right|250 px|thumb|Bog Rа Egipčanska religija je pojem, ki se nanaša na religijo Starega Egipta. Ta religija se zelo razlikuje od vseh drugih religij in to ne le po obliki in načinu na katerega je reagirala na okoliške vplive in svoj lastni razvoj. Egipčani so spoštovali kot bogove živali ali fantastične živali, ki so bile zmes živali in ljudi. Tak vidik je osupnil stare Grke, a je iz zgodovine znanih več takih primerov pa vseeno nerazumljiv njihov pogled na svet in način izražanja spoštovanja do bogov.
Egipčanska mitologija in religija je zelo komplicirana, v njej nastopa zelo veliko bogov, ki so imeli isto ali zelo veliko funkcijo prikladno tej dobi. Običajno je, da so nekaj bogov imeli za najstarejše in imeli najvišjega boga. To so egipčanski svečeniki dokazovali na razne načine in prikazovali logiko neuresničljivih teorij. Egipčanski svečeniki s tem niso imeli težav, sa je njihovo pojmovanje časa diametralno različno od našega pojmovanja časa: na primer dva pojava sta lahko nastala v istem času, a ni nujno da sta enako stara. Niso jih zanimale stvari kot kako je nekdo lahko rodil samega sebe ali da je potomec lahko starejši od staršev.
Nadaljnji problem, ki komplicira orientacijo v tej religiji je veliko število regionalnih bogov in razlag in pogosto neznana mitologija. Regionalni lahko pomeni tudi razliko v raznih templjih. Skupaj je znano preko tri tisoč različnih egipčanskih bogov in to verjetno ni dokončno število.
Posebnost je tudi striktno ločen svet bogov od sveta ljudi in edina povezava med njima je egipčanski kralj, ki je bil živi bog. S tako značilnostjo ta dva ločena svetova lahko srečamo zelo redko in v vsaki religiji najdemo vsaj nekakšno zvezo, ki ima značaj za ta dva svetova.
Zgodovinski razvoj thumb|left|250px|Knjiga mrtvih eden od virov religije Egipta Čeprav egipčanska religija na splošno velja kot stroga in nespremenljiva, se je razvijala, samo da se je ta razvoj vršil zelo počasi, točneje, da je prešel določene etape tako, da se je religija razvijala v skokih.
Prvotni razvoj egipčanske religije je postavljen v obdobje v 5000 pr. n. št., ko so se na ozemlju Egipta pojavljala totemistična božanstva v živalski ali rastlinski obliki. Te predstave so v 4. tisočletju prerasle in začele spoštovati boginje mati. To je eden tipičnih pojavov v mlajši kameni dobi. Na prelomu 4. in 3. tisočletja pr. n. št. je prišlo do personifikacije bogov in s tem v zlitja z naravnimi silami, Posebnost je v tem, da se v tem času kralj imel za boga in bi smatran kot inkarnacija boga Hora. V Starem Egiptu v času Starega kraljestva (najpogosteje datirano 2650 pr. n. št. do 2189 pr. n. št.) so nastale teološke osnove, katere vplivi so se pojavljali vse do pozne dobe te religije. Posamezni tokovi so bili relativno konsistentni in so imeli enotno osnovo a z različnimi razlagami važnosti posameznih božanstev in principov. Z nastankom enotne religije je nastala težko razumljiva in protislovna celota. Ker je vsak vladar preferiral določena božanstva, so nastajali kombinirani bogovi (npr. Amon-Ra) a si njihova funkcija ni bila nujno podobna, nekateri bogovi so bili zliti z drugimi. Te kombinacije niso bile nujno le dveh bogov, povsem mogoč je bil sestav treh ali več bogov.
Razširjenost določene religije je bila običajno zelo lokalna in tudi, če se je pozicija bogov utrdila v nekem času, so lahko v drugi regiji ti isti bili drugorazredni člani egipčanskega panteona.
Po razpadu Starega kraljestva je prišlo do najdinamičnejšega razvoju religije. Praktično v sto petdeset letih se je spremenil pogled na mrtve in učvrstil kult Ozirisa. Prišlo je do bistvenih sprememb glede mnenja, kaj se dogaja po smrti, nastala je misel o sodbi in učenje o duši. To učenje je nastalo v začetku Srednjega kraljestva (pred 2040 pr. n. št.), v času katerega se v celem Egiptu ni zgodilo nič posebnega. V tem času se je ustalil kult Ozirisa, ki je bil razdelan v sistem. Posamezni centri so še natančneje razdelali svoje religiozne poglede.
