V umetnostni zgodovini keramika in umetniška keramika pomeni umetniške predmete: kot so figure, ploščice in namizni pribor izdelan iz gline in drugih surovin v procesu lončarstva. Nekateri keramični izdelki sodijo v likovno umetnost, drugi pa so dekorativni, industrijski ali predmeti uporabne umetnosti ali artefakti v arheologiji. Izdelani so lahko od posameznika ali v tovarni, v kateri skupina ljudi načrtuje, izdela in okrasi posodo. Okrasna keramika se včasih imenuje "umetnost lončarstva«.
Beseda "keramika" izhaja iz grške keramicos (κεραμικος), kar pomeni "lončarstvo", in prihaja iz keramos (κεραμος) - lončarska glina.The Webster Encyclopedic Dictionary Večina tradicionalnih keramičnih izdelkov je bila narejena iz gline (ali gline mešane z drugimi materiali), oblikovana in toplotno obdelana, posoda in okrasna keramika pa na splošno narejena na enak način. V sodobni keramični inženirski uporabi, je keramika umetnost in znanost izdelave predmetov iz anorganskih, nekovinskih materialov z delovanjem toplote. Izključuje steklo in mozaik iz steklenih kock.
Zgodovina umetniške keramike je dolga pri skoraj vseh razvitih kulturah in često so keramični predmeti umetniški dokazi izginulih kultur. Kulture, ki posebej opozarjajo s keramiko so kitajska, kretska, grška, perzijska, majevska, japonska in korejska kultura, kot tudi moderne zahodne kulture.
Elementi umetniške keramike, na kateri so bile različne stopnje poudarkov ob različnih časih so: oblika predmeta, njegova dekoracija s poslikavo, vrezovanjem in drugimi metodami in glaziranje.
Prazgodovinska keramika
Zgodnja posoda je bila narejena po metodi "spirale", po kateri se je svaljek gline v dolgem nizu navijal in ustvaril obliko, ki se je kasneje zgladila. Lončarsko vreteno, ki so ga verjetno izumili v Mezopotamiji v 4. tisočletju pred našim štetjem, se je razširilo po skoraj vsej Evraziji in velikem delu Afrike, ostalo pa neznano v Novem svetu do prihoda Evropejcev. Dekoracija gline z vrezovanjem in poslikavo je bila zelo razširjena, najprej z geometrijskimi vzorci, že zelo zgodaj pa so bili vključeni figuralni motivi.
Kako pomembno je lončarstvo v arheologiji prazgodovinskih kultur, kažejo mnogi znani primeri, ki se razlikujejo po njihovih značilnostih, često zelo fine keramike, kot so: Kultura linearne trakaste keramike, Kultura zvončastih čaš, Kultura kroglastih amfor, Kultura vrvičaste keramike in Kultura lijakastih čaš, če vzamemo le primere iz neolitika v Evropi (približno 7000-1800 pr. n. št.).
Umetniška keramika je generirala mnogo slogov iz lastne tradicije, vendar često tesno povezana s sodobnim kiparstvom in kovinami. Mnogokrat v zgodovini slogov so iz bolj prestižnih in dragih umetnin iz kovine kopirali v keramiki. To je mogoče videti v zgodnji kitajski keramiki, tako lončenini kakor v keramičnih izdelkih iz časa dinastije Šang (1523 do 1027 pr. n. št), v antičnem Rimu, v iranskem lončarstvu in rokoko evropskem slogu, so kopirali sodobne oblike srebrnine. Skupna besedna raba za keramične izdelke je "posoda" - kot so sklede, vaze in amfore, kakor tudi druga namizna posoda, pogosto pa tudi za figurice.
Keramika kot stenska dekoracija
Najzgodnejši dokaz glazirane opeke je odkritje glazirane opeke v Elamitskem templju v Chogha Zanbil, datiran v 13. stoletje pred našim štetjem. Glazirana in barvna opeka se je uporabljala za nizke reliefe v antični Mezopotamiji, najslavnejša so Ištarina vrata iz Babilona (okoli 575 pr. n. št.), zdaj delno rekonstruirana v Berlinu. Mezopotamski obrtniki so znanje prinesli iz palač perzijskega imperija, kot je Perzepolis. Tradicija se je nadaljevala in po islamskem osvajanju Perzije je obarvana in poslikana glazirana opeka ali ploščica postala pomemben element v Perzijski arhitekturi in se od tam razširila na večji del islamskega sveta. Znano je predvsem İznik lončarstvo Turčije, v okviru osmanskega cesarstva v 16. in 17. stoletja.
