lahko velikost oceni po pičlih ostankih. V teh primerih so navedena najbližja cela števila. Sprva so jih merili v čevljih, kar je bilo pretvorjeno v metre z manjšimi odmiki.

Grčija, Mala Azija, Sicilija in Italija