SS Andrea Doria je bila italijanska potniška oceanska linijska ladja italijanske družbe Società di navigazione Italia. Zgrajena je bila v ladjedelnici Ansaldo, Cantieri navali di Sestri Ponente v Genovi, najbolj znana pa je po potopu leta 1956, ko je umrlo 46 ljudi.
Ladja je poimenovana po genovskem admiralu Andreu Dorii iz 16. stoletja. Ladja je imela 29.100 BRT in kapaciteto za približno 1.200 potnikov in 500 članov posadke. Od vseh italijanskih ladij v tistem času je bila Andrea Doria največja, najhitrejša in najvarnejša italijanska ladja. Splovljena je bila 16. junija 1951, na svojo krstno plovbo pa je odplula 14. januarja 1953.
25. julija 1956, medtem, ko se je Andrea Doria približevala obali Nantucket v Massachusettsu, je med plovbo v New York vanjo z vzhoda trčila MS Stockholm, ladja v lasti Swedish American Line, in s tem povzročila eno najhujših nesreč v zgodovini pomorstva. Andrea Doria se je zaradi močnega vdora vode močno začela obračati na desno stran, zaradi česa je polovica reševalnih čolnov ostala neuporabna. Posledično pomanjkanje reševalnih čolnov bi lahko povzročilo veliko izgubo življenj, vendar je ladja po trčenju ostala na površju več kot 11 ur.Samuel Halpern, An Objective Forensic Analysis of the Collision Between Stockholm and Andrea Doria Potem, ko so rešili 1.600 potnikov, je na ladji ostalo še 46 ljudi, ki so umrli med potopom. Evakuirana luksuzna potapljajoča ladja se je naslednje jutro prevrnila na desni bok in se potopila. Ta nesreča ostaja ena najhujših morskih nesreč, ki se je zgodila v vodah ZDA, od potopitve SS Eastland leta 1915.
O nesreči in njenih posledicah so veliko poročali mediji. Medtem ko so bila prizadevanja za reševanje uspešna in hvalevredna, sta vzroki trka Stockholma in izguba ladje Andrea Doria vzbudila veliko zanimanja medijev in številne tožbe. V veliki meri zaradi sporazuma o zunajsodni poravnavi in zaslišanjih takoj po nesreči ni bila uradno objavljena nobena ugotovitev vzrokov za nesrečo. Čeprav so na začetku krivili italijansko družbo Società di navigazione Italia, so novejša odkritja pokazala, da je napačno delovanje radarja na švedski ladji bilo vzrok za napako, kar je privedlo do nesreče.
Zgodovina
Tehnični podatki levo|sličica|Model ladje SS Andrea Doria Andrea Doria je bila dolga 213 m, široka 27 m in zavzemala 29.100 registrskih ton. Pogonski sistem ladje je bil sestavljen iz parnih turbin, ki so poganjale dva propelerja, ki sta ladji omogočali prevozniško hitrost do 23 vozlov (43 km/h), medtem, ko je bila njena najvišja hitrost 26 vozlov (48 km/h). Andrea Doria ni bila ne največja in niti ne najhitrejša ladja na svetu: ti dve odlikovanji sta imeli RMS Queen Elizabeth in SS United States. Namesto tega je slavni italijanski ladijski arhitekt Minoletti ladjo naredil bolj luksuzno.
Ker je plula po južnoatlantskih poteh, je bila Andrea Doria prva ladja, ki je imela tri zunanje bazene, po enega za vsak razred (prvi, kabinski in turistični). Ko je bila na polno rezervirana, je bila ladja sposobna sprejeti 1.241 potnikov v treh različnih razredih; 218 v prvem razredu, 320 v kabinskem razredu in 703 v turističnem razredu. Kot pravilo na čezatlantskih potniških linijskih ladjah je bil vsak potniški razred strogo omejen na določene dele ladje. Prvi razred je bil nameščen sredi zgornjih palub, kabinski razred je bil nameščen tik pred prvim razredom, namestitve v turističnem razredu pa so bile razdeljene med premci in zadnjim koncem ter so bile povezane s hodniki, ki so vodili po celotni dolžini ladje. Vsak razred je imel svojo ločeno jedilnico, salone in družabne dvorane, določene prostore na odprtem krovu in zaprte drevorede ter celo lastne bazene z verandami. Poleg tega je bilo 563 članov posadkePassenger Accommodation Deck Plan. Andrea Doria: Tragedy and Rescue at Sea. zadolženo za upravljanje in vzdrževanje ladje. Več kot milijon dolarjev je bilo porabljenih za umetnine in dekoracije kabin in javnih prostorov, vključno s kipom v višini Admirala Doria. Ladja je imela 16 velikih jeklenih reševalnih čolnov, od tega osem na vsaki strani, kar je zadostovalo za vse potnike in posadko na ladji.
