Gornje jezero () je jezero v osrednji Severni Ameriki. Je najsevernejše, najzahodnejše in najvišje od Velikih jezer, leži na meji med Kanado in Združenimi državami Amerike, na severu in vzhodu pa meji na kanadsko provinco Ontario, na zahodu na ameriški zvezni državi Minnesota ter na jugu na Michigan in Wisconsin. Je največje sladkovodno jezero na svetu po površini in tretje največje sladkovodno jezero po prostornini. Izliva se v Huronsko jezero preko reke St. Marys, nato skozi spodnja Velika jezera do reke sv. Lovrenca in na koncu v Atlantski ocean.
Ime
Ojibwejsko ime za jezero je (v zlogovnici: , izgovorjeno ali v različnih narečjih), kar pomeni 'veliko morje'. Henry Wadsworth Longfellow je to ime zapisal kot Gitche Gumee v pesmi Pesem o Hiawathi, prav tako Gordon Lightfoot v svoji pesmi Razbitina ladje Edmund Fitzgerald.
Po drugih virih je polno ime Ojibwejev ('Veliko morje Ojibwejev') ali ('Veliko morje Anishinaabejev'). Slovar očeta Friderika Barage iz leta 1853, prvi, napisan za jezik Ojibway, daje ime Ojibwejev kot (prečrkovanje ).
V 17. stoletju so se prvi francoski raziskovalci približali velikemu celinskemu morju preko reke Ottawe in Huronskega jezera; svoje odkritje so imenovali le lac supérieur (zgornje jezero, tj. nad Huronskim jezerom v nadmorski višini). Nekateri jezuitski misijonarji iz 17. stoletja so ga imenovali Lac Tracy (po Alexandre de Prouville de Tracy). Potem ko so Britanci v šestdesetih letih 18. stoletja po porazu Francozov v francosko-indijanski vojni prevzeli nadzor nad regijo, so jezero poangleščili v Superior, »ker je po velikosti večje od katerega koli jezera na tej prostrani celini«.
Hidrografija Gornje jezero se izliva v Huronsko jezero preko reke St. Marys in zapornic Soo (zapornice Sault Ste. Marie). Gornje jezero je največje sladkovodno jezero na svetu po površini in tretje največje po prostornini, za Bajkalskim jezerom v Sibiriji in Tanganjiškim jezerom v vzhodni Afriki. Kaspijsko jezero je sicer večje od Gornjega jezera tako po površini kot po prostornini, vendar je brakično.
Gornje jezero ima površino 82.103 km2, kar je približno enako velikosti Avstrije. Njegova največja dolžina je 560 km in največja širina 257 km. Njegova povprečna globina je 147 m, največja globina pa 406 m. Jezero Superior vsebuje 12.100 km3 vode. V jezeru je dovolj vode, da pokrije celotno kopensko maso Severne in Južne Amerike do globine 30 centimetrov. Obala jezera se razteza 4387 km (vključno z otoki). Jezero se ponaša z zelo majhnim razmerjem (1,55) med površino porečja in površino, kar kaže na minimalen vpliv kopnega.
Ameriški limnolog J. Val Klump je bil 30. julija 1985 kot del znanstvene odprave prvi, ki je dosegel najnižjo globino jezera Superior, ki je s 223 m pod morsko gladino druga najnižja točka v celinski notranjosti Združenih držav Amerike in tretja najnižja točka v notranjosti severnoameriške celine za Velikim suženjskim jezerom (Great Slave Lake) na severozahodnih ozemljih Kanade (458 m pod morsko gladino) in jezerom Iliamna na Aljaski (287 m). (Čeprav je Kratersko jezero najgloblje jezero v Združenih državah Amerike in globlje od jezera Superior, je nadmorska višina Kraterskega jezera višja in je posledično njegova najgloblja točka 1289 m nadmorske višine.)
Medtem ko se temperatura površine Gornjega jezera spreminja sezonsko, je temperatura pod 200 m skoraj konstantna in znaša 4 °C. Zaradi tega temperaturnega nihanja je jezero sezonsko stratificirano. Dvakrat na leto pa vodni stolpec doseže enakomerno temperaturo 4 °C od vrha do dna, jezerske vode pa se temeljito premešajo. Zaradi te značilnosti je jezero dimiktično. Zaradi svoje prostornine ima Gornje jezero čas zadrževanja 191 let.
Letne nevihte na jezeru redno zaznamujejo višino valov nad 6 m. Zabeleženi so bili valovi precej nad 9 m..