Po razpada Srednjega kraljestva (1658 pr. n. št.) je prišlo v Egipt večje število bogov iz Sirije. Njihov vpliv se je čutil vse do ukinitve Novega kraljestva (1070 pr. n. št.). Po tem se je razvil kult zlit z živalmi in rastlinami. Te niso smatrali le za pojave bogov, temveč so tudi same postale bogovi. V 6. st. pr. n. št. je prišlo do pomembnega preboja magije, ki je postala popularna med preprostimi ljudmi. Magijo niso mogli vršiti le bogovi, temveč tudi osebe, ki so jo študirale.
Posle letu 332 pr. n. št. je prišlo do delne helenizacije Egipta in religija je dobila pomešan značaj. Ta trend je trajal še po letu 30 pr. n. št., ko je Egipt postal del Rimskega cesarstva. Proces helenizacije je bil najmočnejši na severu države, proti jugi je bil vse slabši. V religiji se pojavi bog Serapis, ki se pojavlja kot spajanje grškega boga Zevsa in egipčanskega Ozirisa.
Ta religija je izginila praktično s pojavom krščanstva, ki je ostalo ohranjeno v posebni vrsti koptskega krščanstva vse do danes. Egipčansko krščanstvo je nastalo brez odpora tedanje religije in vere, kar pojasnjujejo s tem, da je prišlo do zasičenja z dotedanjo religijo. Krščanstvo pa ni imelo pravega pristopa k domačim religijam, zato je bil poslednji tempelj zaprt šele v srednjem veku leta 535.
Glavni religiozni tokovi Deveterica iz Heliopolisa (eneada), glavni bog je bil Atum (tudi Tem, Temu, Tum in Atem) Osmerica iz Hermopolisa, glavni bog je bil bog Ra Trojica Hnum-Satet-Anuket iz Elefantina, glavni bog je bil Hnum (tudi Chnum, Knum ali Khnemu) Tebska trojka Amun-Mut-Hons glavni bog Amon (tudi Amun, Amoun, Amen in redko Imenand) trojka iz Memfisa Pta-Sekhmet-Nefertem, glavni bog je bil Pta. Ta trojka ima nekatere obrise monoteizma tzv. Ozirisov mit in trojica Oziris-Izida-Hor, ki je bila pomembna religija za ves Egipt
Amarnska (monoteistična) doba лево|thumb|250px|Stela v Amarni To je kratko obdobje Starega Egipta, ko je bil sistem bogov zamenjan z modelom enega boga. Reforma se ni održala, družba se je vrnila k starim tradicijam. Obdobje je tesno povezano z vladarjem Amenhotepom IV./Ehnatonom, ki je avtor te reforme in ki je obstajala samo v času njegove vladavine. On je prepovedal Amonov in kulte vseh ostalih bogov. Edini dovoljeni kult je bil boga Atona. Pred tem je bil malo poznano božanstvo.
Faraon je sam sebe preimenoval v Ehnaton in zgradil svojemu bogu novo mesto, ki ni bilo okuženo s starimi bogovi in ga imenoval Ahetaton (Atonovo obzorje) in od koder je vladal. To mesto je danes na mestu dveh vasi v bližini Tel el-Amarna ali samo Amarna po katerem je ta doba dobila ime.
Amenhotep IV. je umrl v 16 ali 17 letu vladanja, nasledil ga je Smanhakare, ki je bil nekaj let z njim sovladar. Vladal je kratko in še do danes je neznanka kdo je bil. Za njim je nastopil Tutankamon, ki se je po treh letih preselil v Tebe, in vrnil religijo na v stare tradicije.
V času vladavine Tutankamonovih naslednikov Aja II. in Haremheba se je nadaljevala restavracija predrevolucionarnih odnosov in na koncu pride so likvidacije napisov, ki vsebujejo Ehnatonovo ali Atonovo ime. V času Ramzesa I., prvega vladarja 19. dinastije, za Ehnatonom niso ostale nikakšne sledi.
Vplivi Najmočnejši element v egipčanski mitologiji je pred dinastični vpliv naravnih religij in v pozni različici egipčanske religije lahko razlikujemo prvotne elemente, ki izhajajo iz k poljedelstvu ali lovstvu usmerjenega ljudstva. Tu se lahko razlikuje neolitska kultura Merimbda Beni Salama, ki po je mnenju nekaterih podlaga egipčanskemu načinu pokopa. Neposreden vpliv na egiptovske bogove je imela Badarijska kultura, ki vplivala predvsem na ženske boginje egipčanskega panteona. Nadaljnji zlom, ki je vplival na njihov pogled na religijo, je bil vpad Hiksov (17. stoletje pr. n. št.). Njihov prihod je prinesel številne bogove in druge stvari (npr. orožje), ki so vplivali na nadaljnji razvoj Egipta.
