thumb| Zid iz glazirane opeke Flemish bond z opekami različnih velikosti thumb|Paleta opeke zloženih brez malte right|thumb|Star opečni zid right|thumb|Opečna Front Street vzdolž reke Cane v historičnem Natchitoches, Louisiana
Opeka je kvader oziroma enota zgnetene gline, peska, vode in drugih primesi (apno, cement), žgana ali posušena na zraku in se uporablja za zidane konstrukcije. Lahke opeke so narejene iz ekspandiranega glinenega agregata. Žgane opeke so najštevilčnejših tipov in oblik in številnih vzorcev in so lahko spojene z različnimi vrstami malte, ki omogočajo trajnost strukture. Opeke so proizvedene v številnih vrstah, materialih in velikostih, ki se razlikujejo glede na regijo in časovno obdobje in se proizvajajo v velikih količinah. Dve najbolj osnovni kategorijo sta žgana in nežgana opeka. Žgana opeka sodi med najtrajnejše in najmočnejše gradbene materiale in je bila v uporabi že okoli leta 5000 pred našim štetjem. Na zraku sušena opeka ima še daljšo zgodovino od žgane opeke in se pri njeni sestavi kot mehansko vezivo uporablja dodatna sestavina, kot je na primer slama.
Opeka je razširjena po vsej Evropi in je predvsem zapuščina Rimljanov. Izdelava opeke se je skozi zgodovino izpopolnjevala.
Poleg uporabe pri gradnji kot osnovni konstrukcijski material, se včasih uporablja za tlakovanje ali oblogo fasad. Te so značilne za severnozahodni del Evrope. Iz opeke je zgrajenih nekaj znanih objektov po svetu: Chryslerjeva stolpnica v New Yorku, najvišja z opeko zgrajena stavba na svetu ali Schroder House, pa tudi del kitajskega zidu.
Zgodovina thumb|Grad Malbork, Poljska, starodavni Ordensburg v tevtonskem redu – največji opečni grad na svetu thumb|left|Rimska bazilika Aula Palatina v Trierju, Nemčija, 4. st. - zgrajena kot sprejemna dvorana za Konstantina I.
Bližnji vzhod Najzgodnejša je na soncu posušena opeka, kar pomeni, da je bila oblikovana iz gline ali blata, pogosto zmešana s slamo in posušena (običajno na soncu), dokler ni bila dovolj trdna za uporabo. Najstarejša odkrita opeka izdelana iz blata in datirana okoli 7500 pred našim štetjem, je bila najdena v Tell Aswad, v zgornjem območju Tigrisa in v jugovzhodni Anatoliji, blizu Diyarbakira. IFP Orient – Tell Aswad. Wikis.ifporient.org. Retrieved on 2012-11-16. Druge najdbe, datirane med 7000 in 6395 pred našim štetjem, prihajajo iz Jeriha, Çatal Höyüka, starodavne egipčanske trdnjave Buhen in iz starodavne doline Inda, iz mest Mohendžo-daro, Harapa History of brickmaking, Encyclopædia Britannica. in Mehrgarh .
Množična uporaba žgane opeke se pojavi mnogo kasneje, ob gradnji zidu okoli mesta Ur med letoma 3100 in 2900 pred našim štetjem. thumb|Najvišji opečni zvonik, cerkev sv. Martina v Landshutu, Nemčija, zgrajena leta 1500
Keramika ali žgana opeka je bila uporabljena okoli 2900 pred našim štetjem v mestih v dolini Inda. , Bricks and urbanism in the Indus Valley.
