thumb|right|250px|Partal, Alhambra
Alhambra (arabsko الْحَمْرَاء, DIN Al-Ḥamrā', slovensko "rdeča"), točneje Kalat Alhambra (arabsko الْقَلْعَةُ ٱلْحَمْرَاءُ, DIN Al- Al-Qal'at al-Ḥamrā', slovensko "rdeča trdnjava"), je utrjen palačni kompleks, ki so ga v 14. stoletju zgradili granadski emirji v Granadi v sedanji avtonomni skupnosti Andaluziji v južni Španiji.
Na njenem mestu je bila že leta 889 zgrajena majhna utrdba, ki so jo kasneje večinoma opustili, dokler ni sredi 13. stoletja prvi emir Granadskega emirata Mohamed I. Ibn Nasr (1238–1272) na njenem mestu zgradil obzidja in svoje palače. Granadski sultan Jusuf I. (1333–1354) jo je leta 1333 preuredil v kraljevo palačo. The Alhambra - historical introduction. Pridobljeno dne 2. januarja 2013.
Palača je bila sedež Ziridov, zadnje muslimanske dinastije na Iberskem polotoku, in njihovega dvora. Po rekonkvisti Izabele I. Kastiljske in Ferdinanda II. Aragonskega leta 1492, sta del palače zasedla oba monarha. Palačo Karla V. je znotraj nasridskega obzidja leta 1527 zgradil cesar Svetega rimskega cesarstva Karel V.
Alhambra je zaradi slabega vzdrževanja začela propadati, dokler je niso v 19. stoletju odkrili evropski znanstveniki in popotniki in jo začeli obnavljati. Zaradi izjemne islamske arhitekture, kasneje zgrajenih krščanskih palač in urejenih vrtov je ena od največjih in najbolj obiskanih španskih znamenitosti. Leta 1984 je bila vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.http://whc.unesco.org/en/list/314 Alhambra, Generalife and Albayzín, Granada, World Heritage List, UNESCO. Pridobljeno dne 13. januarja 2013.
Mavrski pesniki so jo opevali kot "niz biserov med smaragdi", s čimer so namigovali na zgradbe in zelen gozd okoli njih.Encyclopædia Britannica, 11. izdaja, 1910, 1. zvezek, str. 657. Palačni kompleks je zgrajen v več tehnikah na vrhu griča, ki so zahtevale veliko strokovnega znanja. V parku Alameda de la Alhambra so Mavri poleg trave in divjega cvetja zasadili vrtnice, pomarančevce in mirto. Njegova posebnost je gost nasad angleških brestov, ki jih je leta 1812 prinesel prvi wellingtonski vojvoda Arthur Wellesley. Tekoča voda za ribnike, slapove in fontane priteka po 8 km dolgem kanalu, ki je v samostanu Jezusa del Valle nad Granado povezan z reko Darro.
Alhambra je kljub dolgoletnemu zanemarjanju, vandalizmu in občasnih neprimernih restavratorskih posegih ostala netipičen primer muslimanske umetnosti z dokaj majhnim neposrednim bizantinskim vplivom, kakršnega najdemo na primer na kordovski Veliki mošeji. Večina zgradb je četverokotne oblike s prostori, ki se vsi odpirajo na osrednje dvorišče. K njim so postopoma dozidavali nove četverokotne zgradbe, grajene po istem načelu, in jih s starimi povezali z majhnimi prostori in hodniki. Vsi novozgrajeni deli so bili dosledno skladni z načelom "raj na zemlji". Stebrišča, fontane, tekoča voda in ribniki zato tvorijo estetsko in funkcionalno celoto.
Palačni kompleks je zgrajen v mudéjarskem slogu, ki je značilne zahodnoevropske arhitekturne elemente interpretiral na islamski način in je bil zelo priljubljen med rekonkvisto. Okrasje praviloma sestavljajo arabski napisi, arabeske in poslikane keramične ploščice.
Načrt
Alhambra ni imela idejnega načrt za celoten kompleks, zato njena celotna postavitev ni smiselno organizirana. Je posledica številnih gradbenih faz in dozidav: od prvotne trdnjave iz 9. stoletja, do muslimanskih palač iz 14. stoletja, palače iz 16. stoletja Karla V.. Nekatere stavbe so na med seboj nenavadno pozicionirane. Terasa ali planota, na kateri Alhambra stoji meri 740 metrov v dolžino in 205 metrov na najširšem delu. Razprostira se v smeri zahod-severozahod proti vzhod-jugovzhod in pokriva površino okoli 142.000 kvadratnih metrov. Najbolj zahodnjaška značilnost Alhambre je Alcazaba (citadela, Fortifikacija) in predstavlja močno utrjen položaj. Preostali del planote obsega številne mavrske palače, obdane z utrjenim zidom, s trinajstimi stolpi, nekateri so obrambni in nekaterih razgledni za prebivalce. Reka Darro, ki teče skozi sotesko na severu, deli planoto okrožja Albaicin. V dolini Assabica je Alhambra Park na zahodu in jugu, poleg te doline poteka skoraj vzporedno greben Monte Mauror, ki jo loči od okrožja Antequeruela. Še ena grapa jo loči od Generalife.