Gradnja ladje in krstna plovba levo|sličica|Andrea Doria med gradnjo v ladjedelnici, junij 1951 Po koncu druge svetovne vojne je Italija izgubila polovico svojih trgovskih ladij, zavezniške sile pa so si prizadevale od države dobiti vojno odškodnino. Izgube ladij so vključevale nekdanjega nosilca modrega traka, SS Rex, ki je bil leta 1944 bombardiran v Koprskem zalivu. Poleg tega se je država spopadala s propadlim gospodarstvom.Andrea Doria. LostLiners.com. Da bi svetu pokazala, da je država okrevala od vojne, in ponovno vzpostavila ponos naroda, je italijanska pomorska družba v začetku petdesetih let naročila dve novi linijski ladji podobnega oblikovanja. Prva ladja se je imenovala Andrea Doria, po genovskem admiralu iz 16. stoletja Andreu Dorii. Druga ladja, ki so jo splovili leta 1953, pa se je imenovala Cristoforo Colombo po raziskovalcu Krištofu Kolumbu.
Ti dve ladji sta bili namenjeni uporabi v glavni italijanski družbi za plovbo med Genovo in New Yorkom, z drugim imenom "Sončna južna pot", ki so jo do tedaj upravljale Saturnia, Vulcania in Conte Biancamano, italijanske ladijske linije, ki so preživele vojno. Čeprav so bile slednje ladijske linije zelo priljubljene, so bile stare več kot dve desetletji in imele zato nekoliko počasnejše storitvene hitrosti. Tako je bil namen italijanske družbe uporabiti novo Andreo Dorio in Cristoforo Colombo za vzpostavitev novega hitrega potovanja do New Yorka. Medtem ko so tri starejše linijske ladje med plovbo čez Sredozemsko morje imele postanke v Azori, Lizboni, Barceloni in Palermu, bi dve novi hitrejši ladji opravili le tri postanke med Genovo in New Yorkom: v Cannesu, Neaplju in Gibraltarju.The Pittsburgh Press, 10 May 1953
Gradnja ladje Andrea Doria se je začela 9. februarja 1950 v ladjedelnici Ansaldo v Genovi. Ladijska kobilica je bila položena na 1. operativni površini, 16. junija 1951 pa je bila Andrea Doria splovljena. Med slovesnostjo splovitvijo je trup ladje blagoslovil Giuseppe Siri, kardinalni nadškof v Genovi, krstila pa ga je gospa Giuseppina Saragat, žena nekdanjega ministrskega trgovca marine Giuseppeja Saragata.
Sprva naj bi Andrea Doria na svojo krstno plovbo odplula 14. decembra 1952, vendar je bila plovba zaradi poročila o težavah s stroji med testiranjem na morju, premeščena na 14. januar 1953.The Ships: Andrea Doria. Andrea Doria: Tragedy and Rescue at Sea. Med krstno plovbo v New York je ladja naletela na močno nevihto, a je kljub temu 23. januarja srečno priplula v New York z le nekaj minut zaostanka. Sprejela jo je velika vesela dobrodošlica, v kateri je bil tudi newyorški župan Vincent R. Impellitteri.
Zadnja plovba in potopitev
Trk z švedsko ladjo 51. plovbo čez Atlantik je Andrea Doria v New York preplula, kot tipična plovba po severnem Atlantiku. Njena zadnja plovba proti vzhodu iz New Yorka se je zaključila 14. julija 1956 in po tridnevnem bivanju v pristanišču je bila ladja pripravljena na ponovno plovbo čez Atlantik, ki naj bi iz Genove izplula v torek, 17. julija 1956. Na tej plovbi je kabine na ladji rezervirala približno 90% potnikov, na ladji pa je potovalo 1.134 potnikov; 190 v prvem razredu, 267 v kabinskem razredu in 677 v turističnem razredu; s 572 posadko je bilo na krovu skupno 1.706 ljudi.
Zjutraj 17. julija se je na pomolu v Genovi začelo ob 8:00 zjutraj vkrcanje potnikov na ladjo. V Genovi se je vkrcalo 277 potnikov; 49 prvega razreda, 72 kabinskega razreda in 156 turističnega razreda. Med tistimi, ki so se vkrcali v prvi razred, sta bila madžarska baletna plesalca Istvan Rabovsky in Nora Kovach, ki sta se iz sovjetske zveze v ZDA preselila le tri leta prej. Andrea Doria je ob 11:00 izplula iz Genove.
