Dartmoor je območje barij v južnem Devonu v Angliji. Zaščiteno s statusom narodnega parka kot Dartmoor National Park, pokriva 954 kvadratnih kilometrov (368 kvadratnih mi).
Granit, ki sestavlja gričevje, je iz obdobja karbona v geološki zgodovini. Barje je omejeno s številnimi izpostavljenimi granitnimi vrhovi gričev, znanih kot tor (stara keltska beseda za hrib; druga je welška beseda crag - plezališče), ki zagotavlja življenjski prostor za divje živali Dartmoorja. Najvišja točka je High Willhays, 621 m nad morsko gladino. Celotno območje je bogato z ostanki iz preteklosti in arheološkimi nahajališči.
Dartmoor upravlja Uprava Dartmoor National Park, katerega 22 članov so predstavniki iz deželnega zbora, lokalnih okrožnih svetov in vlade.
Deli Dartmoor so bili uporabljeni kot vojaško strelišče več kot 200 let. Javnost uživa obsežne pravice dostopa po Dartmoorju, vključno z omejenim dostopom do strelišč in je priljubljena turistična destinacija. Organizacija, pristojna za turizem je Dartmoor Partnership.
Geografija Geologija thumb|450px|Karta prikazuje glavne granitne izdanke Cornubian batholith na jugozahodu Anglije in nepravilnosti, povezane z njimi Dartmoor obsega največjo površino granita v Britaniji, s približno 625 kvadratnimi kilometri, ostali del pa so površinske usedlin šote. Granit (ali natančneje monzonit), je prodrl iz globin kot plutonska skala v okoliške sedimentne kamnine, ki sodijo v obdobje karbona, verjetno pred okoli 309 milijonov let.Durrance & Laming 1982, pp.86, 101 Kot je splošno znano je današnja površina veliko nižja od prvotne; dokaz za to so delno pregneteni skrilavci ksenolit, onesnaženje granita in obstoj dveh slojev spremenjene sedimentne kamnine na vrhu granita.
Skalni hribi (tors) thumb|left|Panorama bolj znanih Dartmoorskih skal v snegu
Dartmoor je znan po svojih tors - hribih z izdanki kamnin, kot je granit in so zaokrožene oblike kot balvani. Več kot 160 hribov v Dartmoorju ima v svojem imenu besedo tor. Tori so središče letnega dogodka, znanega kot Ten Tors Challenge, ko okoli 2400 ljudi, starih med 14 in 19 let prehodi razdaljo 56, 72 ali 88 km med desetimi tori po mnogih različnih poteh. thumb|left|High Willhays s Yes Tor v ozadju
Najvišji točki Dartmoorja na severnem delu barja sta High Willhays (621 m) () in Yes Tor (619 m) (). Najvišje točke na južnem barju so: Ryder's Hill (515 m) (), Snowdon (495 m) () in neimenovana točka (493 m) (). Verjetno najbolj znan tor je Haytor (tudi Hey Tor) (457 m) (poimenovan Hey Tor Williama Crossinga).
Reke thumb|right|Reka Erme pri Ivybridge Visoka višina Dartmoorskih formacij je prispevna površine za mnoge reke v Devonu. Oblikujejo krajino in so tradicionalni vir energije za barjansko industrijo: primer rudniki kositra.
Barje je dobilo ime po reki Dart, ki se začne z dvema krakoma East Dart in West Dart in od sotočja dalje teče kot enotna reka Dart v Dartmeet. Zapusti barje pri Buckfastleigh, teče skozi Totnes, kjer se odpira v dolgi delti, ki sega v morje pri Dartmouthu.
Druge reke območja so še: Ashburn, Avon, Bovey, East Okement, East Webburn, Erme, Jordan, Lemon, Lyd, Meavy, Plym, Swincombe, Tavy, Taw, Teign, Walkham, West Okement, West Webburn, Yealm.
Nekatere reke v Dartmoorju so bile zajezene, da bi ustvarili rezervoarje za pitno vodo, vključno z reko Avon in reko South Teign (Fernworthy Reservoir).
Barje Na Dartmoor pade veliko več dežja kot v okoliških nižinah. Ker velik del narodnega parka pokriva debela plast šote (razpadajočih rastlin), ta dež absorbira, tako da je barje redko suho. Na področjih, kjer se nabere več vode, so barja lahko nevarna in nastanejo močvirja. Nekateri deli so prekriti s svetlo zelenim mahom, ki jim domačini pravijo "pernata postelja", tudi "quakers", ker se premika (ali drhti) pod nogami. Premikanje je posledica rasti šotnega mahu v vodi, ki se nabira v vdolbinah granita.Ian Mercer: Bogs and Mires of Dartmoor, in Hunt, P. J.; Wills, G. L. (eds) (1977), Devon Wetlands, Exeter: Devon County Council, p. 16. Crossing, W, Crossing's Guide to Dartmoor 1912 edition, published by Western Morning News Co. Ltd. thumb|left|Barje Aune Mire
Vegetacija barij je odvisna od vrste in lokacije. Blazinasto barje, ki se tvori na najvišjih legah, kjer količina padavin preseže 2000 mm na leto, je sestavljeno predvsem iz munca (vrste Eriophorum), šašja (Carex in Rhynchospora), Narthecium ossifragumff in srčne moči, s šotnim mahom uspeva v mokrih slojih. Doline barja imajo bujno rast ločja (Juncaceae), vresja, rosik in več drugih vrst.
