thumb|upright|Hamo Thornycroft - kip kralja Alfreda Velikega v Winchestru. Winchester je mesto in okrožje v Hampshiru, Anglija. Mesto leži v osrčju širšega mesta Winchester, in se nahaja na zahodnem delu narodnega parka South Downs, ob reki Itchen. Od Londona je oddaljen 109 km jugozahodno in 21,9 km od Southamptona, njemu drugo najbližje mesto. Ob popisu prebivalstva leta 2021 je naseljeno območje Winchestra imelo 48.478 prebivalcev. Širše okrožje mesta Winchester vključuje naselja, kot sta Alresford in Bishop's Waltham in je leta 2021 imelo 127.439 prebivalcev. Winchester je okrožno mesto Hampshire in ima glavne pisarne sveta okrožja Hampshire.
Winchester se je razvil iz rimskega mesta Venta Belgarum, ki se je razvil iz obrambnega naselja iz železne dobe (oppidum). Pomembna znamenitost stolnica, ena največjih v Evropi, ki ima najdaljšo ladjo in skupno dolžino od vseh gotskih stolnic v Evropi. Mesto je tudi sedež Univerze in Winchester College, najstarejše javne šole v Združenem kraljestvu. Arhitekturne in zgodovinske zanimivosti mesta in njegove hitre povezave z drugimi mesti so pripomogle k temu, da je to eno najdražjih in zaželenih območij države.
Zgodovina Prazgodovina Območje okoli Winchestra je bilo naseljeno že v prazgodovini, v bližini so tri železnodobna gradišča, Oram's Arbour, St. Catherine's Hill in Worthy Down. V mlajši železni dobi se je razvila bolj urbana naselbina, znana kot oppidum, čeprav arheologija te faze ostaja nejasna.
Naselbina je postala pomembno središče britskega plemena Belgi; vendar ostaja nejasno, kako so Belgi prevzeli nadzor nad prvotno naselbino. Cezar je zapisal, da je pleme prečkalo kanal kot plenilci (verjetno v 1. stoletju pr. n. št.), da bi se pozneje uveljavilo.5.2 Rimski opis celinskih zavojevalcev je bil v zadnjih letih izpodbijan z znanstvenimi študijami, ki dajejo prednost postopnim spremembam s povečanimi trgovinskimi povezavami in ne migracijami.Julius Caesar, Commentarii de Bello Gallico 2.4Cunliffe, Barry W., Iron Age Communities in Britain, Fourth Edition: An Account of England, Scotland and Wales from the Seventh Century BC, Until the Roman Conquest, near Figure 1.4, 2012 (4th edition), Routledge, google preview, with no page numbers]Sheppard Frere, Britannia: a History of Roman Britain, third edition, Pimlico, 1987; John Creighton, Coins and power in Late Iron Age Britain, Cambridge University Press, 2000
Keltskim Britom je bila naselbina verjetno znana kot Wentā ali Venta (iz običajne keltske besede, ki pomeni 'plemensko mesto' ali 'mesto srečanja').Matasović, Ranko. "wentā" in the Etymological Dictionary of Proto-Celtic at Indo-European Etymological Dictionaries Online. Brill Online, 2014. Accessed 24 July 2014. Etimologija, povezana s keltsko besedo za white (sodobno valižansko gwyn), je bila predlagana zaradi Winchesterjeve lege na kredi. Prav latinizirane različice tega imena, skupaj z imenom plemena, so mestu dale rimsko ime Venta Belgarum.
Rimsko obdobje
Po rimski osvojitvi Britanije je naselje služilo kot prestolnica () Belgov in je bilo prepoznavno kot Venta Belgarum, 'Venta Belgov'. Čeprav je bila v zgodnjih letih rimske province za Silchester in Chichester podrejen pomen, ju je Venta do druge polovice 2. stoletja zasenčila oba.Cunliffe B. Wessex to AD 1000 1997 V začetku 3. stoletja je Winchester dobil zaščitno kamnito obzidje. Približno v tem času je mesto pokrivalo površino 58 ha, zaradi česar je bilo med največjimi mesti v Rimski Britaniji po površini. Zunaj obzidja je bilo omejeno primestno območje. Kot številna druga rimska mesta pa je tudi Winchester začel propadati v poznejšem 4. stoletju.
Srednjeveško obdobje Post-rimski Winchester Kljub umiku Rimljanov iz Britanije se je mestno življenje nadaljevalo podobno kot do sredine 5. stoletja. Naselbina se je zmanjšala, vendar so bila izvedena dela za izboljšanje obrambe mesta. Mesto je morda delovalo kot središče verske skupnosti ali kraljeva palača, saj so še naprej uporabljali krščanska pokopališča, ustanovljena v rimskem obdobju.
