Gástroenterítis ali nalezljiva driska je zdravstveno stanje zaradi vnetja (-itis) prebavil, v katerega sta vpletena želodec (gastro-) in tanko črevo (entero-). Javlja se z različnimi znaki, kot so driska, bruhanje ter bolečine in krči v trebuhu. Kot posledica se lahko pojavi dehidracija. Čeprav ni povezan z gripo, ga pogosto imenujejo trebušna gripa (zlasti, kadar je povzročitelj virushttp://www.termania.net/iskanje?Query=gastroenteritis, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 12. 3. 2015.).
V svetovnem merilu večino primerov pri otrocih povzročijo rotavirusi. Pri odraslih sta pogostejša povzročitelja norovirusi in kampilobakterji. Manj pogosti vzroki so druge bakterije (ali njihovi strupi) in zajedavci. Do okužbe lahko pride pri uživanju nezadostno toplotno obdelane hrane, onesnažene vode ali zaradi neposrednega stika s kužno osebo. Bolezen preprečujemo med drugim tako, da pijemo samo čisto vodo in si redno umivamo roke; dojenčke je pametneje hraniti z dojenjem namesto z nadomestki, zlasti na področjih, kjer so zdravstvene razmere pomanjkljive. Cepljenje proti rotavirusom se priporoča za vse otroke.
Pri zdravljenju je ključno nadomeščanje tekočine. Pri blažjih do zmernih primerih je to običajno mogoče doseči s pomočjo peroralne raztopine za rehidracijo (t. j. kombinacije vode, soli in sladkorja). Pri prizadetih otrocih, ki se jih doji, je dojenje priporočljivo nadaljevati. V hujših primerih je lahko potrebno ambulantno dajanje intravenske tekočine. Antibiotiki na splošno niso priporočljivi. Za gastroenteritisom obolevajo predvsem otroci in ljudje v nerazvitem svetu. Letno prizadene od tri do pet milijard ljudi in povzroči okoli 1,4 milijona smrti.
Znaki in simptomi
Tipična znaka gastroenteritisa sta driska in bruhanje, manj pogosto je prisoten le eden od obeh. Pojavijo se lahko tudi trebušni krči. Znaki in simptomi se običajno pojavijo 12–72 ur po okužbi s povzročiteljem. Če gre za virusni izvor, bolezen običajno izzveni v enem tednu. Nekatere oblike bolezni virusnega izvora se lahko kažejo tudi z vročino, utrujenostjo, glavobolom in bolečimi mišicami. Če gre za kri v blatu, so vzrok manj verjetno virusi in verjetneje bakterije. Nekatere oblike okužbe z bakterijami spremljajo hude bolečine v trebuhu, ki lahko trajajo tudi več tednov.
Otroci, okuženi z rotavirusi, po navadi popolnoma okrevajo v treh do osmih dneh. V revnih državah, kjer zdravljenje kljub hudi obliki okužbe običajno ni na voljo, lahko driska vztraja dlje časa. Pogost zaplet driske je dehidracija, ki lahko v hujši obliki pri otrocih povzroči zakasnelo kapilarno polnjenje, slab turgor (napetost) kože in nenormalno dihanje. Na območjih s slabimi zdravstvenimi razmerami lahko pri otrocih prihaja do ponovitev okužbe, ki lahko vodi v podhranjenost, zavrto rast in dolgoročno zakasnitev kognitivnega razvoja.
Po okužbi s kampilobakterjem se pri 1 % obolelih pojavi reaktivni artritis, pri 0,1 % pa Guillain-Barrejev sindrom. Hemolitični uremični sindrom (HUS) je lahko posledica okužbe z bakterijami vrste Escherichia coli ali Shigella, ki izločajo Shigov toksin – ta povzroča trombocitopenijo (znižanje števila krvnih ploščic), ledvično odpoved in hemolitično anemijo (slabokrvnost zaradi propada rdečih krvničk). Pri otrocih se hemolitični uremični sindrom pojavlja pogosteje kot pri odraslih. Nekatere virusne okužbe lahko povzročijo benigne infantilne napade.
Vzrok Virusi (zlasti rotavirus) in bakterije vrste Escherichia coli in kampilobakter so poglavitni povzročitelji gastroenteritisa, bolezen pa lahko povzročijo še številni drugi mikroorganizmi. Vzrok je lahko tudi neinfekcijski, a je veliko manj verjeten. Tveganje za okužbo je večje pri otrocih, zlasti zaradi njihove pomanjkljive imunosti in razmeroma slabe higiene.
