Mauna Kea (, ; okrajšava za ); je mirujoči ščitasti vulkan na otoku Havaji. Njegov vrh je 4207,3 metra nadmorske višine, zaradi česar je najvišja točka na Havajih in otok z drugo najvišjo točko, za Novo Gvinejo. Vrh je približno 38 m višji od Mauna Loe, njenega masivnejšega soseda. Mauna Kea je zaradi svoje višine nenavadno topografsko izrazita: njena izbočenost od morske gladine je s 4207,3 m 15. na svetu med gorami; njegova izboklina izpod oceana je 9330 m, kar je konkurenca le Mount Everestu. Ta suha izboklina je večja od Everesta, ki se dviga nad morsko gladino in znaša 8848,86 metra, nekatere oblasti pa so Mauna Keo zaradi njenega podvodnega podnožja označile za najvišjo goro na svetu. Mauna Kea se po topografski izolaciji uvršča na 8. mesto.
Stara je približno milijon let in je tako pred sto tisoč leti prestala najaktivnejšo fazo ščita. V trenutnem stanju po ščitu je njena lava bolj viskozna, kar ima za posledico strmejši profil. Pozni vulkanizem ji je zaradi nastanka pepelnatih stožcev, decentralizacije razpok, poledenitve na vrhu in preperevanja zaradi prevladujočih pasatov dal tudi veliko bolj grob videz kot sosednjim vulkanom. Mauna Kea je nazadnje izbruhnila pred 6000 do 4000 leti in zdaj velja za mirujočo.
V havajski religiji so vrhovi otoka Havaji sveti. Starodavni zakon je dovoljeval obisk vrha le visoko rangiranim ali'ijem. Starodavni Havajci, ki so živeli na pobočjih Mauna Kee, so se zanašali na njene obsežne gozdove za hrano in so izkopavali goste vulkansko-ledeniške bazalte na njenih pobočjih za izdelavo orodij. Ko so Evropejci prispeli konec 18. stoletja, so naseljenci pripeljali govedo, ovce in divjad, od katerih so mnoge postale divje in začele škodovati ekološkemu ravnovesju vulkana. Mauna Keo lahko ekološko razdelimo na tri dele: alpsko podnebje na vrhu, gozd Sophora chrysophylla–Myoporum sandwicense (ali māmane–naio) na njenih pobočjih in gozd Acacia koa–Metrosideros polymorpha (ali koa–ʻōhiʻa) ob njenem vznožju, ki ga je danes večinoma izkrčila nekdanja sladkorna industrija. V zadnjih letih je zaskrbljenost zaradi ranljivosti avtohtonih vrst privedla do sodnih primerov, ki so prisilili havajski oddelek za zemljišča in naravne vire, da si prizadeva za izkoreninjenje vseh divje vrste na vulkanu.
Zaradi visoke nadmorske višine, suhega okolja in stabilnega pretoka zraka je vrh Mauna Kee eno najboljših lokacij na svetu za astronomsko opazovanje. Od izgradnje dostopne ceste leta 1964 je bilo na vrhu zgrajenih trinajst teleskopov, ki jih je financiralo enajst držav. Observatoriji Maunakea se uporabljajo za znanstvene raziskave v celotnem elektromagnetnem spektru in predstavljajo največji tovrstni objekt na svetu. Njihova gradnja na pokrajini, ki jo havajski staroselci smatrajo za sveto, je še danes predmet razprav. sličica|Teleskopi na Mauna Kei
Veliki teleskopi na Mauna Kei: Caltech Submillimeter Observatory (CSO): Caltech Kanadsko-francoski Havajski teleskop (CFHT): Gemini North Telescope: Infrared Telescope Facility (IRTF): James Clerk Maxwell Telescope (JCMT): Subaru Teleskop: Sub-Millimeter Array (SMA): United Kingdom Infrared Telescope (UKIRT): UH88 teleskop (UH88): UH24 teleskop (Hoku Kea): En sprejemnik od Very Long Baseline Array (VLBA): W. M. Keck Observatory:
Topografska pomembnost
Mauna Kea je zaradi svoje višine nenavadno topografsko izrazita, saj je mokra prominenca petnajsta na svetu med gorami, suha prominenca pa druga na svetu, takoj za Mount Everestom. Je najvišji vrh na svojem otoku, zato se njena mokra prominenca ujema z njeno nadmorsko višino, in sicer 4207,3 m. Ker se Havajski otoki spuščajo globoko v ocean, ima Mauna Kea suho prominenco, visoko 9330 m. Ta suha prominenca je višja od višine Mount Everesta nad morsko gladino, ki znaša 8848,86 m, zato bi moral Everest v svoje vznožje vključevati cele celine, da bi presegel suho prominenco Mauna Kee.