Njen prvi postanek je bil v Cannesu na francoski rivieri, kamor je priplula sredi popoldne istega dne. Tam se je vkrcalo le nekaj potnikov, skupno 48: 30 potnikov prvega razreda, 15 potnikov kabinskega razreda in le trije potniki turističnega razreda. Med njimi je bila ena najbolj znanih potnic Andrea Doria, hollywoodska igralka Ruth Roman, ki je potovala s svojim triletnim sinom Richardom. Iz Cannesa je Andrea Doria nato nadaljevala pot 400 navtičnih milj (700 km; 500 milj) jugovzhodno do Neaplja, kamor je priplula pozno naslednje jutro. V Neapelju se je vkrcalo skupaj 744: 85 v prvem razredu, 161 v kabini in 498 v turističnem razredu. Večina tistih v turističnem razredu so bili izseljenci iz obubožanih regij južne Italije na poti v nova življenja v Ameriki. Ladja je iz Neapeljskega pristanišča izplula malo po 18:00 uri, nato pa je dva dni pozneje končno priplula še v pristanišče v Gibraltarju. Potem ko je sprejela svojih zadnjih 65 potnikov (26 prvorazrednih, 19 kabinskih, 20 turističnih), je zaplula na odprto morje Atlantika in se usmerila proti New Yorku.
V sredo, 25. julija 1956, nekaj minut pred poldnevom, se je MS Stockholm, potniška linijska ladja ameriške pomorske družbe, odpravil iz New Yorka na svojo 103. plovbo čez Atlantik na vzhod do njenegovega matičnega pristanišča v Göteborgu na Švedskem. Z 12.165 tonami in 160 metri dolžine, kar je približno polovica velikosti ladje Andrea Doria, je bil Stockholm najmanjša potniška linijska ladja na severnoatlantski plovbi v petdesetih letih dvajsetega stoletja. Splovljen je bil leta 1948, veliko bolj praktičnega dizajna kot Andrea Doria. Prvotno je bila zgrajena za sprejem 399 potnikov v dveh razredih, Stockholm pa je bil načrtovan bolj za udobje kot razkošje in bogastvo na krovu Andrea Doria, ker se je švedsko-ameriška linijska družba zavedala, da se starost čezatlantskega potovanja potnikov bliža koncu hitro rast ladijskih potovanj. Vendar niso predvideli velikega vala turizma, ki se je pojavil v petdesetih letih dvajsetega stoletja. Kot rezultat tega je švedsko-ameriška družba leta 1953 umaknila Stockholm iz službe zaradi remonta, ki je vključeval dodatek prenove k njeni nadgradnji, da bi zagotovil prostor za namestitev dodatnih 153 potnikov, kar je povečalo njeno največjo potniško zmogljivost na 548. To se je izkazalo za uspešno prenovo, saj je do leta 1956 Stockholm pridobil vreden ugled na plovbi čez severni Atlantik.
Stockholm je iz New Yorka izplul z skoraj največjo zmogljivostjo, s 534 potniki in 208 članov posadke. Ladji je poveljeval ji je kapitan Harry Gunnar Nordenson, čeprav je tretji častnik Johan-Ernst Carstens-Johannsen v času nesreče na ladijskem mostu dežural Stockholm je plul svoji običajnemi plovbi proti vzhodu do svetilnika Nantucket, s hitrostjo približno 18 vozlov (33 km / h), v jasnem vremenu. Carstens-Johannsen je vidljivost ocenil na šestih navtičnih miljah (11 km; 6,9 milje).
Medtem ko sta se Stockholm in Andrea Doria drug drugemu približevala, je Andrea Doria že več ur plula v gosti megli. Kapitan Andreje Dorije, Piero Calamai, je zmanjšal hitrost iz 23,0 vozlov na 21,8 vozlov (42,6 do 40,4 km / h), aktiviral piščalko na dimniku in zvonec na jamborju za opozarjanje drugih ladij pred meglo in zaprl vsa neprepustna vrata ter s tem izvedel vse običajne previdnostne ukrepe med plovbo v takih pogojih. Vendar Stockholm še ni zaplul v meglo, in se na videz ni zavedal približevanja drugih ladij, skritih v megli. Vode severnoatlantskega juga od otoka Nantucket so pogosto prizorišče presihajoče megle, saj hladni labradorski tok naleti na zalivski tok.