Nekatera barja v Dartmoorju so postala razvpita. Fox Tor Mires naj bi bil navdih za Great Grimpen Mire v romanu Arthurja Conana Doyla Baskervilski pes, čeprav je čez njega označena pešpot. Sabine Baring-Gould je v svoji Book of Dartmoor (1900) opisala zgodbo o moškem, ki se je prebijal skozi Aune Mire ob iztoku reke Avon, ko je na površju močvirja naletel na rob klobuka. Brcnil ga je, nakar je zaklical glas: »Kaj počneš z mojim 'at?« Človek je odgovoril: »Ali boš tam zdaj fant pod'n?« »Ees, mislim«, je bil odgovor, »in hlav pod mano prav tako«.Milton 2006, p. 2
Podnebje Dartmoor ima zmerno podnebje V Princetownu, v središčni legi barja na višini 453 metrov, sta januar in februar najbolj mrzla meseca s srednjimi temperaturami okoli 1 °C. Julij in avgust sta najtoplejša meseca s povprečno dnevno okoli 18 °C. V primerjavi z Teignmouthom, ki je ob obali okoli 35 km vzhodneje, so poprečne najvišje in najnižje temperature do 3,0 °C nižje in zmrzal je vsaj petkrat pogostejša. Padavine so povezane z atlantsko depresijo. V poletnih mesecih so pogoste plohe in nevihte. V vlažnih mesecih novembra in decembra ter na najvišjih delih barja je povprečna letna skupna količina padavin nad 2000 mm. Zaradi vpliva Zalivskega toka sneženje ni običajno, čeprav je na višjih nadmorskih višinah možno.
Rastlinstvo in živalstvo Zaradi višine in granitne geologije Dartmoorja piha močan veter in ima kisla tla. Posledično je bil predmet zelo malo intenzivnega kmetovanja in vsi ti dejavniki skupaj tvorijo osnovo pomembnih ekosistemov, ki jih najdemo tukaj. Pokrajina je iz granita s šotnimi barji. Medtem ko je barje, okrašeno z granitnimi stolpi, najbolj ikoničen del pokrajine Dartmoorja, je le približno polovica Dartmoorja dejansko barje. Enako pomembna za prostoživeče živali so pokrita barja, gorska resava in hrastovi gozdovi, ki so vse globalnega pomena. Dartmoor je posebno ohranitveno območje (SAC) s štirimi habitati (severnoatlantska mokra resava z Erica tetralix; evropska suha resava; Blanket barja in stari hrastovi gozdovi z Ilex in Blechnum na Britanskem otočju), ki so navedeni kot glavni razlogi za izbiro Dartmoor kot SAC. Poleg tega je na tem območju populacija južnega enakokrilega kačjega pastirja, kar je tudi glavni razlog za njegovo izbiro, skupaj s populacijama atlantskega lososa in vidre, ki sta kvalificirana razloga.
Wistmanov gozd je eden od starih hrastovih gozdov, ki so prispevali k uvrščanju Dartmoorja na seznam SAC, in je verjetno ohranjen fragment iz najzgodnejših neolitskih posekov gozdov. Je dom izjemnih epifitskih mahov, jetrnikov in lišajev. Skoraj 50 vrst mahov in jetrnikov najdemo v gozdu skupaj s 120 vrstami lišajev, vključno s Smithovim konjskim lišajem (Bryoria smithii), pegastim morskim nevihtnim lišajem (Cetrelia olivetorum) in visečim krilatim mahom (Antitrichia curtipendula). Več kot 60 vrst lišajev raste na izpostavljenih površinah granitnih torjev, vključno z lišaji v obliki granitnih lišajev (Lecanora polytropa), vijoličastimi kamnitimi lišaji (Bagliettoa marmorea), rjavimi kamnitimi lišaji (Acarospora fuscata) in zlatimi lišaji (Candelariella aurella) ter številni redki lišaji, ki rastejo na kamninah, ki so bile izpostavljene rudarjenju in so bogate s težkimi kovinami. Na visokogorskih resavah sta pogosta vresa (leng) in zvončasta vresa (Erica cinerea), skupaj z zahodnim kosom (Ulex gallii). Na suhih travnatih območjih so pogoste Potentilla, vreskovka Galium saxatile in Polygala serpyllifolia. Na vlažnejših legah rasteta Erica tetralix in škrlatna močvirna trava (Molinia caerulea), na močvirnatih območjih pa najdemo veliko različnih vrst sphagnumov in drugih mahov, jetrenjakov, zajčji rep (Eriophorum vaginatum), okroglolistne rosike (Drosera rotundifolia) in barjanskega asfodela (Narthecium ossifragum), v dolini pa dnu, rastejo številne različne ostričevke (Cyperaceae), navadni mrzličnik in bleda maslenka (Pinguicula lusitanica).
