thumb|Britanska karta Burme (1868) Zgodovina Mjanmara ali Burme zajema obdobje od prvih znanih naselij pred 13.000 leti do današnjih dni. Najstarejši prebivalci v zgodovini so bili tibetansko-burmansko govoreči ljudje, ki so ustanovili mestno državo Pju z glavnim mestom Pjaj in sprejeli teravadski budizem.
Druga skupina, Mranmarci (Burmanci/Bamar) iz Nančaa, so prišli v zgornjo dolino Iravadija v začetku 9. stoletja. Vzpostavili so Paganski imperij (1044–1287), prvo poenotenje doline Iravadi in njenega obrobja. Burmanski jezik in kultura sta v tem obdobju počasi zamenjala jezik pju. Po vdorih Mongolov (1277–1287) je nastalo več manjših kraljestev, od katerih so bila glavna Ava, Hantavadi, Arakan in Šan v pokrajini, polni spreminjajočih se zavezništev in nenehnih vojn.
V drugi polovici 16. stoletja je dinastija Taungu (1510–1752) združila državo in za kratek čas ustanovila največje kraljestvo v zgodovini jugovzhodne Azije. Pozneje so kralji sprožili številne ključne upravne in gospodarske reforme, ki so bile povod za manjše, mirnejše in uspešnejše kraljestvo v 17. in začetku 18. stoletja. V drugi polovici 18. stoletja je dinastija Konbaung (1752–1885) obnovila kraljestvo in nadaljevala reforme prejšnje dinastije, povečala osrednjo oblast v obrobnih regijah in naredila eno najbolj pismenih držav v Aziji. Dinastija je napadla vse svoje sosede. Angleško-burmanske vojne (1824–1885) so sčasoma pripeljale do britanske kolonialne vladavine.
Britanska oblast je prinesla več trajnih družbenih, gospodarskih, kulturnih in drugih sprememb, ki so popolnoma preoblikovale do takrat agrarno družbo. Najpomembnejše je, da je britanska oblast odpravila razlike med številnimi etničnimi skupinami v državi. Od osamosvojitve leta 1948 je država v eni najdalj trajajočih državljanskih vojn, ki ostaja nerešena. Pod vojaško upravo je bila v različnih preoblekah 1962–2010 in postala ena najmanj razvitih držav na svetu.
Zgodovina do 9. stoletja Prazgodovina Najzgodnejši arheološki dokazi kažejo, da so v Burmi obstajale kulture že 11.000 pred našim štetjem. Večino znakov zgodnje poselitve so našli v osrednjem suhem območju, kjer se pojavljajo razpršena mesta v neposredni bližini reke Iravadi. Anyathian, burmanska kamena doba, je obstajala, tako menijo, vzporedno z nižjo in srednjo paleolitsko dobo v Evropi. Neolitik, ko so bile rastline in živali prve udomačene in se je pojavilo polirano kamnito orodje, je v Burmi razviden v treh jamah v bližini Taundžija na robu planote Šan iz 10.000 so 6000 pred našim štetjem.Cooler 2002: Chapter 1: Prehistoric and Animist Periods
Okoli 1500 pred našim štetjem so ljudje v regiji prešli z bakra na bron, pridelovali riž in udomačili piščance in prašiče; bili so med prvimi ljudmi na svetu, ki so to storili. 500 pred našim štetjem so se pojavili izdelki iz železa v naseljih južno od današnjega Mandalaja. Izkopali so z bronom okrašene krste in grobišča, napolnjena z lončenimi ostanki.Myint-U 2006: 45 Archaeological evidence at Samon Valley south of Mandalay suggests rice growing settlements that traded with China between 500 BC and 200 CE.Hudson 2005: 1 Arheološki dokazi v dolini Samon, južno od Mandalaja, kažejo na rižu osnovana naselja, ki trgujejo s Kitajsko med 500 pred našim štetjem in 200 n. št.Hudson 2005: 1 V železni dobi arheološki dokazi tudi iz doline Samon razkrivajo spremembe od začetnih pogrebnih praks, na katere je močno vplivala Indija. Te spremembe so pokopavanje dojenčkov v posodah, katerih velikost prikazuje njihov družinski status.Coupey, A. S. (2008). Infant and child burials in the Samon valley, Myanmar. In Archaeology in Southeast Asia, from Homo Erectus to the living traditions: choice of papers from the 11th International Conference of the European Association of Southeast Asian Archaeologists, 25th–29th September 2006, Bougon, France
Mestna država Pju
Tibetantsko-burmansko govoreči Pju so vstopili v dolino Iravadi iz današnjega Junana (Kitajska) okoli 2. stoletja pred našim štetjem in ustanovili mestne državice po celotni dolini Iravadi. Njihov prvotni dom je bil obnovljen ob jezeru Činghaj v današnjih provincah Činghaj in Gansu (Kitajska).Moore 2007: 236 Pju so bili najzgodnejši prebivalci Burme, za katerimi so se ohranili zapisi.Myint-U 2006: 51–52 V tem obdobju je bila Burma del kopne trgovinske poti Iz Kitajske do Indije. Trgovina z Indijo je prinesla budizem iz Južne Indije. Do 4. stoletja so se mnogi v dolini Iravadi spreobrnili v budizem.Luce et al. 1939: 264-282 Od številnih mestnih državic je bila največja in najpomembnejša Šri Ksetra, jugovzhodno od sodobnega Pjaja, nekoč glavno mesto Pjuja. Marca 638 so Pjuji iz Šri Ksetre zastavili nov koledar, ki je postal burmanski koledar.
