thumb|Glavni oltar samostanske cerkve Samostan Klosterneuburg se nahaja severozahodno od Dunaja, v istoimenskem mestu Klosterneuburg (Spodnja Avstrija) in je del Kongregacije avstrijskih avguštinski kanonikov. Kompleks je na utemeljil avstrijski mejni grof Leopold III. Sveti in njegova žena Agnes von Waiblingen v začetku 12. stoletja.
Prvotni samostan je bil od začetka do leta 1722 dvojni samostan z avguštinskimi ženskami. Dobro ohranjeni ostanki kora Frauenkirche sv. Magdalene na samostanskem trgu priča o tem še danes. Pia Kovarik: Das ehemalige Augustiner Chorfrauenkloster, St. Magdalena in Klosterneuburg. Dipl. Arbeit. Universität Wien, Institut für Kunstgeschichte 2011.
V kasnejših stoletjih je bil samostan razširjen in večkrat prezidan, tako da se predstavlja kot impresiven konglomerat srednjeveških, baročnih in historicističnih stavb. Samostan Klosterneuburg je še vedno živahno središče katoliške vere, v njem je pomembna umetniška zbirka in je ena največjih in najstarejših vinskih kleti v Avstriji.
2006 je samostan prejel nagrado Europa Nostra Preis za prenovo sprejemne dvorane (Sala terrena).
Zgodovina Začetki thumb|left|Rueland Frueauf ml., Iskanje tančice, Samostanski muzej Klosterneuburg O ustanovitvi samostana Klosterneuburg obstaja Legenda o tančici. Na dan poroke mejnega grofa Leopolda III. in njegova žene Agnes von Waiblingen sta stala v zgornji sobi svojega gradu na Leopoldsbergu, ko je nenaden sunek vetra zajel poročna tančico Agnes in jo odnesel. Šele devet let kasneje je pobožni mejni grof našel ženino tančico med lovom v gozdu Klosterneuburga - ujeto v brezhibnem stanju na cvetočem starejšem drevesu. To je treba razumeti kot božji znak, zakaj Leopold III. je na tem mestu zgradil samostan. V kasnejši fazi je bila ta legenda dodatno obogatena s prikazovanjem Marije.
V resnici pa Klosterneuburg na začetku 12. stoletja ni stal sredi gozdov. Samostanski hrib je bil poseljen že v prazgodovini in v 1. stoletju n. št. pa so Rimljani zgradili utrdbo za zaščito Limes Pannonicus. Na ruševinah tabora je bilo verjetno manjše naselje, ki ga je Leopold III. že v 11. stoletju določil za svoje prebivališča in leta 1114 za ustanovitev sekularnega samostana. Prvotni cilj te ustanovitve je bila morda ustanovitev avstrijske škofije, zaradi česar je eden od najbolj nadarjenih sinov Leopolda III., pozneje Otto von Freising, leta 1126 imenovan za drugega predstojnika in ga poslali na študij v Pariz. Načrti za lastno škofijo so bili neuspešni zaradi odpora škofov Passaua, Salzburga in Gurka. Nato je bil samostan leta 1133 predan pravim avguštinskim kanonikom. Prvi predstojnik te nove skupnosti je bil blagoslovljen Hartmann, pod čigar vladanjem je bila končana samostanska cerkev in je bila posvečena 29. september 1136. Nekaj mesecev kasneje, 15. novembra 1136, je umrl mejni grof Leopold III. Pokopali so ga v kapiteljski dvorani (današnji Leopoldovi kapele), kjer je njegov grob kmalu postal romarsko mesto.
Visok in pozni srednji vek thumb|Verdunski oltar, 1181, Samostan Klosterneuburg thumb|Zadnja stran Verdunskega oltarja, 1330/31 Samostan Klosterneuburg se je hitro razvil v kulturni in teološki center. V času predstojnikov Marquarda (1140-1167) in Rüdigerja (1167-1168), ki sta bila povezana z Gerhoch von Reichersbergom, je nastala reforma duhovščine in boj proti nastajajoči sholastiki. V tem duhu je bil vsebinski program Klosterneuburger Ambos dobro razvit (kasneje Verdunski oltar). To ustreza srednjeveški tipologiji in je lahko posledica predstojnika Rüdigerja, čeprav je edinstveno delo nastalo le v okviru njegovega naslednika, predstojnika Wernherja (1168-1185), naročeno in končano leta 1181. Pod vojvodom Leopoldom VI. je Klosterneuburg, v letih okoli 1200, pridobil funkcijo prebivališča Babenberžanov. Leopold VI. je ne samo zgradil novo palačo, ampak tudi tako imenovano Capella Speciosa - palačno kapelo, ki velja za prvo gotsko stavbo v Avstriji. Ko je bila leta 1222 posvečena, se je vojvoda preselil nazaj na Dunaj. Obe stavbi sta zdaj le še razvalini. Ob gradnji kapele se je ohranil gotski vhod in nekaj desetletij pozneje so bili deli samostana - križni hodnik - tudi obnovljeni.