Arhitekturni detajli
Dekoracijo znotraj palače zaznamujejo ostanki mavrskega gospostva v Španiji in uvedba veliko andaluzijske umetnosti v zadnjem obdobju v Granadi. Z malo bizantinskega vpliva sodobne abassidske arhitekture, so umetniki neskončno reproducirali enake oblike in trende, ki so ustvarjali nov slog, ki se je razvil tekom dinastije Nasrid. Nasridi so prosto uporabljali vse stilistične elemente, ki so bili ustvarjeni in razviti v osmih stoletjih muslimanske vladavine na polotoku, vključno s kalifskim podkvastim lokom, almohadsko sebko (mreža rombov), almoravidske palmete in edinstvene kombinacije njih, kakor tudi novosti, kot so pompozni loki in muqarnas (stropna dekoracija kot stalaktiti). Izolacija od ostalega islama ter trgovskih in političnih odnosov s krščanskimi kraljestvi je vplivala tudi na gradbene sloge.
Stebri in muqarnas se pojavljajo v več sobah, notranjost številnih palač je okrašena z arabeskami in kaligrafijo. Arabeske za notranje prostore pripisujejo med drugim sultanom iz Granade Yusufu I., Mohamedu V. in Ismailu I..
Po krščanski osvojitvi mesta leta 1492 so osvajalci začeli spreminjati Alhambro. Vidne dele so prebelili, poslikave in pozlato zabrisali, pohištvo umazali, raztrgali ali odstranili. Karel I. (1516-1556) je obnovil del v renesančnem slogu in uničil večji del zimske palače, da bi naredil prostor za strukture v renesančnem slogu, kar ni bilo nikoli zaključeno. Filip V. (1700-1746) je poitalijančil sobe in zaključil svojo palačo v sredini, kjer je bila stavba mavrska; pozidal je stene in z njimi blokiral cele apartmaje.
V naslednjih stoletjih so mavrsko umetnost še naprej uničevali. Leta 1812 so nekatere izmed stolpov uničili Francozi pod poveljstvom grofa Sebastianija. Leta 1821 je potres povzročil nadaljnjo škodo. Restavratorska dela so bila izvedena leta 1828, ki jih je vodil arhitekt José Contreras, financiral pa do leta 1830 Ferdinand VII.. Po smrti Contrerasa leta 1847 je nadaljeval njegov sin Rafael (umrl 1890) in njegov vnuk.
Zgodovina Končana proti koncu muslimanske oblasti v Španiji z Jusuf I. (1333-1353) in Mohamed V. Granadski, sultan Granade (1353-1391), je bila Alhambra je odraz kulture zadnjih stoletij mavrske vladavine Al Andaluz, zmanjšana na emirat Nasrid. To je kraj, kamor so se umetniki in intelektualci zatekli pred rekonkvisto španskih kristjanov. Alhambra združuje naravne lastnosti mesta z zgrajenimi objekti in vrtovi in je dokaz mavrske kulture v Španiji in spretnosti muslimanskih, judovskih in krščanskih rokodelcev, obrtnikov in graditeljev njihove dobe. Dobeseden prevod Alhambra, "rdeča (ženska), odraža barvo rdeče gline okolice iz katere je utrdba narejena. Zgradbe Alhambre so bile v nekem obdobju pobeljene, a so danes stavbe po sanaciji spet rdečkaste. Drug možen izvor imena je rodovna označba dinastije Nasrid, znane kot Banu al-Ahmar v arabščini: Rdeči sinovi (moški), pod-rodu plemena Qahtanite Banu Khazraj. Eden od zgodnjih prednikov Nasridov je imel vzdevek Yusuf Al Ahmar (Yusuf rdeči) in s tem je del (Nasridov) Banu Khazraj prevzel ime Banu al Ahmar.
Prvič je Qal'at Al Hamra omenjen v zvezi z boji med Arabci in Muladiejci (ljudje mešanega arabsko-evropskega porekla) v času vladavine Abdullaha ibn Muhammada (888-912). V enem posebej ostrem in krvavem spopadu so Muladiejci porazili Arabce, ki so bili nato prisiljeni se zateči v primitivni rdeči grad, ki se je nahajal v provinci Elvira, danes v Granadi. Po ohranjenih dokumentih iz obdobja, je bil rdeči grad precej majhen in njegovo obzidje ni bilo sposobno odvračati napadov. Grad je bil nato v veliki meri prezrt do enajstega stoletja, ko so bile njegove razvaline obnovljene. Obnovil jih je Samuel ibn Naghrela, vezir emirja Badis ben Habusa iz dinastije Zirid Al Andaluz, v poskusu, da bi ohranil majhno judovsko naselje, ki se je prav tako nahajalo na naravni planoti Sabikah.