Kitajski zapisi iz 8. stoletja so prepoznali 18 državic po vsej dolini Iravadi in jih opisali kot humane in miroljubne ljudi, ki jim je bila vojna skoraj neznana. Nosili so svilen bombaž namesto svile, tako da jim ne bi bilo treba ubijati sviloprejk. Kitajski zapisi prav tako poročajo, da so Pjuji znali narediti astronomske izračune in da so mnogi fantje postali menihi pri sedmih letih in ostali do 20. leta.
To je bila dolgoživa civilizacija, obdržala se je skoraj tisočletje, do začetka 9. stoletja, vse do nove skupine "hitrih jezdecev" s severa Mranmarcev (Burmancev), ki so vpadli v zgornjo dolino Iravadija. V začetku 9. stoletja so mestne državice Pjuja v Zgornji Burmi stalno napadali iz kraljevina Nančao, današnji Junan. Leta 832 so oplenili Hanlin, ki je prehitel Pjaj kot glavno mesto Pjuja. Arheologi razlagajo zgodnja kitajska besedila, ki podrobno opisujejo ropanje mesta leta 832 in zajetje 3000 zapornikov, ki so postali njihovi sužnji v današnjem Kunmingu v Junanu.
Ker so naselja v kraljestvu Pju ostala v Zgornji Burmi pred nastankom Paganskega kraljestva sredi 11. stoletja, so v naslednjih štirih stoletij postopoma postala del rastočega Burmanskega kraljestva. Jezik pju je še vedno obstajal do poznega 12. stoletja. V 13. stoletju so Pjuji prevzeli burmansko narodnost. V zgodovini/legendah so bili vključeni med Burmance.
Kraljestvo Mon Po študiji o kolonialni dobi je že v 6. stoletju ljudstvo Mon začelo vdirati v današnjo Spodnjo Burmo iz svojih kraljestev Haripunčaj ali Haribhunjaya in Dvaravati v današnji Tajski. Do sredine 9. stoletja sta bili ustanovljeni vsaj dve majhni kraljestvi (ali veliki mestni državici) okoli Peguja in Tatona. Najzgodnejši zunanji viri o kraljestvu Mon v Spodnji Burmi so podatki arabskih geografov iz leta 844 do 848 .Hall 1960: 11–12 Toda nedavne raziskave kažejo, da ni nobenih dokazov (arheoloških ali kakšnih drugih), ki bi podprli obdobje domnevne kolonizacije, ki naj bi obstajala v Spodnji Burmi do poznega 13. stoletja. Prvič zapisana trditev, da je obstajalo kraljestvo Taton, je šele iz leta 1479.See (Aung-Thwin 2005).