Glede na to, koliko Mauna Kea štrli iz Havajske doline, jo nekateri strokovnjaki imenujejo najvišja (v nasprotju z najvišjo) gora na svetu, merjeno od vznožja do vrha. Za razliko od prominence je baza ohlapno definirana, kar je povzročilo številke od 9966 m (približno do najgloblje točke v Havajski dolini) do 17.205 m (do korenine gore globoko pod zemljo). Podobni izračuni so podali nasprotujoče si trditve za druge gore. Vzpon od najgloblje znane točke na Zemljinem morskem dnu (Challenger Deep) do bližnje gore Lamlam je 11.530 m, Himalajske gore pa imajo izjemno globoke korenine. Vzpon med deli jarka Atacama in Andi je bil opisan kot »najvišje pobočje na svetu«: dno Richardovega brezna (8065 m globoko) do vrha bližnjega Llullaillaca (6739 m visoko) je 14.804 m. Niti gora Lamlam niti Llullaillaco nimata suhe izbokline Mauna Kea, ker se ne raztezata v jarke v vse smeri.
Geologija
Mauna Kea je eden od petih vulkanov, ki tvorijo otok Havaji, največji in najmlajši otok v havajsko-cesarski verigi podvodnih gora. Od teh petih vročih vulkanov je Mauna Kea četrti najstarejši in četrti najbolj aktiven. Začel se je kot vulkan pred ščitom, ki ga je poganjala Havajska vroča točka pred približno milijonom let in postal izjemno aktiven v svoji ščitni fazi do pred 500.000 leti. Mauna Kea je vstopila v svojo mirnejšo fazo po ščitu pred 250.000 do 200.000 leti in je trenutno aktivna, saj je nazadnje izbruhnila pred 4500 in 6000 leti. Mauna Kea nima vidne kaldere na vrhu, vendar vsebuje številne majhne stožce iz pepela in plovca v bližini vrha. Nekdanja kaldera na vrhu je bila morda zapolnjena in pokopana s poznejšimi usedlinami, ki so nastale ob izbruhu vrha.
Mauna Kea ima prostornino več kot 32.000 km3, kar je tako ogromno, da skupaj s sosednjo Mauna Loo potisneta oceansko skorjo pod seboj za 6 km.
Lava teče iz Mauna Loe, kar je ujela ena od kamer Cloudcams Mednarodnega observatorija Gemini, ki deluje 24 ur na dan, 7 dni v tednu blizu zasneženega vrha Maunakee (najvišja točka na sliki) (27. novembra 2022). Vulkan še naprej drsi in se sploščuje pod lastno težo s hitrostjo manj kot 0,2 mm na leto. Velik del njegove mase leži vzhodno od sedanjega vrha. Dviguje se na 4207,3 m nadmorske višine, približno 38 m višje od sosednjega vulkana Mauna Loa,"Mauna Loa, Hawaiian Volcano Observatory, Summary" (archive). volcanoes.usgs.gov. United States Geological Survey. 2 November 2017. Retrieved 12 February 2019. in je najvišja točka v zvezni državi Havaji.
Kot vsi havajski vulkani je tudi Mauna Kea nastala, ko se je Pacifiška tektonska plošča premaknila čez Havajsko vročo točko v Zemljinem spodnjem plašču. Vulkani na havajskih otokih so najnovejši dokaz tega procesa, ki je v več kot 70 milijonih let ustvaril 6000 km dolgo verigo podvodnih gora. Prevladujoče, čeprav ne povsem ustaljeno, stališče je, da je bila vroča točka večinoma stacionarna znotraj Zemljinega plašča večji del, če ne celo celotno kenozojsko dobo. Vendar pa je havajski vulkanizem dobro razumljen in obsežno preučen, vendar še vedno ni dokončne razlage mehanizma, ki povzroča učinek vroče točke.
