Apenini (grško: Ἀπέννινα ὄρη; latinsko: Appenninus ali Apenninus Mons-edninska oblika, ki se uporablja v množini; ) so gorska veriga, ki poteka vzdolž Apeninskega polotoka v Italiji, v dolžini 1200 km. Na severozahodu se naslanjajo na Ligurske Alpe pri Altare. Na jugozahodu se končajo pri obalnem mestu Reggio di Calabria na konici polotoka. Od leta 2000 si Ministrstvo za okolje Italije prizadeva vzpostaviti Apeninski Park kot evropski projekt, vanj pa bi sodili Apenini in gore severne Sicilije v skupni dolžini 1.500 km. Sistem bi tvoril lok, ki bi obdajal vzhodno obalo Ligurskega in Tirenskega morja.
Ime naj bi izhajalo iz keltske besede Penn, »gora, vrh«: A-Penn-inus, kar naj bi označevalo severno Italijo v času keltske dominacije v 4. stoletju pred našim štetjem ali prej. Ime se je prvotno uporabljalo za severni del Apeninov. Vendar pa so v preteklosti jezikoslovci nikoli niso našli ustrezne izpeljave. Wilhelm Deecke na primer pravi: »... etimologija je vprašljiva, nekateri menijo da izhaja iz Ligurijskega-keltskega Pen ali Benom , kar pomeni, gorski vrh.«
Po gorovju se imenuje Apeninski polotok, ki predstavlja velik del Italije. Večinoma so zeleni, čeprav eno stran z najvišjim vrhom Corno Grande delno pokriva ledenik Calderone, edini ledenik v Apeninih. Ta se krči že od leta 1794. Južni del gorovja je polsušno. Vzhodna pobočja proti Jadranskemu morju so strma, medtem ko so zahodna pobočja prijaznejša, zato se večina italijanskih mest nahaja prav na njih. Posamezni deli gorovja se lokalno imenujejo po pokrajini v kateri se nahaja, na primer Ligurijski Apenini v Liguriji. Ker deželne meje niso bile vedno enake, poimenovanje povzroča nekaj zmede glede na to, kje so gorski meje.
Geografija Apenini so razdeljeni v tri območja: severno (italijansko: Appennino settentrionale), centralno (Appennino centrale) in južno (Appennino meridionale)..
Skozi Apenine vodijo številne dolge pohodne poti. Omeniti je evropsko pešpot E1, ki prihaja iz severne Evrope in prečka severne in osrednje Apenine. Velika italijanska pot se začne v Trstu in po vijuganju prek alpskega loka preide celoten apeninski sistem, Sicilijo in Sardinijo.
Severni Apenini Severni Apenini se raztezajo v dolžini okoli 500 km preko severne in centrale Italije v smeri SZ-JV in so sestavljeni iz treh gorskih verig: Ligurski (Appennino Ligure), Toskanski (Appennino toscano) in Umbrijski Apenini (Appennino Umbrio)..
Ligurski in Toskanski Apenini
Ligurski Apenini se začno ob Ligurskem morju v Genovskem zalivu, od približno Savone v zgornji dolini reke Bormida do okoli La Spezia (prelaz La Cisa), ki pripada zgornji dolini reke Magra. Greben sledi Genovskemu zalivu, ki ga ločuje od zgornje Padske nižine. Severozahodna meja sledi liniji reke Bormida do kraja Acqui Terme. Tam se reka nadaljuje proti severovzhodu do kraja Alessandria v Padski nižini, nakar jo gore preusmerijo proti jugovzhodu. Zgornjo dolino reke Bormida se lahko doseže po več cestah, ki tečejo pod pravim kotom na obalo jugozahodno od Savone, pri čemer je glavna Autostrada Torino-Savona. Po njej se povzpnemo do Bocchetta di Altare, včasih imenovano tudi Colle di Cadibona (436 m n. m. v.), kjer je meja med Ligurskimi Alpami na zahodu in Ligurskimi Apenini. Bronasta tabla, pritrjena na kamen, označuje vrh prelaza. V bližini so ostanki stare ceste in ruševine nekdanje utrdbe.
Pri kraju Carcare se glavna cesta priključi zgornji dolini Bormida (Bormida di Millare) preden se obrne proti zahodu. Scrivia, Trebbia Taro in Tanaro (Tanarus) so pritoki reke Pad in odmakajo severovzhodna pobočja. Območje vsebuje ducate vrhov. Proti jugu leži Naravni regijski park Aveto z goro Monte Penna. V bližini je najvišja točka Ligurijskih Apeninov, Monte Maggiorasca s 1780 m.
