Konstanški koncil ali Koncil v Konstanci oziroma Konstanški vesoljni cerkveni zbor je potekal od 5. novembra 1414 - 22. aprila 1418 v nemškem mestu Konstanci ob Bodenskem jezeru kot šestnajsti ekumenski koncil. Sklicala sta kralj Sigismund in papež Janez XXIII.. Imel je 45 sej. Navzočih je bilo okrog 600 koncilskih očetov, med njimi 3 papeži, 5 patriarhov, 33 kardinalov, 47 nadškofov, 238 škofov in čez 500 opatov, ali njihovih zastopnikov. Navzočih je bilo tudi velikansko število drugih cerkvenih in državnih odličnikov.
Zgodovina in potek
thumb|right|180px|Barbara Celjska in Sigismund Luksemburški na Konstanškem koncilu v Konstanci ob Bodenskem jezeru
Na tem koncilu so reševali zapletena vprašanja, ki jih je povzročil zahodni razkol. Že Pisanski koncil je poskusil rešiti zapletene razmere, pa jih je le še bolj zapletel z izvolitvijo tretjega papeža poleg dveh obstoječih, kar je le še okrepilo konciliarizem. Ko je Sigismund leta 1411 postal nemški kralj, so torej katoliški Cerkvi »vladali« trije papeži: Gregor XII. (rimska veja), Benedikt XIII. (avignonska veja) in Janez XXIII., (pisanska veja). Pred svojo izvolitvijo je moral obljubiti, da si bo prizadeval za končanje razkola. S Sorbono je delil prepričanje, da bo to mogoče le, če bodo vsi trije papeži odstopili, novega pa naj bi potem izvolil koncil. Za koncil je cesar predlagal Konstanco ob Bodenskem jezeru Konstanz am Bodensee, ker je bilo to mesto na ozemlju njegove države. Sigismund je sklical koncil po državni strani, Janez pa naj bi ga sklical po cerkveni strani; on je to storil v upanju, da ga bo koncil potrdil kot papeža, saj ga je priznavala večina Evrope, pa tudi večina koncilskih očetov – Italijanov. Zato je slovesno odprl koncil v konstanški stolnici 5. novembra 1414. Druga dva papeža se koncila nista udeležila osebno, ampak sta nanj poslala svoje predstavnike. Janez XXIII. si je predstavljal rešitev trojnega papeštva preprosto s priznanjem Pizanskega koncila, ki je izvolil njega – kardinali, kralj Sigismund in mnogi velikaši pa so bili drugačnega mnenja: treba je odstaviti vse tri papeže – koncil pa naj izvoli novega, enotnega. Glede predsedovanja so predsedovali v mesečnem zaporedju predsedniki »narodnosti«, ki so bile najprej italijanska, francoska, nemška in angleška, pozneje še španska kot peta narodnost. Vsaka je imela po en glas, tako po enega tudi kardinalski zbor. V prednosti je bila najmanjša, angleška narodnost, v zgubi pa najštevilnejša italijanska.
Ko je kralj Sigismund na sveti večer 1414 prišel v Konstanco, so skupaj z njim prišli številni kardinali, škofje, opatije, vrhovni redovni predstojniki, veliki mojstri viteških redov, teološki profesorji, poslanci kraljev, knezov, mest in univerz. Pridružilo se jim je pa še 30.000 duhovnikov, trgovcev, mešetarjev in obrtnikov. Sigismund je zahteval, da ne smejo potrditi za papeža nobenega od trenutno vladajočih; zato so poslovni red Pisanskega koncila prilagodili na ta način, da niso glasovali po osebah, ampak po narodnostih; tako so štiri na koncilu navzoče narodnosti (Italijani, Nemci, Angleži in Francozi) imele vsaka le po en glas; tudi kardinalski zbor na koncilu je imel »kot peta nacija« samo en glas; pozneje so se jim pridružili še Španci. Pod pojmom narod — nacija je bil mišljen politični blok. Tako so k nemškemu spadali poleg Nemcev še Skandinavci. Poljaki. Čehi, Slovenci, Hrvati, Madžari in Dalmatinci.