Ibn Nasr, ustanovitelj dinastije Nasridov, je bil prisiljen pobegniti v Jaén, da bi se izognil preganjanju kralja Ferdinanda III. Kastiljskega in podpornikom rekonkviste, ki so želeli končati mavrsko oblast v Španiji. Po umiku v Granado, se je Ibn-Nasr naselil v palači Badis ben Habus v Alhambri. Nekaj mesecev kasneje se je začela gradnja nove Alhambre, primerne za prebivališče sultana. Po arabskem rokopisu, objavljene, kot Anónimo de Granada y Copenhague,
Leta 1238 se je Abdallah ibn al-Ahmar povzpel na kraj imenovan "Alhambra" da ga pregleda, določi temelje gradu in določi nekoga, ki bo odgovoren za njegovo izgradnjo. Zasnova je obsegala načrte za šest palač, od katerih je pet združenih v severovzhodnem kvadrantu, ki tvori kraljevo četrtino, dva vezna stolpa in številna kopališča. V času vladavine dinastije Nasrid se je Alhambra preoblikovala v mesto palatin, skupaj z namakalnim sistemom, ki so ga sestavljali acequias (potoki, kanali) za vrtove Generalife, ki so se nahajali zunaj trdnjave. Pred tem je bila stara Alhambra odvisna od deževnice zbrane v cisternah in od tega, kar je lahko dobila od Albaicín. Oblikovanje sultanovega kanala je utrdila identiteto Alhambre kot mesto palač in ne kot obrambno in asketsko strukturo.
Muslimanski vladar Mohamed XII. iz Granade je leta 1492 predal Granadski emirat brez Alhambre, ki so jo napadle sile kralja Ferdinanda II. Aragonskega in kraljice Izabele I. Kastiljske.
Pregled
Alhambra, s svojo trojno vsebino kot grad, palača in stanovanjski prostori za podrejene, spominja na veliko srednjeveško krščansko trdnjavo. Alcazaba ali trdnjava je njen najstarejši del, ki je bil zgrajen na izoliranem in prepadnem rtu, ki se konča na planoto na severozahodu. Vse kar je ostalo, so njene masivne zunanje stene, stolpi in obzidje. Na stolpu Torre de la Vela, visokem 25 m, je visela zastava Ferdinanda in Izabele kot simbol španske osvojitve Granade 2. januarja 1492. Kupola z velikim zvonom je bila doda v 18. stoletju in obnovljena, potem ko so jo prizadele strele leta 1881. Alcazaba je bila palača mavrskih vladarjev, Nasridska palača ali stara Alhambra, zunanja - Zgornja Alhambra, je bila prvotno zasedena z uradniki in dvorjani.
Dostop od mesta do parka Alhambra omogočajo Puerta de las Granadas (vrata granatnih jabolk), slavolok datira iz 15. stoletja. Strm vzpon vodi mimo stebra Karla V., vodnjak so postavili leta 1554, do glavnega vhoda v Alhambro. To so Puerta de la Justicia (Vrata pravice), masivni podkvast obok premošča kvadratni stolp in so jih Mavri uporabljali kot neformalno sodišče. Roka Fatime, s prsti iztegnjenimi kot talisman proti zlobnemu očesu, je vklesana nad temi vrati na zunanji strani; ključ, simbol oblasti, zavzema ustrezno mesto v notranjosti. Ozek prehod navznoter vodi do Plaza de los Aljibes (trg cisterne), širok odprt prostor, ki deli Alcazabo od mavrske palače. Na levi strani prehoda se dviga Torre del vino (stolp vina), zgrajen leta 1345 in se je uporabljal v 16. stoletju kot klet. Na desni je palača Karla V., ki je manjša renesančna stavba, za gradnjo katere so morali del Alhambre, tudi originalni glavni vhod, podreti.
Kraljevi kompleks
Kraljevi kompleks je sestavljen iz treh glavnih delov: Mexuar, Serallo in harem. Mexuar ima skromno opremo in je hiša funkcionalnih območij za gospodarjenje in upravljanje. Za dekoriranje površin v Mexuarju so uporabili trakaste vzorce. Stropi, tla in oblazinjenje so iz temnega lesa in so v ostrem nasprotju z belimi, mavčnimi stenami.
Serallo, zgrajen v času vladavine Jusufa .I v 14. stoletju, vsebuje Patio de los Arrayanes (dvorišče Myrtles). Živobarvna notranjost kaže dado plošče, jeseríja, azulejo, cedrovino in artesonado. Artesonado so zelo dekorativni stropi in drugi leseni predmeti.