Guangdžov (; ali , ), poznan tudi kot Kanton in alternativno romaniziran kot Kvangčov je glavno in največje mesto province Guangdong na jugu Kitajske. Mesto, ki leži ob Biserni reki, približno 120 kilometrov severozahodno od Hongkonga in 145 kilometrov severno od Makava, ima več kot 2200-letno zgodovino in je bilo pomembna končna točka svilne poti.
Pristanišče Guangdžov deluje kot prometno središče. Je tudi eno od treh največjih kitajskih mest. Dolgo časa je bilo to edino kitajsko pristanišče, dostopno Evropejcem. Med prvo opijsko vojno so ga zavzeli Britanci, po vojni pa je mesto izgubilo svoj monopolni položaj. Posledično je trgovinski promet prešel v druga pristanišča, kot sta Hongkong in Šanghaj, vendar je Guangdžov še naprej deloval kot pomembno trgovsko središče Kitajske.
Guangdžov je središče širšega območja zaliva Guangdong-Hongkong-Makav (Greater Bay Area), ki je najbolj naseljeno strnjeno metropolitansko območje na svetu. Območje se razteza na sosednja mesta, kot so Fošan, Dongguan, Džongšan, Šenžen, deli mest Džjangmen in Huidžov ter Džuhai in Makav, s čimer tvori urbano aglomeracijo s približno 70 milijoni prebivalcev. Je tudi del gospodarskega območja delte Biserne reke. Upravno ima mesto status podprovince in je eno od devetih kitajskih nacionalnih osrednjih mest. V poznih 1990-ih in na začetku novega tisočletja so se državljani držav podsaharske Afrike, ki so se sprva naselili na Bližnjem vzhodu in v jugovzhodni Aziji, v velikem številu preselili v Guangdžov kot odziv na azijsko finančno krizo v letih 1997 in 1998. Leta 2008 so notranji migranti iz drugih kitajskih provinc predstavljali 40 % celotnega prebivalstva Guangdžova. Ima enega najdražjih nepremičninskih trgov na Kitajskem. Po podatkih popisa prebivalstva iz leta 2020 je na obsežnem upravnem območju mesta živelo 18.676.605 ljudi (kar je 47-odstotno povečanje glede na popis iz leta 2010); od tega jih je 16.492.590 prebivalo v devetih mestnih okrožjih (v vseh razen v okrožjih Conghua in Zengčeng). Zaradi svetovnih omejitev potovanj ob začetku pandemije covida-19 je mednarodno letališče Guangdžov Baijun, glavno letališče mesta, leta 2020 za kratek čas postalo letališče z največjim prometom potnikov na svetu. Guangdžov je po številu mestnih prebivalcev peto največje mesto na Kitajskem, takoj za Šanghajem, Pekingom, Šenženom in Čongčingom.
V sodobnem gospodarstvu je Guangdžov najbolj znan po svojem letnem Kantonskem sejmu (Canton Fair), ki je najstarejši in največji trgovski sejem na Kitajskem. Revija Forbes je Guangdžov tri leta zapored (2013–2015) uvrstila na prvo mesto med poslovnimi mesti na celinski Kitajski. Mesto se uvršča v kategorijo »Alpha« (globalna mesta prve kategorije), skupaj s San Franciscom in Stockholmom. Je pomembno azijsko-pacifiško finančno središče, ki je bilo leta 2020 na lestvici Global Financial Centres Index uvrščeno na 21. mesto na svetu. Guangdžov se ponaša tudi s petim največjim številom nebotičnikov na svetu. Kot pomembno mednarodno mesto je gostil številne mednarodne in nacionalne športne dogodke, med katerimi izstopajo azijske igre leta 2010, azijske paraigre leta 2010 in svetovno prvenstvo v košarki (FIBA) leta 2019. V mestu deluje 65 tujih predstavništev, s čimer je Guangdžov tretje mesto na Kitajskem po številu tujih predstavništev, takoj za Pekingom in Šanghajem. Leta 2020 je Guangzhou po podatkih lestvice Hurun Global Rich List zasedel 10. mesto na svetu in 5. mesto na Kitajskem – za Pekingom, Šanghajem, Hongkongom in Šenženom – po številu prebivalcev, ki so milijarderji. Guangdžov je eno vodilnih središč države za visoko šolstvo in akademsko raziskovanje – na svetovni lestvici zaseda šesto mesto – ter dom številnih univerz iz programa »Double First-Class«, vključno z Univerzo Sun Jatsen in univerzo SCUT (South China University of Technology).