Virusi Za rotavirus, norovirus, adenovirus, in astrovirus je znano, da povzročajo virusni gastroenteritis. Najpogostejši vzrok gastroenteritisa pri otrocih je rotavirus, pogostnosti obolenja v razvitem in nerazvitem svetu pa so podobne. V pediatrični starostni skupini povzročajo virusi približno 70 % epizod nalezljive driske. Rotavirus je zaradi pridobljene imunosti manj pogosto vzrok bolezni pri odraslih. Norvirus je povzročitelj v približno 18 % vseh primerov.
Norovirus je v ZDA vodilni vzrok gastroenteritisa med odraslimi in je vzrok za več kot 90 % obolenj. Do teh krajevno omejenih epidemij navadno pride, kadar je skupina ljudi prisiljena živeti določen čas v utesnjenem okolju, kot so na primer potniške ladje, bolnišnice ali restavracije. Ljudje so lahko kužni dlje časa, tudi po prenehanju driske. Norovirus je vzrok za približno 10 % primerov pri otrocih.
Bakterije thumb|Po Gramu obarvani serovar Salmonella enterica Typhimurium (ATCC 14028), pod mikroskopom, 1000x Campylobacter jejuni je v razvitem svetu glavni vzrok za bakterijski gastroenteritis, polovica teh primerov je povezana z uživanjem perutnine. Pri otrocih so bakterije vzrok v približno 15 % primerov, pri čemer so najbolj pogoste vrste Escherichia coli, salmonele (Salmonella), šigele (Shigella]) in kampilobakterji (Campylobacter). Če je hrana kontaminirana z bakterijami in ostane nekaj ur pri sobni temperaturi, se bakterije razmnožijo, kar poveča možnost okužbe. Nekatera živila, pogosto povezana z boleznijo, so med drugim surovo ali kuhano meso, perutnina, morski sadeži in jajca, surovi kalčki, nepasterizirano mleko in mehki siri ter sadni in zelenjavni sokovi. V državah v razvoju, še posebej v podsaharski Afriki in Aziji, je kolera pogosto vzrok za gastroenteritis.Te okužbe se običajno pojavijo zaradi kontaminirane vode ali hrane.
Bakterija Clostridium difficile, ki proizvaja toksine, je pomemben povzročitelj driske, ki pogosteje prizadene starejše. Otroci lahko prenašajo te bakterije brez pojava simptomov. Bakterija je pogost vzrok za drisko pri osebah, ki so sprejete v bolnišnico, pogosto zaradi uporabe antibiotikov. Staphylococcus aureus kot povzročitelj kužne driske se lahko pojavi tudi pri ljudeh, ki so jemali antibiotike. Potovalna driska je ena od bakterijskih oblik gastroenteritisa. Ob izpostavljenosti številnim organizmom, med drugim Clostridium difficile, salmonelam in kampilobakterjem, zdravila za zniževanje kisline povečujejo tveganje za občutne okužbe. Tveganje je pri jemanju zaviralcev protonske črpalke večje kot pri antagonistih H2.
Zajedavci Tudi številne praživali lahko povzročijo gastroenteritis, najpogosteje Giardia lamblia, poročali pa so že tudi o primerih zaradi okužbe z Entamoeba histolytica in Cryptosporidium. Kot skupina so ti povzročitelji odgovorni za okoli 10 % primerov pri otrocih. Giardia se pogosteje pojavlja v državah v razvoju, vendar je kot povzročitelj bolezni ta zajedavec do neke mere prisoten skoraj povsod. Pojavlja se pogosteje pri osebah, ki se vračajo z območij z visoko razširjenostjo, pri otrocih, ki obiskujejo vrtec, pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, in po hudih nesrečah.
Prenos Do prenosa lahko pride z uživanjem onesnažene vode ali s souporabo okuženih predmetov. V krajih s suhim in deževnim obdobjem se kakovost vode v deževnem obdobju običajno poslabša, kar sovpada s časom izbruhov. Na območjih s štirimi letnimi časi so okužbe pogostejše pozimi. Pomemben vzrok po vsem svetu so neustrezno pripravljene stekleničke s hrano za dojenčke. Pogostnost prenosa je povezana tudi s slabo higieno, zlasti med otroci, ki bivajo v prenatrpanih gospodinjstvih in ki se slabo hranijo. Če odrasli ljudje postanejo proti določenim organizmom odporni, znakov ali simptomov bolezni več ne kažejo, tako da predstavljajo naravni vir okužb. Nekateri povzročitelji bolezni (na primer šigele) so prisotni samo pri primatih, drugi spet pri številnih živalskih vrstah (na primer Giardia).