Janezov beg in odstavitev vseh treh papežev Ko je Janezu postalo jasno, da ne bo potrjen in da je izgubil večino, je hotel onemogočiti nadaljevanje koncila z begom. Sodobnik Ulrik iz Richentala poroča: 20. dne v marcu, bilo je na predvečer praznika sv. Benedikta v letu Gospodovem 1415, ob enih popoldne, je papež Janez skrivaj pobegnil iz Konstance. Jezdil je na konjičku, oblečen v siv plašč, na glavi je imel sivo kapuco, ki jo je tako poveznil čez oči, da ga ni bilo mogoče spoznati. Ob strani je imel lok. Pred njim je jezdil našemljeni oprodček "fajmošter". Najprej so prišli v hišo župnika v Ermatingenu. Tam se je papež spočil in nekaj popil. Pri tem ga ni nihče spoznal. Nato se je vkrcal v čoln in nihče ni vedel za njegovo vožnjo razen avstrijskega vojvode Friderika, h kateremu je prispev v Schaffhausen. Sigismund je tedaj vzel zadevo odločno v svoje roke: meščane je pozval k orožju ter pregovoril koncilske očete, da so nadaljevali delo in sprejeli mnenje, da koncil pravzaprav niti ne potrebuje papeža. 17. maja 1415 je nürnberški mejni grof ujel Janeza XXIII. pri poskusu pobegu v Francijo, in ga privedel nazaj v Konstanco, kjer ga je 29. maja koncil odstavil, o čemer poroča že omenjeni letopisec: Poslali so po Baltazarja de Cossisa (tako se je imenoval Janeza XXIII.) v Radolfzell in ga Bogu na ljubo privedli v Konstanco. Prebrali so mu hude očitke in stvari, ki jih je storil in ki so mu bile dokazane in so ga obsodili na dosmrtno ječo. Koncil in naš gospod cesar so ga izročili vojvodu Ludviku Bavarskemu iz Heidelberga, ki naj ga straži do izvolitve prihodnjega papeža. Ta pa naj potem naredi z njim, kar ga bo volja. Vojvoda Ludvik ga je vzel s seboj, dokler ni bil izvoljen papež Martin, ki ga je tudi odvedel s sabo. Rimski papež Gregor XII. se je vedel najbolj modro; koncilskim očetom je sporočil, da se je pripravljen odpovedati papeškemu naslovu, če mu priznajo pravico, da ponovno skliče koncil. Ker so njegov pogoj sprejeli, je Gregor ponovno pravnoveljavno sklical koncil ter nato odstopil kot 90-letnik in postal kardinal-škof mesta Porto. Za Celestinom V. je bil drugi zakoniti papež, ki je prostovoljno odstopil. Benedikt XIII. pa je bil nepopustljiv. Kralj Sigismund je osebno zaman jezdil k njemu v Perpignan, da bi ga nagovoril k prostovoljnemu odstopu. Zato je pregovoril njegove pristaše Škote in Špance, da so se mu izneverili. Trmast do konca je Peter Luna na svojem nedostopnem gradu Peñíscola v Španiji osamljen še naprej nosil papeška oblačila, kokler ga ni smrt prisilila, da je odložil tiaro; umrl je kot »papež brez Cerkve«.
Obsodbe herezij
Konstanški koncil je poleg iskanja katoliške enotnosti obsodil tudi takratne herezije; med drugim tudi zato, da bi pokazal, da ima oblast odločanja v verskih zadevah; obenem lahko razumemo te obsodbe, in zlasti še izvršitev zastrašujočih smrtnih kazni kot opozorilo in grožnjo trmastim papežem, da jih utegne doleteti enaka usoda, če se ne bodo pokoravali zahtevam koncila, ki tudi njih lahko razglasi za nepopravljive heretike in razkolnike, ki jih čaka smrt na grmadi. Učeni Hefele Karl Josef (tudi Joseph) von Hefele *15.III.1809 †5.VI.1893 – je bil katoliški cerkveni zgodovinar in škof v Stuttgartu glede teh obsodb pravi: »Zbrani škofje in učenjaki v Konstanci so se zavedali, da njihov zbor ni vesoljni zbor; da bi pa vendarle ustvarili vtis vesoljnosti, so iskali kakega krivoverca, da bi ga obsodili. Hoteli so na ta način pokazati, da so sodniki in zakonodajalci v imenu Kristusa.« Zato so hiteli in bili strogi, pa tudi nepreudarni. Koncilskim očetom v dobro pa je treba priznati, da so hoteli heretika rešiti smrti, in da ju je obsodil cesar rekoč, da jima ne verjame niti tedaj, če bosta preklicala svoje učenje.
4. maja 1415 je koncil obsodil posmrtno učenje Johna Wyclifa (†31.XII.1384) kot heretično in ukazal, da njegovo truplo izkopljejo in sežgejo; to so izvršili 1428: njegove ostanke so sežgali in vrgli v reko Swift.