Na tako egipčansko religijo so vplivali nekateri elementi iz drugih religij a ni mogoče trditi, da je šlo za množičen vpliv. Pri nekaterih egiptovskih bogovih lahko zasledimo vpliv Libije, nekateri raziskovalci prikazujejo vpliv Sumercev in tudi drugih religij s katerimi so se Egipčani srečali. Ti vplivi so bili vzajemni. Zanimiv dokaz za intimno povezavo z naravnimi bogovi kaže zelo velik poudarek na magiji, kar je za tako veliko in razvito religijo netipično.
Glavne misli Religija kot taka ni postavljala mnogo preprek vsakdanjemu življenju, govorila je o splošnih moralnih pogojih in o dolžnostih do države. Najmočneje se je odrazila v verovanju, da faraon s svojim nastopom na prestolu postane tudi sam bog in po smrti to ostane. Spoštovane so bile tudi razne živali (regionalno različne), ki so jih imeli za svete in v nekaterih primerih za bogove, ki so bile po smrti posebej pokopane.
Kozmologija thumb|250ox|Boginje Geb, Nut in Šu predstavljajo kozmologijo v Egiptu. Egipćani niso imeli zelo razdelano kozmologijo, vendar je bila teorija o nastanku človeka za njih precej pomembna. Najprej je bilo vesolje, ki je bilo napolnjeno s temnimi vodami kaosa. Glede na najbolj razširjeno teorijo, je bil prvi bog Ra (ali Aton). Ta je pljunil in iz tega sta nastala bog zraka Šu in bog vlage Tefnut. Svet je nastal ko sta Šu in Tefnut rodila ali točneje ustvarila otroka Nut (nebo) in Geb (zemljo). Zanimivo je, da pred temi bogovi obstajajo tudi prabogovi, ki niso bili tako spoštovani in ki ne vplivajo na zgodbo. Geb in Nut na začetku nista bila ločena, ločila sta se kasneje, ker sta se pogosto kregala. Ljudje so nastali tako, da sta se Šu in Tefnut skregala. Tefnut je šla skozi puščavo in se izgubila, Ra - Aton je po njo poslal svoje oko, ki jo je našlo in njegove solze so se spremenile v ljudi.
Smrt 200px|thumb|Mumija v Vatikanskem muzeju Smrt je bila pomemben element egipčanske religije in mitologije. S smrtjo so bili povezani številni rituali, ki so bili komplicirani in združeni z mumifikacijo trupla. Kot pogoj za posmrtno življenje je egipčanska religija smatrala obstoj in ohranitev trupla. Postopek povezan z mumifikacijo je bil še iz pred dinastične kulture. Pogreb, grob in mumifikacija si je lahko privoščilo le zanemarljivo število posameznikov v Egiptu, dočim so se morali ostali zadovoljiti z ohranitvijo telesa v puščavi. Komplicirani postopki mumifikacije so bili razviti v času četrte dinastije. Ta vrsta pogreba se je naslanjala na kult boga Ozirisa.
Dalj časa so strokovnjaki menili, da je smrt igrala v življenju Egipčanov glavno ulogo, vendar je bila to zabloda, ki je nastala zaradi večine najdb povezanih s smrtjo in religijo. To je povezano tudi s tem, kako so gradili svoje zgradbe. Gradili su jih iz nežgane opeke. Kamen je bil rezerviran za religiozne zgradbe. Tudi kraljeve palače so bile iz nežgane opeke, zato se do danes ni nič ohranilo. Tempeljski grobovi in kapele pa so razsejane po celom Egiptu.
Podzemni svet Egipčanska predstava podzemnega sveta ni bila nikakršna predstava lepega. Predstavljali so, da je tam vse večje, zemlja je bila rodovitnejša, tudi levi so imeli večje grive. In v takem svetu je človek lahko umrl a je bila smrt bila definitivna. Da bi človek prišel na oni svet ne samo da moral imeti ohranjeno telo, temveč se tudi njegova duša ni smela izgubiti in za to nalogo je bila v grob postavljena knjiga mrtvih, ki je bila navodilo mrtvemu, kako naj pride pred sodnika. Ta predstava je iz kasnejšega obdobja in duša je prišla v prostor kjer je na tehtnico na eni strani postavljeno srce, na drugi strani pa pero boginje pravice Maat. Srce je predstavljalo etični kodeks Egipta in če je bilo srce težje od peresa je duša prišla na oni svet, v nasprotnem je srce požrla Amemait (požiralka duš). Pri tem tehtanju je bilo prisotnih 42 bogov in vsak od njih je postavil vprašanje, odgovori pa so pokazali na stanje kazalca na tehtnici.