Toponimija
je uradni zapis kitajskega imena v latinici (po mandarinski kitajščini). Ime mesta izhaja iz starodavnega okrožja Guǎng, potem ko je mesto postalo njegov upravni sedež. Znak oziroma pomeni »širok« ali »prostran«.
Preden je mesto dobilo sedanje ime, se je imenovalo Panju (Punyü; ); to ime danes nosi eno od mestnih okrožij nedaleč od središča Guangdžova. Izvor imena ni povsem jasen; obstaja enajst različnih razlag, med drugim tudi ta, da se je ime nanašalo na dve lokalni gori. Mesto je bilo v preteklosti znano tudi kot Guangdžov Fu ali Guangfu, kar je odražalo njegov status središča okrožja. Slednje ime je bilo podlaga za poimenovanje Khanfu (), pod katerim so mesto poznali srednjeveški perzijski učenjaki, kot sta bila Al-Masudi in Ibn Khordadbeh. V času dinastije Južni Han so mesto preimenovali v Šingvang Fu ().
Kitajska okrajšava za Guangdžov je (izgovori se Seoi6 v kantonščini in Suì v mandarinščini) – čeprav je oznaka na avtomobilskih registrskih tablicah, tako kot za preostali del province, – in izhaja iz vzdevka »Mesto riža« (). Mesto že dolgo nosi vzdevek »Mesto ovnov« () ali »Mesto petih ovnov« (); ime izhaja iz petih kamnov v starem Templju petih nesmrtnikov, za katere pravijo, da so bili ovni (ali koze), na katerih so jahali taoistični kulturni junaki, ki naj bi v času ustanovitve mesta na tem območju uvedli gojenje riža.ref></ref> Iz iste zgodbe izhaja tudi starejše ime »Mesto nesmrtnikov« (/). Novejši vzdevek »Mesto rož« () se običajno razume kot preprosta omemba bujnega zelenja na tem območju.
Angleško ime »Canton« izhaja iz portugalskega izraza Cidade de Cantão, ki je nastal s prepletom narečnih izgovorjav imena »Guangdong« (npr. kantonščina: Gwong2-dung1). Čeprav se je prvotno in pretežno nanašalo na mesto z obzidjem, so ga nekateri avtorji občasno enačili s celotno provinco Guangdong. Ime je bilo sprejeto kot uradna oblika zapisa mesta Guangdžov v sistemu romanizacije za poštne zemljevide in je ostalo v veljavi do preimenovanja mesta v »Guangdžov«. Kot pridevnik se še vedno uporablja za opis prebivalcev, jezika, kulinarike in kulture mesta Guangzhou ter okoliške regije Lianguang. V 19. stoletju se je mesto imenovalo »Kvang-čov foo«.
Zgodovina Prazgodovina
Pred osvojitvijo s strani dinastije Han je območje današnjega Guangdžova naseljevalo domorodno, nekitajsko prebivalstvo, znano pod skupnim imenom Baijue.
Naselbina, danes znana kot Nanvučeng, je na tem območju obstajala že okoli leta 1100 pr. n. št. Nekateri tradicionalni kitajski zgodovinski viri ustanovitev Nanvučenga umeščajo v čas vladavine kralja Nana iz dinastije Džov (vladal je med letoma 314 in 256 pr. n. št.). Pravijo, da je naselbina obsegala le malo več kot utrdbo iz bambusa in blata.
Nanjue Guangdžov, takrat znan kot Panju, je bil ustanovljen na vzhodnem bregu Biserne reke leta 214 pr. n. št. Ladje pod poveljstvom trgovcev so na obalo južne Kitajske priplule že v pozni antiki. Ohranjeni zapisi iz obdobja dinastije Tang potrjujejo, da so prebivalci Panjuja sodelovali pri številnih trgovskih odpravah. Zapisi o tujih trgovskih ladjah segajo vse do poznega 20. stoletja.