Winchester se pojavlja v zgodnji valižanski literaturi in se običajno identificira kot mesto Cair Guinntguic, ki je uvrščeno med 28 britanskih mest v Zgodovini Britov (ki se običajno pripisuje Neniju).Nennius (). Theodor Mommsen (). Historia Brittonum, VI. Composed after AD 830. Hosted at Latin Wikisource.Ford, David Nash. "The 28 Cities of Britain " at Britannia. 2000. Mesto je v sodobni valižanščini znano kot Caerwynt.
Zdi se, da so med letoma 476 in 517 našega štetja mesto in okoliška območja utrdila več jutskih naselbinThe Anglo-Saxon Cemetery at Worthy Park, Kingsworthy, Near Winchester, Hampshire (Oxford University School of Archaeology Monograph, 59). Hawkes, Sonia Chadwick (2003).Two Anglo-Saxon Cemeteries at Winnall, Winchester, Hampshire. Meaney, Audrey Lillian and Hawkes, Sonia Chadwick. (Society for Medieval Archaeology, 1970). in so delovala kot del večje politične skupnosti.An Anglo-Saxon Cemetery at Twyford, Near Winchester. Dinwiddy, Kirsten Egging. Proc. Hampshire Field Club Archaeol. Soc. 66, 2011, 75-126 (Hampshire Studies 2011).
Kraljevina Wessex Mesto je postalo znano kot Wintanceaster ('Fort Venta') v stari angleščini. Leta 648 je kralj Cenwalh iz Wessexa postavil cerkev sv. Petra in Pavla, pozneje znano kot Old Minster. Ta je postala stolnica v 660-ih, ko so zahodnosaški škofovski sedež prenesli iz Dorchestra ob Temzi. Sedanja oblika mesta izhaja iz obnove v poznem 9. stoletju, ko je kralj Alfred Veliki izbrisal rimski tloris ulic v korist nove mreže, da bi zagotovil boljšo obrambo pred Vikingi. Zdi se, da je prva kovnica v mestu iz tega obdobja.
V zgodnjem 10. stoletju sta bili dve novi cerkveni ustanovi: samostan Nunnaminster, ki ga je ustanovila Alfredova vdova Ealhswith, in New Menster. Škof Ethelwold iz Winchestra je bil vodilna oseba v gibanju za samostansko reformo poznega 10. stoletja. Izgnal je svetne kanonike obeh duhovnikov in ju nadomestil z redovniki. Ustvaril je drenažni sistem, Lockburn, ki je služil kot mestni odtok do leta 1875 in še vedno deluje. Prav tako v poznem 10. stoletju je bila Old Minster razširjena kot središče kulta škofa Winchestra iz 9. stoletja, sv. Swithuns. Trije minstri so bili dom tistega, kar arhitekturni zgodovinar John Crook opisuje kot »vrhunske umetniške dosežke« šole Winchester.
Čeprav se strinjajo zgodovinarji anglosaške Anglije, da je bil dvor v tem obdobju mobilen in ni imel stalnega mesta, se Winchester pogosto opisuje kot starodavno središče Wessexa. Martin Biddle je domneval, da je bil Winchester središče kraljeve uprave v 7. in 8. stoletju, vendar to dvomi Barbara Yorke, ki meni, da je pomembno, da je bilo okrožje poimenovano po Hamtunu, predhodniku Southamptona. Vendar pa je Winchester opisala zgodovinarka Catherine Cubitt kot »glavno mesto zahodnosaškega kraljestva«, Janet Nelson pa London in Winchester opisuje kot »proto-prestolnici« Alfreda Velikega.
V mestu je leta 1141 med polomom Winchestra prišlo do požara. V 14. stoletju je William iz Wykehama igral vlogo pri obnovi mesta. Kot škof v Winchestru je bil odgovoren za večino sedanje stavbe stolnicee in je ustanovil še vedno obstoječo javno šolo Winchester College. V srednjem veku je bilo mesto pomembno središče trgovine z volno, preden je začelo počasi propadati. Zvon za policijsko uro v zvoniku (v bližini ure na sliki) še vedno zazveni ob 20.00 uri vsak večer.
Sodobnost thumb|left|Winchesterski Buttercross Mestni Križ (znan tudi kot Buttercross) je datiran v 15. stoletje in ima 12 kipov Device Marije, svetnikov in različnih zgodovinskih osebnosti. Kar nekaj kipov je bilo dodanih v vsej zgodovini konstrukcije. Leta 1770 je Thomas Dümmer kupil Buttercross od Corporation of Winchester, ki ga je nameravala ponovno postaviti v parku Cranbury, v bližini Otterbourne. Ko so delavci prišli razstaviti križ, so to preprečila ljudje v mestu, ki so organizirali majhen upor. Dogovor z mestom je bil odpovedan, Dümmer je postavil repliko, ki je stala v parku približno šestdeset let, preden jo je uničilo vreme. Buttercross sam je bil obnovljen leta 1865 (G.G. Scott) in še vedno stoji na High Street. Zdaj je na seznamu starodavni spomenik.