Uporaba tehnologije metaliziranih ploščic je eden najlepših primerov uporabe srednjeveške islamske keramike. Kot stenski okras je viden v mošeji v Uqbi, znani kot Velika mošeja v Kairouanu (v Tuniziji). Zgornji del mihraba stene krasijo večbarvne in enobarvne metalizirane ploščice (862-863), ploščice so bile verjetno uvožene iz Mezopotamije.Catherine Hess, Linda Komaroff and George Saliba (2004), The arts of fire: Islamic influences on glass and ceramics of the Italian Renaissance, Getty Publications, p. 40
Prenesene preko islamske Španije, so se v Španiji in še posebej na Portugalskem, razvile nove tradicije azulejo, ki jih v baroku proizvajajo kot izredno velike poslikane prizore na ploščicah, običajno v modri in beli barvi. Delftware ploščice, značilne poslikane precej majhne ploščice, vseprisotne na Nizozemskem, so veliko izvažali v severno Evropo od 16. stoletja naprej. Mnogo kraljevskih palač iz 18. stoletja je imelo stene sob v celoti pokrite s porcelanom. Ohranjeni primeri so v Capodimonte, Neapelj, kraljevi palači v Madridu in bližnji kraljevi palači Aranjuez.Porcelain Room, Aranjuez Comprehensive but shaky video Izdelane lončene peči so bile značilnost sob pri srednjem in višjih slojih prebivalstva v severni Evropi od 17. do 19. stoletja.
Obstaja več drugih vrst tradicionalnih ploščic, ki niso nastale v proizvodnji, na primer majhne, skoraj mozaične, svetlo obarvane zellij ploščice v Maroku. Z izjemami, kot je primer Porcelanska pagoda v Nanjingu, ploščice ali glazirane opeke ne poznajo v vzhodnoazijski keramiki.
Vzhodna Azija Čeprav lončene figurice najdemo že v prejšnjih obdobjih v Evropi, najstarejše lončarske posode prihajajo iz vzhodne Azije, z najdbami na Kitajskem in Japonskem, nato pa še združene s kopnim mostom in nekaj, kar je zdaj Ruski Daljni vzhod'Oldest pottery' found in China, kjer so najdbe stare med 20.000 in 10.000 pred našim štetjem, čeprav so bile posode enostavni uporabni predmeti. Jama Šjanrendong v provinci Džjangši vsebuje fragmente lončarstva, ki segajo do 20.000 let nazaj.
Kambodža Nedavna arheološka izkopavanja na Angkor Borei (na jugu Kambodže) so prinesla številno keramiko, od katere nekateri predmeti verjetno segajo v prazgodovino. Večina posod pa datira v pred-angkorsko obdobje in predstavljajo predvsem rožnate glinene posode, ki so bile bodisi ročno izdelane ali na vretenu, nato pa okrašene z vrezanimi vzorci.
Glazirani izdelki se prvič pojavijo v arheološkem zapisu ob koncu 9. stoletja v templju skupine Roluos v regiji Angkor, kjer so našli zeleno glazirane drobce posode. Rjava glazura je postala priljubljen v začetku 11. stoletja in takih je v izobilju na kamboških lokacijah na severovzhodnem Tajskem. Okraševanje lončenine z živalskimi oblikami je bil priljubljen slog od 11. do 13. stoletja. Arheološka izkopavanja v regiji Angkor so pokazala, da se je proti koncu Angkor obdobja proizvodnja avtohtone keramike zmanjšala, medtem ko se je dramatično povečal uvoz kitajske keramike.
Neposredno dokazilo o oblikah posod zagotavljajo prizori upodobljeni na bas-reliefih na kamboških templjih, ki ponujajo tudi vpogled v domačo in ritualno uporabo izdelkov. Široka paleta uporabnih oblik kaže, da so Kmeri uporabljali keramiko v vsakdanjem življenju za kuhanje, konzerviranje hrane, nošenje in shranjevanje tekočin, kot za shranjevanje zdravilnih zelišč, parfumov in kozmetike.http://www.cambodiamuseum.info/en_khmer_art_history.html Cambodia Museum
Kitajska
Kitajski porcelan je znan iz poznega obdobja Vzhodniih Hanov (100 do 200 n. št.), obdobje Tri kraljestva (220-280 n. št.), obdobje šest dinastij (220-589 n. št.) in po tem. Zlasti Kitajska je imela stalno zgodovino velikoserijske proizvodnje, s cesarskimi tovarnami, ki so običajno proizvajale najboljše izdelke. Dinastija Tang (618-906) je še posebej znana po številnih grobnih pridatkih človeških figur, živali in modelov hiš, čolnov in drugih dobrin, ki so jih v velikem številu izkopali (navadno nezakonito) iz grobišč.