V Dartmoorju je mogoče najti veliko različnih vrst ptic, vključno s tistimi, ki so se drugod v Združenem kraljestvu zmanjšale, kot sta poljski škrjanec in kozica (Gallinago gallinago), ali pa so celo redke v državi, kot sta komatar in kukavica. Obstajata mednarodno pomembni populaciji male cipe (Anthus pratensis) in prosnik (Saxicola rubicola). Gozdne ptice vključujejo številne vrste selivk, kot so črnoglavi muhar, grmovščica ali pogorelček (Phoenicurus phoenicurus). Med sesalci, ki jih najdemo tukaj, so vidre, podlesek (Muscardinus avellanarius) in skoraj vseh 16 vrst netopirjev v Združenem kraljestvu. Posebej pomembne so tri redke vrste, širokouhi netopir (Barbastella barbastellus) ter veliki podkovnjak in mali podkovnjak. Zgornji tokovi rek so drstišča lososa in postrvi, v številnih manjših tolmunih pa se gnezdijo Lissotriton helveticus, žabe in krastače. Na Dartmoorju lahko najdemo dve vrsti kozic: Anostraca, ki jo najdemo v začasnih bazenih in v podzemnih potokih, zelo redko jamsko kozico. Najdemo tudi največjega kopenskega polža na svetu, črni slinar. Plazilci so navadni kuščarji in gadi. Kmetijska zemljišča v mokrih dolinah ob robu barja so najpomembnejši habitat za žuželke, vključno z metuljem travniški postavnež, brzični škratec (Coenagrion mercuriale), ozkorobi čmrljevec in muha Eristalis cryptarum. Območja s praprotjo so dom pisanega bisernika in pomladnega tratarja (Boloria euphrosyne). Med žuželke, ki jih najdemo na resavah, so molji, zeleni robidar in borovničev čmrlj (Bombus monticola). Stari hrastovi gozdovi imajo značilno skupino žuželk, vključno z modrim krešičem in moljem Ectoedemia heckfordi, vrsta, ki je ni mogoče najti nikjer drugje na svetu.
Obnova in ublažitev podnebnih sprememb Namen projekta South West Peatland je obnoviti okoli 300 hektarjev šotišča v Dartmoorju s sodelovanjem z narodnim parkom Dartmoor. Ohranjanje teh šotišč bo pomagalo blažiti podnebne spremembe s sekvestracijo ogljika iz ozračja. Na splošno si Dartmoor prizadeva postati ogljično negativen do leta 2045.
Zgodovina Prazgodovina Večina prazgodovinskih ostankov je iz poznega neolitika in zgodnje bronaste dobe. Dartmoor vsebuje veliko koncentracijo ostankov iz bronaste dobe, kar kaže na to, da je v preteklosti tukaj živela večja populacija ljudi. Najdišča iz bronaste so dolgi ravni zidovi imenovani reaves in ležijo na površini več kot 10.000 hektarjev nižjega barja.
Takrat je bilo podnebje toplejše kot je danes in veliko današnjih močvirij je predstavljal gozd. Prazgodovinski naseljenci začeli čistiti gozd in ustanovili prve poljedelske skupnosti. Požar je bil glavna metoda čiščenja zemljišč za ustvarjanje pašnikov in njiv. Območja manj primerna za kmetovanje so večinoma uporabljali za pašo živine. Več stoletij neolitske prakse je močno razširilo gorska barja in prispevala k zakisanju tal in akumulacijo šote in barja. Role of anthropogenic fire and in creating moors, and moor-burning in sustaining them, described in Pyne 1997, pp. 348-369.
Ohranilo se ni nič organskih ostankov ampak le ostanki zgradb, ograj in spomenikov ter kamnito orodje.
Stoječi kamni thumb|upright|Beardown Man, Dartmoor. Številni prazgodovinski menhirji (lokalno imenovani stoječih kamni ali longstones), kamniti krogi, grobnice iz poznega neolitika in zgodnje bronaste dobe, možici in kamnite vrste so na barju. Najbolj pomembna mesta so: Upper Erme, kamnita vrsta je najdaljša v Dartmooru in na svetu z dolžino 3300 m