Mestno obzidje je bilo prvotno zgrajeno v rimskem obdobju in je bilo sčasoma ponovno zgrajeno in razširjeno po delih. Velik del mestnega obzidja, zgrajenega na rimskih temeljih, so porušili v 18. in 19. stoletju, ko je propadlo, vrata pa so postala ovira za promet in nevarnost za pešce, le majhen del prvotnega rimskega obzidja je preživel. Od šestih vrat (Severna, Južna, Vzhodna, Zahodna, Durn in Kraljeva vrata) so ohranjena samo Kraljeva in Zahodna vrata, deli obzidja pa so ostali okoli obeh vrat in v bližini ruševin gradu Wolvesey.
Tri pomembne bronaste skulpture je mogoče videti na High Streetu, ki so jih izdelali veliki kiparji 19. in 20. stoletja, najzgodnejši je monumentalni kip kraljice Viktorije, ki je zdaj v veliki dvorani, delo sira Alfreda Gilberta (znanega tudi kot kiparja 'Erosa' na londonskem Piccadilly Circusu), kralja Alfreda, obrnjenega proti mestu z dvignjenim mečem, Hama Thornycrofta in sodobnega osupljivega Konj in jezdec Dame Elizabeth Frink na vhodu v sodišče.
Pisateljica Jane Austen je umrla v Winchestru 18. julija 1817 in je pokopana v stolnici. Romantični pesnik John Keats je bival v Winchestru od sredine avgusta do oktobra 1819. Tukaj je napisal Isabella, St. Agnes' Eve, To Autumn in Lamia. Dele za Hyperion in pet aktov poetične tragedije Otho Veliki so bili prav tako napisani v Winchestru.
Leta 2013 je lokalni časopis poročal o podjetjih, ki se ukvarjajo s stanovanjskim trgom, da je mesto Winchester postalo eno najdražjih in zaželenih območij zaradi arhitekturne in zgodovinske zanimivosti mesta ter njegovih hitrih povezav z drugimi mesti je Winchester uvrstil med najmanj ogrožena območja v Angliji in Walesu.
Geografija Winchester leži na dnu kratona iz spodnje krede z majhnimi površinami gline in ilovnate prsti, vstavljeno s kombinirano glino in bogatimi viri Fullerjeve zemlje.
Tako kot preostali del Združenega kraljestva Winchester doživlja oceansko podnebje (Köppen Cfb). Najbližja postaja Met Office je v kraju Martyr Worthy, tik izven mesta.
Znamenitosti Stolnica
thumb|left|Stolnica v Winchestru Stolnica v Winchestru je najdaljša stolnica v Evropi, ki je bila prvotno zgrajena leta 1079. Vsebuje veliko drobnega arhitekturnega okrasja iz 11. do 16. stoletja in je kraj, kjer so pokopani številni škofi iz Winchestra (kot William Wykeham), anglosaški monarhi (kot Egbert iz Wessexa) in kasneje monarhi kot kralj Knut Veliki in William Rufus, pa tudi pisateljica Jane Austen. Nekoč je bilo pomembno romarsko središče in je svetišče svetega Swithuna. Starodavno romarska pot začne v Winchestru in gre do Canterburyja. Tloris prejšnje stare stolnice je viden na travniku, ki meji nanjo. Nova stolnica (originalni grob Alfreda Velikega in Edvarda Starejšega je nekoč stal poleg nje.
Območje okrog stolnice, imenovano Close, vsebuje številne zgodovinske zgradbe iz časa, ko je bil tukaj samostan, zlasti dekanija, ki sega v trinajsto stoletje. To je bila prvotno priorjeva rezidenca in je bila rojstna hiša Arthurja, princa iz Walesa, leta 1486. Nedaleč stran je Cheyney Court iz srede petnajstega stoletja, hiša z lesenim ogrodjem in vratarnico za samostanska vrata. Bila je škofijska dvorna hiša.
Najstarejša stavba narejena iz žebljanih nosilcev še stoji v Angliji in se prav tako nahaja v bližini stolnice, poleg dekanovega vrta. Znana je Pilgrims' Hall, saj je bil del objekta, ki se je uporabljal za sprejem številnih romarjev v svetišča Sv. Swithuna. Menijo, da je bila zgrajena leta 1308. Zdaj je del The Pilgrims' School in je dvorana, ki jo šola uporablja za jutranja zborovanja, kulturne prireditve, za vaje pevskega zbora in podobno.
Grad Wolvesey in palača