Kulturni razcvet je samostan doživel zlasti v prvi polovici 14. stoletja pod predstojnikom Stephanom von Sierndorfom (1317-1335), ki je pridobil veliko umetnin in izvedel obnovitvena dela. To je omogočil tudi požar leta 1330, nakar je bil samostan potreben popravila in prenove. Pod predstojnikom Stephanom je bil 1330/31 zaključen gotski križni hodnik iz Klosterneuburger Ambo, za eno krilo oltarja, in glede na delo zlatarjev je v redu. V poznem 14. stoletju se je končno začel graditi tudi v južni stolp cerkve v gotskem slogu. Vendar je stolp ostal na ravni cerkvene strehe in bil le začasno zaprt.
V 15. stoletju je mandat predstojnika Georga Muestingerja (1418-1442) ponovno obudil kulturni in znanstveni razcvet. V njegovem imenu so po vsej Evropi kupovali pomembne pridobitve za knjižnico (danes hranijo 1250 rokopisov, 1500 inkunabul in okrog 80.000 zvezkov), pa tudi izdelovali nove rokopise v samostanu. S prijateljem, dunajskim astronom Johannesom von Gmundenom, se je predstojnik ukvarjal tudi z astronomijo in kartografijo.
Med 14. in 15. stoletjem se je samostan nadalje ukvarjal z dolgotrajno kanonizacijo ustanavljanja. Čeprav je bil Leopold III. kmalu po smrti leta 1136, počaščen, so njegovo zapuščino sistematično obdelovali do prve polovice 14. stoletja. To se vidi iz leta 1323 zabeleženih čudežev, ki so morali potekati na grobu - kaj lahko povzročalo močne vplive na romarje. Na željo vojvode Rudolfa IV. je papež Inocenc VI. ob koncu leta 1358 končal proces kanonizacije za Babenbergerje. Zaradi težkih političnih razmer (Zahodni razkol ali zahodna šizma) je ta projekt kmalu zastal. Šele cesar Friderik III. je proces oživel. Po uspešnem zaključku je kanonizacija potekala 6. januarja 1485 pod papežem Inocencem VIII. v Rimu. Formalna raziskava ostankov novega svetnika je potekala 15. februarja 1506 od cesarja Maksimilijana I., ki je obiskal samostansko cerkev v Klosterneuburgu.
Zgodnja moderna doba thumb|left|Pogled na samostansko cerkev iz zahoda V čas upravljanja predstojnika Georgea Hausmanstetterja (1509-1541) sodi obleganje Dunaja leta 1529, ko je bil samostan neposredno ogrožen in se je odločil za zaprtje in skupaj s cerkvenimi zakladi pobegnil v Passau. V Klosterneuburgu je ostal samo kraljevi poveljnik Melchior von Lamberg, ki je z najetimi plačanci odhitel v obrambo mesta in uspel, da se je ubranil obleganja Klosterneuburga, ki se je začel 27. septembra. Ko se je konvent vrnil, je predstojnik Georg najprej zatrl širjenje protestantskih idej v samostanu. Toda, ko je umrl leta 1541, so izginili ne samo številni kanoniki, ampak tudi odpor do protestantizma. Nekaj let kasneje so bili v samostanski cerkvi objavljeni nauki Martina Luthra. Predstojnik Kaspar Christiani (1578-1584) je bil zadolžen od cesarja Rudolfa II. da v samostan v katolicizem.
thumb| Avstrijska nadvojvodska kapa, Samostanski muzej Klosterneuburg V času katoliške protireformacije je samostan spet pridobil svojo nekdanjo pomembnost. 15. novembra 1616 je nadvojvoda Maksimilijan III. na Leopoldifest, Klosterneuburgu in samostanu podaril avstrijsko nadvojvodsko kapo. Tako je samostan postal varuh "sveto krono države.
Nekoliko kasneje se je začela barokizacija samostanske cerkve, ki je potekala v več fazah med letoma 1634-1730. V prvi fazi (1634-1645) se je nadaljevala gradnja na predhodno nedokončanem severnem stolpu na zahodni fasadi, zgrajenem v gotskem slogu (podobno južni stolp), in sicer je bila okrašena v baročnih oblikah, dokončali so tudi čudovit orgle. V drugi fazi (1680-1702) so jo opremili s freskami, štukaturami in oltarji v ladji. 1723-1730 je končno potekalo preoblikovanje prezbiterija po osnutkih Matthiasa Steinlsa. Baročni slog je bil tukaj prekinjen zaradi drugega obleganja Dunaja leta 1683, ko je bil Klosterneuburg spet v nevarnosti in so kanoniki spet pobegnili s cerkvenimi zakladi v Passau. V obrambi mesta sta igrala ključno vlogo predvsem laična brat Marcellin Orthner, saj sta zavzetje mesta preprečila.