Pritoki Gornje Jezero (Superior) napaja več kot 200 rek, vključno z rekami Nipigon, St. Louis, Pigeon, Pic, White, Michipicoten, Bois Brule in Kaministiquia. Izliv jezera pri reki St. Marys ima relativno strm naklon z brzicami. Zapornice Soo omogočajo ladjam, da obidejo brzice in premagajo 8 m višinske razlike med Gornjim in Huronskim jezeroma.
Gladina vode
Povprečna višina površine jezera je 183 m nad morsko gladino. Do približno leta 1887 je naravni hidravlični pretok skozi brzice reke St. Marys določal odtok iz jezera. Do leta 1921 je razvoj v podporo prometu in hidroelektrarni privedel do zapornic, energetskih kanalov in drugih nadzornih struktur, ki so v celoti prekrivale brzice reke St. Marys. Regulacijska struktura je znana kot Kompenzacijska dela in deluje v skladu z regulacijskim načrtom, znanim kot Načrt 1977-A. Gladino vode, vključno z odvajanjem vode iz porečja Hudsonovega zaliva, ureja Mednarodni nadzorni odbor za jezero Superior, ki ga je leta 1914 ustanovila Mednarodna skupna komisija.
Gladina vode v jezeru Superior je bila septembra 2007 rekordno nizka, kar je nekoliko manj od prejšnje rekordno nizke vrednosti leta 1926. Gladina vode se je v nekaj dneh obnovila.
Gladina vode v jezeru niha iz meseca v mesec, najvišja gladina jezera pa je oktobra in novembra. Običajna oznaka visoke vode je 0,36 m nad referenčno točko (183,2 m). Poleti 1985 je jezero doseglo najvišjo zabeleženo gladino, 0,71 m nad referenčno točko. Leti 2019 in 2020 sta skoraj vsak mesec dosegli nove rekorde visoke vode.
Najnižje gladine jezera so marca in aprila. Običajna oznaka nizke vode je 0,10 m pod referenčno točko. Pozimi leta 1926 je jezero doseglo najnižjo zabeleženo gladino, in sicer 0,48 m pod referenčno točko. Poleg tega je celotna prva polovica leta (od januarja do junija) vključevala rekordno nizke mesece. Nizka gladina je bila nadaljevanje padanja gladine jezera iz prejšnjega leta, 1925, ki je postavilo rekorde nizke vode za obdobje od oktobra do decembra. V devetmesečnem obdobju od oktobra 1925 do junija 1926 se je gladina vode gibala od 0,48 do 0,10 m pod referenčno točko. Poleti 2007 so bili doseženi mesečni zgodovinski minimumi; avgust na 0,20 m in september na 0,18 m.
Podnebne spremembe Glede na študijo profesorjev na Univerzi v Minnesoti v Duluthu se je Gornje jezero morda segrelo hitreje kot okolica. Poletne temperature površine jezera so se med letoma 1979 in 2007 zvišale za približno 2,5 °C, v primerjavi s približno 1,5 °C zvišanjem povprečne temperature zraka v okolici. Zvišanje temperature površine jezera je lahko povezano z zmanjševanjem ledene odeje. Manjša zimska ledena odeja omogoča, da več sončnega sevanja prodre in segreje vodo. Če se bodo trendi nadaljevali, bi lahko jezero, ki popolnoma zamrzne enkrat na 20 let, do leta 2040 rutinsko ostalo brez ledu, čeprav novejši podatki do leta 2021 tega trenda ne podpirajo.
Toplejše temperature bi lahko povzročile več snega v jezeru, kar bi vplivalo na snežne pasove vzdolž obal jezera, zlasti na zgornjem polotoku Michigana. Dve nedavni zaporedni zimi (2013–2014 in 2014–2015) sta prinesli visoko ledeno pokritost Velikih jezer, 6. marca 2014 pa je skupna ledena pokritost dosegla vrhunec pri 92,5 %, kar je druga najvišja vrednost v zgodovini zabeleženih dogodkov. Ledna pokritost Gornjega jezera je leta 2019 še dodatno presegla rekord iz leta 2014 in dosegla 95 % pokritost.
Geografija
Največji otok v Gornjem jezeru je Isle Royale v Michiganu. Na otoku Isle Royale je več jezer, nekatera pa imajo tudi otoke. Drugi znani otoki so otok Madeline v Wisconsinu, otok Michipicoten v Ontariu in Grand Island (kjer se nahaja nacionalno rekreacijsko območje Grand Island) v Michiganu.