Tokovi lave iz Mauna Kee so se med rastjo v kompleksnih plasteh prekrivali s tokovi sosednjih vulkanov. Najbolj opazno je, da je Mauna Kea zgrajena na starejših tokovih iz Kohale na severozahodu in seka vznožje Mauna Loe na jugu. Prvotne eruptivne razpoke (riftne cone) na pobočjih Mauna Kee so bile zakopane zaradi vulkanizma po ščitu. Hilo Ridge, izrazita podvodna struktura riftne cone vzhodno od Mauna Kee, je bil nekoč, verjamejo, del vulkana; vendar se zdaj razume, da gre za riftno cono Kohale, na katero so vplivali mlajši tokovi Mauna Kee.
Lave v ščitni fazi, ki so zgradile ogromno glavno maso vulkana, so toleitni bazalti, podobno kot tiste iz Mauna Loe, ki so nastali z mešanjem primarne magme in subducirane oceanske skorje. Pokrivajo jih najstarejše izpostavljene kamninske plasti na Mauna Kei, post-ščitni alkalijski bazalti vulkanov Hāmākua, ki so izbruhnili pred 250.000 in 70–65.000 leti. Najnovejši vulkanski tokovi so havaiti in mugeariti: to so post-ščitni vulkani Laupāhoehoe, ki so izbruhnili pred 65.000 in 4000 leti. Te spremembe v sestavi lave so spremljale počasno zmanjševanje dotoka magme na vrh, kar je privedlo do šibkejših izbruhov, ki so nato prešli v izolirane epizode, povezane z vulkanskim mirovanjem. Lave Laupāhoehoe so bolj viskozne in vsebujejo več hlapnih snovi kot prejšnji toleitni bazalti; njihovi debelejši tokovi tvorijo znatno bolj strma pobočja Mauna Kee. Poleg tega so eksplozivni izbruhi v bližini vrha zgradili pepelnate stožce. Ti stožci so najnovejša eruptivna središča Mauna Kee. Na njenem sedanjem vrhu prevladujejo kupole lave in stožci žlindre s premerom do 1,5 km in višino več sto metrov.
Mauna Kea je edini havajski vulkan z jasnimi dokazi poledenitve. Podobne usedline so verjetno obstajale tudi na Mauna Loi, vendar so jih prekrili kasnejši tokovi lave. Kljub tropski legi Havajev je v preteklih ledenih dobah padec temperature za eno stopinjo omogočil, da je sneg na vrhu vulkana ostal poleti, kar je sprožilo nastanek ledene kape. V zadnjih 180.000 letih so bile zabeležene tri epizode poledenitve: serije Pōhakuloa (180–130 tisoč let), Wāihu (80–60 tisoč let) in Mākanaka (40–13 tisoč let). Te so obsežno oblikovale vrh, odložile morene in krožni obroč til in gramoza vzdolž zgornjih bokov vulkana. Subglacialni izbruhi so med poledenitvijo Mākanaka zgradili ledeniške stožce, od katerih je bila večina močno izdolbena zaradi delovanja ledenikov. Najnovejši stožci so bili zgrajeni med 9000 in 4500 leti na vrhu ledeniških usedlin, čeprav ena študija kaže, da je bil zadnji izbruh morda pred približno 3600 leti.
V svojem največjem obsegu so se ledeniki raztezali od vrha navzdol do nadmorske višine med 3200 in 3800 m. Na vrhu Mauna Kee so pred letom 1974 našli majhno telo permafrosta, premera manj kot 25 m, ki je morda še vedno prisotno. Majhne grape so vrezane na vrh, ki jih tvorijo potoki, ki jih napajata dež in sneg in tečejo le med zimskim taljenjem ledu in deževnimi nalivi.
Na privetrni strani vulkana je erozija potokov, ki jo povzročajo pasati, pospešila erozijo na podoben način kot na starejši Kohali.
Mauna Kea je dom jezera Waiau, najvišje ležečega jezera v pacifiškem bazenu. Na nadmorski višini 3969 m leži znotraj pepelnatega stožca Puʻu Waiau in je edino alpsko jezero na Havajih. Jezero je zelo majhno in plitvo, s površino 0,73 ha in globino 3 m, ko je bilo najbolj polno. Radiokarbonsko datiranje vzorcev na dnu jezera kaže, da je bilo pred 12.600 leti brez ledu. Havajske vrste lave so običajno prepustne, kar preprečuje nastanek jezera zaradi infiltracije. Ali je žveplo vsebujoča para spremenila vulkanski pepel v gline z nizko prepustnostjo, ali pa so eksplozivne interakcije med dvigajočo se magmo in podtalnico ali površinsko vodo med freatičnimi izbruhi oblikovale izjemno fin pepel, ki je zmanjšal prepustnost jezerskega dna.