Imperialni porcelan iz dinastije Song (960-1279), ki vsebuje zelo subtilno dekoracijo plitvo vrezano z nožem v glino, je po mnenju mnogih strokovnjakov vrhunec kitajske keramike, čeprav je velika in bolj prešerno poslikana keramika iz dinastije Ming (1368-1644) bolj cenjena.
Kitajski cesarji so dajali keramiko kot diplomatska darila v razkošnem obsegu. Prisotnost kitajske keramike je nedvomno podprla razvoj povezanih tradicij keramike na Japonskem in še posebej v Koreji.
Japonska
Najzgodnejše japonsko lončarstvo je bilo znano že okoli 11. tisočletja pred našim štetjem. Džomon posoda se je pojavila v 6. tisočletju pred našim štetjem in preprosta posoda obdobja Jajoi okoli 4. stoletju pred našim štetjem. Ta zgodnja lončenina je bila iz mehke fajanse, žgana pri nizkih temperaturah. Lončarsko vreteno in peč sta se pojavila v 3. ali 4. stoletju našega štetja, verjetno so ju prinesli iz Kitajske prek Korejskega polotoka.The Metropolitan Museum of Art "Although the roots of Sueki reach back to ancient China, its direct precursor is the grayware of the Three Kingdoms period in Korea." V 8. stoletju so s pečmi na Japonskem izdelali preproste, z zelenim svincem glazirane izdelke. Neglazirana lončenina je bila uporabljena za nagrobne vrče, posode za shranjevanje in kuhinjske lonce do 17. stoletja. Nekatere peči so izboljšale svoje metode med 11. in 16. stoletjem, sicer pa je Japonska uvažala porcelan iz Kitajske in Koreje. Po japonskem fevdalcu Tojotomi Hidejošiju, ki je osvojil Kitajsko v 1590-tih so poimenovali tudi "vojno za keramiko", ker se zdi, da je bila glavni vzrok za izseljevanje korejskih lončarjev. Eden od teh lončarjev, Ji Sam-pjeong, je odkril surovino za porcelan v Ariti in proizvedel prvi pravi porcelan na Japonskem.
V 17. stoletju so razmere na Kitajskem prisilile, da je nekaj lončarjev odšlo na Japonsko in z njimi znanje za izdelavo rafiniranega porcelana. Od sredine stoletja je Nizozemska vzhodnoindijska družba začela uvažati japonski porcelan v Evropo. V tem času so bili Kakiemon izdelki proizvedeni v tovarnah Arita in so imeli veliko skupnega s slogom kitajski Famille Verte.Vrhunska kakovost njihovega emajliranega okrasja je bila zelo cenjena na Zahodu in so jo pogosto posnemali glavni evropski proizvajalci porcelana. Leta 1971 je bil razglašen za pomembno "nesnovno kulturno dediščino" s strani japonske vlade.
V 20. stoletju je zanimanje za umetnost vaškega lončarstva oživilo Mingei ljudsko gibanje, pod vodstvom lončarjev Šodži Hamada, Kavai Kadžiro in drugih. Raziskovali so tradicionalne metode za ohranitev avtohtonih izdelkov, ki so bili v nevarnosti, da izumrejo. Sodobni mojstri uporabljajo stare metode, da bi keramika in porcelan dosegla kvaliteto v območjih Šiga, Iga, Karacu, Hagi, in Bizen. Nekaj izjemnih lončarjev so imenovali živeči kulturni zaklad (mukei bunkazai 無形 文化 財). V starem središču Kjoto je družina Raku nadaljevala s proizvodnjo grobih čajnih skodelic, v provinci Mino lončarji še rekonstruirajo klasične formule obdobja Momojama Seto tip čajnih izdelkov, kot je posoda Oribe. Do leta 1990 so številni mojstri lončarji delali z antičnimi pečmi in na klasičen način izdelke v vseh delih Japonske.
Koreja
Korejsko lončarstvo je imel neprekinjeno tradicijo, saj so preproste lončene izdelke poznali že od okoli 8000 pred našim štetjem. Stili so podobni kitajskim, kasneje japonskim in sodobnim. Keramika iz dinastije Gorjeo (918-1392) in beli porcelan zgodnje naslednje dinastije Džoseon veljajo za najboljše dosežke.
Zahodna Azija in Bližnji vzhod
Islamska keramika