Bandung

Bandung () je glavno mesto indonezijske province Zahodna Java, tretje najštevilčnejše mesto v Indoneziji; Veliki Bandung (metropolitansko območje Bandung Basin / BBMA) pa je drugo največje in drugo najbolj naseljeno metropolitansko območje v državi z več kot 11 milijoni prebivalcev. Bandung, ki leži na nadmorski višini 708 metrov (najvišja točka na severnem območju je na nadmorski višini 892 metrov, najnižja na jugu pa 666 metrov nadmorske višine), približno 135 kilometrov jugovzhodno od Džakarte. Mesto leži v rečni kotlini, obdani z vulkanskimi gorami, ki zagotavljajo naravni obrambni sistem, kar je bil glavni razlog za načrt Nizozemske vzhodnoindijske vlade, da preseli prestolnico iz Batavije (današnja Džakarta) v Bandung.TF-FES

Nizozemci so v 18. stoletju prvič ustanovili plantaže čaja okoli gora, zgradili pa so tudi cesto, ki je območje plantaže povezala s kolonialno prestolnico Batavio (180 kilometrov severozahodno). V začetku 20. stoletja so nizozemski prebivalci Bandunga zahtevali ustanovitev občine (gemeente), kar je bilo odobreno leta 1906, Bandung pa se je postopoma razvil v letoviško mesto za lastnike plantaž. Odprli so se luksuzni hoteli, restavracije, kavarne in evropski butiki, zaradi česar je mesto dobilo vzdevek Parijs van Java (nizozemsko: "Pariz Jave").

Po razglasitvi neodvisnosti Indonezije leta 1945 je mesto doživelo nenehen razvoj in urbanizacijo ter se iz idiličnega mesta preoblikovalo v gosto metropolitansko območje s 16.500 prebivalci/km2) in življenjskim prostorom za več kot 8 milijonov ljudi. Zgrajeni so bili novi nebotičniki, visoke stavbe, mostovi in ​​vrtovi. Naravni viri so bili močno izkoriščeni, zlasti s preureditvijo zaščitenega gorskega območja v gorske vile in nepremičnine. Čeprav se je mesto soočalo s številnimi težavami (od odlaganja odpadkov in poplav do zapletenega prometnega sistema zaradi pomanjkanja cestne infrastrukture), še vedno privablja veliko število turistov, obiskovalcev ob koncu tedna in migrantov iz drugih delov Indonezije. Leta 2017 je mesto prejelo regionalno nagrado za okoljsko trajnost za najčistejši zrak med večjimi mesti v ASEAN. Mesto je znano tudi kot pametno mesto, ki izkorišča tehnologijo za izboljšanje vladnih storitev in družbenih medijev, ki prebivalce opozarjajo na težave, kot so poplave ali prometni zastoji. Mesto je del mreže Unescovih kreativnih mest, ki se ji je pridružilo leta 2015. Bandung je glavno tehnološko središče Indonezije.Taslimson Foundation

Prvo azijsko-afriško konferenco, konferenco v Bandungu, je leta 1955 v Bandungu gostil predsednik Sukarno in je danes dogodek, ki poteka vsako desetletje. Prenova obstoječega mednarodnega letališča Husein Sastranegara (BDO) je bila končana leta 2016. Novo, večje drugo letališče za širši Bandung – mednarodno letališče Kertajati (KJT) – se je odprlo junija 2018, ravno pravočasno za azijske igre 2018.

Zgodovina

Uradno ime mesta v času kolonialne Nizozemske vzhodne Indije je bilo Bandoeng. Najzgodnejša omemba območja sega v leto 1488, čeprav arheološke najdbe kažejo, da je vrsta Homo erectus že dolgo prej živela na bregovih reke Cikapundung in okoli starega jezera Bandung. V 17. in 18. stoletju je Nizozemska vzhodnoindijska družba (VOC) ustanovila plantaže na območju Bandunga. Leta 1786 je bila zgrajena oskrbovalna cesta, ki je povezovala Batavio (danes Džakarta), Bogor, Cianjur, Bandung, Sumedang in Cirebon. Leta 1809 je Napoleon guvernerju Hermanu Willemu Daendelsu ukazal, naj izboljša obrambne sisteme Jave, da bi se zaščitil pred morebitno britansko invazijo. Daendels je naročil gradnjo ceste, ki se je raztezala približno 1000 km od zahodne do vzhodne obale Jave in je potekala skozi Bandung. Leta 1810 je bila cesta v Bandungu položena in poimenovana De Groote Postweg (ali »Velika poštna cesta«), kjer je danes Jalan Asia-Afrika. Po Daendelsovem ukazu je R. A. Wiranatakusumah II., takratni glavni upravitelj bandungskega regentstva, preselil pisarno iz Krapyaka na jugu na mesto v bližini para svetih mestnih vodnjakov (sumur Bandung), kjer je danes mestni trg (alun-alun). Svoj dalem (palačo), masjid agung (veliko mošejo) in pendopo (javno-uradniško srečevališče) je zgradil v klasični sundanski orientaciji, s pendopom obrnjenim proti gori Tangkuban Perahu, za katero so verjeli, da ima mistični pomen. Leta 1856 je Bandung postal tudi glavno mesto okrožja Preanger Regencies Residency, kar je ostal do leta 1925.