Kitajska Na območju današnje Kitajske so opeko uporabljali od 2. tisočletja pred našim štetjem v mestu, v bližini Xi'ana. Opeka je bila v večjem obsegu proizvedena pod Zahodno Zhou dinastijo pred približno 3000 leti. Dokazi za prvo žgano opeko kdajkoli proizvedeno so bili odkriti v ruševinah, ki segajo v obdobje Zhou. Earliest Chinese building brick appeared in Xi'an (中國最早磚類建材在西安現身). takungpao.com (2010-1-28)China's first brick, possible earliest brick in China (藍田出土"中華第一磚" 疑似我國最早的"磚")西安發現全球最早燒制磚 (Earliest fired brick discovered in Xi'an). sina.com.tw. 2010-01-30 (in Chinese) V tesarskem priročniku Yingzao Fashi ((Chinese: 營造法式; pinyin: yíngzàofǎshì), objavljenem v letu 1103 v času dinastije Song, je opisan postopek izdelave opeke in tehnika glaziranja ter uporaba. Enciklopedično besedilo iz 17. stoletja Tiangong Kaiwu, je uporabil zgodovinar Timothy Brook, da je orisal proizvodnjo opeke kitajske dinastije Ming:
"...pečar je moral zagotoviti, da je temperatura v peči ostala na ravni, ki je povzročila na glini lesk barve staljenega zlata ali srebra. Moral je tudi vedeti, kdaj ugasniti peč z vodo, tako da je nastala površinska glazura. Anonimni delavci so skrbeli za manj kvalificirane faze proizvodnje opeke: mešanje gline in vode, vožnjo zmesi z volovi, da so jo poteptali v gosto pasto, zajemanje paste s standardiziranim lesenim ogrodjem (za izdelavo opeke približno 42 cm dolgo, 20 cm široko in 10 cm debelo), glajenje površine z žico, tiskanje sprednje stranice in hrbta z žigi, ki so povedali od kod je opeka prišla in kdo jo je proizvedel, nalaganje peči z gorivom (tako les kot premog), zlaganje opeke v peči, odstranitev na ohlajanje, medtem ko so bile peči še vedno vroče in zlaganje na palete za prevoz. To je bilo vroče, umazano delo."
thumb|left|Stolp Shebeli iz opeke v Iranu izdelan v 12. st.
Evropa
Tudi stari Grki in Rimljani, kot druge zgodnje civilizacije v Sredozemlju, so sprejele uporabo žgane opeke. Rimske legije so uporabljale mobilne peči. Velike opečne strukture so zgradili po celotnem rimskem imperiju in označevali opeko z žigom legije.
V zgodnjem srednjem veku je uporaba opeke v gradbeništvu postala priljubljena v severni Evropi, potem ko so jo tja prinesli iz severozahodne Italije. Neodvisen slog opečne arhitekture, znane kot opečna gotika je cvetela v krajih, kjer je primanjkovalo domačih virov kamnin. Primere tega sloga je mogoče najti v današnji Danski, Nemčiji, na Poljskem in v Rusiji.
Ta slog se je nadalje razvil v renesansi kot stilistična sprememba, povezana z italijansko renesanso, ki se je razširila na sever Evrope. Jasno razlikovanje med obema slogoma se je razvilo šele ob prehodu v baročno arhitekturo. V Lübecku na primer, je opečna renesansa jasno prepoznavna v zgradbah, opremljenih z terakota reliefi umetnika Statius von Dürena, ki je bil dejaven tudi na gradu Schwerin in v Wismarju (Fürstenhof).
Medkrajevni prevoz razsute opeke in druge gradbene opreme, je bilo predrago vse do razvoja sodobne prometne infrastrukture, z gradnjo kanalov, cest in železnice.
Industrijska doba Proizvodnja opek se je močno povečala z nastopom industrijske revolucije in rastjo gradenj tovarn v Angliji. Zaradi hitrosti in gospodarnosti, so vedno raje uporabljali opeko kot kamen tudi na območjih, kjer je bil kamen na voljo. V tem času je bila v Londonu moderna svetlo rdeča opeka, da bi bile stavbe bolj vidne v megli in bi s tem preprečili prometne nesreče.
Prehod iz tradicionalnega načina proizvodnje, znan kot "ročno brizganje", na mehanizirano obliko masovne proizvodnje je potekal počasi v prvi polovici devetnajstega stoletja. Morebiti je prvi uspešen stroj patentiral gospod Henry Clayton, zaposlen v Atlas Works v Middlesex, Anglija, leta 1855 in je bil sposoben proizvesti do 25.000 opek na dan z minimalnim nadzorom. Njegova mehanska naprava je takoj dosegla pozornost, ko je bila sprejeta za uporabo pri jugovzhodni železniški družbi za opekarno v bližini Folkestone. Bradley & Craven Ltd "Stiff-Plastic Brickmaking Machine" je leta 1853 podoben stroj patentiral očitno že pred Claytonom. Bradley & Craven bil sicer prevladujoči proizvajalec strojev za izdelavo opeke. Pred obema pa je stroj za izdelavo opeke patentiral Richard A. Ver Valen iz Haverstrawa, New York, leta 1852.
Povpraševanje po izgradnji visoke stavbe za pisarne na prelomu 20. stoletja, je privedlo do veliko večje uporabe litega in kovanega železa in kasneje jekla in betona. Uporaba opeke je za gradnjo nebotičnikov strogo omejena - Monadnock Building, zgrajena leta 1896 v Chicagu je zahtevala izredno debele stene, da bi ohranili strukturno celovitost za 17 nadstropij.