"Avstrijski Escorial " thumb|Idealni pogled baročnega samostana iz 1774, Samostanski muzej Klosterneuburg thumb|Baročni cesarjev trakt thumb|Kornhäusels Kaiserhof z odrom za festival Pod predstojnikom Ernestom Pergerjem (1707-1748) se je v samostanu Klosterneuburg začel eden izmed najbolj impresivnih projektov baroka. Tako so imeli že v 1714 podane projekte za vseobsežno obnovo po pogodbi z Jakobom Prandtauerjem, a dela niso bila izvedena iz neznanih razlogov. Po posredovanju Melkerskega opata Bertholda Dietmayrja je bila končno leta 1730 naročena Donato Felice d'Allio z reprogramiranje celotnega samostanskega kompleksa, ki je določal prostorna nova štiri pravokotna dvorišča. Vendar pa potem, ko je postalo jasno, da je hotel cesar Karel VI. samostan urediti kot "avstrijski Escorial" - hotel je veličastno samostansko prebivališče v enem obnovljenem in bivanjskem delu - je moral d'Allio prilagoditi svoje načrte in dati prednost večjemu sijaju. Tudi cesarski arhitekt je bil naprošen, da stran, katere glavni arhitekt je bil Joseph Emanuel Fischer von Erlach, poviša za eno nadstropje, fasado dinamizira in jo naredi monumentalno, s kronami Habsburžanov kot kupolami nadgradi. Kljub temu, da je cesarska hiša odločilno vplivala na zasnovo objekta, je stroške v celoti kril samostan.
Zakaj se je Karel VI. odločili za to velikanski gradbeni projekt v Klosterneuburgu, ni povsem jasno. Menijo, da bi z gradnjo avstrijskega Escoriala nadomestil izgubo španske krone (vojna za špansko nasledstvo). Pomembna pa je bila tudi lokacija. Po tem ko je Sveti sedež Leopolda priznal za svetnika, si ga je habsburška vladarska hiša kmalu štela za (fiktivnega) prednika. Z vzpostavitvijo novega prebivališča na grobu svetnika bi verjetno jasno postavili kontinuiteto v Avstriji.
Gradnja je dobro napredovala. Začelo se je z uvedbo ukrepov predvidenih v severovzhodnem vogalu cesarskega trakta, ki je bil že zajet leta 1733. 1735 sta bili zaključeni dve od devetih načrtovanih kupol. Predstavljali sta cesarsko krono in avstrijsko vojvodsko kapo. 1740 je Karel VI. nepričakovano umrl, pri čemer gradbena dela niso bila končana. Po cesarjevi smrti (in zaradi pomanjkanja interesa njegove hčerke Marije Terezije za projekt) samostan ni imel nobene spodbude, da bi še naprej nosil ogromne stroške gradnje. Zato se je gradnja ustavila in končali so le opremo trenutnega stanja - približno 1749 v marmorni dvorani fresko Daniela Grana. Najprej je bilo 1834-1842 po načrtih Jožefa Kornhäusela vsaj eno od načrtovanih štirih dvoriščih zaključeno. Tako je avstrijski Escorial na koncu ostala le torzo.
Razsvetljenstvo in 19. stoletje thumb|left|Samostan Klosterneuburg pred odstranitvijo cerkvenih zvonikov thumb| Samostanska cerkev Klosterneuburg po prenovi 1882–93 V času Jožefinskih reform (sekularizacija) ni bil tako hudo prizadet zaradi svoje močne zaveze v pastorali in ni bil odpravljen. Kljub temu pa so bile zgrajena številne dodatne župnije, nekatere kapele (vključno Capella speciosa) pa so bile 1787 oskrunjene. Težki časi, predvsem gospodarski, pa so bili za samostan v času Napoleonovih vojn. Tako so francoski vojaki, ki so zasedli Klosterneuburg 11. novembra 1805 zapravili ogromne zneske, kot bi bil požar. Čeprav so Francozi po miru v Pressburgu v 1806 Klosterneuburg zapustili, so 10. maja 1809, ponovno prišli. Zaloge vina iz samostana so odvzeli in povzročili veliko škodo. 29. novembra 1809 so zadnji francoski okupatorji odšli. Po teh vojnah je bila Avstrija v katastrofalnem gospodarskem položaju, kar je razlog, zakaj je cesar naročil oddajo plemenitih kovin, in številni zakladi samostana so padli kot žrtev - vključno srebrni relikviarij svetega Leopolda in srebrni kip svetnika, ki ga je podaril nadvojvoda Maksimilijan III.