Prva večja železnica med Batavio in Bandungom je bila dokončana leta 1880, kar je spodbudilo lahko industrijo v Bandungu. Kitajci so se zgrinjali v mesto, da bi pomagali upravljati objekte, storitve in prodajalce. Območje ob železniški postaji je še vedno prepoznavno kot stara kitajska četrt. Leta 1906 je Bandung dobil status gemeente (občine), dvajset let pozneje pa status stadsgemeente (mestne občine).

Od zgodnjih 1920-ih je nizozemska vzhodnoindijska vlada načrtovala selitev prestolnice iz Batavije v Bandung. V tem desetletju je nizozemska kolonialna vlada začela graditi vojašnice, stavbo, v kateri je bil nameščen kolonialni Oddelek za državna podjetja (Department van Gouvernmentsbedrijven, današnji Gedung Sate) in druge vladne stavbe. Vendar je ta načrt prekinila druga svetovna vojna, po kateri Nizozemci zaradi indonezijske deklaracije o neodvisnosti niso mogli ponovno ustanoviti svoje kolonije.

Plodovito območje gorovja Parahyangan, ki obdaja Bandung, podpira produktivne čajne plantaže. V 19. stoletju je Franz Junghuhn predstavil rastlino cinchona (kininovec). S svojo hladnejšo dvignjeno pokrajino, obdano z velikimi plantažami, je Bandung postal ekskluzivno evropsko letovišče. Bogati lastniki plantaž so mesto obiskovali ob koncih tedna in privabljali dame in poslovneže iz prestolnice Batavije. Jalan Braga je zrasel v promenadno ulico s kavarnami, restavracijami in butiki. V bližini društva Concordia, kluba za bogate z veliko plesno dvorano in gledališčem, sta bila zgrajena dva hotela v slogu art déco, Savoy Homann in Preanger.

Po indonezijski neodvisnosti leta 1945 je bil Bandung imenovan za glavno mesto province Zahodna Java. Med indonezijsko nacionalno revolucijo so se v Bandungu in okolici zgodile nekatere najmnožičnejše bitke. Nizozemske čete so bile ob koncu druge svetovne vojne na Javi praktično odsotne. Da bi pomagale pri obnovi nizozemske suverenosti, so britanske sile vzpostavile vojaško prisotnost v več največjih mestih na Javi in ​​indonezijskim silam v Bandungu postavile ultimat, da bi jih prisilile, da zapustijo mesto. V odgovor so indonezijske sile 24. marca 1946 med umikom namerno požgale velik del južnega dela Bandunga.

Leta 1955 je predsednik Sukarno v Bandungu gostil prvo azijsko-afriško konferenco, znano tudi kot Bandungška konferenca, udeležili pa so se je voditelji držav, ki so zastopali devetindvajset neodvisnih držav iz Azije in Afrike.Jamie Mackie, 'Bandung 1955: Non-Alignment and Afro-Asian Solidarity', Singapore, Editions Didier Millet, Prizorišče konference je bil Gedung Merdeka, nekdanja stavba Društva Concordia. Na konferenci je bilo objavljenih deset točk deklaracije za spodbujanje svetovnega miru in nasprotovanje kolonializmu, znana pa je kot Bandungška deklaracija. Sledil je val nacionalizma in dekolonizacijskih gibanj po vsem svetu, ki so preoblikovala svetovno politiko. Konferenca je bila tudi prva mednarodna konferenca temnopoltih ljudi v zgodovini. Richard Wright v svoji knjigi Barvna zavesa trdi, da je imela konferenca za temnopolte ljudi po vsem svetu epski pomen.

Leta 1987 so mestne meje razširili z načrtom »Veliki Bandung« (Bandung Raya), s preselitvijo razvojnih con z večjo koncentracijo zunaj mesta, da bi zmanjšali gostoto prebivalstva v starem mestnem jedru. Med tem razvojem je bilo mestno jedro pogosto izruvano, stare stavbe so bile porušene, velikosti parcel so bile prerazporejene in namembne, kar je idilična stanovanjska območja spremenilo v poslovne cone z živahnimi verigami supermarketov, nakupovalnimi središči, bankami in luksuznimi projekti.

