Francosko književnost 16. stoletja zaznamuje utrjevanje francoščine kot enega izmed velikih književnih jezikov s številnimi pomembnimi avtorji, ki so ustvarili najvažnejše sodobne literarne žanre v Franciji, tako François Rabelais pripovedno, narativno prozo, Pierre de Ronsard in Joachim Du Bellay za pesništvo, Michel de Montaigne za književnost misli in idej ali pa Robert Garnier in Étienne Jodelle za gledališče.
Francoska književnost tega časa je del številnih velikih in temeljnih sprememb, ki so zaznamovale najrazličnejša družbena področja, tako vero, intelektualne pristope in metode, znanost in tehniko, geografska odkritja, politične spremembe itd… Vse pa lahko zajamemo s pojmi humanizem, renesansa in sodobnega veka.
Splošni kontekst
16. stoletje je stoletje renesanse, čas novih navdihov na vseh področjih, reakcija proti asketizmu, misticizmu, idejam srednjega veka, saj se od 12. stoletja naprej poučuje na evropskih univerzah Eratostenovo teorijo o zemeljski plošči. Vendar so potovanje Vasca da Game, Kolumba ali Magellana odpirala nova obzorja, ki so povsem spremenila dojemanje sveta, kulturne in gospodarske tokove in izmenjave, četudi Kopernikova teorija heliocentrizma, ki jo je dokazal leta 1543, praktično ne bo znana pred 1630-imi in tudi ni imela nobenega znatnega vpliva v 16. stoletju.
Na področju tehnologije je tisk s kovinskimi črkami po Gutenbergovi iznajdbi leta 1453 – kot je to dela Sœur des Muses et dixième d’elles Joachima Du Bellayja – omogočala razvoj knjige. S knjigo so se širila antična kultura in sodobna dela. Tisk knjige bo temeljito spremenil intelektualne metode.
Renesansa je nastala v Italiji v tako imenovanem quattrocentu, v 15. stoletju: padec Konstantinoplaa je povzročil velik beg možganov grških mislecev in z njimi rokopisov, najprej preko bizantinskih postojank v Italiji (Benetke, Ravena). Nato so notranje italijanske vojne dale priložnost francoskemu plemstvu, da spoznava drug način življenja, kjer imata umetnost in estetska lepota pomembno mesto. Za pismene ljudi je bila Italija dežela antičnega znanja in muz, tako da se je v tem času razvijal humanizem: humanitas označuje v latinščini tisto kulturo, ki se zoperstavlja sklerotičnemu poučevanju srednjeveških univerz. Avtoritarne metode, šolska latinščina, formalna logika, poudarek komentarjev, sholastika, vse to je prispevalo k običajni intelektualni izobrazbi. Nastaja novo prepričanje, ki najde svoj navdih tako v grško-latinski antiki kot v krščanskih vrednotah. Človekovo dostojanstvo izvira iz njegove sposobnosti, da razvije razum, da bi razumel svet. Nova kultiviranost in izobrazba se začenja z jezikoslovci, filologi kot Guillaume Fichet, Étienne Dolet, Jacques Lefèvre d'Étaples in Guillaume Budé. Nadaljuje in razvija se v vrstah redovnikov, kot François Rabelais in izvira tudi iz redov častnikov vojske. Joachim du Bellay, družina tiskarjev Estienne ali pesnik Étienne Pasquier si prizadevajo da vzvišujejo »vulgarni«, narodni jezik.
V 16. stoletju se je Francija razvijala okoli kraljeve oblasti, ki si je prizadevala poenotiti francoščino, pri čemer je imel odločilno vlogo kralj Franc I. Francoski. Zaradi zaščite znanstvenikov, piscev in drugih umetnikov je dobil vzdevek »oče književnosti« (Père des Lettres). Ustanova kraljeve knjižnice (Bibliothèque Royale) ter leta 1530 ustanovitev Šole kraljevih bralcev (Collège des lecteurs royaux), iz katere je nastal današnji Collège de France, spodbija konzervativen vpliv SorbonneLe beau, 16. stoletje, str105-127, Les temps difficiles, str. 128-154; Pierre Goubert, Initiation à l'histoire de la France, éditions Fayard-Taillandier, 1984.
Isti duh je prevladoval v renesančni umetnosti, ki se je navdihovala od italijanske kulture. Franc I. je vabil na svoj dvor italijanske umetnike: Da Vincija, Cellinija, Il Primatice. In četudi so ostajale verske teme izredno pomembne, so dobivale druge teme vse več prostora. Kiparstvo Jeana Goujona je himna človeškega telesa. Jean Clouet in François Clouet sta ustvarjala francosko šolo portreta. Bernard Palissy je razvijal odlično keramiko. V glasbi sta se izkazala Roland de Lassus in Clément Janequin. Istočasno so se dvorci navdihovali pri italijanskih vzorih (arhitektura podeželskih rezidenc, materiali, jasnost in eleganca), dodatno pa se je razvijalo dvorno življenje.