Nekužni primeri Za vnetje prebavil obstajajo številni vzroki, ki niso kužnega izvora. Med pogostejšimi so med drugim zdravila (kot na primer nesteroidna protivnetna zdravila), nekatera živila, kot sta laktoza (pri osebah, ki je ne prenašajo) in gluten (pri ljudeh s celiakijo). Tudi Crohnova bolezen je eden izmed nekužnih vzrokov za (pogosto resen) gastroenteritis. Bolezen lahko nastopi tudi sekundarno, zaradi toksinov. Nekatera s hrano povezana obolenja, ki jih spremljajo slabost, bruhanje in driska, so med drugim: zastrupitev Ciguatera zaradi uživanja kontaminiranih rib roparic, zastrupitev s pokvarjenimi ribami (najpogosteje iz družine skuš), zastrupitev s tetrodotoksinom, med drugim zaradi uživanja mesa ribe napihovalke, in botulizem, običajno zaradi nepravilno konzervirane hrane.
Število primerov nekužnega gastroenteritisa v nezgodnih ambulantah ZDA je od leta 2006 do leta 2011 upadlo za 30 %. Med dvajsetimi najpogostejšimi primeri na oddelkih za nujno medicinsko pomoč je število obolenj z nekužnim gastroenteritisom v tem časovnem obdobju doživelo največji upad.
Patofiziologija Gastroenteritis je bolezen, pri kateri je vzrok za bruhanje ali drisko okužba tankega ali debelega črevesa. Spremembe v tankem črevesu so običajno nevnetnega značaja, na debelem črevesu pa gre za vnetne spremembe. Število mikroorganizmov, potrebnih za povzročitev okužbe, sega vse od enega samega (za Cryptosporidium) pa do 108 (za Vibrio cholerae).
V primeru virusov nastopita slabost in bruhanje zaradi sproščanja velikih količin serotonina ob uničenju enteroendokrinih celic, kar vzdraži center za bruhanje preko delovanja na kemoreceptorsko prožilno cono. Driska se pojavi zaradi uničenja enterocitov, ki so odgovorni za privzem (absorpcijo) hranil (npr. elektrolitov in ogljikovih hidratov) in svetline črevesja. Zaradi uničenja teh celic se zmanjša površina notranje plasti tankega črevesja za absorpcijo, kar vodi v povečan osmotski gradient v svetlini črevesja ter osmotski vlek vode, blato pa se zaradi tega zmehča oz. utekočini.
Diagnoza Gastroenteritis se običajno diagnosticira klinično na osnovi znakov in simptomov prizadete osebe. Določitev točnega vzroka običajno ni potrebna, saj običajno ne vpliva na potek zdravljenja. Vendar pa je treba opraviti kulturo stolice pri bolnikih, ki imajo v blatu kri, pri osebah, ki so lahko žrtev zastrupitve s hrano, in pri osebah, ki so pred kratkim obiskale katero od držav v razvoju. Diagnostično testiranje se lahko izvede tudi v namene nadzora. Ker pri približno 10 % dojenčkov in majhnih otrok pride do hipoglikemije, se za to skupino priporoča meritev ravni glukoze v serumu. Pri sumu na hudo dehidracijo je priporočljivo preveriti elektrolite in delovanje ledvic.
Dehidracija Ugotoviti, kakšno vlogo igra pri bolniku dehidracija, je pomemben del diagnoze; običajno se dehidracija deli na blago (izguba 3–5 % telesne teže), zmerno (6–9 %) in hudo (≥ 10 %). Pri otrocih so najbolj zanesljivi znaki za zmerno ali hudo dehidracijo dolgotrajno kapilarno polnjenje, slab turgor kože in nenormalno dihanje. Drugi vidni znaki, uporabni za prepoznavo izsušitve, so (če se pojavijo ob prej naštetih) med drugim usedle oči (tj. pomik zrkla navzad, enoftalmus), zmanjšana aktivnost, odsotnost solz in suha usta. Normalno mokrenje in pitje tekočin sta pomirjujoča znaka. Laboratorijsko testiranje nima bistvenega kliničnega pomena pri določanju resnosti dehidracije.
Diferencialna diagnoza Drugi možni vzroki znaki in simptomi, ki posnemajo znake in simptome gastroenteritisa in ki jih je treba izključiti, so med drugim vnetje slepiča, volvulus (zasuk črevesa), vnetna črevesna bolezen, okužba sečil in sladkorna bolezen. Med alternativami so tudi insuficienca trebušne slinavke, sindrom kratkega črevesa, Whipplova bolezen, celiakija in zloraba odvajal. Diferencialna diagnoza se lahko nekoliko zaplete, če pri prizadeti osebi prihaja samo do bruhanja ali pa samo do driske (ne hkrati).