Palača Topkapı (; ) ali Serail je velik muzej v okrožju Fatih v Carigradu v Turčiji. V 15. in 16. stoletju je služila kot glavna rezidenca in upravni sedež osmanskih sultanov.
Gradnja, ki jo je naročil sultan Mehmed II. Osvajalec, se je začela leta 1459, šest let po osvojitvi Konstantinopla (sodobni Carigrad). Topkapı se je prvotno imenoval "Nova palača" (Yeni Saray ali Saray-ı Cedîd-i Âmire), da bi jo razlikovali od Stare palače (Eski Saray ali Sarây-ı Atîk-i Âmire) na trgu Beyazıt. V 19. stoletju je dobila ime Topkapı, kar pomeni Topovska vrata. Kompleks se je skozi stoletja širil z večjimi prenovami po potresu leta 1509 in požaru leta 1665. Kompleks palače je sestavljen iz štirih glavnih dvorišč in številnih manjših stavb. V haremu so živele ženske iz sultanove družine, vodilni državni uradniki, vključno z velikim vezirjem, sestajali pa so se v stavbi cesarskega sveta.
Po 17. stoletju je Topkapı postopoma izgubil svoj pomen. Sultani tistega obdobja so raje več časa preživeli v svojih novih palačah ob Bosporju. Leta 1856 se je sultan Abdul Medžid I. odločil preseliti dvor v novozgrajeno palačo Dolmabahçe. Topkapı je ohranila nekatere svoje funkcije, vključno s cesarsko zakladnico, knjižnico in kovnico.
Po koncu Osmanskega cesarstva leta 1923 je vladna uredba z dne 3. aprila 1924 preoblikovala Topkapı v muzej. Turško ministrstvo za kulturo in turizem zdaj upravlja Muzej palače Topkapı. Kompleks palače ima na stotine sob in prostorov, vendar so od leta 2020 javnosti dostopni le najpomembnejši, vključno z osmanskim cesarskim haremom in zakladnico, imenovano hazine, kjer sta na ogled Žličarjev diamant in bodalo Topkapi. Muzejska zbirka vključuje tudi osmanska oblačila, orožje, oklepe, miniature, verske relikvije in iluminirane rokopise, kot je Rokopis Topkapi. Kompleks varujejo uradniki ministrstva in oboroženi stražarji turške vojske. Palača Topkapı je del zgodovinskih območij Carigrada, skupine znamenitosti, ki jih je UNESCO leta 1985 priznal kot svetovno dediščino.
Ime
Ime palače je bilo Saray-i Cedid-i Amire (osmansko سراى جديد عامره, Cesarska nova palača) do 18. stoletja.Encyclopedia of Islam, Topkapı sarayı, zvezek 41, str.256–261|url=https://islamansiklopedisi.org.tr/topkapi-sarayi] ZEYNEP TARIM ERTUĞ Sedanje ime je palača dobila v času vladavine Mahmuda I.; ko je bila Topkapusu Sâhil Sarâyı, obmorska palača, uničena v požaru, se je njeno ime preneslo na novo palačo. V turščini sedanje ime palače, Topkapı, pomeni Topovska vrata.
Zgodovina
Kompleks palače stoji na Sarayburnu, polotoku ali rtu s pogledom na Zlati rog, kjer se Bosporska ožina sreča z Marmarskim morjem. Teren je hribovit, sama palača pa je na eni najvišjih točk v bližini morja. V grških in bizantinskih časih je tukaj stala akropola starodavnega grškega mesta Bizanc.