Leta 2005 je bila v Bandungu delno organizirana azijsko-afriška konferenca, ki so se je udeležili svetovni voditelji, vključno z indonezijskim predsednikom Susilom B. Yudhoyonom, kitajskim predsednikom Hu Džintaom, indijskim premierjem Manmohanom Singhem, južnoafriškim predsednikom Thabom Mbekijem in nigerijskim predsednikom Obasanjo.

Geografija Bandung, glavno mesto province Zahodna Java, leži približno 180 kilometrov jugovzhodno od Džakarte. Njegova nadmorska višina je 768 metrov in ga obdaja do 2400 metrov visok vulkanski teren iz poznega terciarja in kvartarja. 400 km² velika ravnica osrednje Bandungove planote leži sredi 2340,88 kvadratnih kilometrov široke Bandungške kotline; kotlina obsega Bandung, mesto Cimahi, del okrožja Bandung, del okrožja Zahodni Bandung in del okrožja Sumedang. Glavna reka kotline je Citarum; eden od njenih krakov, Cikapundung, deli Bandung od severa proti jugu, preden se ponovno združi s Citarumom v Dayeuhkolotu. Porečje Bandung je bistven vir vode za pitno vodo, namakanje in ribištvo, saj je njegovih 6147 milijonov m3 podtalnice pomemben rezervoar za mesto.

Severni del Bandunga je bolj hribovit kot drugi deli mesta, edinstvena okrnjena oblika vulkana Tangkuban Perahu (kar dobesedno pomeni 'obrnjen čoln') pa je vidna iz mesta proti severu. Dolgotrajna vulkanska aktivnost je na severu ustvarila rodovitna tla andisol, primerna za intenzivne plantaže riža, sadja, čaja, tobaka in kave. Na jugu in vzhodu prevladujejo aluvialna tla, ki jih je odložila reka Cikapundung.

Geološki podatki kažejo, da je porečje Bandung nna starodavnem vulkanu, znanem kot gora Sunda, ki je bil v pleistocenu visok od 3000 do 4000 metrov. Zgodila sta se dva obsežna izbruha; prvi je oblikoval kotlino, drugi (ocenjeno 55.000 pr. n. št.) pa je zamašil reko Citarum in kotlino spremenil v jezero, znano kot Veliko prazgodovinsko jezero Bandung. Jezero se je izsušilo iz razlogov, ki so predmet nenehne razprave med geologi.

Arhitektura

V Bandungu so številni primeri nizozemske kolonialne arhitekture, predvsem tropski art déco, imenovan slog Nove Indije. Henri Maclaine Pont je bil med prvimi nizozemskimi arhitekti, ki so prepoznali pomen združevanja vsakega arhitekturnega sloga z lokalnimi kulturnimi tradicijami. Poudaril je, da bi morala moderna arhitektura sodelovati z lokalno zgodovino in domačimi elementi. Leta 1920 je Pont načrtoval in zasnoval stavbe za prvo tehnično univerzo v nizozemskih Vzhodnih Indijah, Technische Hogeschool te Bandung (današnji Tehnološki inštitut Bandung). Na univerzi je bil imenovan za profesorja arhitekture. Na vrhu slovesne dvorane kampusa je viden presenetljiv lokalni sundanski slog strehe, ki je vgrajen v njegova umetniška dela.

Istega leta je drug nizozemski arhitekt J. Gerber zasnoval Gouverments Bedrijven (Vladna podjetja) v skladu z načrtom kolonialne vlade, da se prestolnica preseli iz Batavije v Bandung. Stavba je znana kot Gedung Sate, poimenovana po prepoznavni majhni strukturi v obliki sataya na strehi, in se danes uporablja kot sedež pokrajinske vlade Zahodne Jave in Predstavniškega doma. Stavba je primer harmonične mešanice zahodnih in vzhodnih arhitekturnih slogov, zlasti italijanskega renesančnega sloga obokanih struktur v krilih in pendopo podobnih struktur, ki jih pogosto najdemo na Javi v srednjem delu.

Več nizozemskih arhitektov je oblikovalo mestne znamenitosti z arhitekturno mešanico modernih in domačih tradicij. V 1930-ih je Bandung postal znan kot arhitekturni laboratorij zaradi številnih nizozemskih arhitektov, ki so eksperimentirali z novimi arhitekturnimi zasnovami. Albert Aalbers je art décoju dodal eleganten moderni slog z načrtovanjem banke DENIS (1936) in prenovo hotela Savoy Homann (1939). Charles Prosper Wolff Schoemaker je bil eden od arhitektov, ki je v svoja umetniška dela izjemno vnesel avtohtone elemente, vključno z Villo Isola (1932), hotelom Preanger (1929), regionalnim vojaškim poveljstvom (1918), Gedung Merdeka (1921) in stavbo rektorata ITB (1925).