Koncil je (na 13. seji, 15. junija 1415) obsodil kot heretično husitsko učenje, da se morajo ne le duhovniki, ampak tudi verniki obhajati pod obema podobama in zatrdil, da je Kristus navzoč tudi le pod podobo kruha in da cerkvene discipline glede tega ni dovoljeno spreminjati, kakor tudi druge nauke, ki so bili v nasprotju s tradicionalnim katoliškim učenjem. Jan Hus je pod Wiclifovim vplivom učil tudi, da duhovnik v smrtnem grehu neveljavno mašuje ali deli zakramente. Pridigal je tudi proti odpustkom in posedovanju zasebne lastnine; zahteval je vrnitev Cerkve k popolnemu apostolskemu uboštvu, pa tudi, da je edini vir razodetja sveto pismo, kakor tudi predestinacijo. 3. novembra 1414 so ga pripeljali v Konstanco, ko mu je cesar zagotovil varen prihod in odhod. Dali so mu možnost, da se je svobodno zagovarjal; ker pa ni hotel preklicati svojega učenja, ampak je zanj hotel pridobiti tudi koncil – menda je zanikal kar polovico katoliškega učenja – ga je koncil 6. julija 1415 zjutraj – na svoji 15. seji – obsodil in izročil svetni oblasti, ki je opoldne sežgala njegove knjige in tudi njega samega na grmadi. Resnici na ljubo moramo dodati, da je koncil »kot Cerkev« samo ugotovil, da je Hus heretik in istočasno kralja Sigismunda prosil, naj ga ne usmrti. Da je dal Husa kljub jamstvu o varnem prihodu vseeno usmrtiti, je utemeljeno v takratnem prepričanju, da edinost cesarstva zagotavlja edinost vere. Husa torej niso sežgali kot krivoverca, ampak kot političnega revolucionarja. Prav tako je potrebno poudariti, da je Hus umrl v času, ko Cerkev ni imela zakonitega papeža. 29. maja 1415 je koncil odstavil pizanskega papeža Janeza XXIII.. 4. julija - dva dni pred Husovo usmrtitvijo torej – se je rimski papež Gregor sam odpovedal svojemu naslovu. Konstanški koncil je (26. julija 1417) odstavil še trmastega avinjonskega »papeža brez Cerkve«, ki pa tako že dolgo ni imel vpliva na dogajanja v Cerkvi kot Benedikt XIII.. Šele nato (11. novembra 1417) je bil izvoljen novi papež Martin V..
25. maja 1415 so razglasili za heretika tudi Hieronima Praškega; ko je najprej preklical svoje učenje, so mu oprostili, vendar so ga še vedno držali v zaporu, dokler ni 30. maja 1416 preklical svojega kesanja in izrazil strinjanje s Husovim učenjem: zato je tudi njega in njegove knjige doletela ista usoda kot njegovega učitelja.
Volitve novega papeža
Aprila 1415 – po Janezovem pobegu - je koncil razglasil, da ima oblast neposredno od Kristusa in da ga morajo ubogati torej tudi papeži v verskih zadevah, zlasti tistih, ki zadevajo odpravo razkola. Do izpraznitve papeškega sedeža je bila dolga pot; vmes je krepko posegel cesar Sigismund. Tako je omogočil, da so ujeli in odstavili pizanskega koncilskega papeža Janeza XXIII.; rimski papež Gregor XII. se je sam odpovedal, ko je prej še ponovno pravnoveljavno sklical koncil. Odstavli so tudi trmastega avinjonskega papeža Benedikta XIII., ki pa je še naprej nosil papeška oblačila in tiaro. Ko mu je končno pokazala hrbet tudi Španija, je poslala svoje delegate na koncil kot peta narodnost. Šele sedaj so se lahko lotili najvažnejše zadeve - papeških volitev. Najbolj goreči zagovorniki konciliarizma so hoteli pridržati izvolitev novega papeža koncilu; zmernejša večina pa se je odločila za sporazumno rešitev: poleg kardinalov je volilo tudi po šest predstavnikov vsake narodnosti (nemške, angleške, italijanske, francoske in španske). V neki trgovski hiši v Konstanci so uredili 56 celic za kardinale in druge upravičence. Konklave se je začel 8. novembra 1417; kardinalu Odu Colonnu je 11. novembra manjkal samo še en glas. Takrat se je pomikala pod oknom prošnja procesija in zbor 200 otrok je prepeval himno v čast Svetemu Duhu. Petje je kardinale tako ganilo, da sta še dva kardinala dala kandidatu svoj glas in tako je Cerkev zopet imela enega, zakonito izvoljenega papeža, ki si je izbral ime po dnevnem svetniku, Martin V. Kronali so ga v konstanški stolnici, a v slovesnem sprevodu je vodil papeževega konja za uzdo sam kralj Sigismund, ki je tudi omogočil Cerkvi pot v prihodnost.
Seje in odloki
Kancler pariške Sorbone Gerson je v otvoritvenem govoru skupaj z narodi zagovarjal mnenje, da ima koncil oblast nad papežem. Na svoji 3. seji je koncil 26. marca 1415 (Janez XXIII. je pobegnil 20. marca) sklenil, da se ne bo razšel, dokler ne bo obnovil cerkvene enotnosti. 6. aprila 1415 je koncil izdal odlok »Haec Sancta« (imenovan tudi »Sacrosancta«), v katerem izjavlja, da črpa svojo oblast neposredno od Kristusa za obnovo Cerkve.