Glavna in edina primerna kopna pot, ki povezuje obalno ravan Ligurije in severno italijansko ravnico teče preko Bocchetta di Altare, ki je bila vedno strateškega pomena. Razne utrdbe še iz antičnih časov, pričajo o tem. Trenutno pa Trenitalia, državni železniški sistem, zelo razvit na obalni ravnici, prehaja gore rutinsko prek številnih železniških predorov, med njimi pod prelazom Giovi.
Jugovzhodna meja Ligurijskih Apeninov je reka Magra, ki teče v smeri Tirenskega morja južno od La Spezie v reko Taro, ki teče v nasprotni smeri, in se zliva v reko Pad. Razvodje med obema zgornjima rečnima dolinama je Passo della Cisa (prelaz Cisa). Pod njim skozi dva predora poteka Autostrada della Cisa med Spezio in Parmo.
Na prelazu Cisa se gorska veriga obrne proti jugovzhodu in prečka polotok na meji med deželama Emilijo - Romanjo in Toskano. Imenujejo jo tudi Toskansko-emilijanski Apenini zahodno od prelaza Futa in Toskansko-romanjolski Apenini vzhodno od prelaza ali samo Toskanski Apenini. Segajo do zgornjega toka reke Tibere. Najvišji vrh je Monte Cimone z 2165 m.
Ločen greben so Apuanske Alpe, ki potekajo na jugozahod do meje na obali južno od La Spezia. Ali jih je treba obravnavati kot del Apeninov je stvar različnih mnenj. Vsekakor pa so del Apeninskega sistema. Topografsko le dolina reke Serchio, ki teče vzporedno z obalo in se izliva v Tirensko morje severno od Pise, ločuje Apuanske Alpe od Apeninov. Geološko so kamnine nekoliko drugačne sestave: marmor. Rimska industrija marmorja je osredotočena okoli Carrare.
Ker Toskanski Apenini delijo polotok med Padsko nižino in ravnice in griče Toskane in Lacija, je povezava med njimi bistvenega pomena za politično in gospodarsko enotnost. V preteklosti so Rimljani uporabljali cesto Via Flaminia med Rimom in Riminijem. Razdalja med Firencami v Toskani in Bologno v Emiliji-Romanji je krajša prek gora, ampak precej bolj zahtevna v razgibanem terenu, kar v antiki ni bilo izvedljivo. Železniške proge so bile zgrajene v gorah v začetku 19. stoletja, a so bile nizkih zmogljivosti in redke.
Od leta 1856 je bila zgrajena serija predorov za železniško progo Bologna-Firence. Linija Porrettana je začela obratovati leta 1864, Direttissima leta 1934 in leta 1996 proga visokih hitrosti.. Na tej je nekaj ducatov predorov, najdaljši je predor Voglia s 16.757 km. Najdaljši na Direttissimi je Veliki apeninski predor, ki je dolg 18,5 km in je najdaljši v Italiji (predor Simplon, ki povezuje Italijo in Švico, je sicer daljši). Trenutno poteka avtomobilski promet po Autostrada del Sole, cesti št. A1, ki poteka skozi številne krajše predore, ob stari cesti, prvotno rimski, preko prelaza Futa.
Najjužnejša meja Toskansko-romanjolskih Apeninov je približno linija Foreste Casentinesi, Monte Falterona, Narodni park Campigna. Tromeja med Emilijo-Romanjo, Toskano in Marke je na južnih pobočjih Monte Fumaiolo, iz katere izvira Tibera. Gora je najbolj južno v Emiliji-Romanji.
Umbrijski Apenini
Reka Tibera pri Rimu teče od severovzhoda proti jugozahodu, in se izliva v Tirensko morje pravokotno na obalo. Zgornja Tibera pa teče od severozahoda proti jugovzhodu in se postopoma obrne pod pravim kotom v smeri urinega kazalca. Na severu Val Tevere (dolina Tibere), globoka dolina, ločuje Umbrijske Apenine na levem bregu od manjših Toskanskih (anti- ali sub-Apenini) na njeni desni. Ti in nekaj Val Tevere so del Toskane, ki je bila včasih obdana z reko Arno, reko Tibero in obalo, vendar je izgubila ozemlje okoli Tibere od Lacija in Umbrije. Lacij sega skoraj do Tibere. Val Tevere je predvsem v Umbriji.
Val Tevere se začne od avtoceste A1 (Autostrada del Sole) v bližini Monte Rotondo severno od Rima in spremlja potek reke do točke, kjer zadnjič priteče iz Lago di Cabara v bližini kraja Baschi in potem se obrne v dolino reke Paglia. Severno od jezera potek reke Tibere zaznamuje avtocesta E45 skoraj do izvira pri kraju Falera, na pobočjih Monte Fumaiolo. To mesto je že v Emiliji-Romanji. Od tu so celotna vzhodna pobočja Apeninov v deželi Marke.