Tudi spremembe znotraj krščanstva so imele izredne posledice. Na začetku je bila tako za humanizem kot protestantizem značilna vrnitev k izvirnim besedilom, kritična refleksija in svobodno razmišljanje. O teoloških vprašanjih se je od tedaj razpravljalo (tudi) in zlasti v francoščini.L'humanisme français au début de la Renaissance: colloque international de Tours – Librairie Vrin 1973 . Ideološka nasprotovanja med katolicizmom in protestantizmom so pripeljala do oboroženih spopadov in do klime civilne vojne, kar je imelo tudi posledice na ravni zunanje politike. .
Verske vojne v Franciji (1562-1598) so tragično zaznamovale konec stoletja in so bile v nasprotju z optimizmom tako imenovanega »prvega« 16. stoletja, ki so ga zaznamovala pomembna in odločilna tehnična znanstvena in geografska odkritja. Utrditev evropskih velesil in njihovih kraljevih dinastij je dala zgodovini novega veka novo dinamiko in peljala v konfrontacije.
Razni žanri Književnost 16. stoletja zajema tri glavne tokove: humanistična književnost, dvorna književnost in angažirana književnost.
Pravljice in novele Pravljice nadaljujejo srednjeveško tradicijo in obravnavajo vprašanja morale, vere in znanja. V večini so smešne in imajo določen značaj ustne književnosti, zlasti anekdotičnih norčij in gledaliških burk oziroma fars. Pripovedi v glavnem niso realistične. Osebe izvirajo iz različnih družbenih slojev. Kadar najdemo satirične osti, so le te usmerjene proti redovnikom in duhovnikom, ljudem pravosodja, ženskim klepetuljam. Primer satirične književnosti so dela pisca Noël du Faila. V njegovih Propos rustiques (kmečkih / rustikalnih razmišljanjih) iz leta 1547 nastopajo štirje stari kmetje, ki govorijo o starih šegah.
Novele oziroma povesti (nouvelles) so nastale v Franciji po vzoru Boccaccia. Gre za spise, ki so v glavnem kratki, ki imajo dramatično strukturo in številne nastopajoče osebe. V 16. stoletju je francoska novela tesno povezana z Marguerite de Navarre (1492-1549), sestro kralja Franca I.. V svojem vrhunskem delu L'Heptaméron opisuje enostavne prizore iz njenega obdobja, ki zaznamujejo začetek psihološke analize v književnosti. Glavna spletka je vedno ljubezenska zgodba oseb iz realnosti.
Delni seznam publikacij Anonimen : Cent nouvelles nouvelles (1462) ; Philippe de Vigneulles : Nouvelles (c.1515) (večine je izgubljenih) ; Anonimen : Le Paragon des nouvelles honnestes et délectables (1531) ; Nicolas de Troyes : Le grand paragon des nouvelles nouvelles (1533-37) ; Bonaventure Des Périers : Cymbalum mundi (1537), Les Nouvelles Récréations (1558) ; Marguerite de Navarre : L'Heptaméron (1545) ; Giovanni Boccaccio: Dekameron - Antoine Le Maçon, prevod (1545) ; Noël du Fail : Propos rustiques de maistre Léon Ladulfi (1547) ; Noël du Fail : Les Baliverneries ou contes nouveaux d’Eutrapel (1548) ; La Motte-Roullant : Les fascetieux devitz des cent nouvelles nouvelles, tres recreatives et fort exemplaires... (1549) - (109 prizorov iz Cent nouvelles nouvelles) ; Bonaventure des Périers : Les Nouvelles récréations et Joyeux devis (90 pripovedi) (1558) ; Pierre Boaistuau, ur. : Histoires des Amans fortunez (1558) – skrajšana verzija L'Heptamérona : (67 pripovedi brez dialogov mes pripovedmi) ; Pierre Boaistuau : Histoires tragiques extraictes des œuvres italiennes de Bandel.... (1559), prevod Bandelloja ; François de Belleforest : Continuation des histoires tragiques, contenant douze histoires tirées de Bandel.... (1559) – prevod Bandelloja ; Pierre Viret : Le Monde à l'empire (date?), satiričen pamflet; Pierre Viret : Le Monde démoniacle (1561), satiričen pamflet; François de Belleforest in Pierre Boaistuau : Histoires tragiques, v 7 zvezkih, osebno nadaljevanje Bandellojevega prevoda, objavljen z Boaistuaujem (1566–1583) ; Jacques Tahureau : Les