Panju je bil sedež poveljstva Nanhai v okviru cesarstva Čin in je služil kot oporišče za prvo invazijo na ozemlja ljudstva Baijue v južni Kitajski. Legende pravijo, da so bili vojaki v Panjuju tako budni, da tri leta niso slekli svojih oklepov. Po padcu dinastije Čin je general Džao Tuo ustanovil kraljestvo Nanjue in leta 204 pr. n. št. Panju določil za njegovo prestolnico. Kraljestvo je ohranilo neodvisnost v času spopadov med državama Ču in Han, čeprav je Džao leta 196 pr. n. št. dosegel priznanje svoje neodvisnosti v zameno za simbolično podreditev dinastiji Han. Arheološke najdbe kažejo, da je bil Panju pomembno trgovsko središče: poleg predmetov iz osrednje Kitajske so arheologi odkrili tudi ostanke, ki izvirajo iz jugovzhodne Azije, Indije in celo Afrike. Džao Tuoja sta nasledila Džao Mo in nato Džao Jingči. Po smrti Džao Jingčija leta 115 pr. n. št. je bil za naslednika imenovan njegov mlajši sin Džao Šing, kar je bilo v nasprotju s kitajskim načelom dedovanja po pravici prvorojenstva. Do leta 113 pr. n. št. ga je njegova kitajska mati, vdova cesarica Džju (), prepričala, da je Nanjue podredil cesarstvu Han kot njegov uradni del. Domači predsednik vlade Lü Džja je izvedel državni udar ter ubil odposlance dinastije Han, kralja, njegovo mater in njihove privržence. V uspešni zasedi so nato uničili sile dinastije Han, poslane, da bi ga aretirale. Cesar Vu iz dinastije Han se je počutil užaljenega in sprožil obsežno vojaško operacijo na rekah in morju: šest vojsk pod poveljstvom Lu Bodeja in Jang Puja je zavzelo Panju in do konca leta 111 pr. n. št. priključilo Nanjue.
Cesarska Kitajska
Po vključitvi v okvir dinastije Han je Panju postal prestolnica province. Leta 226 n. št. je postal sedež prefekture Guang, po kateri je dobil svoje sodobno ime. Stara knjiga o dinastiji Tang opisuje Guangdžov kot pomembno pristanišče v južni Kitajski.刘煦.旧唐书·王方庆传〔M〕.北京：中华书局，1975 Bližnji vzhod in Kitajsko so povezovale neposredne poti, kar dokazujejo zapisi kitajskega ujetnika, ki se je vrnil domov iz Iraka dvanajst let po tem, ko so ga zajeli v bitki pri Talasu. Odnosi so bili pogosto napeti: medtem ko je Kitajsko pretresal upor An Lušana, so arabski in perzijski pirati 30. oktobra 758 oplenili mesto; v maščevanje so kitajski uporniki med pokolom v Jangdžovu (leta 760) pobili na tisoče Arabcev in Perzijcev. Leta 878 je kitajski upornik Huang Čao v pokolu v Guangdžovu pobil približno 200.000 Arabcev, Perzijcev in drugih tujcev ter tamkajšnje Jude, kristjane in Parse. Po uničenju je bilo pristanišče petdeset let zaprto.
V obdobju petih dinastij in desetih kraljestev, ki je sledilo propadu dinastije Tang, je guverner pozne dinastije Liang, Liu Jan, izkoristil svoje oporišče v Panjuju za ustanovitev cesarstva »Veliki Jue« oziroma »Južni Han«, ki je obstajalo med letoma 917 in 971. V tem obdobju je regija dosegla znaten kulturni in gospodarski napredek. Zapisi iz obdobja med 10. in 12. stoletjem pričajo, da velike tuje skupnosti niso bile sestavljene le iz moških, temveč so vključevale tudi »perzijske ženske«. Po besedah Odorika iz Pordenoneja je bil Guangdžov po površini velik kot tri Benetke, po obsegu obrtne proizvodnje pa je tekmoval s celotno Italijo. Omenil je tudi velike količine ingverja ter velike gosi in kače. Guangdžov je v 14. stoletju med svojim potovanjem po svetu obiskal tudi maroški popotnik Ibn Batuta. Podrobno je opisal postopek, po katerem so Kitajci v pristaniških ladjedelnicah gradili svoje velike ladje.
Kmalu po tem, ko je cesar Hongvu razglasil ustanovitev dinastije Ming, je opustil svojo prejšnjo podporo zunanji trgovini in uvedel prvo v nizu prepovedi pomorske trgovine (haijin). Te so prepovedovale zasebno zunanjo trgovino, pri čemer je trgovcu grozila smrtna kazen, njegovi družini in sosedom pa izgnanstvo. Prejšnje pomorske uprave v mestih Guangdžov, Čuandžov in Ningbo so bile leta 1384 ukinjene, zakonita trgovina pa je bila omejena na delegacije, ki so prinašale ali odnašale tribut v stikih z uradnimi predstavniki tujih vlad.