Med večja mesta ob jezeru spadajo pristanišči Duluth v Minnesoti in Superior v Wisconsinu, Thunder Bay v Ontariu, Marquette v Michiganu in pobrateni mesti Sault Ste. Marie v Michiganu in Sault Ste. Marie v Ontariu. Duluth-Superior na zahodnem koncu jezera je najbolj celinska točka na morski poti sv. Lovrenca in najbolj celinsko pristanišče na svetu.
Med slikovitimi kraji ob jezeru so narodni park Apostle Islands, cesta Brockway Mountain Drive na polotoku Keweenaw, narodni park Isle Royale, državni park Porcupine Mountains Wilderness, narodni park Pukaskwa, pokrajinski park Lake Superior, nacionalno rekreacijsko območje Grand Island, park Sleeping Giant (Ontario) in narodni park Pictured Rocks. Potovanje Great Lakes Circle je označen slikovit cestni sistem, ki povezuje vsa Velika jezera in reko sv. Lovrenca.
Geologija
Kamnine severne obale Gornjega jezera segajo v zgodnjo zgodovino Zemlje. V predkambriju (pred 4,5 milijarde in 540 milijoni let) je magma, ki je prodirala na površje, ustvarila intruzivne granite Kanadskega ščita. Te starodavne granite lahko danes vidimo na severni obali. Med penokejsko orogenezo, ki je del procesa, ki je ustvaril tektonsko cono Velikih jezer, se je odložilo veliko dragocenih kovin. Območje, ki obdaja jezero, se je izkazalo za bogato z minerali, najpogosteje pa se kopljejo baker, železo, srebro, zlato in nikelj. Med pomembnejšimi pridobivanji so zlato iz rudnika Hemlo blizu Marathona, baker s polotoka Keweenaw in formacije Mamainse Point, železo iz gorovja Gogebic, srebro pri Silver Islet in uran pri Theano Point.
Gore so vztrajno erodirale in odlagale plasti sedimentov, ki so se zbili in postali apnenec, dolomit, takonit in skrilavec pri slapovih Kakabeka. Kontinentalna skorja se je kasneje razcepila, kar je ustvarilo eno najglobljih razpok na svetu. Jezero leži v tej davno izumrli mezoproterozojski razpoki, Srednjekontinentalni razpoki. Magma je bila vbrizgana med plasti sedimentnih kamnin in oblikovala diabazne pragove. Ta trdi diabaz ščiti plasti sedimentnih kamnin spodaj in je oblikoval ploskovrhe mese na območju Thunder Baya. Ametist je nastal v nekaterih votlinah, ki jih je ustvarila Srednjekontinentalna razpoka, in na območju Thunder Baya je več rudnikov ametista.
Iz razpoke je bruhala lava in oblikovala črno bazaltno skalo otoka Michipicoten, polotoka Black Bay in otoka St. Ignace.
V najnovejši geološki zgodovini je med Wisconsinovo poledenitvijo pred 10.000 leti območje prekrival led z debelino 2 km. Oblike kopnega, ki jih poznamo danes, so nastale zaradi napredovanja in umika ledene plošče. Umik je za seboj pustil nanose gramoza, peska, gline in skal. Talilna voda ledenikov se je zbrala v kotlini in ustvarila jezero Minong, predhodnika Gornjega jezera. Brez ogromne teže ledu se je kopno dvignilo in pri Sault Ste. Marie je nastal odtok, ki je postal današnja reka St. Mary's.
Ekologija
V Gornjem jezeru je bilo najdenih več kot 80 vrst rib. Med avtohtone vrste v jezeru spadajo Fundulus diaphanus, Coregonus hoyi, potočna zlatovčica, menek (Lota lota), cisco, jezerski jeseter (Huso fulvescens), ameriška jezerska zlatovčica (salvelinus namaycush), Coregonus clupeaformis, Catostomus catostomus, Esox masquinongy, navadna ščuka, sončni ostriž, skalni ostriž (Ambloplites rupestris), Prosopium cylindraceum, maliusti ostriž (Micropterus dolomieu), Sander vitreus, Catostomus commersonii in Perca flavescens. Poleg tega je bilo v Gornje jezero namerno ali nenamerno vnesenih veliko vrst rib: atlantski losos, potočna postrv (Salmo trutta), krap, losos chinook (Oncorhynchus tshawytscha), srebrni losos (Oncorhynchus kisutch), Aplodinotus grunniens, grbavi losos (Oncorhynchus gorbuscha), Osmerus mordax, šarenka, okrogli glavoč (Neogobius melanostomus), okun, morski piškur in amriški brancin (Morone americana).