Južno od Monte Fumaiolo Tibera vstopi v Toskano. Prečka umbrijsko mejo v bližini San Giustino in ostaja v njej, ter tvori del meje med Umbrijo in Lacijem na jugu, kjer vstopi v Lacij v bližini Castello delle Formiche. Skozi stoletja so se te meje spreminjale, predvsem na račun Toskane. Posledično je prišlo do precejšnje nenatančnosti pri določanju Umbrijskih Apeninov in s tem najvišjega vrha v njih. Gore v Umbriji in Marke so tako obširne in zapletene, ne potekajo vzporedno, da je meje težko postaviti. Različni avtorji zagovarjajo različne teorije. Na splošno pa velja, da se Umbrijski Apenini nahajajo predvsem v Umbriji, medtem ko se velik del gora v Marke šteje v Centrale Apenine.Merriam-Webster's Geographical Dictionary definira Umbrijske Apenine kot da se razširijo od izvira Tibere na prelazu Scheggia, na vzhodu so omejeni z mejo med Umbrijo in Marke, ki poteka vzdolž razvodja. Podobno jih Alto Tevere začne v bližini meje med Toskano in Emilijo-Romanjo. Prelaz je točka, kjer je rimska Via Flaminia prečkala razvodje na višini 575 m. Izhajajoč iz Riminija na jadranski obali stara cesta sledi obali proti jugu do kraja Fano, nato pa zavije v celinski del in gre ob reki Metauro do kraja z imenom Ponti di Traiano, nato pa navzgor ob reki Candigliano do Acqualagna in ob reki Burano do Cagli (starodavni Cales). Tukaj Via Flaminia zavije proti jugu, danes v bližino avtoceste SP3, ki prečka pobočje Monte Fiume in prispe na prelaz. To je najjužnejša meja Umbrijskih Apeninov, po slovarju. S prelaza gre navzdol v Gualdo Tadino (Tadinium). Gubbio leži vzhodno od Val Tevere.
Regija, ki jo določa omenjeni slovar vključuje Monte Nerone (1526 m), ki je pravzaprav v Marke. Južno od prelaza iste verige je ta v Umbriji in vključuje številne parkovne površine za katere Italijani menijo, da sodijo v severne Apenine. Projekt LOTO (Landscape Opportunities for Territorial Organization), nedavna pilotna študija za regionalno načrtovanje krajine, ki jo izvaja Evropski inštitut za kulturne poti (agencija Evropske unije) , se preprosto imenuje Apenine Ridge dežele Umbrije, ki je locirana v »osrednjih in severnih gorah Apeninov". Zahodni del tega pogorja je, po mnenju nekaterih, tudi Parco del Monte Cucco (1566 m), ki obsega tudi prelaz ob cesti na umbrijski strani grebena proti jugu do Fossato di Vico. Južneje so Parco del Monte Subasio okoli Assisija in Parco di Colfiorito na meji z Marke.
Centralni Apenini
Apeninski sistem tvori nepravilen lok s središčem ukrivljenosti v Tirenskem morju. Severni in južnih segmenti obsegajo vzporedne verige, ki jih je mogoče obravnavati kot enoten skupen gorski greben, kot je primer Ligurijskih Apeninov. Center, ki je širši in bolj kompleksen, se geološko deli na notranji in zunanji lok glede na središče ukrivljenosti. Geološka definicija pa ni ista kot geografska.
Glede na vrsto kamnin in orogenezo, je severni segment loka razdeljen na Zunanje Severne Apenine in Notranje Severne Apenine.. Notranji se nahajajo v Toskani in Umbriji in se dobro ujemajo z geografijo, ki vsebuje Apuanske Alpe in Umbrijske Apenine. Zunanje sestavljajo zunanji Ligurski, Toskansko-Emilijanski in pol Centralnih Apeninov. Centralni Apenini, ki se imenujejo tudi Visoki Apenini, so zato razdeljeni na umbrijsko-markeški (Appennino umbro-marchigiano) ali Rimski Apenini na severu in Abruci Apenini (Appennino Abruzzese) na jugu.
Umbrijsko-Markeški Apenini Obstaja naravna meja med Severnimi in Centralnimi Apenini: pas izoliranih ligurskih kamnin, sledi Val Marecchia ("Dolina reke Marecchia") na meji med prelazi, Toskana, poteka skozi Monti Rognosi in Arezzo v Toskani. Če se razširi to linijo, bi se dotaknila severne konice Korzike. Pomembna je meja na vzhodnih obronkih Apeninov, kjer se nahaja južno od meje med Marke in Emilijo-Romanjo. Zahodna meja Umbrijsko-Markeških Apeninov teče skozi Cagli. Proti jugu se razširi do reke Tronto, južni meji Notranjih Severnih Apeninov.