Dinastija Pagan (849–1297) Zgodnje obdobje
Burmanci, ki so pribežali iz držav Pju v zgodnjem 9. stoletju zaradi vpadov iz Nančaa, so ostali v Zgornji Burmi (morda so se začele manjše selitve Burmancev v zgornjo dolino Iravadi že v 7. stoletju).Htin Aung 1967: 329) V sredini do poznega 9. stoletja je bil Pagan utrjena naselbina vzdolž strateške lokacije ob Iravadiju, v bližini sotočja Iravadija in njegovega glavnega pritoka Čindvin.Lieberman 2003: 90–91
Morda je bil oblikovan, da bi pomagal Nančau pomiriti okoliške države. V naslednjih dvesto letih je majhna kneževina postopoma rasla in vključila svojo neposredno okolico in območje približno 380 kilometrov od severa proti jugu in 130 km od vzhoda do zahodu, vse v času vzpona Anavrate v letu 1044.Harvey 1925: 24–25
Pagansko kraljestvo
V naslednjih 30 letih je Anavrata ustanovil Pagansko kraljestvo, prvič poenoteno regijo, ki bo pozneje sodobna Burma. Njegovi nasledniki so do konca 12. stoletja razširili svoj vpliv dlje proti jugu do zgornjega Malajskega polotoka, vse do reke Salween na vzhodu, do sedanje meje s Kitajsko bolj severno in zahodno, do severnega Arakana in gorovja Čin. Burmanske kronike trdijo, da so vladali nad celotno dolino Čao Praja, tajske kronike vključujejo spodnji Malajski polotok do Malajske ožine ožine.Htin Aung 1967: 34
V začetku 12. stoletja se je v jugovzhodni Aziji poleg Kmerskega imperija Pagan pojavil kot velika sila, ki sta ga priznali tudi dinastija Song iz Kitajske in dinastija Čola, tamilska dinastija iz Indije. Sredi 13. stoletja je bila večina Indokine pod nadzorom Paganskega ali Kmerskega kraljestva.Lieberman 2003: 24
Anavrata je izvedel vrsto ključnih socialnih, verskih in gospodarskih reform, ki so trajno vplivale na burmansko zgodovino. Njegove socialne in verske reforme so se nato razvile v sodobno burmansko kulturo. Najpomembnejša je bila uvedba teravadskega budizma v Zgornji Burmi po osvojitvi poganskega kraljestva Taton leta 1057. Kralj je podpiral budizem, ki se je v naslednjih treh stoletjih postopoma razširil v vasi, čeprav so tantrizem, mahajanski budizem, brahmanizem in animizem ostali močno zasidrani pri vseh družbenih slojih.Lieberman 2003: 112–119
Pagansko gospodarstvo je temeljilo predvsem na kmetijstvu v porečju Kjaukse severovzhodno od glavnega mesta in okrožja Minbu južno od Pagana, kjer so Burmanci zgradili veliko novih jezov in obvoznih kanalov. Prav tako so imeli korist od zunanje trgovine prek svojih obalnih pristanišč. Bogastvo kraljestva je bilo namenjeno za gradnjo več kot 10.000 budističnih templjev v glavnem območju Pagana (danes Bagan) med 11. in 13. stoletjem (okoli 2000 jih ostalo do današnjih dni). Premožni so podarjali zemljišča za verske objekte.
Burmanski jezik in kultura sta postopoma postala prevladujoča v zgornji dolini Iravadi, jezik pju, monščina in pali so do konca 12. stoletja skoraj izginili. Pjuji so se zlili z Burmanci. Burmanski jezik je bil od tedaj lingva franka kraljestva.
Kraljestvo je propadlo v 13. stoletju zaradi stalne rasti neobdavčenega verskega bogastva, saj je bilo v 1280-tih dve tretjini obdelovalne zemlje zgornje Burme odtujene od krone, ki je imela težave ohranjati zvestobo dvorjanov in vojaških uslužbencev. To je bil začetek začaranega kroga notranjih motenj in zunanjih izzivov, ki so jih izkoristili Moni, Mongoli in Šani.Lieberman 2003: 119–123
Na začetku 13. stoletja so Šani začeli obkrožati Pagansko kraljestvo s severa in vzhoda. Mongoli, ki so osvojili Junan leta 1253, nekdanjo domovino Burmancev, so začeli svoj vpad v Burmo leta 1277 in leta 1287 so oplenili Pagan, nakar se je po 250 letih končala vladavina Paganskega kraljestva. Povsem končala se je deset let pozneje, leta 1297, ko se je zrušilo kraljestvo Mjinsaing.
Manjša kraljestva
Po padcu Paganskega kraljestva in ko so Mongoli zapustili neprizanesljivo dolino Iravadi, je Pagansko kraljestvo nepopravljivo razpadlo na več manjših kraljestev. Sredi 14. stoletja so bili v deželi organizirani štirje večji centri moči: Zgornja Burma, Spodnja Burma, državi Šan in Arakan. Mnogi od teh centrov moči so bili sami sestavljeni iz manjših kraljestev ali prinčevskih držav (pogosto ohlapnih posesti). To obdobje je bilo zaznamovano z vrsto vojn in različnih zavezništev. Manjša kraljestva so igrala negotovo igro plačevanja zvestobe močnejšim državam, včasih več hkrati.
Ava (1364–1555) Ustanovljena je bila leta 1364, država Ava (tudi Inva) je bila naslednica manjših kraljestev v osrednji Burmi: Taungu (1287-1318), Mjinsaing-Pinja (1297–1364) in Sagaing (1315–1364). V svojih prvih letih obstoja je Ava, ki jo obravnavajo kot zakonitega naslednika Paganskega kraljestva, skušala ponovno sestaviti nekdanje kraljestvo. Na vrhuncu svoje moči je bila sposobna pritegniti Taungu in obrobne države Šan (Kale, Mohnjin, Mogaun, Tibo (Hsipo)) brez bojev.