Po osvojitvi Konstantinopla s sultanom Mehmedom II. leta 1453 je bila Velika carigrajska palača večinoma v ruševinah. Osmanski dvor je bil sprva postavljen v Stari palači (Eski Saray), ki je danes na mestu Carigrajske univerze na trgu Beyazit. Mehmed II. je ukazal, naj se gradnja palače Topkapı začne leta 1459. Po pripovedovanju sodobnega zgodovinarja Kritobulusa iz Imbrosa je sultan »skrbel, da je od vsepovsod poklical najboljše delavce – zidarje, kamnoseke in tesarje ... Kajti gradil je velike stavbe, ki naj bi bile vredno ogleda in bi se v vseh pogledih morale kosati z največjimi in najboljšimi iz preteklosti.«Necipoğlu, p. 8 Pripovedi o tem, kdaj se je začela in končala gradnja notranjega jedra palače, se razlikujejo. Critobulus navaja datume 1459–1465; drugi viri kažejo, da je bila gradnja končana v poznih 1460-ih.Necipoğlu, p. 9
Mehmed II. je določil osnovno postavitev palače. Njegovi zasebni prostori bi bili na najvišji točki rta. Različne stavbe in paviljoni so obdajali najbolj notranje jedro in se širili po rtu proti obalam Bosporja. Celoten kompleks je bil obdan z visokimi zidovi, od katerih nekateri segajo v bizantinsko akropolo. Ta osnovna postavitev je določala vzorec bodočih prenov in dozidav. Postavitev in videz palače Topkapı je bila edinstvena ne le med evropskimi popotniki, temveč tudi med islamskimi ali orientalskimi palačami. Evropski popotniki so jo opisali kot »nepravilne, asimetrične, neaksialne in [nemonumentalnih] razsežnosti«. Osmani so jo poimenovali "Palača Sreče". Strogo, ceremonialno, kodificirano vsakdanje življenje je zagotovilo cesarsko ločenost od preostalega sveta. Eno od osrednjih načel je bilo opazovanje tišine na notranjih dvoriščih. Načelo cesarske osamljenosti je tradicija, ki jo je leta 1477 in 1481 kodificiral Mehmed II. v zakoniku Kanunname, ki je urejal vrstni red dvornih uradnikov, upravno hierarhijo in protokolarne zadeve.Necipoğlu, pp. 16–17 To načelo povečane osamljenosti se je skozi čas odražalo v slogu gradnje in ureditvi različnih dvoran in stavb. Arhitekti so morali zagotoviti, da so lahko v palači tudi sultan in njegova družina uživali maksimalno zasebnost in diskretnost, pri čemer so uporabljali zamrežena okna in gradili skrivne prehode.
Kasnejši sultani so palačo preoblikovali, čeprav je bila osnovna zasnova Mehmeda II. večinoma ohranjena. Palača je bila znatno razširjena med letoma 1520 in 1560, v času vladavine Sulejmana I. Veličastnega. Osmansko cesarstvo se je hitro širilo in Sulejman je želel, da bi njegovo prebivališče odražalo njegovo naraščajočo moč. Glavni arhitekt v tem obdobju je bil Perzijec Alaüddin, znan tudi kot Acem Ali.Necipoğlu, p. 23 Odgovoren je bil tudi za širitev harema.
Leta 1574, ko je velik požar uničil kuhinje, je sultan Selim II. zaupal Mimarju Sinanu, da obnovi poškodovane dele palače. Mimar Sinan je obnovil in razširil ne le poškodovana območja, ampak tudi Harem, kopališče, Tajno dvorano in različne obalne paviljone.
Do konca 16. stoletja je palača dobila sedanjo podobo. Palača je obsežen kompleks in ne enotna monolitna stavba z vrsto nizkih stavb, zgrajenih okoli dvorišč, medsebojno povezanih z galerijami in prehodi. Nekaj stavb presega dve nadstropji. Gledano od zgoraj, je posest palače razdeljena na štiri glavna dvorišča in harem. Prvo dvorišče je bilo najbolj dostopno, četrto dvorišče in harem pa najbolj nedostopna. Dostop do teh dvorišč je bil omejen z visokimi zidovi in nadzorovan z vrati. Poleg štirih do petih glavnih dvorišč v kompleksu obstajajo različna druga majhna do srednje velika dvorišča. Ocene skupne velikosti kompleksa se gibljejo od približno 592.600 m2 do 700.000 m2.
Na zahodu in jugu kompleks meji na velik cesarski cvetlični park, danes znan kot park Gülhane. Različne sorodne stavbe, kot so majhne poletne palače (kasır), paviljoni, kioski (köşk) in druge strukture za kraljeve užitke in funkcije, so prej obstajale na obali na območju, znanem kot Peto dvorišče, vendar so sčasoma izginile zaradi zanemarjanja in gradnje obalne železnice v 19. stoletju. Zadnja preostala obmorska stavba, ki še danes obstaja, je Kiosk izdelovalcev košev, ki ga je leta 1592 zgradil sultan Murat III.
Cesarska vrata
Glavna ulica, ki vodi do palače, je bizantinska procesijskaa Mese, danes znana kot Divan Yolu (Ulica Sveta). Ta ulica je bila uporabljena za cesarske procesije v bizantinski in osmanski dobi. Pripelje neposredno do Hagije Sofije in zavije proti severozahodu proti palačnemu trgu do vodnjaka Ahmeda III.
Cesarska vrata so glavni vhod na prvo dvorišče. Sultan bi v palačo vstopil skozi Cesarska vrata (turško Bâb-ı Hümâyûn, kar pomeni "kraljevska vrata" v perzijščini ali Saltanat Kapısı), ki so južno od palače. Ta ogromna vrata, prvotno iz leta 1478, so zdaj prekrita z marmorjem iz 19. stoletja. Njihov osrednji lok vodi do prehoda z visoko kupolo; pozlačena osmanska kaligrafija krasi strukturo na vrhu, z verzi iz Korana in sultanovih tugra. Identificirana sta bila tugra Mehmeda II. in Abdul Aziza I., ki sta obnovila vrata.Necipoğlu, p. 36
Po starih dokumentih je bilo do druge polovice 19. stoletja nad vhodnim prostorom leseno stanovanjeDepiction from the 16th-century miniature Hünername kot paviljon, ki ga je uporabljal Mehmed, skladišče za premoženje tistih, ki so umrli v palači brez dedičev in sprejemni oddelek zakladnice. Uporabljali so ga tudi kot razgledno točko za dame iz harema ob posebnih priložnostih.