Pionirsko delo v letu 1950, v švicarskem zveznem inštitutu za tehnologijo in Building Research Establishment iz Watford, Združeno kraljestvo, je prineslo izboljšanje gradnje zidanih visokih objektov do 18 nadstropij. Vendar pa je uporaba opeke v veliki meri ostala omejena na majhne do srednje velike zgradbe, saj je bilo jeklo in beton še vedno najboljši material za gradnjo visokih stolpnic.
Metode izdelave thumb|right|Izdelava opeke v začetku 20. st. Glede na izdelavo ločimo tri osnovne vrste opek: nežgana, žgana in kemično obdelana opeka. Vsak tip je izdelan drugače.
Žgana opeka Žgana opeka je žgana v peči, kar jo naredi odpornejšo. Po končanem žganju je potreben še poseben postopek solne impregnacije, s katero se doseže neprepustnost in lepši zunanji videz.
Moderna, žgana, glinena opeka se izdeluje po enem od treh postopkov - mehko blato, suho stiskanje ali ekstrudiranje.
Običajno opeka vsebuje naslednje sestavine: Kremen – 50% - 60% po teži Glinica – 20% - 30% po teži Apnenec – 2 - 5% po teži Železov oksid – ≤ 7% po teži Magnezij – manj kot 1% po teži Sadra in drugo
Postopek mehko blato je najpogostejši, saj je najbolj ekonomičen. Začne se s surovo glino, v mešanici z 25-30% peska za zmanjšanje krčenja. Glina se najprej zmelje in zmeša z vodo do želene konsistence. Glina se nato stisne v jeklenem modelu s hidravličnim pritiskom. Oblikovana glina se nato žge pri 900-1000 ° C, da se doseže trdnost.
Tunelska peč thumb|right|Član ljudstva Kosa izdeluje opeko blizu Ngcobo v Transkei, leta 2007. V sodobnih opekarnah se opeka peče v stalno zakurjeni tunelski peči, v kateri, v kateri se opeka počasi premika skozi peč na transporterjih, tirnicah ali vozičkih, s čimer se doseže bolj dosleden opečni izdelek. Opeke pogosto vsebuje apnenec, pepel in organske snovi, ki pospešujejo proces gorenja.
Opeka Bull's Trench Kilns thumb|Izdelovalec opeke v Indiji - Tashrih al-aqvam (1825) V Indiji, za izdelavo opeke, običajno uporabljajo ročni postopek. Najpogostejša vrsta žgane opeke je Bull Trench Kiln (BTK), ki temelji na oblikovanju britanskega inženirja W. Bulla iz poznega 19. stoletja.
Izkoplje se ovalen ali okrogel jarek, 6 - 9 metrov širok in globok 2 - 2,5 m, z obodom 100 - 150 metrov. V sredini se zgradi visok izpušni dimnik. Polovico ali več jarka napolnijo z nežgano opeko, ki jo zložijo na odprto rešetko, da se omogoči pretok zraka.
V končanem žganju naložijo nove surove opeke na enem koncu kupa, ohlajene gotove opeke pa odstranijo na drug konec za prevoz do uporabnika. V sredini delavci izdelajo luknje za spuščanje goriva (premog, les, olje, smeti, ...).
thumb|left|Zahodna fasada katedrale Roskilde, Danska. Prednost zasnove BTK je a veliko večja energetska učinkovitost v primerjavi tradicionalnimi pečmi. Pločevina plošče uporabljajo za pot za pretok zraka skozi opeko tako, da sveži zrak teče najprej skozi nedavno žgane opeke, da se zrak ogreje, nato pa gre skozi cono aktivnega gorenja. Zrak nadaljuje skozi surove opeke (predgrevanje in sušenje) in končno iz dimnika, kjer dvigajoči plini ustvarjajo sesanje, ki potegne zrak skozi sistem. Ponovna uporaba ogrevanega zraka prinaša prihranke pri stroških goriva.
Postopek BTK je neprekinjen. Pol ducata delavcev, ki delajo neprekinjeno ves dan lahko izdela približno 15.000 - 25.000 opek na dan. Za razliko od postopka v tunelski peči, v procesu BTK opek ne premikajo. Namesto tega se lokacije, na katerih opeke nalagajo, žgejo in razlagajo postopoma vrti vzdolž jarka. Pakistan Environmental Protection Agency, Brick Kiln Units (PDF file)
Suho stiskana opeka Postopek suhega stiskanja je podoben metodi mehko blato, lahko pa se začne z veliko debelejšo mešanico gline, tako da tvori bolj točne, ostrejši robovi opeke. Potrebna je večja sila pri stiskanju in daljše žganje, zato je ta metoda dražja.
Ekstrudirana opeka