dialogues, Non moins profitables que facetieux (1565) ; Henri Estienne : Apologie pour Hérodote (1566) (od tega 180 pripovedi) ; Étienne Tabourot imenovan Tabourot des Accords : Les Bigarrures (1572) ; Jean Bergier : Discours modernes et facecieux (1572) (13 pripovedi) ; Jacques Yver : Le Printemps d’Yver, contenant plusieurs histories discourues en cinq journées (1572) ; Duroc Sort-Manne : (psevdonim za Romannet Du Cros) : Nouveaux recits ou comptes moralisez (1573) ; Jeanne Flore : Comptes amoureux (1574) (7 pripovedi) ; Antoine Tyron : Recueil de plusieurs plaisantes nouvelles, apaphthegmes et recreations diverses (1578) ; Bénigne Poissenot : L’été (1583) ; Gabrielle Chappuys : Cent excellentes nouvelles (1583), prevodi Hecatommithi iz italijanščine Giovanni Battista Giraldi (znan tudi pod imenom Cintio) ; Gabrielle Chappuys : Les facétieuses journées (1584), prevod italijanskih pripovedi ; Antoine du Verdier :Le compseutique ou Traits facétieux (1584), (večina je izgubljena) ; Guillaume Bouchet : Les sérées (1584, 97, 98) ; Étienne Tabourot dit Tabourot des Accords : Apophtegmes du Sieur Gaulard (1585) ; Noël du Fail : Les contes et discours d'Eutrapel (1585) ; Nicolas de Cholières : Les matinées (1585) ; Vérité Habanc : Nouvelles histoires tant tragiques que comiques (1585); Bénigne Poissenot : Nouvelles histoires tragiques (1586) ; Nicolas de Cholières : Les après-dînées (1587) ; Étienne Tabourot dit Tabourot des Accords : Les Escraignes dijonnaises (1588).
Roman
Četudi ima pustolovski roman še naprej velik uspeh, je vsekakor delo duhovnika in zdravnika Françoisa Rabelaisa (1483-1553) tisto, kar je zaznamovalo celotno stoletje in to zaradi svoje nepopačenosti in svojega optimizma. Delo vsebuje vso kompleksnost žanra in hkrati, in to je še bolj pomembno, izraža humanistično razmišljanje svojega časa. Gre za Rabelaisov roman Gargantua in Pantagruel, ki je bil objavljen v petih knjigah med letoma 1532 in 1564. Ob vzbujanju lastnih spominov in nabranega znanja opisuje legende družine velikanov, v katerih izraža skozi dogodivščine Gargantue in Pantagruela, očeta in sina, ideje humanizma o sreči, vojni, cerkvi, izobrazbi, politiki kralja in družbenemu redu. Vodilna ideja je navdušenje nad razumom in možnosti, ki jih ima človek. Glavne osebe romana imajo širok duh, so širokogrudni, pametni, znanja željni, ljubijo akcijo, sovražijo verski in politični fanatizem in nenehno želijo iskati resnico. To so v bistvu značilnosti človeka renesanse. Predstava človeka, ki je zvest svoji nravi, ki ostane on sam, brez maske, je utelešena v osebi Pantagruela; te značilnosti danes pojmujemo v francoščini s pojmom pantagruélisme (pantagruelizem).
Rabelaisovih pet knjig predstavlja eno celoto, ki je sestavljena iz različnih žanrov: parodije antičnih legend, epične pripovedi, scene obžalovanja ali komedij, dialogi, raziskave. Rabelais uporablja sredstvo alegorije, groteske, karikature, smešne igre (bouffonade), vsa tradicionalna srednjeveška sredstva, da bi z njimi objel humanistično bistvo svojega dela. Enotnost pa zagotavlja z iznajdljivim, izjemno bogatim in raznolikim jezikom. Pravzaprav je resnično velik del jezik sam. Druga pomembna značilnost je smeh. Vse je rečeno v smehu in skozi smeh, kar je po Rabelaisu posebnost človeka. Mikhaïl Bakhtine, L’Œuvre de François Rabelais et la culture populaire au Moyen Âge et sous la Renaissance, Paris, Gallimard, coll. « Tel », 1982.
Seznam glavnih »romanov« 16. stoletja v Franciji
Jean Lemaire de Belges : Les Illustrations de Gaule (1510) ; Prevod, Diego de San Pedro, prevod : La Prison d’Amour laquelle traite l’amour de Leriano et Laureole (13 izdaj med 1526–1604) ; Prevod, Juan de Flores: Le Judgement d’Amour or Histoire d’Aurelio et d’Isabelle (1530) ; François Rabelais : Pantagruel (1532) ;