Prvo dvorišče Prvo dvorišče (I. Avlu ali Alay Meydanı), obdano z visokimi zidovi, je delovalo kot zunanje območje ali park in je največje od vseh dvorišč palače. Strma pobočja, ki vodijo proti morju, so bila terasirana že pod bizantinsko oblastjo. Nekatere zgodovinske strukture Prvega dvorišča ne obstajajo več. Ostale strukture so nekdanja cesarska kovnica (Darphane-i Âmire, zgrajena leta 1727), cerkev Hagija Irene in različni vodnjaki. Bizantinsko cerkev Hagija Irene so Osmani uporabljali kot skladišče in cesarsko orožarno. To dvorišče je bilo znano tudi kot janičarsko dvorišče ali paradno dvorišče. Dvorni uradniki in janičarji so se vrstili po poti oblečeni v svoja najboljša oblačila. Obiskovalci, ki vstopajo v palačo, so sledili poti proti Pozdravnim vratom in drugemu dvorišču palače.Necipoğlu, p. 44
Velika Pozdravna vrata, znana tudi kot Srednja vrata (turško Orta Kapı), vodijo v palačo in drugo dvorišče. Ta nazobčana vrata imajo dva velika, koničasta osmerokotna stolpa. Datum izgradnje je negotov; zdi se, da je arhitektura stolpov bizantinskega vpliva. Napis na vratih datira ta vrata vsaj v leto 1542. Vrata so bogato okrašena z verskimi napisi in monogrami sultanov. Prehod skozi vrata je bil strogo nadzorovan in vsi obiskovalci so morali razjahati, saj je smel vstopiti samo sultan na konju. To je bila tudi bizantinska tradicija, vzeta iz Chalke vrat Velike palače. Vodnjak krvnika (Cellat Çeşmesi) je kraj, kjer si je krvnik domnevno umil roke in meč po odsekanju glave, čeprav obstajajo nesoglasja o tem, ali je bil vodnjak dejansko uporabljen v ta namen. Stoji na desni strani, ko si obrnjen proti Pozdravnim vratom s prvega dvorišča.
Aprila 2021 so arheologi med podzemnimi raziskavami, opravljenimi v palači Topkapı, odkrili galerijo iz rimskega obdobja, sestavljeno iz treh delov. Galerija, ki je v bližini cesarskih vrat, je bila razkrita med izkopavanjem prvega dvorišča.
Drugo dvorišče
Skozi srednja vrata je Drugo dvorišče (II. Avlu) ali trg Divan (Divan Meydanı). Dvorišče je bilo verjetno dokončano okoli leta 1465, v času vladavine Mehmeda II. Končno podobo je dobilo okoli leta 1525–1529 v času vladavine Sulejmana I.. Obkrožajo ga nekdanja palačna bolnišnica, pekarna, janičarski prostori, hlevi, cesarski harem in divan na severu ter kuhinje na jugu. Na koncu dvorišča Vrata sreče označujejo vhod v tretje dvorišče. Na drugem dvorišču pred cesarskimi kuhinjami so na ogled številni predmeti iz rimskega in bizantinskega obdobja, ki so bili med nedavnimi izkopavanji najdeni na območju palače, vključno s sarkofagi. Pod drugim dvoriščem je cisterna, ki sega v bizantinsko obdobje. V osmanskih časih bi bilo to dvorišče polno pavov in gazel. Uporabljali so ga kot zbirališče dvorjanov. Sultan, ki je sedel na pozlačenem bajramskem prestolu, je imel avdience na drugem dvorišču. Nekateri tuji dostojanstveniki, vključno s francoskim veleposlanikom Philippom du Fresne-Canayeom, so napisali poročila o teh srečanjih.
Carski hlev (Istabl-ı Âmire), ki je približno pet do šest metrov pod tlemi, je bil zgrajen pod Mehmedom II. in obnovljen pod Sulejmanom. Ogromna zbirka "zakladov" (Raht Hazinesi) se hrani v zasebnih hlevih. Na tem območju je tudi majhna mošeja iz 18. stoletja in hamam Beşir Ağa (Beşir Ağa Camii ve Hamamı), ki je bil glavni temnopolti evnuh Mahmuda I.